UPRS Sklep III U 149/2017-3

Tožba se zavrže.

1Okrožno sodišče v Kopru je dne 30. 1. 2017 prejelo Evropski nalog za prijetje in predajo državnega tožilstva v Vidmu (Italija), št. 571/2016 SIEP z dne 23. 12. 2016, zaradi izvršitve zaporne kazni, ki je bila tožniku izrečena po sodbi Sodišča v Vidmu, št. 1664/2015 - Reg.Gen.št. 1995/2014 - R.G.N.R. št. 4610/2013 z dne 29. 9. 2015 in je postala pravnomočna dne 12. 12. 2016. Tožniku je bila po 110. členu italijanskega Kazenskega zakonika in prvega odstavka 73. člena ter točke a) prvega odstavka 80. člena Odloka predsednika republike št. 309 z dne 9. 10. 1990 izrečena zaporna kazen osem let zapora zaradi petih kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili in psihotropnimi substancami, z obteževalno okoliščino prodaje mamil osebi, mlajši od 18 let. Okrožno sodišče v Kopru je dne 23. 5. 2017 zoper tožnika izdalo sklep opr. št. I Ks 445/2017, s katerim je dovolilo njegovo predajo odreditveni državi, torej Republiki Italiji. Po pritožbi tožnika je odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo Višje sodišče v Kopru s sklepom opr. št. I Kp 4450/2017 z dne 8. 6. 2017.

2Tožnik v tožbi zatrjuje, da sta sklepa nezakonito in protiustavno posegla v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Po drugem odstavku 157. člena Ustave RS v primeru, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, odloča sodišče v upravnem sporu. Po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, tudi ko izpodbijanega akta ni moč opredeliti za upravni akt. Sodišču zato predlaga, da ugotovi, da sta sklep Okrožnega sodišča v Kopru in sklep Višjega sodišča v Kopru nezakonita in ju odpravi, Okrožnemu sodišču v Kopru pa prepove izvršitev predaje tožnika Republiki Italiji na podlagi teh sklepov. Kolikor sodišče ne bo moglo odločiti brez odlašanja, pa tožnik daje sodišču pobudo za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1, s katero naj do pravnomočne odločitve o tožbi Okrožnemu sodišču v Kopru prepove predajo tožnika Republiki Italiji.

3Tožnik v tožbi uvodoma povzema vsebino sodbe Sodišča v Vidmu in poudarja, da je iz dejstvenega opisa ravnanja pod točko c) izreka razvidno, da naj bi kaznivo dejanje storil kot državljan Republike Slovenije na ozemlju te države in ne na ozemlju Republike Italije niti ne v škodo te države in tudi ne v škodo njenega državljana. Svoj tožbeni zahtevek zato opira na določbo 5. odstavka 11. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1), ki določa, da se predaja zahtevane osebe lahko zavrne, če je odrejen nalog zaradi kaznivih dejanj, ki so bila storjena zunaj ozemlja države odreditve, domač kazenski zakon pa ne dovoljuje pregona za ista kazniva dejanja, kadar so storjena zunaj ozemlja Republike Slovenije. Opisuje sodbo Sodišča v Vidmu in smiselno nasprotuje odločitvi, predvsem pa izpostavlja, da sta tako Okrožno sodišče v Kopru, kot tudi Višje sodišče v Kopru svojo odločitev utemeljila z napačno razlago določbe 5. točke 11. člena v povezavi z določbami od 11. do 13. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Trdi, da bi morala naša sodišča uporabiti varovalko iz 5. odstavka 11. člena ZSKZDČEU-1, ki je predvidena prav za primer, ko tuje sodišče odloča o dejanju, ki sodi v pristojnost slovenskih sodišč. Okrožno sodišče v Kopru in Višje sodišče v Kopru sta s svojo odločitvijo tožniku kršili pravico do prostosti iz 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

4Tožnik še poudarja, da njegova predaja ni dopustna tudi zato, ker je bila pri Sodišču v Vidmu kršena njegova pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, kar v nadaljevanju utemeljuje in podrobno opisuje. Tega razloga sicer ZSKZDČEU-1 ne določa kot razlog za odklonitev predaje, vendar pa je treba pravila EKČP pri vsakem sodnem odločanju, torej tudi o odločanju o predaji tuji državi, upoštevati neposredno, še toliko bolj, če se iz dokumentacije da zanesljivo razbrati kršitev konvencije.

5Sodišče je tožbo tožnika zavrglo.

6Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 lahko sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar pa le takrat, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če dejanje poseganja v človekove pravice in temeljne svoboščine še traja, mora sodišče v takem upravnem sporu odločiti brez odlašanja, kot to določa drugi odstavek 66. člena ZUS-1, v nasprotnem pa lahko izda začasno odredbo v skladu z 32. členom ZUS-1 (tretji odstavek 66. člena ZUS-1).

7Tožnik s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi, da je bilo z dvema posamičnima aktoma, to je dvema sklepoma rednih sodišč, poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine ter da naj ju zato sodišče odpravi in prepove izvršitev predaje tožnika Republiki Italiji. Posebej sodišču daje še pobudo, naj, kolikor odločitve ne bo moglo sprejeti brez odlašanja, v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZUS-1 izda začasno odredbo, s katero naj Okrožnemu sodišču v Kopru prepove predajo tožnika.

8Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbo izpodbija sklep izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kopru, torej izpodbija akt, ki je bil izdan v okviru izvrševanja sodne funkcije in ni upravni akt (3. člen ZUS-1), s tem pa ni akt zoper katerega bi bil zagotovljen upravni spor po 2. členu ZUS-1. Sodišče meni, da ZUS-1 ni mogoče razlagati v povezavi s 157. členom Ustave RS tako, da v odsotnosti pravnega sredstva zoper odločitev sodnika nastopi možnost upravnega spora. V sporni zadevi je bilo tožniku sicer sodno varstvo zagotovljeno. Odločitev o tem, da se dovoli predaja tožnika Republiki Italiji, je sprejel izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru, kar že samo po sebi pomeni, da je bilo tožniku že s tem zagotovljeno sodno varstvo njegovega pravnega položaja. Po določbah ZSKZDČEU-1 je imel tožnik nadaljnjo možnost, da zoper sklep izvenobravnavnega senata o dovolitvi predaje Republiki Italiji vloži pritožbo. 23. člen ZSKZDČEU-1 namreč določa, da se smejo zoper sklep senata pritožiti oseba, za katero se zahteva, da se preda, nadalje njegov zagovornik ter pristojni državni tožilec, in to v roku 48 ur od ure, ko jim je bil sklep vročen, senat višjega sodišča pa mora o pritožbi odločiti v roku treh dni. Iz tožbe ter njenih prilog je razvidno, da je tožnik tako možnost izkoristil. O njegovi pritožbi zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru je odločal senat Višjega sodišča v Kopru, ki je pritožbo zavrnil in potrdil odločitev prvostopenjskega sodišča. Vse to vodi sodišče do zaključka, da je bilo tožniku sodno varstvo zagotovljeno in zato subsidiarno varstvo v upravnem postopku, kot ga predvideva 4. člen ZUS-1, ni dopustno. Tak zaključek je skladen tudi z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, da odločitev rednih sodišč ni dopustno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu in da v upravnem sporu tudi ni dopustno presojati pravilnosti izvedbe postopkov pred rednimi sodišči (primeroma, sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016, I Up 548/2008 z dne 14. 1. 2009).

9Glede na vse navedeno v obravnavani zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje po 4. členu ZUS-1, zato je sodišče tožbo po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.

10Tožnik je v tožbi dal sodišču tudi pobudo, naj v primeru, kolikor s sodbo ne bi moglo odločiti brez odlašanja, izda začasno odredbo po tretjem odstavku 66. člena ZUS-1, s katero naj do pravnomočne odločitve o tožbi prepove predajo tožnika Republiki Italiji. Sodišče ugotavlja, da pobuda ni bila vložena kot zahteva za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. To namreč ni navedeno niti v pobudi niti to ne izhaja iz tožbe. Sodišče zato nima pravne podlage, da bi pobudo štelo kot zahtevo za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1. Ko je sodišče tožbo zavrglo, je odločilo o tožbi, s tem pa odpade potreba po izdaji začasne odredbe po tretjem odstavku 66. člena ZUS-1. Začasno odredbo po tretjem odstavku 66. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti izda sodišče le, kolikor ne more odločiti brez odlašanja in so izpolnjeni pogoji iz 32. člena ZUS-1. Ker je sodišče, kot je opisano v prejšnjih odstavkih, ugotovilo, da procesne predpostavke za obravnavo tožnikove tožbe niso izpolnjene, to pomeni, da niso izpolnjene niti procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.