VSL Sodba PRp 706/2022

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilka pravna oseba mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo storilkino zahtevo za sodno zoper sklep, s katerim je prekrškovni organ zavrgel njeno zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog kot nedovoljeno, ter storilki naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2Zoper sodbo je storilka pravočasno vložila pritožbo, kot navaja iz vseh procesno predvidenih razlogov, zlasti pa iz pritožbenega razloga po 1. točki 154. člena Zakona o prekrških (zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku). Okrajnemu sodišču očita, da ni uporabilo določbe četrtega odstavka 92. člena Zakona o prekrških (ZP-1), iz katere izhaja, da zastopnik lahko pooblasti za zastopanje koga drugega, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, odpravi ugotovljene kršitve in s sodbo odloči o zadevi.

3Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotavlja, da niso podane kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožba storilke pa tudi ni utemeljena.

4Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi storilkine zahteve za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa je pravilna in zakonita. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da pooblaščenec A. A., ki je v zakonskem osemdnevnem roku vložil zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa, ni ena od oseb, ki lahko vložijo zahtevo za sodno varstvo glede na določbo prvega odstavka 59. člena ZP-1, zaradi česar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sklep prekrškovnega organa pravilen in zakonit.

5ZP-1 v prvem odstavku 59. člena določa, katerim udeležencem v hitrem postopku pripada pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa. Ta krog upravičencev je omejen, saj v skladu z navedeno zakonsko določbo zahtevo za sodno varstvo lahko vloži le oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov. O tem je bila storilka pravilno poučena tudi v pravnem pouku izdanega plačilnega naloga. V obravnavanem primeru zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog ni vložila nobena od oseb, ki so v prvem odstavku 59. člena ZP-1 taksativno navedene kot upravičenke do vložitve zahteve za sodno varstvo. Zahtevo za sodno varstvo je namreč po pooblastilu storilke pravne osebe (in njene odgovorne osebe B. B.) vložil A. A., ki ni niti zakoniti zastopnik niti zagovornik storilke pravne osebe. Iz zahtevi za sodno varstvo priloženega pooblastila je razvidno, da storilka pravna oseba pooblašča davčnega zavezanca A. A., da jo zastopa pri vložitvi zahteve za sodno varstvo v zadevi št. DT 71010-5003/2022-2 (11-560-19). Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 59. člena ZP-1 (da zahtevo za sodno varstvo za pravno osebo lahko vloži le njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik) in določbe četrtega odstavka 90. člena ZP-1 (da se sme za zagovornika vzeti samo odvetnik, njega pa lahko nadomešča odvetniški kandidat), je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da pooblaščenec A. A. ni ena od oseb, ki lahko vložijo zahtevo za sodno varstvo.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni uporabilo jasne in nedvoumne določbe četrtega odstavka 92. člena ZP-1, ki določa, da zastopnik ali osebe, ki kolektivno zastopajo pravno osebo, lahko pooblastijo za zastopanje koga drugega. Pravne osebe namreč niso procesno sposobne, zato procesna dejanja lahko izvajajo le prek zastopnika, ki v skladu z navedeno zakonsko določbo lahko za zastopanje pooblasti tudi koga drugega. Ne more pa koga drugega (razen zagovornika) pooblastiti za vložitev zahteve za sodno varstvo, saj glede na določbo prvega odstavka 59. člena ZP-1 zahtevo za sodno varstvo za pravno osebo lahko vložita le njen zakoniti zastopnik ali zagovornik, za zagovornika pa se sme v postopku o prekršku vzeti samo odvetnik. Na takšen način je pravni osebi v postopku z zahtevo za sodno varstvo zagotovljena kvalitetna obramba in varovana njena ustavna pravica do pravnega sredstva. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 tako torej ni podana, saj je sodišče prve stopnje določbe ZP-1 uporabilo pravilno.

7Predmet presoje višjega sodišča v obravnavani zadevi je zgolj pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo, ki jo je storilka vložila zoper sklep, s katerim je prekrškovni organ njeno zahtevo za sodno varstvo zavrgel kot nedovoljeno, zato se do ostalih pritožbenih navedb, s katerimi storilka ponavlja svoje navedbe iz zahteve za sodno varstvo (v zvezi s prejemom obvestila kršitelju, da se izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, v zvezi s svojo nekaznovanostjo in zatrjevanjem posebnih olajševalnih okoliščin za izrek opomina) višje sodišče ni posebej opredeljevalo.

8Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9Storilka s pritožbo ni uspela, zato mora na podlagi določb ZP-1 in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Višje sodišče je storilki določilo sodno takso na podlagi tarifne št. 8407 ZST-1 tako, da jo mora plačati v znesku 20,00 EUR v roku in na način, kot bo navedeno v pozivu za plačilo, sicer se bo prisilno izterjala.