31. člen ZNB

Tožnica je poleg ključka priložila tudi večino listin, ki so bile na tem nosilcu (A 21 do A 29), in se nanašajo na medicinska vprašanja, povezana z virusom SARS-CoV-2, te pa je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje pa ni odločalo o medicinskem vprašanju, zato pritožba zmotno meni, da je izostala vsebinska presoja dokazov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pravilo o oblikovanju dokazne ocene iz 8. člena ZPP, saj je metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene bistveno kršen le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Tega dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati.

Zahteva po izpolnjevanju enega od pogojev PCT za oba tožnika ni bila diskriminatorna, saj je veljala za vse učence, učitelje in starše. Odlok je veljal za vse enako. Očitano ravnanje toženke je temeljilo na legitimnem cilju, zasledovalo je varovanje zdravja in življenja ljudi in je bilo zato potrebno in sorazmerno.

V 2. členu ZUVPNB, ki določa materialne pogoje za določitev prekrškovnih postopkov, na katere se nanašajo določbe tega zakona, ni naveden storilki očitan prekršek iz 8. točke prvega odstavka 57. člena ZNB, zato niso podani zakonski pogoji za ustavitev postopka o prekršku zoper storilko na podlagi določb ZUVPNB.

Tožena stranka je za navodila, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT, imela podlago v zakonu, pri tem pa ni bilo potrebno, da bi bila takšna zahteva določena tudi v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Poleg tega so sprejeti odloki učinkovali erga omnes in so zavezovali tako toženo stranko kot tožnico. Zasledovali so javni interes ter specifično in izredno epidemiološko situacijo

Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti varno opravljanje dela (45. člen ZDR-1 in 5. člen ZVZD-1), delavec pa mora pri delu po določbi 12. člena ZVZD-1 spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Torej so obveznosti obojestranske. Toženka s sprejetimi ukrepi v internih aktih tožniku ni posegala v pravice iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, prav tako mu ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, ampak je upoštevala le predpise, ki zasledujejo javni interes in vplivajo tudi na delovna razmerja. S tem pa se niso spremenili pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali pa celo sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Toženka je tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo in odpoved iz krivdnega razloga, saj je bila tožnikova odklonitev upoštevanja toženkinega navodila o izpolnjevanju pogoja PCT ter nošenju mask neupravičena in je predstavljala kršitev 33., 34. in 35. člena ZDR-1 ter 12. člena ZVZD-1. Navodila toženke o izkazovanju pogoja PCT in nošenju mask niso bila protipravna, zato jih je tožnik moral spoštovati in jih ni smel zavrniti. Tožnik je kršitve ponavljal in zavestno ni upošteval navodil toženke, kljub temu, da mu je najprej izrekla ustna opozorila, nato še pisno opozorilo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odpoved nesorazmeren ukrep, ker sedaj ni več zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT in nošenju mask oziroma so bili ti ukrepi odpravljeni. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi so pravno pomembne okoliščine, znane v času podaje odpovedi. V času podaje odpovedi so bili ukrepi obvezni, toženka jih je morala spoštovati ter zagotoviti njihovo izvajanje in varen potek delovnega procesa, pri čemer je spoštovanje teh ukrepov upravičeno pričakovala tudi od svojih zaposlenih. Toženka tudi ni mogla vedeti, do kdaj oziroma koliko časa bodo ti ukrepi veljali, z

Tožnica s tem, ko se ni želela testirati, niti ni izpolnjevala drugih pogojev za vstop v vojašnico A., po lastni krivdi ni imela dostopa do prostorov toženke in posledično po lastni krivdi, brez upravičenega razloga, ni opravljala dela več kot tri zaporedne delovne dni, s čimer so bili izpolnjeni pogoji za podajo odpovedi po 2. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV. Toženka tožnici glede na takrat veljaven Odlok, ki jo je pravno zavezoval in ga je morala spoštovati, ni smela omogočiti dostopa do delovnega mesta brez izpolnjevanja pogoja PCT, tožnica pa je morala takšno navodilo upoštevati, vendar tega ni želela. Posledično so navedbe, da je šlo za izostanek tožnice po navodilih delodajalca in ne za neupravičeno odsotnost kot tudi navedbe o tem, da je bilo ugotovljeno, da se posameznika ne more kaznovati za prekršek, če ni spoštoval odloka glede nošenja maske in obveznega testiranja, neutemeljene.

Podan je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik ni dokazal, da bi upravičeno odklonil (samo)testiranje oziroma bi bil upravičeno odsoten z dela. Pogodba o zaposlitvi tožniku tudi ni bila podana kot povračilni ukrep zaradi netestiranja, temveč zato, ker tožnik ni spoštoval Navodil delodajalca (ni izkazoval pogoja PCT, zavrnil je samotestiranje) in je neupravičeno izostal z dela.

Pravni interes za stransko intervencijo je podan, če obstaja med intervenientom in tisto od strank, kateri se želi priključiti, tako pravno razmerje, da bi izid postopka vplival na njegov pravni položaj. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja le finančni oziroma ekonomski interes, kar ni dovolj. Takšno stališče, da se v tovrstnih sporih stranska intervencija ne dopusti, je bilo v novejši sodni praksi že večkrat zavzeto. V prvi alineji drugega odstavka 17. člena ZVZD-1 je res določeno, da mora delodajalec dopolniti oceno tveganja vsakokrat, ko obstoječi preventivni ukrepi niso več ustrezni, vendar pa je ukrep testiranja za toženkino delovno okolje predpisala država, zato veljavnost in spoštovanje tega ukrepa ni bilo pogojeno z vnosom v izjavo o varnosti toženke. Enako velja za navedbe, da testiranje ni bilo vključeno v pogodbo o zaposlitvi. Ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in zadnjega aneksa virusa še ni bilo. Vendar je tožničina dolžnost testiranja opredeljena v določbi prvega odstavka 33. člena ZDR-1, 35. člena ZDR-1 in prvega odstavka 34. člena ZDR-1. Dejstvo je, da je bila tožnica z zahtevanim testiranjem seznanjena, obveznosti pa ni izpolnjevala tudi po prejemu pisne

Tožnici sta bila pisno opozorilo in izpodbijana odpoved podana iz utemeljenega razloga. Z neupoštevanjem navodila toženca o obveznem testiranju je kršila svoje pogodbene obveznosti iz 34. člena ZDR-1. Kršila pa je tudi prvi odstavek 33. člena ZDR-1, saj zaradi neopravljenega testiranja ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in je bila zato odsotna z dela neupravičeno.

Tožnica je storila kršitve iz pisnega opozorila in kršitve iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se na očitane dneve ni želela samotestirati in tudi ne izkazati izpolnjevanja pogoja PCT. Toženka s sprejetimi ukrepi ni posegala v pravice iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, prav tako tožnici ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, ampak je upoštevala le predpise, ki zasledujejo javni interes in vplivajo tudi na delovna razmerja. S tem pa se niso spremenili pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali pa celo sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bila tožena stranka tista, ki je kršila pogodbo o zaposlitvi, ker mora kot delodajalec na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDR-1 dopustiti delavcu prost dostop do poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da brez tega, da bi tožnica dokazala izpolnjevanje pogoja PCT, ji tožena stranka ni smela pustiti opravljati delo, zato ji je utemeljeno prepovedala opravljanje dela.

Pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nima neposrednih, samostojnih pravnih posledic, saj ZDR-1 zoper to opozorilo ne predvideva možnosti uveljavljanja samostojnega sodnega varstva. Po določbi 200. člena ZDR-1 je neutemeljenost takšnega opozorila moč uveljavljati le v sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ostali akti oziroma navodila ali opozorila toženke nimajo vpliva na tožnikov delovnopravni status, zato pogoji za presojo v sodnem sporu niso izpolnjeni.

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za zahtevo, da morajo delavci izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki so bili za varno delovno okolje določeni s predpisi, je bila toženka kot delodajalec dolžna upoštevati, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Glede na to, da je opravljala dejavnost na področju vzgoje in izobraževanja, je zakonsko podlago za upoštevanje predpisanih ukrepov predstavljala tudi 1. točka drugega odstavka 31. člena ZNB.

Iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi morebitna za toženo stranko neugodna sodba vplivala na materialnopravno razmerje med toženo stranko in stransko intervenientko. Iz razlogov izhaja kvečjemu dejanski oziroma ekonomski interes za vstop v pravdo, kar ne zadostuje. Upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva s podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč. Drugače bi bilo, če bi bila takšna omejitev sprejeta s strani predsednika Vrhovnega sodišča RS na podlagi 83.a člena ZS. Ker torej sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da tožniku zaradi nenošenja mask ni dovolilo, da je prisoten na naroku in ga posledično ni zaslišalo ter ker hkrati niso bili izpolnjeni pogoji za zaslišanje le ene stranke (zakonitega zastopnika tožene stranke) iz prvega odstavka 258. člena ZPP, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil v zvezi s tem določena s pogodbo o zaposlitvi in ker do spremembe pogodbe o zaposlitvi ni prišlo, delodajalec je ni niti predlagal (49. člen ZDR-1), ne zahteval (91. člen ZDR), je odpoved nezakonita. Zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje in so izhajale iz Odloka z dne 4. 9. 2021, ki je določil izpolnjevanje pogoja PCT za vse, ki pri opravljanju dela prihajajo v stik z drugimi osebami, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna upoštevati. Z njimi ni posegla v pravice tožnika, niti mu ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi lahko tožena stranka od tožnice zahtevala izpolnitev PCT pogoja le, če bi dosegla predhodno spremembo obstoječe pogodbe o zaposlitvi oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. 34. člen ZDR-1 sicer res delavcu omogoča odklonitev dela, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev, kar pa v konkretni zadevi ni tak primer, saj je izpolnjevanje pogoja PCT oziroma predložitev dokazila o njegovem izpolnjevanju predstavljalo izpolnjevanje navodil delodajalca, ki nikakor niso protipravna.

Sklicevanje na odločbo US RS U-I-155/2020 ni primerno, saj se navedena odločba nanaša na določbo 4. točke prvega odstavka člena 39 ZNB2, v predmetni zadevi pa prekrškovni organ storilcu očita kršitev 31. člena ZNB v zvezi z 2. členom Odredbe.

Toženka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala, ker je tožnica 2. 11. 2021 ob vstopu v varovano območje toženke zavrnila predložitev dokazila o izpolnjevanju PCT pogoja, nato pa je bila zaradi zavrnitve samotestiranja neopravičeno odsotna z dela od 2. 11. 2021 do 6. 11. 2021 ter od 8. 11. 2021 do vključno 11. 11. 2021. Tožnica je bila ob prihodu na delo seznanjena z obveznostjo izpolnjevanja PCT pogoja, vendar je zavrnila tako predložitev dokazila o izpolnjevanju pogoja, kakor tudi samo testiranje. Skladno z določbo 5. člena ZVZD-1 mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu, na podlagi 12. člena tega zakona pa je delavec dolžan spoštovati in izvajati te ukrepe. Če jih ne spoštuje oziroma jih ne izvaja, je to kršitev določb 34. in 35. člena ZDR-1. Ker je tožnica testiranje odklanjala in posledično neopravičeno na delo ni prišla, je poleg že navedenih določb ZDR-1, kršila tudi določbe 33. in 37. člena istega zakona.