VSRS Sodba in sklep I Up 170/2021

I. Pritožba zoper II. in III. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelka v Mariboru, II U 332/2019-32 z dne 11. 5. 2021, se zavrže.

II. Pritožbi zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelka v Mariboru, II U 332/2019-32 z dne 11. 5. 2021, se ugodi v delu, ki se nanaša na „Opozorilo o nezdružljivosti funkcij, št. 06244-3/2018-26 22001 z dne 25. 4. 2019“, in se izpodbijani sklep v tem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. V preostalem delu (glede I. točke izreka, ki se nanaša „Ugotovitve komisije glede nezdružljivosti funkcij poslanca Državnega zbora RS“ in „Nezdružljivosti funkcij poslanca A. A.-stališče komisije in poziv za ukrepanje“ ter glede IV. točke izreka), se pritožba zavrne in izpodbijana sodba in sklep potrdita.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Mariboru, (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, s katero je tožnik v primarnem tožbenem zahtevku izpodbijal tri akte tožene stranke in sicer:

- „Ugotovitve komisije glede nezdružljivosti funkcij poslanca Državnega zbora RS“;

- „Nezdružljivost funkcij poslanca A. A.-stališče komisije in poziv k ukrepanju“,

oba objavljena 17. 5. 2019, in

- „Opozorilo o nezdružljivosti funkcij, št. 06244-3/2018-26 22001 z dne 25. 4. 2019“.

2Po presoji Upravnega sodišča noben od izpodbijanih dokumentov ne izpolnjuje materialnih pogojev za opredelitev upravnega akta, ki je lahko predmet izpodbijanja po ZUS-1, saj v nobenem od njih v izreku ni dokončno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

3Z II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa je Upravno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka z vodenjem postopka v zadevi tožnika, ki se nanaša na nezdružljivost funkcij, kršila pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), s tem, ko mu osnutka „Ugotovitev komisije glede nezdružljivosti funkcij poslanca Državnega zbora RS“ ni poslala v izjasnitev in s tem, ko je „Ugotovitve komisije glede nezdružljivosti funkcij poslanca Državnega zbora RS“ in „Nezdružljivost funkcij poslanca A. A.-stališče komisije in poziv za ukrepanje“ objavila na svojih spletnih straneh.

4S III. točko izreka je Upravno sodišče toženi stranki naložilo, da v roku 3 dni od pravnomočnosti sodbe s svojega spletnega naslova odstrani „Ugotovitve komisije glede nezdružljivosti funkcij poslanca Državnega zbora RS, Nezdružljivost funkcij poslanca A. A.-stališče komisije in poziv za ukrepanje in Odziv komisije v primeru poslanca A. A.“.

5S IV. točko izreka je Upravno sodišče zavrnilo podredni tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožena stranka z vodenjem postopka zoper tožnika, ki se nanaša na nezdružljivost funkcij, kršila:

a.) pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS:

- s tem, ko je brez pravne podlage presojo nezdružljivosti funkcij opravila na podlagi Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije¹ (v nadaljevanju ZIntPK) in v zvezi s tem izdala ugotovitve o nezdružljivosti funkcij tožnika kot poslanca Državnega zbora in

- s tem, ko je samovoljno odstopila od predhodno sprejete odločitve, da presoja nezdružljivosti funkcij oz. članstva in dejavnosti za poslanca Državnega zbora RS z vidika določb in ZIntPK, ni mogoča in

b.) volilno pravico iz 43. člena Ustave RS:

- s tem, ko je apelirala na Državni zbor RS na odvzem poslanskega mandata tožniku in s tem posegla v pravico tožnika do mirnega izvrševanja na volitvah pridobljenega mandata.

6Zoper izpodbijano sodbo in sklep (v celoti, vsaj tako izhaja iz pritožbe) je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku, oziroma podredno, naj razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

7V pritožbi se sklicuje na sodno prakso Upravnega in Vrhovnega sodišča, in sicer na zadeve I U 1576/2014, I Up 73/2016, I Up 254/2015 in I Up 291/2015. Vsi izpodbijani akti tožene stranke izpolnjujejo kriterije iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Akti ugotavljajo kršitev zakonskih določb o nezdružljivosti funkcij in v zvezi s tem nalagajo dolžno ravnanje tako pritožniku kot Državnemu zboru. Odločitve tožene stranke so bile objavljene na njenih spletnih straneh, javnost je z njimi seznanjena, za pritožnika pa imajo tako pravne kot politične posledice. Pritožnik ima zato pravni interes, da doseže njihovo odpravo. Posebej poudarja, da ZIntPK glede nezdružljivosti funkcije z opravljanjem dodatne dejavnosti in članstvom v organih pravnih oseb ne velja za poslance Državnega zbora RS, ker nezdružljivost poslanske funkcije z drugimi funkcijami in položaji ureja Zakon o poslancih (v nadaljevanju ZPos). Stališče Upravnega sodišča, da ZPos vprašanja o nezdružljivosti poslanske funkcije ne ureja, je povsem arbitrarno. Pri tem se med drugim sklicuje na Ustavnopravno analizo predlogov za spremembe zakonodaje s področja preprečevanja korupcije Inštituta za ustavno pravo².

8Ne glede na navedeno pritožnik poudarja, da tožena stranka 27. člena ZIntPK ni interpretirala ustavnoskladno. Pomurska madžarska samoupravna narodna skupnost (v nadaljevanju PMSNS) je namreč osrednja organizacija avtohtone madžarske narodne skupnosti v Sloveniji in torej predstavlja obliko združevanja interesov sorodno političnim strankam in kot taka je podvržena izjemi iz prvega odstavka 27. člena ZIntPK. Vrhovnemu sodišču predlaga, da z uporabo Schumannove formule odgovori na vprašanje, ali bi v primeru, če bi zakon izrecno določil vsebino, kot jo je s svojo razlago dalo Upravno sodišče, moralo tak zakon razveljaviti Ustavno sodišče. Pritožnik nadalje zatrjuje, da ugotovitve o nezdružljivosti funkcij posegajo v njegovo ustavno zagotovljeno volilno pravico iz 43. člena Ustave RS. Tožena stranka je namreč izrecno pozvala Državni zbor na odvzem poslanskega mandata tožniku. Zato je stališče Upravnega sodišča, da naj bi do posega v volilno pravico prišlo zgolj v primeru dejanskega odvzema mandata, v nasprotju s pravico do izvrševanja na volitvah pridobljenega poslanskega mandata in tako v celoti arbitrarno.

9V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka vse pritožbene navedbe, kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Poudarja, da noben od izpodbijanih dokumentov ne izpolnjuje materialnih pogojev za opredelitev upravnega akta, citirana sodna praksa pa je za obravnavano zadevo nerelevantna, saj temelji na drugi pravni podlagi. Predlaga zavrnitev pritožbe.

10Pritožba je delno utemeljena, delno neutemeljena in delno nedovoljena.

Dejansko stanje in dosedanji potek postopka

11Tožena stranka je zoper pritožnika vodila postopek zaradi nezdružljivosti funkcije na podlagi IV. poglavja ZIntPK (Preprečevanje nasprotja interesov in nadzor nad sprejemanjem daril). Ugotovila je, da pritožnik hkrati opravlja dve funkciji: funkcijo poslanca Državnega zbora RS in dejavnost zastopanja druge osebe javnega prava, PMSNS. V postopku je izdala več aktov, med drugim tri, ki jih pritožnik izpodbija v tem upravnem sporu. Ker sta funkciji po mnenju tožene stranke nezdružljivi, je pritožnika pozvala, da se eni od funkcij odpove (z „Opozorilom o nezdružljivosti funkcij, št. 06244-3/2018-26 22001 z dne 25. 4. 2019“). Ker pritožnik tega ni storil, je pozvala Državni zbor, da ustrezno ukrepa (z aktom „Nezdružljivost funkcij poslanca A. A.-stališče komisije in poziv k ukrepanju“). S tretjim aktom („Ugotovitve komisije glede nezdružljivosti funkcij poslanca Državnega zbora RS“) pa je obvestila javnost o svojih ugotovitvah v zvezi z nezdružljivostjo funkcij pritožnika.

12Upravno sodišče je sprejelo stališče, da izpodbijani akti niso akti iz 2. člena ZUS-1, zato je tožbo zoper navedene akte zavrglo (I. točka izpodbijane sodbe in sklepa). Zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS je tožbi (delno) ugodilo in odredilo odstranitev določenih aktov s spletnih strani tožene stranke (II. in III. točka izreka), v delu, ki se nanaša na pristojnost tožene stranke za vodenje postopka v zadevi pritožnika in zaradi posega v njegovo volilno pravico iz 43. člena Ustave RS pa je tožbo zavrnilo (IV. točka izreka).

K I. točki izreka

13Po določbi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, pritožba ni dovoljena, med drugim, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.

14Na obstoj pravnega interesa, kar je ena izmed procesnih predpostavk, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, torej tudi sodišče, ki odloča v pritožbenem postopku.

15Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. To velja tudi za odločanje o pritožbi.

16V obravnavanem primeru je Upravno sodišče z II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa tožnikovemu podrednemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo, da je tožena stranka zaradi določene opustitve (osnutka „Ugotovitev komisije glede nezdružljivosti funkcij poslanca Državnega zbora RS“ ni poslala pritožniku v izjasnitev) in z objavo dveh izpodbijanih aktov na svojih spletnih straneh, kršila pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, s III. točko izreka pa je odredilo odstranitev več aktov tožene stranke z njenih spletnih strani.

17V tem delu je bilo torej pritožnikovemu (podrednemu) tožbenemu zahtevku ugodeno. Z uspehom v pritožbenem postopku si pritožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, zato je Vrhovno sodišče pritožbo zoper navedeni del izreka na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v tem delu zavrglo.

18Ob tem pa je treba opozoriti, da je Upravno sodišče z II. in III. točko izreka odločalo o podrednem tožbenem zahtevku. Odločanje o takem zahtevku je vezano na zavrnitev ali zavrženje primarnega zahtevka. Zato bi Vrhovno sodišče (glede na to, da je pritožnik izpodbijal sodbo in sklep Upravnega sodišča v celoti) moralo vsaj delno poseči in razveljaviti tudi ta del izreka, če bi ugotovilo, da kateri izmed aktov, navedenih v II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa, izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZUS-1. V takem primeru bi bilo dolžno Upravno sodišče v ponovnem postopku, glede na primarni tožbeni zahtevek, znova presojati pravilnost in zakonitost teh aktov in šele nato (če tožbi po primarnem zahtevku ne bi bilo ugodeno) odločati o podrednih tožbenih zahtevkih. Ker pa je Vrhovno sodišče (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) ugotovilo, da pogoje za presojo v upravnem sporu kot akt iz 2. člena ZUS-1 izpolnjuje samo „Opozorilo o nezdružljivosti funkcij z dne 25. 4. 2019“ (in je v tem delu sodbo in sklep Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje), ta akt pa ni zajet v II. in III. točki izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča, v ta del izreka ni posegalo.

K II. in III. točki izreka

19Upravno sodišče je s sklepom zavrglo tožbo v primarnem zahtevku, ker noben izmed izpodbijanih aktov ne ustreza zakonski definiciji upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Odločitev Upravnega sodišča je po presoji Vrhovnega sodišča glede „Opozorila o nezdružljivosti funkcij, št. 06244-3/2018-26 22001 z dne 25. 4. 2019“ napačna, glede ostalih dveh aktov pa pravilna.

Upravni akt v postopku zaradi suma opravljanja nezdružljive funkcije, dejavnosti ali članstva

20Upravni akt je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

21Ustaljena je razlaga Vrhovnega sodišča,³ da pojem upravnega akta ne zajema le upravnih odločb, ampak tudi druge akte, ki jih sprejmejo organi v okviru izvrševanja upravne funkcije in so rezultat njihovega enostranskega oblastvenega odločanja. Navedeni pojem tako zajema vse odločitve nosilcev upravnih funkcij, ki posegajo v pravni položaj oseb, ne glede na to, da ne gre za upravne zadeve, o katerih bi se odločalo v upravnem postopku. Tako je treba pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt, upoštevati formalni in materialni pogoj. V formalnem pogledu gre za tak akt, če ga izda organ iz 1. člena ZUS-1 (kar v obravnavani zadevi ni sporno), torej državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila, materialnopravno pa so to akti, ki vsebujejo vsebinske odločitve o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (odločitev zato posega v njen pravni položaj) in ki so utemeljeni na normi javnega prava, ki pooblašča organ za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu.

22Glede na navedeno je Vrhovno sodišče moralo presoditi, ali komisija v postopku preverjanja opravljanja nezdružljive dejavnosti ali članstva po ZIntPK odloča o s predpisom določeni pravici oziroma obveznosti osebe (funkcionarja) in če da, s katerim aktom.

23ZIntPK v prvem odstavku 13. člena določa, da lahko komisija na svojo pobudo ali na podlagi prijave uvede postopek zaradi suma kršitve predpisov o nasprotju interesov. Poklicni funkcionar tako ne sme biti član oziroma opravljati dejavnosti upravljanja, nadzora ali zastopanja v gospodarskih družbah, gospodarskih interesnih združenjih, zadrugah, javnih zavodih, javnih skladih, javnih agencijah in drugih osebah javnega ali zasebnega prava, razen v društvih, ustanovah in političnih strankah (prvi odstavek 27. člena ZIntPK). Če funkcionar v roku iz 28. člena tega zakona ne preneha opravljati dejavnosti, članstva ali funkcije, ki po tem zakonu ni združljiva z opravljanjem njegove funkcije, ga komisija na to opozori in mu v opozorilu določi rok, v katerem mora prenehati opravljati to dejavnost ali funkcijo. Komisija opozori na nezdružljivost tudi funkcionarja, ki je po nastopu funkcije pričel opravljati dejavnost, članstvo ali funkcijo, ki po tem zakonu ni združljiva z upravljanjem njegove funkcije in mu v opozorilu določi rok, v katerem mora odpraviti nezdružljivost. V obeh primerih ta rok ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev (prvi odstavek 29. člena). Če komisija v primeru neposredno voljenih funkcionarjev ugotovi, da funkcionar po roku, ki ga je določila, še naprej opravlja nezdružljivo dejavnost, o svojih ugotovitvah obvesti javnost in svoje ugotovitve objavi na spletnih straneh komisije (tretji odstavek istega člena).

24Iz teh določb izhaja, da je poklicnim funkcionarjem prepovedano opravljanje določenih dejavnosti oziroma članstvo v osebah javnega ali zasebnega prava in da nadzor nad izvajanjem te zakonsko določene omejitve izvaja komisija. Ta v primeru ugotovljene nezdružljivosti na to opozori funkcionarja in mu določi rok, v katerem je dolžan vzpostaviti zakonito stanje, tako da preneha opravljati nezdružljivo dejavnost ali funkcijo. Gre za nadzor z namenom odprave ugotovljene kršitve, ki se uresničuje z izrekanjem ukrepa. V tem postopku torej komisija odloča o zakonsko določeni funkcionarjevi dolžnosti, da se vzdrži ravnanj, ki bi pripeljala do prepovedane nezdružljivosti, oziroma o njegovi obveznosti, da razreši nastali položaj, ki je v nasprotju s predpisom. Opozorilo iz prvega odstavka 29. člena ZIntPK pa je tisti akt, s katerim komisija odloči o funkcionarjevem protipravnem ravnanju in na tem utemeljeni obveznosti, da v določenem roku navedeno odpravi. Šele če poklicni funkcionar ne ravna v skladu z izdanim opozorilom, komisija o tem obvesti javnost, tako da ugotovitve o nespoštovanju opozorila objavi na svoji spletni strani.⁴

25Z opozorilom se torej ugotavlja prepovedana nezdružljivost funkcij in s tem kršitev zakona in funkcionarju nalaga odprava nezakonitega stanja, kar pa predstavlja poseg v njegove pravice oziroma pravne koristi in mu nalaga določeno obveznost. Opozorilo tako izpolnjuje (tudi) materialni pogoj za opredelitev upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je zato v tem delu (glede „Opozorila o nezdružljivosti funkcij, št. 06244-3/2018-26 22001 z dne 25. 4. 2019“) izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v nov postopek.

26Javno objavljene ugotovitve o nezdružljivi dejavnosti, članstvu ali funkciji, ki je funkcionar ni odpravil (v obravnavanem primeru so to „Ugotovitve komisije glede nezdružljivosti funkcij poslanca Državnega zbora RS“), pa ne pomenijo ugotavljanja prepovedane nezdružljivosti, in s tem povezanega relevantnega dejanskega stanja z namenom odprave nezakonitosti. To je vsebina opozorila, s katerim je – ne glede na poimenovanje – odločeno o strankini kršitvi zakona in na tem utemeljeni dolžnosti, da to kršitev odpravi. Objava ugotovitev glede stanja postopka in dejstva neizvršene obveznosti pa je na drugi strani le oblika sankcije za neizpolnitev naložene obveznosti.

27Pri objavi navedenih ugotovitev se zato tudi ne postavlja več vprašanje, ali je podana nezdružljivost funkcij in ali je izrečeni ukrep utemeljen. Objavljeno obvestilo javnosti ne pomeni ugotovitev o konkretnem primeru, ki bi bile sprejete v drugem postopku, kot je urejen v 13. členu ZIntPK, ampak gre za izpeljavo tretjega odstavka 29. člena tega zakona.

28Glede na navedeno je pravilna presoja Upravnega sodišča, da „Objava“ ni akt iz 2. člena ZUS-1, zoper katerega bi bil dovoljen upravni spor, zato je pravilno zoper ta akt tožbo zavrglo.

29Enako velja tudi za akt „Nezdružljivost funkcij poslanca A. A.-stališče komisije in poziv k ukrepanju“. Ta dejansko predstavlja obvestilo, ki ga je tožena stranka objavila na svojih spletnih straneh glede problematike ureditve nezdružljivosti funkcij poslancev, kar toženka pravilno poudarja v odgovoru na pritožbo. Kljub temu, da se v naslovu akta omenja poslanca A. A., pa ne gre za vsebinsko odločanje v konkretnem primeru, ki bi se nanašalo na nezdružljivost funkcij pritožnika, prav tako pa se Državnemu zboru ne nalaga nobenih obveznosti (kar se mu glede na položaj, neodvisnost in pristojnosti niti ne more), katerih izpolnitev bi lahko posegla v pravice ali pravne koristi pritožnika. Zato je odločitev Upravnega sodišča tudi glede tega akta pravilna.

O pritožbi zoper IV. točko izreka izpodbijane odločbe

Pristojnost tožene stranke za vodenje obravnavanega postopka

30Po presoji Vrhovnega sodišča je stališče Upravnega sodišča o pristojnosti tožene stranke za vodenje obravnavanega postopka pravilno. Upravno sodišče je pojasnilo (točke 25-29 obrazložitve), da se ZIntPK nanaša tudi na poslance (6. točka 4. člena ZIntPK). ZPos, kot specialni predpis sicer ureja nezdružljivost poslanske funkcije z drugimi funkcijami in dejavnostmi, vendar hkrati odkazuje na specialno zakonsko ureditev na drugi zakonski podlagi⁵. ZPos tako izrecno določa samo, da poslanec ne sme opravljati funkcije župana ali podžupana v občini (drugi stavek 10. člena), da ne sme biti član nadzornega odbora gospodarske družbe (drugi odstavek 12. člena) in da ne more opravljati funkcije poslanca, če je izvoljen za predsednika vlade, imenovan za ministra ali državnega sekretarja. Ne ureja pa ZPos nezdružljivosti poslanske funkcije z zastopanjem v pravni osebi javnega prava.

31Po presoji Vrhovnega sodišča 4. in 12. člen ZPos glede nezdružljivosti funkcij oziroma preprečevanja nasprotja interesov omogočata uporabo ZIntPK, kot kasnejšega zakona, ki sistemsko ureja področje nezdružljivosti. Tudi z upoštevanjem zgodovinske razlagalne metode je zaključek enak. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo namreč pravilno poudarja, da iz zakonodajnega gradiva v postopku sprejemanja ZPos⁶ izhaja, da določba 12. člena ZPos napotuje na Zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, ki ga je leta 2010 nadomestil ZIntPK. Ne navsezadnje tudi pritožnik sam (predzadnji odstavek na 9. strani pritožbe), v nasprotju s predhodnimi izvajanji, pritrjuje stališču Upravnega sodišča, da poslanci niso izvzeti iz sistemske ureditve v ZIntPK, katere namen je uveljaviti enotni in celoviti pravni okvir na področju integritete in preprečevanja korupcije.

Poseg v volilno pravico iz 43. člena URS

32Upravno sodišče je zavrnilo tudi pritožnikov podredni tožbeni zahtevek, v katerem je uveljavljal poseg oziroma kršitev 43. člena Ustave RS, ki ureja aktivno in pasivno volilno pravico. Tožena stranka naj bi namreč posegla v njegovo pravico do mirnega izvrševanja na volitvah pridobljenega mandata. Če bi pritožnik sledil zahtevi tožene stranke v „Opozorilu“ in se odpovedal poslanskemu mandatu, bi dejansko lahko prišlo do posega v bistvo pasivne volilne pravice. Vendar Vrhovno sodišče pritrjuje Upravnemu sodišču, da, ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve in glede na ugotovljeno dejansko stanje, pritožnik ni določno navedel, na kakšen način naj bi tožena stranka posegla v njegovo volilno pravico, tako da so tožnikove trditve ostale nekonkretizirane, sodišče pa ni imelo podlage, da samo povzema in ugotavlja dejstva iz upravnega spisa, saj je dolžno raziskati in preizkusiti dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. Pritožnik pa v pritožbi ne more več dopolnjevati tožbe in navajati novih dejstev in dokazov, če bi jih lahko navajal v postopku pred Upravnim sodiščem. Ne zatrjuje pa pritožnik v pritožbi procesnih kršitev, ki bi se nanašale na (ne)pozivanje sodišča k popravi oziroma dopolnitvi tožbe v tem delu.

O statusu PMSNS

33Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da gre v primeru PMSNS za obliko združevanja interesov, sorodno političnim strankam. To namreč ne drži. PMSNS je osrednja organizacija avtohtone madžarske narodne skupnosti v Pomurju in ustanoviteljica oziroma krovna organizacija več zavodov (Zavoda za informativno dejavnost madžarske narodnosti, Zavoda za kulturo madžarske narodnosti in Zavoda za regionalni razvoj madžarske narodnosti Lendava). V svojem statutu ima izrecno navedeno, da je pravna oseba javnega prava. Tudi Zakon o samoupravnih narodnih skupnostih v 2. členu določa, da so samoupravne narodne skupnosti osebe javnega prava. Iz navedenega izhaja, da PMSNS ne predstavlja oblike političnega združevanja in torej ne gre za izjemo iz prvega odstavka 27. člena ZIntPK, po kateri poklicnim funkcionarjem ni prepovedano članstvo ali opravljanje dejavnosti v društvih, ustanovah ali političnih strankah.

34Ostale pritožbene navedbe so nerelevantne za obravnavano zadevo, zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje.

K IV. točki izreka

35Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridrži za končno odločbo.

¹ Tožena stranka je o zadevi odločala na podlagi ZIntPK, ki je veljal do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije-ZIntPK-C.
² Naročnik: Urad predsednika Republike Slovenije, Projektna skupina: dr. Ciril Ribičič, dr. Rajko Pirnat, dr. Janez Čebulj, februar 2014.
³ Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016 in I Up 73/2016 z dne 14. 9. 2016.
⁴ Enako sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 24/2023 z dne 4. 10 2023.
⁵ 4. člen ZPos določa, da poslanec ne sme opravljati funkcije ali dejavnosti, ki po zakonu ni združljiva s funkcijo poslanca, 11. člen pa, da z dnem potrditve poslanskega mandata poslancu preneha funkcija, ki ni združljiva s funkcijo poslanca oziroma delom v državnem organu.
⁶ ZPos od začetka veljavnosti leta 1992 v tu relevantnem delu ni bil spremenjen.