UPRS Sodba I U 1077/2022-36

I. Tožbi se ugodi, 1. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 35402-29/2020-2550-37 z dne 11. 7. 2022, se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Dosedanji potek upravnega postopka

1Z izpodbijano 1. točko izreka odločbe je toženka zavrnila zahtevo tožnice za razveljavitev 3. točke izreka sklepa Agencije RS za okolje (ARSO), št. 35405-515/2019-25, 35415-36/2020-4 z dne 28. 9. 2020 (sklep 2020), po nadzorstveni pravici.

2V obrazložitvi je navedla, da je prejela pobudo tožnice za razveljavitev 3. točke izreka navedenega sklepa, ki jo je obravnavala v skladu s 274. in nadaljnjimi členi Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Uvodoma je pojasnila, da je pobudo tožnice obravnavala kot zahtevo, saj je upravičena stranka za uvedbo tega izrednega pravnega sredstva. Ker z gotovostjo ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj je bil sklep vročen tožnici zaradi preveritve pravočasnosti vložitve zahteve, je toženka zahtevo obravnavala po vsebini. Glavni očitek tožnice je, da je ARSO s sklepom ponovno odločala o isti stvari, kar naj ne bi bilo dopustno po ZUP. Iz spisne dokumentacije in zahteve tožnice izhaja, da je ARSO izdala sklep, št. 35405-311/2015-4 z dne 25. 9. 2015 (sklep 2015), iz katerega izhaja, da nosilkam nameravanega posega tožnici, Občini A. in Občini B. za nameravani poseg: izgradnja kanalizacije v okviru projekta ''Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju vodonosnika Ljubljanskega polja'' – 1. sklop: I. faza in 2. sklop ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. Nadalje je ARSO izdala sklep, št. 35405-28/2016-2 z dne 28. 1. 2016 (sklep 2016), s katerim je odločila, da nosilkam nameravanega posega tožnici, Občini A. in Občini B. za nameravani poseg: izgradnja kanalizacije v okviru projekta ''Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju vodonosnika Ljubljanskega polja '' DEL 1 in DEL 3 ni potrebno izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. Kot izhaja iz obrazložitve obeh sklepov, je bil predmet obravnave v teh postopkih tudi povezovalni kanal C0. V postopku izdaje sklepa 2020 je ARSO ugotovila, da gre za spremembo projekta ''Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju vodonosnika Ljubljanskega polja'' – DEL 1; natančneje spremembo izgradnje dela povezovalnega kanala C0 na odseku Črnuče – Brod, natančneje med revizijskima jaškoma RJ 142 in RJ 166, v dolžini 2.128,95 m (predvidena je dodatna zaščita pred izcejanjem vode iz povezovalnega kanala v podtalje, ki se bo izvedla s polaganjem cevi v vodonepropustno AB kineto), kar predstavlja spremembo posega v okolje. Torej ni šlo za isto dejansko stanje kot v prej izvedenih postopkih. Zato je bil pravilno voden nov predhodni postopek. Tožnica se ne more z uspehom sklicevati na definicijo spremembe posega po Uredbi o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (6. točka, 1.a člen, Uredba), saj je ta namenjena odgovoru na vprašanje, ali je oziroma ali ni treba izvesti presoje vplivov na okolje, ne pa, ali gre za isto upravno zadevo. Ker noben materialni predpis ni bil kršen, je toženka zavrnila zahtevo tožnice.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3Tožnica je v tožbi najprej pojasnila, da je bila njena zahteva vložena pravočasno. V zadevi velja petletni rok iz prvega odstavka 277. člena ZUP. Kot je toženka sama ugotovila, je glavni očitek tožnice, da je ARSO s sklepom 2020 ponovno odločala o isti stvari, kar je razlog po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP. Tožnica vztraja, da je ARSO s sklepom 2020 drugače odločila o enakem dejanskem in pravnem stanju kot je predmet pravnomočnega sklepa 2016. V zadevi je odločilno, ali gre za spremembo posega v okolje, za katero se izvede predhodni postopek, v smislu 3. člena Uredbe, veljavne v času izdaje sklepa 2020. Kot spremembo posega je toženka očitno štela uvedbo armiranobetonske kinete kot dodatne zaščite pred izcejanjem iz povezovalnega kanala. Vendar pa armiranobetonska kineta ni sprememba posega v okolje po Uredbi, ki bi terjala predhodni postopek (prva alineja tretjega odstavka 3. člena Uredbe). Po 6. točki 1.a člena Uredbe mora sprememba posega vplivati na bistvene lastnosti posega (kot je zmogljivost) in sicer tako, da se njegovi vplivi na okolje pomembno povečajo. Poseg, ki je bil obravnavan s sklepom z dne 28. 1. 2016, je poseg izgradnje kanalizacije v okviru projekta ''Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju vodonosnika Ljubljanskega polja '' DEL 1 in DEL 3. Tak poseg se obravnava po točki E.I.11 Priloge 1 Uredbe in sodi med objekte za zbiranje in odvajanje odpadnih voda, skupaj z industrijskimi odpadnimi vodami ali padavinskimi vodami (kanalizacija), razen priključkov, pri katerih se predhodni postopek izvede, če je skupna dolžina vodov 15.000 m ali več ali če je dolžina vodov na območjih s posebnim statusom 2.000 m ali več. Bistvena lastnost posega je tako poleg zmogljivosti tudi dolžina vodov in dolžina vodov na območjih s posebnim statusom. Uvedba armiranobetonske kinete ni spremenila posega v okolje, kot se je ta glasil s sklepom z dne 28. 1. 2016. AB kineta je zgolj ena od številnih tehničnih rešitev (detajl polaganja cevovoda), ki v samem bistvu ne spremeni: (i) objekta – kanalizacije, (ii) njegove namembnosti – odvajanje in čiščenje komunalnih in tehnoloških vod, (iii) lege objekta in (iv) dimenzij objekta – cevovod ima premer 1200 mm, kot je predvideno v projektu za izdajo gradbenega dovoljenja, (v) niti izvedba kinete ne vpliva na tesnenje cevovoda, hkrati pa omogoča dodatno varnost in kontrolo v povezavi z zaščito podzemnih voda. Uvedba AB kinete tudi ne povečuje vplivov nameravanega posega, saj je namenjena dodatni zaščiti. Tako izhaja tudi iz mnenj mnenjedajalcev iz sklepa 2020, ki uvedbi kinete ne nasprotujejo, temveč se sklicujejo le na vplive že prej presojanega posega, tj. projekta odvajanja in čiščenja odpadnih voda. AB kineta tudi ni poseg po Prilogi 1 Uredbe, saj gre zgolj za tehnično rešitev, ne pa objekt.

4Do enakega zaključka privedejo tudi določbe prej veljavne Uredbe (Uradni list RS, št. 78/06 do 20/13) (drugi odstavek 3. člena). Tudi po tej Uredbi je bil poseg uvrščen v točko E.I.11. Uvedba AB kinete ne spreminja položaja ali lege posega v prostoru, dimenzij objekta, zmogljivosti objekta, sestave, načina ali obdobja obratovanja naprave, ne gre niti za spremembo rabe surovin ali energije, kar vse pojasni. Sklep 2020 je bil tako izdan v zadevi, v kateri je bila že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanje drugače rešena. To pa pomeni kršitev 129. člena ZUP in razlog za razveljavitev 3. točke izreka sklepa 2020 v skladu z drugo točko prvega odstavka 274. člena ZUP. Tožnica je sodišču predlagala, da tožbi ugodi, 1. točko izreka izpodbijane odločbe odpravi in razveljavi 3. točko izreka sklepa 2020, podrejeno, 1. točko izreka izpodbijane odločbe odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

5Toženka odgovora na tožbo v danem roku ni podala, je pa sodišču naknadno posredovala z vlogo z dne 14. 9. 2023 Pravno mnenje Pravne fakultete v ...

6Pooblaščenka toženke je posredovala še pripravljalno vlogo z dne 9. 10. 2023, ki jo je sodišče prejelo 11. 10. 2023, v kateri je navedla, da se z določenimi stališči iz Pravnega mnenja ne strinja, kar podrobneje pojasnjuje. Opozorila je še na zadevo, I U 796/2023.

7Tožnica je sodišču poslala še pripravljalno vlogo, prejeto 13. 10. 2023, v kateri je pritrdila stališčem iz Pravnega mnenja.

Glavna obravnava in dokazni postopek

8Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, katerega sta se udeležili obe stranki. Toženka je na naroku prerekala navedbe tožnice, podane v pripravljalni vlogi, tožnica je ponovno opozorila na pomembnost definicije spremembe posega po Uredbi, na okoliščine, presojane v sklepu ARSO 2016 in v sklepu ARSO 2020, vztrajala je pri ostalih navedbah in dokazih.

9Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v: izpodbijano odločbo, sklep ARSO, št. 35405-311/2015-4 z dne 25. 9. 2015, sklep ARSO, št. 35405-28/2016-2 z dne 28. 1. 2016, in sklep ARSO, št. 35405-515/2019-25, 35416-33/2020-4 in 35415-36/2020-4 z dne 28. 9. 2020. Izvedlo je tudi vpogled v listine upravnega spisa¹.

10Sodišče je zavrnilo dokazne predloge tožnice za vpogled v: gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, št. 351-2245/2013-35 z dne 12. 3. 2014, pravnomočno 10. 6. 2014, kot je bilo spremenjeno z odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 351-968/2016-8 z dne 6. 7. 2016, pravnomočno 16. 7. 2016, gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, št. 351-204/2016-38 z dne 29. 11. 2016, pravnomočno 4. 1. 2017, gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, št. 351-1140/2018-7 z dne 9. 8. 2018, pravnomočno 5. 10. 2018, gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, št. 351-2786/2018-9 z dne 18. 1. 2019, pravnomočno 25. 1. 2019, gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, št. 351-91/2019-60 z dne 5. 11. 2020, pravnomočno 20. 11. 2021, gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, št. 351-1714/2019-7 z dne 18. 9. 2019, pravnomočno 16. 10. 2019, gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, št. 351-2737/2020-6 z dne 18. 1. 2021, pravnomočno 11. 5. 2021, gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, št. 351-562/2017-5 z dne 20. 4. 2017, pravnomočno 4. 5. 2017, ker gre za nerelevantne dokaze. V primeru gre za presojo zakonitosti odločitve, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

11Vpogled v Pravno mnenje Pravne možnosti MOPE v zadevi Kanal C0, julij 2023, kar je predlagala toženka, je sodišče zavrnilo, ker gre za prepozno podan dokaz in neprimeren glede na predmet upravnega spora. Po 28. členu ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30-ih dneh od vročitve upravnega akta, s katero je bil končan postopek. V tožbi je treba med drugim navesti vse navedbe in predlagati oziroma ponuditi za te navedbe ustrezne dokaze². Smiselno enako velja za toženko. Na tožbo mora toženka odgovoriti v roku, ki ga določi sodišče, in ki ne sme biti daljši do 30 dni³. V tem primeru je sodišče določilo rok za odgovor na tožbo 15 dni, ki se je iztekel 5. 9. 2022. V tem roku toženka odgovora na tožbo ni podala. Pravno mnenje je toženka sodišču posredovala z vlogo z dne 14. 9. 2023, torej nedvomno po preteku danega roka za odgovor na tožbo. Sodišče zato že iz tega razloga ta dokaz ne upošteva. Dokaz je tudi neprimeren, ker gre v zadevi za pravno vprašanje.

12Tožnica je ugovarjala zavrnitvi dokaznih predlogov, ker ti potrjujejo navedbe, podane v tožbi, in dokazujejo posledice sklepa ARSO 2016. Sodišče ugovor zavrača iz zgoraj povedanih razlogov.

13Toženka ni ugovarjala zavrnitvi svojega dokaznega predloga.

Razlogi in odločitev sodišča

14Tožba je utemeljena.

15V primeru gre za vprašanje pravilnosti in zakonitosti odločitve toženke, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za razveljavitev 3. točke izreka sklepa ARSO 2020 po nadzorstveni pravici.

16Svojo odločitev je toženka utemeljila z naslednjimi okoliščinami: - da je tožnica, kljub poimenovanju vloge za razveljavitev sklepa ARSO 2020 ''Pobuda'', upravičena stranka za uvedbo tega izrednega pravnega sredstva, - da ni bilo mogoče ugotoviti, ali je bila vloga tožnice vložena v zakonitem roku 1 leta od vročitve sklepa ARSO 2020, zato jo je toženka vsebinsko obravnavala, - da je v postopku izdaje sklepa ARSO 2020 prvostopenjski organ (ARSO – op. sod.) ugotovil, da gre za spremembo projekta Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju vodonosnika Ljubljanskega polja – del 1; natančneje spremembo izgradnje dela povezovalnega kanala C0 na odseku Črnuče – Brod, med revizijskima jaškoma RJ 142 in RJ 166, v dolžini 2.128,95 m, s polaganjem cevi v vodonepropustno AB kineto, kar predstavlja spremembo posega v okolje, in - da v postopku izdaje sklepa ARSO 2020 ni šlo za isto dejansko stanje kot v prej izvedenih postopkih, zato je bilo vodenje novega predhodnega postopka upravičeno, saj ni bilo pravne podlage za izdajo sklepa po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP⁴ (str. 5, drugi odstavek obrazložitve odločbe toženke).

17Odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je eno izmed izrednih pravnih sredstev, določenih po ZUP. Urejena je v 274. in nadaljnjih členih ZUP. Razlog za odpravo odločbe je med drugim kršitev načela ne bis in idem (2. točka prvega odstavka 274. člena ZUP⁵), razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici pa, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis (drugi odstavek 274. člena ZUP⁶. 277. člen ZUP določa roke za uveljavitev tega pravnega sredstva: odločba o odpravi po 1. in 2. točki prvega odstavka 274. člena tega zakona se lahko izda v petih letih, odločba po 3. in 4. točki prvega odstavka 274. člena in drugem odstavku 274. člena tega zakona pa v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena.

18Sodišče se uvodoma opredeljuje do tožničinega razlogovanja v zvezi s pravočasno vložitvijo zahteve (pobude, kot je vlogo poimenovala tožnica) pri toženki. Kot je navedla tudi tožnica (in s tem se sodišče strinja), ti tožbeni ugovori glede na vsebinsko obravnave tožničine zahteve (v posledici, ker toženka ni mogla preveriti, kdaj je bil sklep 2020 tožnici vročen – op. sod.) sicer niso pravno relevantni, vendar gre za vprašanje pravilne opredelitve vsebine tožničine vloge in njene nadaljnje obravnave pri toženki, zato se sodišče opredeljuje tudi do teh tožbenih očitkov.

19Da je tožnica svojo vlogo naslovila: ''Pobuda za razveljavitev sklepa ARSO 2020 po nadzorstveni pravici'', ni sporno. To bi, glede na pravno posledico uporabe tega izrednega pravnega sredstva, kazalo na to, da je kot razlog za vložitev zahteve tožnica uveljavljala očitno kršitev materialnega predpisa (drugi odstavek 274. člena ZUP). Le ta razlog za uporabo tega izrednega pravnega sredstva ima namreč za posledico razveljavitev odločbe. Hkrati pa je tožnica v vlogi navedla, da s položitvijo AB kinete v del cevovoda ni prišlo do spremembe posega po prej veljavni in po v času izdaje sklepa 2020 veljavni Uredbi, saj se bistvena lastnost posega (potek trase cevovoda po območjih s posebnim statusom v dolžini najmanj 2.000 m) ni spremenila, zato ponovno odločanje o isti zadevi po ZUP ni dopustno. Slednje pa nedvomno kaže na to, da je tožnica uveljavljala razlog po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP, torej kršitev načela ne bis in idem, kar narekuje tudi upoštevanje zakonsko določenega petletnega roka za uveljavljanje zahteve na tej podlagi.

20Sodišče tudi pritrjuje tožnici, da je odločitev toženke napačna oziroma vsaj nejasna.

21Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe namreč najprej navede, da pri izdaji sklepa 2020 ne gre za isto dejansko stanje zaradi predvidene dodatne zaščite (tj. zaradi polaganja cevi v vodonepropustno AB kineto na opredeljeni lokaciji in dolžini) in gre za spremembo projekta Odvajanje in čiščenje odpadne vode vodonosnika Ljubljanskega polja – DEL 1; natančneje spremembo izgradnje dela povezovalnega kanala C0 na odseku Črnuče – Brod, natančneje med revizijskima jaškoma RJ 142 in RJ 166, v dolžini ca. 2.128,95 m, kar predstavlja spremembo posega v okolje in torej ne gre za isto dejansko stanje kot v predhodnih postopkih. Vendar pa v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe toženka tudi navede, da je definicija spremembe posega po Uredbi namenjena odgovoru na vprašanje, ali je oziroma ni treba izvesti presoje vplivov na okolje, ne pa, ali gre za isto upravno zadevo po ZUP⁷. Že povzeti izseki obrazložitve odločbe kažejo na nejasnost odločitve toženke (ni namreč jasno, ali gre - glede na presojano dejansko stanje po sklepih 2015 in 2016 proti sklepu 2020 - za spremembo posega v okolje ali ne, in na kakšni podlagi), to pa ima za posledico nemožnost njenega preizkusa, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki že sama po sebi terja odpravo izpodbijane odločbe (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

22Tožnica ima tudi prav, ko zatrjuje, da bi morala toženka pri vprašanju, ali gre za spremembo posega v okolje, upoštevati materialni predpis, tj. Uredbo. Pravno relevantna dejstva in okoliščine namreč določa materialni predpis, ki velja za obravnavani primer. Povedano drugače: brez uporabe materialnega predpisa ni jasno, katera dejstva in okoliščine je treba ugotoviti za to, da se lahko zahtevek stranke obravnava. V tem primeru to pomeni, da bi bilo treba pri ugotavljanju, ali gre za isto dejansko stanje ali ne, upoštevati predpis, ki velja v tem primeru, tj. Uredbo, in na tej podlagi ugotoviti, ali gre za spremembo posega v okolje glede na podane dejanske okoliščine. Ker te presoje toženka ni opravila, bi jo pa morala, odločitve tudi iz tega razloga ni mogoče preizkusiti⁸.

23Sodišče je zato, sledeč navedenemu, tožbi tožnice ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo v 1. točki izreka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo, upoštevajoč četrti in peti odstavek istega člena, vrnilo istemu organu v tem obsegu v ponovni postopek. Toženka bo morala v ponovnem postopku odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka in o zadevi, sledeč rezultatom ugotovitvenega postopka, ponovno odločiti.

24Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

25Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s tem je sodišče tožnici priznalo stroške za tožbo v znesku 385,00 EUR, povečanim za 22% DDV, torej skupaj 469,70 EUR (3. člen Pravilnika), ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Sodišče ni priznalo stroškov za pripravljalno vlogo, prejeto 13. 10. 2023 (4. člen Pravilnika), saj navedbe v tej pripravljalni vlogi niso bile relevantne za rešitev zadeve. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

26Ker se po 5. členu Pravilnika pri določitvi in povrnitvi stroškov tožniku ne uporabljajo drugi predpisi, razen v primeru, če v postopku nastanejo tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi, sodišče tožnici ni moglo priznati pavšalnega zneska za plačilo izdatkov za stranko v višini 2 % od vrednosti nagrade.

¹ Po drugem odstavku 20. člena ZUS-1 sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi.
² Prvi odstavek 30. člena ZUS-1;
³ Drugi odstavek 38. člena ZUS-1;
⁴ Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bili naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.
⁵ Pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi: 2. če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena;
⁶ Izdano odločbo lahko pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis.
⁷ Str. 5, zadnji odstavek obrazložitve odločbe;
⁸ 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP;