UPRS Sodba I U 1050/2021-26

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1Tožnik je na toženko naslovil vlogo za začasen preklic dovoljenja za promet s cepivi ... in ..., in sicer na podlagi suma na neustrezno kakovost. Z isto vlogo je zahteval tudi obnovo postopka, v katerem je bilo navedenima cepivoma izdano dovoljenje za promet. V zvezi s slednjim je navajal, da so po izdaji odločb v strokovno in laično javnost prišla nova dejstva glede neustreznosti varnostnih študij, ki so bile temelj za izdajo dovoljenja za promet, poleg tega obstaja sum, da upravni organ v postopku izdaje dovoljenja varnostnih študij ni niti vpogledal, še manj pa jih pridobil kot del ustrezne dokumentacije.

2Agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijanim sklepom tožnikovo vlogo za obnovo postopka z medsebojnim priznavanjem za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom ... in vehikel za raztopino za injiciranje v napolnjeni injekcijski brizgi, ki se je zaključil z izdajo odločbe, št. 5363-I-937/08 z dne 26. 5. 2005, zavrgla. (1. točka izreka) ter ugotovila, da se posebni stroški za izdajo tega sklepa ne zaznamujejo (2. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da vlagatelj ni imetnik dovoljenja za promet z navedenim zdravilom, torej ni stranka in zato ni upravičen podati predloga za obnovo postopka. Zaradi navedenega je treba tega, na podlagi drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zavreči.

3Prvostopenjski organ je tožniku istočasno poslal tudi dopis, v katerem v zvezi z zahtevo po začasnem preklicu dovoljenja za promet s cepivoma pojasnjuje, da 21. člen Zakona o zdravilih (ZZdr-2) ne daje pravne podlage za preklic dovoljenja za promet z zdravilom, ampak določa, kdaj je zdravilo prepovedano dajati v promet, medtem ko lahko dovoljenje preneha veljati na podlagi 66. člena ZZdr-2. Ta določa, da dovoljenje preneha veljati z iztekom njegove veljavnosti, na vlogo predlagatelja, tj. imetnika dovoljenja, ter zaradi odvzema po uradni dolžnosti. Tožnikov dopis se tako lahko obravnava zgolj kot pobuda, ne pa kot vloga za uvedbo postopka. Glede zahteve za obnovo postopka za pridobitev dovoljenja za cepivo ... je prvostopenjski organ pojasnil še, da s tem v zvezi ni pristojen, saj je bilo dovoljenje pridobljeno po centraliziranem postopku, zahtevo (če tožnik pri njej vztraja) pa je tako treba predložiti na Evropsko agencijo za zdravila (EMA).

4Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo, v kateri je uveljavljal, da mu je kot politični stranki, ki med drugim zastopa interes tistega dela državljanov, ki so zaradi cepljenja osebno utrpeli škodo na zdravju ali imajo zaradi cepljenja posledice na zdravju njihovi svojci, treba priznati pravni interes oziroma položaj stranke v zadevi. Prvostopenjski organ bi obnovo postopka sicer moral uvesti tudi po uradni dolžnosti. Tožnik je ob tam navedel še, da prvostopenjski organ še ni odločil o njegovi zahtevi za obnovo postopka za dovoljenje za cepivo ..., prav tako je na vlogo za začasen preklic dovoljenja za promet namesto z odločbo odgovoril z dopisom; v zvezi s to kršitvijo je tožnik napovedal posebno pritožbo.

5Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep (1. točka izreka) ter odločila, da v pritožbenem postopku stroški niso nastali (2. točka izreka).

6Tožnik se z izpodbijanim sklepom in drugostopenjsko odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom ni odločil o vseh predlogih oz. navedbah v tožnikovi vlogi, saj je tožnik zahteval tudi začasen preklic dovoljenja za promet s cepivi. S tem je podana bistvena kršitev pravil postopka. Izpodbijani sklep obsega tudi vsebinsko obravnavo tožnikove vloge, česar upravna organa ne bi storila, v kolikor bi štela, da tožnik nima statusa stranke v postopku. Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Tožnik ima kot politična stranka, katere temeljna usmeritev delovanja je skrb za zdravo življenje, nedvomno pravni interes že kot sam pravni subjekt, zahteva po navedbi konkretnih okoliščin, ki bi dokazovale lastnost kolektive osebe s pravicami in dolžnostmi, o katerih se odloča v upravnem postopku, pa nima materialne ali procesne podlage.

7Nezakonitost izpodbijanega sklepa tožnik utemeljuje tudi s kršitvijo ustavnopravnih garancij, pri čemer se opira na 4. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tudi pravne osebe so lahko nosilke človekovih pravic, saj so pomembne za uveljavljanje nekaterih pravic fizičnih oseb, tudi njihovih človekovih pravic. Odločanje o začasni omejitvi uporabe oz. prometa z določenimi cepivi nedvomno predstavlja odločanje v javnem interesu. V kolikor se tožniku ne priznava statusa stranke v upravnem postopku obnove dokončnega postopka in v postopku zahteve za začasni preklic dovoljenja, nima na voljo drugega sodnega varstva, kot vložitev tožbe zaradi kršitve njegovih človekovih pravic. Z nepriznavanjem aktivne legitimacije je tožniku namreč onemogočena kakršnakoli aktivna vloga pri izpolnjevanju njegovih s programom določenih ciljev, s tem pa mu je kršena pravica do izražanja, enakosti pred zakonom ter nedotakljivosti osebnostnih pravic, ki jih izraža preko in za svoje članstvo. Nesmiselno je, da v postopku izdaje dovoljenj za primer z zdravili, cepivi in pripomočki lahko kot stranka nastopa zgolj finančno močno zainteresiran proizvajalec, ne pa tisti, katerim je produkt namenjen. Zdravje človeka pa v postopku odobritve cepiv nima nobene varovalke.

8Toženka je v drugostopenjski odločbi zgolj skopo pojasnila, da ni razloga za uvedbo postopka po uradni dolžnosti glede spremembe že izdanega dovoljenja, ker za to niso izpolnjeni pogoji. O predlogu za začasen preklic dovoljenja za cepivom ... sploh ni odločala, temveč je odreagirala zgolj z dopisom. Ne drži njena navedba, da ni v njeni pristojnosti kakorkoli ukrepati v zvezi z izdanimi dovoljenji, saj tudi za zdravila z dovoljenji, pridobljenimi po centraliziranem postopku, EMA izrecno dopušča ponovno evaluacijo na zahtevo države članice. Toženka lahko podaja predloge državi, ta pa EMI. Sicer pa je toženka o v primeru hujše ogroženosti zdravja pristojna in celo dolžna začasno odvzeti dovoljenje za promet, o tem pa obvestiti EMO.

9Tožnik zahteva, da se ugotovi, da je prvostopenjski organ kršil njegove ustavno zagotovljene pravice in da je izpodbijani sklep nezakonit, da sodišče tega odpravi in vrne v ponovno odločanje ter da toženki naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

10Toženka v odgovoru na tožbo v celoti zavrača tožbeni zahtevek, pri čemer se sklicuje na navedbe iz drugostopenjske odločbe, pri katerih vztraja. Pojasnjuje, da tožnik ni bil stranka postopka po 267. členu ZUP, zato tudi ni izpolnjeval pogojev za obnovo postopka, ki ga je sicer predlagal iz razloga novo odkritih dejstev oziroma dokazov glede cepiv. Toženka izpostavlja tudi, da je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o zahtevi za obnovo postopka, tožniku pa je bilo z ločenim dopisom pojasnjeno, da za postopek odvzema dovoljenja za promet z zdravilom velja načelo oficialnosti, zaradi česar je postopek neodvisen od zahteve oziroma volje strank. Argument, da tožnik deluje v javnem interesu, je v tej povezavi brez učinka, njegove zahteve pa ni mogoče šteti za zahtevo za začetek postopka. Odločitev prvostopenjskega organa v izpodbijanem sklepu je bila strogo formalna, do vsebine tožnikove zahteve se ni opredeljeval. Ker je šlo zgolj za procesno odločitev, se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava sploh ne more izpodbijati. Ustavna pravica do svobodnega izražanja ne pomeni pravice do sodelovanja v upravnem postopku. Kdo lahko sodeluje v tem, določa ZUP, ki določa tudi pogoje za uresničevanje pravice do podajanja izjave, kar je pravno dopustno in ustrezno. Neutemeljeni so tudi tožnikovi tožbeni očitki o kršitvi pravice do enakosti, saj za tožnika veljajo enaki roki, enak postopek in enaki pogoji, pod katerimi lahko sodeluje v postopku, kot za ostale osebe v bistveno enakem položaju. Povsem nekonkretiziran je tožnikov očitek glede posega v nedotakljivosti osebnostnih pravic, zato se do njega ni mogoče opredeliti. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni dovoljen, kadar je mogoč ?redni upravni spor? po 2. členu ZUS-1.

11Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah. Potrjuje, da ni sam ni bil stranka v postopku izdaje dovoljenj za predmetna cepiva, vendar pa kljub temu meni, da v zadevi izkazuje pravni interes. Izpostavlja ugotovitve, ki se nanašajo na varnost cepiv, pojasnjuje pristojnosti prvostopenjskega organa ter meni, da je v določenih primerih ta zavezan k uvedbi postopka. Kljub temu doslej ni ukrepal v skladu z dolžnostmi in pooblastili.

12Senat tega sodišča je s sklepom, št. I U 1050/2021 z dne 9. 5. 2023, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik. Ker je dejansko in pravno stanje zadeve enostavno, je senat presodil, da so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 za odločanje po sodniku posamezniku. Na izrecno vprašanje sodnika na glavni obravnavi tožnik sestavi sodišča ni nasprotoval. Prav tako sestavi sodišča do dne izdaje te sodbe ni nasprotovala toženka.

13Sodišče je dne 15. 6. 2023 v zadevi izvedlo glavno obravnavo, ki so se jo udeležil tožnik (po pooblaščenki). Toženka je sodišču sporočila, da se glavni obravnavi odpoveduje.

14Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1 in A8, ter v listine v upravnem spisu zadeve. Dokazne predloge tožnika po vpogledu v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2 (sklep prvostopenjskega organa z dne 2. 2. 2021 o ustavitvi postopka za dostop do informacij javnega značaja), A3 (prevod izpisa spletne strani ...), A5 (zahteva za dostop do informacij javnega značaja), A6 (tožnikov poziv na izredno analizo cepiv z dne 12. 5. 2020) ter A7 (tožnikov dopis Opustitev dolžnega ravnanja pri zagotavljanju varnosti cepiv z ne 12. 5. 2020), v spletno stran EMA, v sodbo tega sodišča, I U 1520/2016 z dne 3. 7. 2019, v dopis A. z dne 14. 11. 2019, poslan toženki, v posnetke predstavitve analiz B. v italijanskem parlamentu, dostopne prek spleta, v dopis prvostopenjskega organa z dne 28. 5. 2020, s katerim zavrača izredne analize, v pisna pričevanja staršev na Facebook strani ... ter po poizvedbah pri toženki o tem, koliko predlogov za opustitev obveznega cepljenja je prejelo, je sodišče zavrnilo kot nedopustne in nerelevantne.

15Navedenih dokaznih predlogov tožnik namreč ni podal že v času postopka pred izdajo izpodbijanega sklepa, tega pa po presoji sodišča ni uspel opravičiti. Tožnikovo zgolj splošno sklicevanje na izvedene analize in njihove predstavitve oz. na njegova pisanja, ki se ne nanašajo na predmetni upravni postopek, kot to izhaja iz tožnikove vloge z dne 28. 5. 2020 (s katero je bil začet upravni postopek), pri čemer nobena od navedenih listin vlogi tudi ni bila priložena, po presoji sodišča ne predstavlja konkretiziranih dokaznih predlogov, ki bi utemeljevali zaključek, da je tožnik v upravnem sporu predlagane dokaze (kot so opredeljeni v prejšnjem odstavku te sodbe) predlagal že v času postopka pred izdajo izpodbijanega sklepa. Navedeni dokazni predlogi so v skladu z 52. členom ZUS-1 tako nedopustni.

16Navedeni dokazni predlogi so tudi nerelevantni, saj je v zadevi predmet presoje pravilnost in zakonitost procesne odločitve prvostopenjskega organa o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka, za presojo te pa so nerelevantna zatrjevana dejstva in dokazi, ki se nanašajo na potek drugih postopkov pred prvostopenjskim in drugostopenjskim organom (listine na list. št. A2 ? nanaša se na postopek dostopa do informacij javnega značaja, A4 ? nanaša se na zahtevo za izredno kontrolo kakovosti cepiv, A5 ? zahteva za dostop do informacij javnega značaja, A6 ? poziv na izredno analizo cepiv in A7 ? nanaša se na opustitev dolžnega ravnanja v zvezi z zahtevo za izredno analizo cepiv) ter na zatrjevano nevarnosti cepiv oz. cepljenja (listina na list. št. A3 in drugi zavrnjeni dokazi).

K I. točki izreka:

17Tožba ni utemeljena.

18V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je prvostopenjski organ zavrgel tožnikovo vlogo za obnovo postopka za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom (cepivom) ...

19Sodišče vezano na navedeno najprej ugotavlja, da je bilo z izpodbijanim sklepom (kot to jasno in nedvoumno izhaja iz njegovega izreka) odločeno izključno o tožnikovem predlogu za obnovo postopka za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom (cepivom) ..., ne pa tudi o ostalih zahtevkih, ki jih je tožnik postavil v svoji vlogi z dne 28. 5. 2020, tj. o zahtevi za obnovo postopka za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom (cepivom) ... ter o zahtevi za začasen preklic dovoljenja za promet z zdraviloma ... ter ... Tega se je očitno zavedal tudi tožnik, ki je v pritožbi zoper izpodbijani sklep (z dne 2. 7. 2020) tudi sam navedel, da prvostopenjski organ o zahtevi za obnovo postopka v zvezi z dovoljenjem za zdravilo (cepivo) ... ?še/sploh? ni odločil, kot tudi, da je na vlogo za začasen preklic dovoljenja namesto z odločbo odgovoril z dopisom. Ob tem pa je tožnik navedel tudi, da bo v zvezi s to kršitvijo zaradi boljše preglednosti podal posebno pritožbo.

20Po povedanem je predmet tega upravnega spora zgolj presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, v zvezi s toženkino (drugostopenjsko) odločbo, ki se nanašata na zavrženje tožnikovega predloga za obnovo postopka za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom (cepivom) ..., ne pa tudi presoja pravilnosti in zakonitosti drugih ravnanj (ali opustitev ravnanj) prvostopenjskega organa, ki se nanašajo na preostale tožnikove zahtevke iz njegove vloge z dne 28. 5. 2020 in o katerih z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno. V zvezi s temi zahtevki bi tožnik namreč moral najprej uveljavljati ustrezna pravna sredstva v upravnem postopku (pritožbo zaradi molka prvostopenjskega organa oziroma pritožbo zoper odločitev/ravnanje prvostopenjskega organa, kolikor je štel, da dopis prvostopenjskega organa z dne 24. 6. 2020 predstavlja upravni akt), šele v primeru neuspeha v pritožbenem postopku (ali molka drugostopenjskega organa) pa bi lahko uveljavljal pravno varstvo v (samostojnem) upravnem sporu.

21Ne glede na navedeno sodišče v zvezi s tožnikovo zahtevo za ?začasen preklic? dovoljenja za promet s predmetnima zdraviloma pojasnjuje, da v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZZdr-2 dovoljenje za promet z zdravilom preneha veljati po izteku roka veljavnosti dovoljenja (prva alineja), na podlagi vloge predlagatelja za ukinitev dovoljenja za promet z zdravilom (druga alineja) ali pa zaradi odvzema dovoljenja za promet z zdravilom v skladu s 64. ali 65. členom tega zakona (tretja alineja). Iz šestega odstavka 64. člena ZZdr-2 ob tem izhaja, da prvostopenjski organ spremeni, začasno odvzame ali odvzame dovoljenje za promet z zdravilom za uporabo v humani medicini po uradni dolžnosti na podlagi sprejetih ukrepov na ravni Evropske unije, ki jih v primerih nujnega ukrepanja sprožijo organi, pristojni za zdravila, drugih držav članic Evropske unije ali Evropske komisije. Iz navedenega izhaja, da subjekti, ki niso imetniki dovoljenja za promet z zdravilom (v zadevi je nesporno, da tožnik ni imetnik dovoljenj za promet s predmetnima zdraviloma), niso upravičeni zahtevati prenehanja veljavnosti takšnega dovoljenja. Vlogo takšnega subjekta je mogoče obravnavati zgolj kot pobudo za uvedbo postopka po uradni dolžnosti, pri čemer pa organ na takšno pobudo postopka ni dolžan začeti, vložnik pobude pa tudi nima nobenega pravnega sredstva, na podlagi katerega bi lahko izsilil začetek postopka. Ker vložnik pobude ni stranka v postopku, tudi nima nobenega pravnega zahtevka, o katerem bi moral organ odločiti v upravnem postopku¹.

22Tožnik v tožbi navaja, da sodno varstvo uveljavlja na podlagi 2. in 4. člena ZUS-1.

23ZUS-1 v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 2. členu odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek). V skladu s 4. členom sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek).

24Iz navedenega izhaja, da se sodno varstvo v upravnem sporu zagotavlja na dveh različnih podlagah: po 2. členu ZUS-1, ko gre za (t. i. redni) upravni spor o zakonitosti upravnega akta, ali po 4. členu, ki je rezerviran za primere, ko zoper posamične akte in dejanja organov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (subsidiarni upravni spor). To med drugim pomeni, da zoper upravne akte ni mogoč upravni spor po 4. členu ZUS-1, saj je sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora, v katerem lahko tožnik zatrjuje nezakonitost upravnega akta tudi zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjenih v postopku izdaje tega akta. Sodno varstvo iz 2. člena ZUS-1 je torej ?drugo sodno varstvo? iz 4. člena tega zakona².

25V predmetni zadevi je bilo o tožnikovem predlogu za obnovo postopka za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom (cepivom) ... odločeno z izpodbijanim sklepom, ki (ob upoštevanju drugostopenjske odločbe, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper ta sklep) predstavlja dokončen upravni akt, zoper katerega ima tožnik na voljo upravni spor po 2. členu ZUS-1 (ki ga tudi uveljavlja). Ker ima zoper izpodbijani sklep tožnik tako na voljo sodno varstvo, v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji za vodenje (subsidiarnega) upravnega spora po 4. členu ZUS-1.

26Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ tožnikov predlog za obnovo postopka za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom (cepivom) ... zavrgel, ker je ugotovil, da te ni vložila upravičena oseba.

27Iz tožnikove vloge z dne 28. 5. 2020 (na podlagi katere je bil začet predmetni upravni postopek) jasno in nedvoumno izhaja, da je tožnik svoj predlog za obnovo postopka podal zaradi novih dejstev, ki se nanašajo na varnost zdravila (cepiva) ..., tj. iz razlogov po 1. točki 260. člena ZUP.

28Skladno s prvim odstavkom 261. člena ZUP lahko obnovo postopka predlaga stranka; organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti.

29Skladno z 267. členom ZUP mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, ko prejme predlog preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek). Če navedeni pogoji niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek).

30V predmetni zadevi je nesporno (takšne ugotovitve upravnih organov tožnik ne prereka, izrecno pa jo je potrdil tudi na glavni obravnavi), da tožnik ni bil stranka v postopku izdaje dovoljenja za promet z zdravilom (cepivom) ..., že to pa posledično pomeni, da obnove navedenega postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP ni bil upravičen predlagati. Prvostopenjski organ je bil tožnikov predlog v skladu s prvim in drugim odstavkom 267. člena ZUP posledično upravičen in dolžan zavreči, takšna odločitev prvostopenjskega organa pa je po presoji sodišča pravilna in zakonita.

31Na navedeno ne more v ničemer vplivati tožnikovo zatrjevanje pravnega interesa, ki naj bi ga v zadevi izkazoval kot politična stranka, katere temeljna usmeritev je skrb za zdravo življenje. Kolikor tožnik meni, da bi moral biti vključen v postopke izdaje dovoljenj za promet z zdravili (do česar se sodišče v okviru predmetne zadeve ne opredeljuje), bi vključitev v tovrstne postopke v času, ko so ti še v teku, lahko uveljavljal v skladu s 142. členom ZUP. V primeru, ko meni, da kot stranka ali stranski udeleženec neupravičeno ni bil vključen v postopke, ki so že pravnomočno zaključeni (kot to v konkretnem primeru velja tudi za postopek za izdajo dovoljenja za promet z zdravilom ...), pa z uveljavljanjem obnove postopka iz razlogov po 9. točki 260. člena (ki se nanaša na položaj, ko osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku). V primeru, če bi tožnik s takšnimi zahtevami uspel, bi imel v okviru postopkov možnost uveljaviti tudi svoja ?stališča, vpliv in aktivno vlogo pri izpolnjevanju s programom določenih ciljev?. Že zaradi navedenega je treba zavrniti tožnikove tožbene očitke o kršitvi pravice do izražanja in enakosti pred zakonom. V okoliščinah, ko položaja stranke v navedenih postopkih ni izposloval, pa tožnika (kot že pojasnjeno) ni mogoče šteti za upravičenega predlagatelja obnove postopka iz razlogov po 1. točki 260. člena ZUP (kar velja tudi za vse ostale subjekte, ki niso stranke določenega postopka).

32Kolikor tožnik uveljavlja, da je obnova postopka izdaje dovoljenja za promet z zdravilom (cepivom) ... tudi v javnem interesu ter da bi prvostopenjski organ moral izvesti po uradni dolžnosti, gre ponoviti, da je predlog subjekta, ki ni upravičeni vlagatelj predloga, mogoče obravnavati zgolj kot pobudo za uvedbo postopka po uradni dolžnosti, pri čemer pa organ na takšno pobudo postopka ni dolžan začeti, vložnik pobude pa tudi nima nobenega pravnega sredstva, na podlagi katerega bi lahko izsilil začetek postopka.

33Tožnik v tožbi zatrjuje različna dejstva, ki se nanašajo na varnost zdravila (cepiva) ... in druge vloge, ki jih je naslovil na prvostopenjski in drugostopenjski organ (oziroma postopke, ki jih je ta vodil), s tem v zvezi predlaga tudi dokaze (opredeljene že v 14. točki obrazložitve te sodbe). Sodišče vezano na navedeno ponovno pojasnjuje, da je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo za obnovo postopka izdaje dovoljenja za promet z zdravilom (cepivom) ... zavrgel, ker tožnik ni upravičen predlagati obnove postopka, in brez da bi se vsebinsko opredeljeval do razlogov (novih dejstev), ki jih je tožnik navajal v utemeljitev svojega predloga. Tudi sodna presoja izpodbijanega sklepa je posledično omejena na presojo pravilnosti in zakonitosti zavrženja tožnikove zahteve, sodišče pa se v okviru te do vsebinskih razlogov za predlagano obnovo postopka in drugih dejstev, ki se ne nanašajo na zavrženje tožnikove zahteve, ne more opredeljevati. S tem povezanih tožbenih navedb sodišče posledično ni vsebinsko obravnavalo, dokaze, usmerjene v dokazovanje dejstev, ki z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti zavrženja tožnikove zahteve niso relevantni, pa je zavrnilo kot nerelevantne (kot že pojasnjeno, so vsi dokazi, ki jih predlaga tožnik, z izjemo listin na list. št. A1 in A8 ter predlaganega dokaza po vpogledu v upravni spis, v skladu z 52. členom ZUS-1 sicer tudi nedovoljeni).

34Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijanega sklepa ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

35Tožnik je zahteval, da mu toženka povrne stroške postopka.

36Odločitev o stroških tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, skladno s katerim v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Prim. KERŠEVAN, Erik; ANDROJNA, Vilko: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 223-225
² Tako npr. tudi Vrhovno sodišče v sklepih, I Up 11/2016 z dne 17. 1. 2016, ter, I Up 263/2017 z dne 22. 1. 2020