VSL Sodba PRp 68/2023

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilka mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 60,00 EUR.

1Prekrškovni organ Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilki za prekršek po 8. točki prvega odstavka 57. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) izrekel globo v znesku 400,00 EUR z možnostjo polovičnega plačila. Po vložitvi zahteve za sodno varstvo je Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo ZSV 1877/2021 z dne 18. 11. 2022 razsodilo, da se zahteva za sodno varstvo zavrne kot neutemeljena, storilka pa mora plačati stroške postopka - sodno takso v znesku 40,00 EUR.

2Proti sodbi vlaga storilka pravočasno pritožbo zaradi zmotne razlage in uporabe materialnega prava. Uveljavlja, da je izpodbijana sodba primer sodniške arbitrarnosti ter samovolje. Sodišče zmotno sklepa, da obravnavani primer neposredno zadeva 31. člen ZNB, saj pogoj PCT ni v neposredni zvezi z določbami ZNB. Veljavna slovenska zakonodaja v času, ko se ji očita storitev prekrška, pogoja PCT ni poznala in ga ni določala. Sodišče se vseeno sklicuje na Odlok o določitvi začasnih pogojev za izvajanje dejavnosti v vzgoji in izobraževanju ter v visokem šolstvu, čeprav le-ta ni bil sprejet na temelju veljavne zakonodaje, kar je ugotovilo Ustavno sodišče RS. Pred tem so to storila tudi že druga sodišča (prvostopenjska, višja in Vrhovno sodišče RS). Ministrica za pravosodje je napovedala sprejem zakonskih določb, s katerimi se bodo zaustavili vsi še tekoči sodni postopki iz naslova glob zaradi kršitev koronskih odlokov, že plačane globe pa bodo vrnjene po uradni dolžnosti. Razlog za to je nezakonitost in neustavnost odlokov. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in postopek o prekršku zoper storilko ustavi.

3Pravica do pritožbe zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo je urejena v določbah 66. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Drugi odstavek 66. člena ZP-1 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-991/17-31, U-I-304/20-9 z dne 17. 12. 2020 (ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 5/2021 z dne 14. 1. 2021) tako določa, da zoper druge odločbe sodišča prve stopnje (torej tudi zoper sodbo sodišča, s katero le-to zavrne zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno) lahko osebe iz prvega odstavka 59. člena tega zakona vložijo pritožbe iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, razen glede stroškov postopka. Na podlagi šestega odstavka 66. člena ZP-1 pa se pritožba obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku.

4Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotavlja, da storilki v postopku niso bile kršene z Ustavo RS zagotovljene pravice in ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na njeno škodo, pritožba pa tudi ni utemeljena.

5Storilka v pritožbi ponavlja navedbe zahteve za sodno varstvo in pisnega zagovora, da je Odlok o določitvi začasnih pogojev za izvajanje dejavnosti v vzgoji in izobraževanju ter visokem šolstvu protiustaven, kar izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-79/2020 z dne 13. 5. 2021, saj ZNB ne določa globe za netestiranje. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi opredelilo do vseh teh navedb storilke v zahtevi za sodno varstvo in je navedlo obširne, jasne in pravilne razloge za njihovo zavrnitev. Navedlo je, da je Odlok o določitvi začasnih pogojev za izvajanje dejavnosti v vzgoji in izobraževanju ter visokem šolstvu sprejet na podlagi 31. člena ZNB, ki določa, da zdravstveno higienski pregledi s svetovanjem zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni obsegajo usmerjene preglede objektov in prostorov, predmetov in oseb, svetovanje, vključno z odvzemom materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo (prvi odstavek 31. člena ZNB) in da so pregledi iz prejšnjega odstavka obvezni med drugim za osebe, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno, vzgojno-varstveno in zdravstveno dejavnost, ter za objekte in prostore, kjer se ta dejavnost opravlja (1. točka drugega odstavka 31. člena ZNB). Iz razlogov sodbe (točke 10 do 14 obrazložitve sodbe) izhaja, da je Ustavno sodišče v odločbi RS št. U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 12. 2022, v kateri je presojalo legaliteto pogoja prebolevosti, cepljenosti ali testiranja (torej pogoja PCT, ugotovilo, da določbe 2. člena, prve alineje drugega odstavka 3. člena, četrti odstavek 5. člena, 20. in 23. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 niso v neskladju z Ustavo RS), zapisalo, da za določitev obveznosti testiranja, ki je poseben pogoj v okviru z odlokom odrejenega pogoja PCT, obstaja ustrezna zakonska podlaga v določbah ZNB (8. točka 10. člena in 31. do 36. člen ZNB); navedene določbe ZNB, upoštevaje tudi samo intenzivnost posegov v človekove pravice, dovolj določno opredeljujejo vrsto ukrepa (obvezen usmerjen zdravstveni pregled, ki lahko vključuje tudi odvzem materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo), namen ukrepa (preprečevanje širjenja nalezljive bolezni) in osebe, na katere se nanaša (fizične in pravne osebe); izpodbijane določbe navedenega odloka so ostale znotraj opredeljenega zakonskega okvira. Pravilni so razlogi sodbe, da je Ustavno sodišče RS še ugotovilo, da je ukrep testiranja primeren za dosego zasledovanega ustavno dopustnega cilja, ker se z njim preprečuje dostop osebam, ki so lahko vir okužbe, do različnih storitev oziroma udeležba teh oseb pri različnih dejavnostih; ukrep je nujen; ugotovilo je še, da obstaja sorazmernost v ožjem smislu, ker koristi, ki jih prinaša testiranje za posameznika in za skupnost, odtehtajo težo neprijetnih posledic za posameznika. Prav tako iz razlogov sodbe (točka 18 obrazložitve) izhaja, da je neutemeljeno sklicevanje storilke na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-79/2020 z dne 23. 5. 2021. Pritožničine navedbe, ko ponovno uveljavlja, da pogoj PCT ni v neposredni zvezi z določbami ZNB, da po veljavni zakonodaji iz naslova pogoja PCT ni mogoče storiti prekrška in da je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da odloki in ukrepi, ki so jih odloki uvajali, niso imeli zakonske podlage in so bili zato nezakoniti ter neustavni, so zato neutemeljene.

6Neutemeljene so tudi navedbe storilke v pritožbi, da je odločitev sodišča arbitrarna in samovoljna. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev obrazložilo, seznanilo se je s pravno relevantnimi navedbami storilke in se v obrazložitvi sodbe do njih opredelilo. Glede na navedeno storilki ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Če se storilka ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa to ne pomeni, da so ji bile kršene ustavne pravice ali da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ali da ji je bila kršena katera druga ustavna pravica, temveč takšne navedbe predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog, zmotno ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa pritožba zoper sodbo sodišča o zahtevi za sodno varstvo skladno z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 ni dovoljena.

7Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je bilo dejansko stanje storilki očitanega prekrška v hitrem postopku pravilno in popolno ugotovljeno ter da je prekrškovni organ pravilno uporabil materialnopravne določbe ZP-1 in predpisa, ki določajo prekršek (1. točko drugega odstavka 31. člena ZNB v povezavi z 2. členom Odloka o določitvi začasnih pogojev za izvajanje dejavnosti v vzgoji in izobraževanju ter v visokem šolstvu). Pravilen je tako zaključek, da je storilka storila prekršek po 8. točki prvega odstavka 57. člena ZNB.

8Zakon o ureditvi nekaterih vprašanj v zvezi z določenimi prekrški, storjenimi v času veljavnosti ukrepov zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni COVID-19 (ZUVPNB), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 109/2023 s 27. 10. 2023 in velja od 26. 11. 2023, v zvezi z določenimi prekrški, storjenimi v času veljavnosti ukrepov zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni COVID-19, ureja ustavitev postopkov o prekršku in drugih postopkov, določenih s tem zakonom, izplačilo zneska globe, stroškov postopka o prekršku in drugih stroškov ter izplačilo oziroma vračilo odvzete premoženjske koristi (1. člen ZUVPNB). V 2. členu ZUVPNB pa so taksativno navedeni prekrški, za katere se uporablja zakon; na podlagi prvega odstavka se ta zakon uporablja za prekrške, storjene v obdobju od 7. 3. 2020 do 30. 5. 2022, ki so vsebinsko pomenili kršitev odlokov, ki jih je Vlada RS sprejela na podlagi 39. člena ZNB oziroma interventnih zakonov, in sicer za prekrške iz: (1.) 10. točke prvega odstavka 54. člena ZNB; (2.) 14. točke prvega odstavka 57. člena ZNB; (3.) tretjega odstavka 57. člena ZNB; (4.) 48. člena Zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (ZZUOOP) in (5.) 18. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19); v drugem odstavku 2. člena ZUVPNB pa je določeno, da se ta zakon uporablja tudi za prekrške, storjene v obdobju od 7. 3. 2020 do 30. 5. 2022 kot posledica kršitev ukrepov za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19, in sicer za prekrške iz: (1.) 3. točke prvega odstavka 37. člena Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ); (2.) 4. točke prvega odstavka 38. člena ZJZ in (3.) 1. točke prvega odstavka 39. člena ZJZ. Glede na to, da v 2. členu ZUVPNB, ki določa materialne pogoje za določitev prekrškovnih postopkov, na katere se nanašajo določbe tega zakona, ni naveden storilki očitan prekršek iz 8. točke prvega odstavka 57. člena ZNB, niso podani zakonski pogoji za ustavitev obravnavanega postopka o prekršku zoper storilko na podlagi določb ZUVPNB.

9Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo storilke kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s plačilnim nalogom.

10Storilka s pritožbo ni uspela, zato mora na podlagi določb 147. člena ZP-1 in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo opombo 8.2 in tar. št. 8132 ZST-1 (zavrnitev pritožbe) tako, da je s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse iz tar. št. 8212 (zavrnitev zahteve za sodno varstvo). Storilka mora tako plačati sodno takso v znesku 60,00 EUR, ta znesek bo morala plačati v roku in na način, kot bo naveden v pozivu za plačilo, sicer se bo prisilno izterjal.