VSRS Sodba XI Ips 23316/2021

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom IV K 23316/2021 z dne 12. 9. 2023 zoper obdolženega A. A. iz razlogov po drugem odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), odredilo pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na predobravnavnem naroku. Sodišče je odločilo, da sme pripor trajati od prejetja obdolženca do objave sodbe, vendar najdlje en mesec. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 23316/2021 z dne 28. 9. 2023 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik, kot navaja v uvodnem delu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdi, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za odreditev pripora, da udeležba na predobravnavnem naroku ni obvezna, zato sodišče za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na njem ne more odrediti pripora po določbi drugega odstavka 307. člena ZKP in da pripor v obravnavanem primeru ni sorazmeren ukrep. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je bila v obravnavanem primeru obdolženčeva udeležba na predobravnanem naroku obvezna, ker ni vložil ugovora zoper obtožnico, da je sodišče ustrezno presodila sorazmernost odrejenega ukrepa in da zahteva v zvezi z zatrjevanim neobstojem pogojev za odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi navedel, da v celoti vztraja pri navedbah, ki jih je podal v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče kršilo „kazenski zakon“. Kršitev utemeljuje z navedbo, da sodišče ni upoštevalo, da udeležba obdolženca na predobravnavnem naroku ni nujno potrebna. Meni, da ima to za posledico, da za zagotovitev navzočnosti na predobravnavnem naroku ne mogoče odrediti pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da se pripor lahko odredi samo, če se obdolženec izmika prihodu na glavno obravnavo.

6V obravnavanem primeru je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da obdolženec zoper obtožnico ni vložil ugovora. V skladu z določbo 2. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP je udeležba na predobravnavnem naroku obvezna (če se obdolženec predobravnavnega naroka brez upravičenega razloga ne udeleži, se zoper njega lahko odredi privedba ali pripor), razen, če je zoper obtožnico vložil ugovor. V tem primeru se predobravnavni narok ne opravi, če obdolženec nanj ne pride, ker se šteje, da krivde po obtožbi ne priznava.

7Upoštevaje okoliščino, da obdolženec v obravnavanem primeru zoper obtožnico ni vložil ugovora in jasno zakonsko določbo o obvezni navzočnosti obdolženca na predobravnavnem naroku, je sodišče imelo zakonsko podlago, da je za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na predobravnavnem naroku odredilo pripor.

8Neutemeljena je tudi trditev obdolženčevega zagovornika, da niso bili izpolnjeni pogoji za odreditev pripora. V obravnavanem primeru je očitno izmikanje obdolženca, kot pogoj za odreditev pripora zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na predobravnavnem naroku (tretji odstavek 285.b člena v zvezi z drugim odstavkom 307. člena ZKP), izkazano v zadostni meri. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu¹ podrobno pojasnilo, da je bil obdolženec pravilno vabljen na razpisane predobravnavne naroke, ki se jih brez opravičila ni udeležil. Zoper njega je bila večkrat odrejena tudi prisilna privedba, ki v nobenem primeru ni bila realizirana. Na podlagi navedenih okoliščin je utemeljeno presodilo, da se je obdolženec, ki je bil seznanjen, da zoper njega poteka kazenski postopek, očitno izmikal udeležbi na predobravnavnem naroku in da njegove udeležbe ni mogoče doseči z odreditvijo milejših ukrepov.

9Obdolženčev zagovornik v zahtevi ponavlja pritožbene navedbe, da je obdolženec imel hujše zdravstvene težave, da na predobravnavni narok ni bil ustrezno vabljen in da bi moralo sodišče preveriti, ali se morda nahaja v psihiatrični bolnišnici. Vložnik zahteve s temi trditvami po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona v zvezi s pogoji za odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP, temveč v celoti izraža nestrinjanje z obširno obrazložitvijo sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Zato te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

10Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ustrezno obrazložilo tudi sorazmernost in neogibno potrebnost odrejenega ukrepa.² Izrecno je presodilo, da je odrejeni ukrep, upoštevaje težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in zanj predpisano kazen, sorazmeren in neogibno potreben. Pri tej presoji je upoštevalo tudi, da obdolženčeve navzočnosti na predobravnavnem naroku ni bilo mogoče zagotoviti z odreditvijo milejših ukrepov – vabila in večjega števila prisilnih privedb.

C.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

¹ 5. in 6. točka razlogov sklepa sodišča prve stopnje, 9. točka razlogov sklepa pritožbenega sodišča.
² 8. točka razlogov sklepa sodišča prve stopnje, 9. točka razlogov sklepa pritožbenega sodišča.