VSC Sodba in sklep Cp 332/2023

I. Dopolnitev pritožbe se zavrže.

II. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke in razsodilo:

- da se toženi stranki odpoveduje najemno razmerje po najemni pogodbi za najem neprofitnega stanovanja z dne 19. 9. 2019 za stanovanje št. 5 v 1. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu ..., v skupni izmeri 101,20 m2, ID znak del stavbe ...-3030-2 in del stavbe ...-3030-1 (izrek pod točko I);

- da je tožena stranka dolžna v roku 60 dni izprazniti stanovanje, kot to izhaja iz izreka pod prejšnjo točko, ter ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki (izrek pod točko II);

- da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.333,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženec, pritožnik) po pooblaščencu. Navaja, da sodbo izpodbija v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne ter ji naloži v plačilo vse pravdne stroške.

Pritožnik priznava neredno plačevanje najemnine, vendar se sklicuje na upravičeni razlog – hudo finančno stisko zaradi dve letnega prestajanja kazni zapora, na skrbi pa je imel še štiri otroke, zaradi česar se mu je nakopičil dolg iz naslova najemnin in stroškov najema, ki ga do danes ni uspel v celoti poravnati. Zaključek sodišča, ki te okoliščine ni upoštevalo kot upravičenega razloga za neizpolnjevanje obveznosti, je napačen. Dejstvo, da ni izrecno prerekal, da na opomin ni odreagiral, ne pomeni, da tega ni zatrjeval, saj je ves čas postopka trdil, da je dolg poravnaval. Tudi sicer ne drži, da ni odreagiral na opomin, in da tudi iz njegove izpovedi izhaja, da se po prihodu iz zapora ni obrnil na najemodajalca. Že v pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2021 je zapisal, da je tožečo stranko obvestil o svoji težki finančni situaciji. Zato preseneča obrazložitev sodišča, da ni trditvene podlage o tem, da je o svoji situaciji obvestil tožečo stranko. Slednje je tudi razlog, da pooblaščenec na naroku dne 14. 2. 2023 po pozivu sodišča ni imel drugih navedb. Stanovanjski zakon nikjer ne predpisuje, na kakšen način mora biti najemodajalec obveščen, zato o tem toženec tudi nima nobenega pisnega dokaza, saj se je dogovarjal ustno. Gre za zmotno in protispisno ugotovitev sodišča. Nadalje ni jasno, zakaj njegovih zdravstvenih težav sodišče ni štelo za upravičen razlog za neplačevanje najemnine. Tožeča stranka ni prerekala navedb, da mu zdravstvene težave onemogočajo zaslužek v višini, da bi lahko poravnal celoten dolg. Tudi ni ugovarjala vsebini zdravniškega potrdila »za borzo«, ki je javna listina, in iz katerega izhaja, da je toženec trajno nezmožen za delo. Sodišče zato ni imelo podlage, da bi samo delalo zaključke o tem, ali je zdravstveno stanje res takšno, da mu onemogoča ali otežuje pridobivane prihodkov. Ugibanje sodišča o ugotovitvah zdravnika pred zaposlitvijo po vrnitvi iz zapora ne dosega dokaznega standarda prepričanja, poleg tega pa sodišče nima potrebnega znanja, da bi lahko to dejstvo ugotavljalo samo, glede na to, da je njegova ugotovitev v nasprotju z zdravniškim potrdilom.

Zaključek, da so prihodki družine zadostni za plačevanje najemnine, je zmoten. Prvič, ker prihodki ostalih družinskih članov nimajo nobenega vpliva na njegovo zmožnost plačevati najemnino, saj tožeča stranka ne more zahtevati, da se mu v njegovo plačilno zmožnost štejejo prihodki tretjih oseb, ki sicer živijo z njim, ker ne more razpolagati z denarjem svojih otrok. V vsakem primeru sodišče pozabi, da predmet spora ni vprašanje sprotnega plačevanja najemnine, ampak zelo visok dolg, ki se mu je nabral v času dveh let v zaporu. Zato sodišče višino prihodkov (kot tudi njegovo zdravstveno stanje) napačno ocenjuje skozi prizmo zmožnosti plačevanja rednih stroškov in najemnin, ne pa v smislu poplačila celotnega dolga. Nesprejemljiva je tudi ugotovitev sodišča, da ni dokazal svojih prihodkov v času, ko je bil v zaporu, saj je navedel, da v tem času ni prejemal nobenih prihodkov, prav tako je to ponovil med zaslišanjem, pri čemer gre za negativno dejstvo. Navajal in pojasnil je, da je bil ves čas od prihoda iz zapora (razen štirih mesecev) brezposeln in da prejema socialno pomoč.

Sklicujoč se na člen 104 Stanovanjskega zakona izpostavlja, da ima že ves čas subvencionirano najemnino, izredno socialno pomoč pa je porabil za plačilo zapadlih najemnin in stroškov. Mestna občina Celje nima oblikovanega sklada za izredno pomoč pri uporabi stanovanja, saj ta ni obvezen, kar je že zatrjeval v eni izmed vlog. Zato okoliščina, ali je sprožil postopek za uveljavljanje te pomoči, nima nobenega vpliva na utemeljenost zahtevka. Razlogovanje sodišča je napačno in v nasprotju s spisovno dokumentacijo; predstavlja absolutno bistveno kršitev procesnih pravil. Prav tako je navedel, da je o finančni situaciji telefonično obvestil tožečo stranko, ta pa te navedbe ni prerekala.

Izpis odprtih postavk, četudi overjen, ne predstavlja temelja niti dokaza o višini terjatve, ker gre le za računovodsko stanje ene izmed strank, ki praviloma dokazuje le način knjiženja poslovnih dogodkov v zvezi z določeno terjatvijo. Sodišče spregleda, da je po svojih najboljših močeh vendarle ves čas po vrnitvi iz zapora skušal poravnati zapadli dolg, ki pa je zaradi nateklih zamudnih obresti rasel. Lastninsko pravico tožeče stranke jemlje resno, vendar bi sodišče moralo ustrezneje vrednotiti okoliščino, da mu tožeča stranka kot oseba javnega prava, ki zagotavlja rešitev stanovanjske politike, ni bila pripravljena pri reševanju njegove stanovanjske problematike niti v najmanjši meri priskočiti na pomoč, na primer vsaj z delnim odpisom zamudnih obresti. Nadalje test sorazmernosti temelji na neživljenjskih in nelogičnih ugotovitvah, pri čemer sedaj najemnino plačuje in se torej bori s starim dolgom, zaradi česar tožeči stranki »de facto« ne nastaja škoda zaradi izgube prihodka od najemnin, zato je takšno ravnanje vse prej kot ščitenje javnega interesa in zagotavljanje socialne politike. Sodišče zahtevka tudi ni presojalo skozi osnovno načelo obligacijskega prava - načela ohranitve pogodbe. Tožeča stranka je več kot očitno iskala samo izgovor za odpoved najemne pogodbe, saj v tožbenem zahtevku ni zahtevala izpolnitve zapadlih obveznosti, temveč zgolj odpoved najemne pogodbe. Toženec je izpolnil svojo obveznost, čeprav z zamudo, ki jo je opravičeval s finančno stisko, zato bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti.

3V odgovoru na tožbo tožeča stranka, ki vsebinsko odgovarja na pritožbo toženca, predlaga, da se pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi prvostopno sodbo, toženi stranki pa naloži v plačilo povzročene pritožbene stroške, ki jih priglaša.

4Pritožnik je v dopolnitvi pritožbe, vloženi dne 14. julija 2023, navajal še, da posreduje dokazilo o plačilu zneska 1.200,00 EUR, s katerim dokazuje svoje prizadevanje po poplačilu dolga, kot tudi zadnji račun tožeče stranke, na katerem so že zaračunani stroški tega pravdnega postopka, čeprav odločitev še ni pravnomočna, s čimer izkazuje po tožeči stranki izdatno oteževanje poravnave dolga, ter obe listini prilaga.

5Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za krivdno odpoved najemne pogodbe tožencu in posledično izpraznitev stanovanja ugodilo. Odločitev je oprlo na 4. točko prvega odstavka 103. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Zaključilo je, da je tožeča stranka dokazala svoje trditve o toženčevem neplačilu najemnin in obratovalnih stroškov za obdobje do vložitve tožbe (od leta 2016 do vključno leta 2019) in da je podan krivdni odpovedni razlog za odpoved najemne pogodbe, kar rezultira tudi v odločitvi glede izselitve, ob tem, ko je bil spoštovan opominjevalni postopek z vsebino po tretjem odstavku 103. člena SZ-1. Toženec ni dokazal izpolnjenosti zatrjevanih pogojev iz prvega odstavka 104. člena SZ-1 (finančna stiska zaradi dveletnega prestajanja denarne kazni v povezavi s slabim zdravstvenim stanjem), z izkazanostjo katerih najemne pogodbe najemniku neprofitnega stanovanja ni mogoče odpovedati.

K izreku pod točko I.:

6Dopolnitev pritožbe je prepozna.

7Dopolnitev pritožbe je vložena po izteku 30 dnevnega pritožbenega roka,¹ glede na datum prejetja vloge po sodišču, ki je razviden na dohodnem žigu dopolnitve pritožbe,² pri čemer je bil pritožnik o dolžini pritožbenega roka v pravnem pouku izpodbijane sodbe opozorjen. Dopolnitev pritožbe temelji na trditvi o dodatnem delnem plačilu neporavnanih obveznosti toženca, zapadlih v plačilo po vloženi tožbi, v zvezi s čimer prilaga potrdilo o plačilu, česar vse v sicer pravočasni pritožbi ne uveljavlja. Zato bi upoštevanje takšne dopolnitve pritožbe pomenilo nedopustno podaljševanje pritožbenega roka, ki je prekluzivne narave. Navajanje takšnega dejstva in z njim povezanega dokaza o plačilu 1.200,00 EUR v juliju 2023 (B44), s katerim pritožnik tudi sicer v nobenem primeru ne bi mogel uspeti, ker gre za dejstvo in dokaz, ki se nanašata na časovni okvir po zaključku glavne obravnave, kar velja tudi za priloženi račun z dne 3. 7. 2023 (B45), pomeni uveljavljanje novega razloga po preteku pritožbenega roka, zaradi česar je pritožbeno sodišče dopolnitev pritožbe zavrglo (člen 343/2 v zvezi s prvo točko člena 365 ZPP).

K izreku pod točko II.:

8Pritožba ni utemeljena.

9Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je podrobno povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe,³ in na podlagi izvedenih dokazov⁴ izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage. To predstavljajo določbe SZ-1⁵ glede razlogov, po katerih lahko najemodajalec odpove najemno razmerje iz krivdnih razlogov, glede posledic odpovedi in opominjevalnega postopka pred vložitvijo tožbe,⁶ kot tudi glede utemeljenih okoliščin, zaradi katerih najemniku neprofitnega stanovanja ni moč odpovedati najemne pogodbe, vse ob upoštevanju učinkov odločbe Ustavnega sodišča Up-619/17 z dne 14. 2. 2019, in ob ustavnoskladni razlagi opravljenega strogega testa sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena v zvezi z 2. členom Ustave RS) zaradi na eni strani pravice do spoštovanja doma, ki jo varujeta 8. člen Evropske Konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in prvi odstavek 36. člena Ustave RS, ter na drugi strani varstva lastninske pravice najemodajalca.

10Najprej pritožbeno sodišče odgovarja na očitek, da bi sodišče tožbeni zahtevek moralo zavreči, ker se stanovanjska najemna pogodba odpoveduje sodno zgolj v primeru spora o obstoju odpovednega razloga. Novela SZ-1E, ki za odpoved najemne pogodbe zaradi krivdnega razloga iz 4. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1 predvideva odpoved najemnega razmerja z vročitvijo odpovedi,⁷ pri čemer je razmerje odpovedano z dnem vročitve odpovedi, je stopila v veljavo z dnem 19. 6. 2021. Med pravdnima strankama se ni izkazalo za sporno, kar prvostopno sodišče ugotavlja na začetku obrazložitve pod točko 6, da je bilo najemno razmerje za neprofitno stanovanje št. 5 v 1. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu ..., sklenjeno že leta 2004, nakar sta dne 19. 9. 2019 pravdni stranki glede istega stanovanja sklenili novo najemno pogodbo, ki prav tako temelji na neprofitnem najemnem razmerju, in ki nadomešča prejšnjo pogodbo (16. člen najemne pogodbe). Ker novela nima prehodnih določb, je zaradi spoštovanja načela varstva zaupanja v pravo na mestu uporaba pravil, ki so veljala v času sklenitve najemne pogodbe, torej določb o sodni odpovedi najemnega razmerja.

11Pravilni sta ugotovitvi prvostopnega sodišča, da toženec ni prerekal⁸ trditev tožeče stranke o neplačevanju najemnine in obratovalnih stroškov v plačilnih rokih ter o dolgu iz tega naslova, ki je na dan 8. 1. 2020 znašal 2.007,35 EUR, kot tudi o neprerekanih nadaljnjih trditvah tožeče stranke, da toženec ni reagiral na opomin z dne 5. 12. 2019⁹ in da dolga ni poravnal. Takšnima ugotovitvama pritožbene trditve, da je toženec ves čas trdil, da je dolg poravnaval, tudi sicer ne oporekajo, ker toženec za nobeno od svojih aktivnosti ni zatrjeval, da sodi v čas izpolnitvenega roka po opominu. Dejstvo delnega poplačevanja, ki ga pritožnik v pritožbi posebej vsebinsko ne konkretizira, je prvostopno sodišče celo ugotovilo v točki 9 obrazložitve, ko je zapisalo, da je sledilo navedbam tožene stranke, da je poplačevala svoj dolg do tožeče stranke iz naslova zapadlih in neplačanih najemnin in obratovalnih stroškov.¹⁰ Pravilno je nadalje povzeta toženčeva izpoved o njegovem nereagiranju na opomin in o tem, da se je po prihodu iz zapora¹¹ obrnil na najemodajalca, za kar pa ni podal določnih navedb glede časovne komponente. S pritožbenim povzemanjem lastne izpovedi, da je še pred vložitvijo tožbe¹² skušal z zaposleno pri tožeči stranki dogovoriti obročno odplačilo, in nadaljnjo navedbo, da je že v vlogi z dne 27. 10. 2021 trdil, da je toženo stranko obvestil o svoji težki finančni situaciji, ne more uspešno omajati zaključkov prvostopnega sodišča o zaradi svojih pavšalnih trditev brez vsebovanih navedb o spoštovanju rokov neizpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 104. člena SZ-1.¹³ Te je prvostopno sodišče prepričljivo in natančno ugotovilo ter obrazložilo v točki 8 obrazložitve, po ustrezno konkretizirano opravljenem materialnoprocesnem vodstvu na naroku dne 14. 2. 2023.¹⁴ Tudi z v pritožbi zatrjevanim načinom obveščanja pritožnik pravilnega zaključka prvostopnega sodišča o nezatrjevanju in nenazadnje tudi neizkazovanju potrebnega obveščanja tožene stranke v predpisanem roku ne more omajati niti ne izkaže zatrjevane protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Obrazložitev sodišča prve stopnje je natančna in konsistentna, v njej ugotovljeni in zapisani razlogi pa logično in življenjsko sprejemljivo pojasnjujejo tako dokazno oceno ugotovljenih dejstev kot materialnopravne zaključke glede neobstoja izjemnih okoliščin, zaradi katerih pritožniku ne bi bilo moč odpovedati najemne pogodbe. Uveljavljana pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po členu 340 ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava po členu 341 ZPP, ki predstavljata najobširnejši sklop pritožbenih navedb, zato nista podana.

13Pravilno razlogovanje se nanaša najprej na zatrjevane že dlje časa trajajoče zdravstvene razloge na strani toženca, do česar se je tožeča stranka¹⁵ trditveno ustrezno opredelila,¹⁶ in v zvezi s katerimi bi toženec moral izkazati, da so ravno ti razlog za natekle neporavnane obveznosti v času 2016 do vključno 2019 (torej ne gre pritrditi niti pritožbenim navedbam, da se je visok dolg nabral v času dveh let, niti da prvostopno sodišče obdobja nastajanja dolga ni upoštevalo¹⁷). Poleg tega že sam toženec s svojo izpovedjo o štirimesečni zaposlitvi po vrnitvi iz zapora ni izkazal lastnih trditev o pridobitni nesposobnosti iz zdravstvenih razlogov, sodišče prve stopnje pa je dokazno oceno, ki je v njegovi pristojnosti, o zatrjevanih okoliščinah opravilo na podlagi pravila o prosti dokazni oceni in ob spoštovanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ter s potrebno stopnjo prepričanja. Takšen zaključek velja tudi zatrjevano finančno stisko toženca, ki za svoje trditveno in dokazno breme glede razlogov neplačevanja zapadlih terjatev ni zmogel nobenega od obeh bremen, kot to s pravilnim in obširnim razlogovanjem ugotovi prvostopno sodišče v točki 8 obrazložitve. Prvostopno sodišče kljub drugačnim pritožbenim trditvam celo izrecno zapiše, da sledi njegovi trditvi, da je v času prestajanja kazni zapora ostal brez denarne socialne pomoči. Ni pa toženec, kot to pravilno ugotovi prvostopno sodišče, izkazal svojih tudi sicer ne zadosti določnih trditev o tem, da so njegovi otroci ostali brez finančnih sredstev,¹⁸ s katerimi je sam zatrjeval in dokazoval obstoj izjemnih okoliščin, ki onemogočajo odpoved najemne pogodbe. S pritožbenimi trditvami o že ves čas subvencionirani najemnini ter porabljeni izredni socialni pomoči za plačilo zapadlih najemnin in stroškov, pri čemer Mestna občina Celje nima oblikovanega sicer neobveznega sklada za izredno pomoč pri uporabi stanovanja, četudi se te izkažejo za resnične, glede na že izpostavljeno potrebno kumulativnost izpolnjenih pogojev, ob neizkazanem pogoju obveščanja tožene stranke v predpisanem roku, sprejetega dokaznega zaključka prvostopnega sodišča prav tako ne more omajati. Absolutna bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj ne gre za napako v dokaznem zaključku, ki bi jo storilo sodišče, ki bi listinam, katere je dokazno ocenjevalo, pripisalo drugačno vsebino od dejanske. Tudi sicer pravdna stranka s sklicevanjem na vsebino izvedenega dokaza ne more nadomestiti trditvene podlage, ki jo je dolžna podati sama.

14V točki 9 obrazložitve prvostopno sodišče pravilno ugotovi in se opredeli do tekom postopka v celoti poravnane terjatve toženca do tožnice, ki je nastala do vložitve tožbe, prav tako pa zavzame pravilno stališče, da ni bistvena natančna višina dolga, nastajajočega iz istih naslovov po vloženi tožbi, temveč zgolj to dejstvo samo. Takšnega zaključka pritožbeno polemiziranje o naravi izpisa poslovnih postavk ne more verodostojno omajati. Da je pritožnik po svojih najboljših močeh vendarle ves čas po vrnitvi iz zapora skušal poravnati zapadli dolg, ki pa je zaradi nateklih zamudnih obresti rasel, je pritožnikova lastna ocena, kar velja tudi za trditve o resnem dojemanju tožničine lastninske pravice in za nadaljnje pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo ustrezneje vrednotiti okoliščino, da mu tožeča stranka kot oseba javnega prava, ki zagotavlja rešitev stanovanjske politike, ni nudila pomoči pri reševanju stanovanjske problematike. Ob povsem pravilnem dokaznem zaključku prvostopnega sodišča v točki 13 obrazložitve, iz katerega je razbrati pritožniku lastno lestvico prioritet dobrin, z zgoraj povzetim nizanjem posplošenih stališč pritožnik ne more uspeti, kot tudi ne z izraženim dvomom v pravilnost na konkretnih okoliščinah temelječega testa sorazmernosti, vse upoštevaje toženčevo lastno dajanje prednosti določenim dobrinam pred ohranitvijo pravice do doma.¹⁹ Na slednje je izrecno opozorilo prvostopno sodišče v točki 13 obrazložitve, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, zato pritožnik, čeprav v pritožbi navaja nujnost najema, ker jim je tožeča stranka prepovedala uporabo njenih prostorov za hranjenje koles, ne more uspeti s trditvami, da je bilo v njegovo pravico do spoštovanja doma prekomerno poseženo. Prvostopno sodišče je, glede na navedeno, in ob upoštevanju drugega odstavka 8. člena EKČP ter ustavnoskladne razlage,²⁰ v obravnavanem primeru z natančno presojo konkretnih okoliščin primera, tudi prihodkov ostalih polnoletnih družinskih članov toženca, ki z njim živijo v neprofitnem stanovanju, vse do trenutka zaključene glavne obravnave, pravilno presodilo, da je v toženčevo pravico do spoštovanja doma dopustno poseči, ker za poseg obstaja zakonska podlaga in je poseg zaradi legitimnih ciljev tožnice (drugi odstavek 8. člena EKČP) nujen.²¹ Zakonske zamudne obresti so z zakonom predvidena posledica za primer plačilne zamude, za kar zakon ne predvideva izjeme v primeru neprofitnih subjektov, zato ni pritrditi pritožbenemu stališču, da tožeča stranka služi na njegovi zamudi in si ne zasluži pravnega varstva. Pritrditi je sicer pritožbenim izvajanjem, iz katerih izhaja, da pogodba praviloma zavezuje oba sopogodbenika, vendar ne gre spregledati, da pravni redi, tudi naš, omogoča pogodbeno zvesti stranki, da doseže odstop od pogodbe, če druga stranka svojih pogodbenih obveznosti ne izpolni, med drugim tudi v primeru kršitve pogodbenih določil, kakršna je obravnavana, zaradi česar od pogodbi zveste stranke ni moč pričakovati, da bo v nedogled vztrajala v negotovem pogodbenem razmerju.

15Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, sodišče pa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K izreku pod točko III.:

16Toženec s pritožbo ni uspel, zato samo nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

17Mora pa toženec tožnici povrniti njene potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP), ki je bil vsebinski in ga sodišče šteje za potreben strošek. Tožnica je upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 namesto priglašenih 450 odvetniških točk (tar. št. 19/2 v zvezi s tar. št. 20/1 – pravna sredstva Odvetniške tarife (Ur. l. RS 2/2015 s spremembami; nazadnje Spremembe in dopolnitve Odvetniške tarife; OT) do materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 7,5 točk in do 22 % DDV po 12. členu OT, kar skupno, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR), znaša 279,99 EUR. Sodišče tožeči stranki ni priznalo 200 priglašenih stroškov študija spisa in preučitve pritožbe, zaradi nepotrebnosti v zvezi z že priznanimi stroški sestave vloge – pritožbe. Znesek je tožena stranka tožeči dolžna povrniti na način in v rokih, kot izhaja iz izreka.

¹ Sodba je bila toženčevi pooblaščenki vročena 1. 6. 2023; povratnica, pripeta k l. št. 138.
² Ki je 14. 7. 2023 (neposredno vložena pri sodišču).
³ Primerjaj točke 1 do 4.
⁴ Primerjaj točko 5 obrazložitve sodbe.
⁵ Podrobneje o tem v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁶ Pri čemer pravilna izvedenost slednjega pritožbeno ni sporna.
⁷ Prvi odstavek 112.a člena SZ-1.
⁸ Substancirano prerekanje zahtevata člena 213 in 214 ZPP, kar je prvostopno sodišče podrobno obrazložilo v točki 8 izpodbijane sodbe.
⁹ S podeljenim rokom 15 dnevnim rokom dni (A3).
¹⁰ 600,00 EUR dne 21. 9. 2021, 620,00 EUR dne 22. 11. 2021 in 1.116,00 EUR dne 18. 2. 2022.
¹¹ V februarju 2018 po lastnih trditvah.
¹² Dne 9. 1. 2020.
¹³ Ta namreč predvideva, da mora najemnik, da izkaže izjemne okoliščine, zaradi katerih mu kot najemniku neprofitnega stanovanja ni mogoče odpovedati najemne pogodbe, kumulativno izkazati še nadaljnje pogoje, in sicer, da je najkasneje v 30 dneh po nastanku okoliščin sprožil postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja in v tem roku o tem obvestil lastnika stanovanja.
¹⁴ Z vsebino, razvidno iz zadnjega dela obrazložitve pod točko 8.
¹⁵ Kateri se dolžnost substanciranega prerekanja lahko naprti le, če je pred tem nasprotna stranka sama substancirano navajala pravno pomembna dejstva.
¹⁶ Kot to zahaja iz zapisnika glavne obravnave z dne 14. 2. 2023.
¹⁷ Izrecno o tem v točki 6 obrazložitve.
¹⁸ Člen 212 ZPP.
¹⁹ Ugotovljeni stroški subvencionirane najemnine za 101,20 m2 veliko stanovanje ne presegajo 130,00 EUR vsakomesečno, medtem ko toženec krije strošek najemnine za garažo v višini 160,00 EUR vsakomesečno.
²⁰ Up-619/2017 z dne 14. 2. 2019.
²¹ Glej točke 10 d0 13 obrazložitve.