VSC Sodba Cp 391/2023

I. Pritožba se zavrne in se zamudna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka, III. točka in IV. točka izreka) potrdi.

II. Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je po presoji, da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), z izpodbijano zamudno sodbo tožencu naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 2.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2023 dalje do dne plačila (I. točka izreka) ter povračilo pravdnih stroškov (III. točka izreka) in sodne takse (IV. točka izreka). Zahtevek je v presežku zavrnilo (II. točka izreka).

Ugotovilo je, da je toženec tožnico dne 15. 3. 2020 fizično in verbalno napadel ter ob uporabi določb o neposlovni krivdni odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ¹) zaključilo, da so izpolnjene vse predpostavke, ki morajo biti po ustaljeni sodni praksi kumulativno izpolnjene za obstoj tovrstne odgovornosti (nedopustno ravnanje ali opustitev povzročitelja škode, obstoj škode, vzročna zveza in krivda povzročitelja). Nadalje je na podlagi neprerekanih trditev skladno z merili iz določbe drugega odstavka 179. člena OZ² odmerilo odškodnino za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo, in sicer za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.000,00 EUR, za (primarni in sekundarni strah) v višini 700,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 500,00 EUR.

2Toženec s pritožbo izpodbija I., III. in IV. točko izreka zamudne sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi priznava, da je dne 4. 4. 2023 prejel tožbo s pozivom na vložitev odgovora na tožbo in povabilo k postopku mediacije, vendar opozarja, da se je takoj nato zglasil pri CSD Žalec, kjer mu je A. A. svetovala, naj izpolni soglasje za mediacijo in ga vrne sodišču, ter da se bo v tem primeru nadaljeval postopek mediacije. Glede na to, da sta bila tožencu istočasno vročena tako poziv na vložitev odgovora na tožbo kot povabilo k postopku mediacije, si laične stranke lahko posledice razlagajo napačno in menijo, da bo sodišče razpisalo mediacijsko srečanje. Toženec je podal soglasje za izvedbo mediacijskega postopka in ga vrnil sodišču dne 19. 4. 2023. Ker tožnica soglasja ni podala, je sodišče izdalo zamudno sodbo. V nasprotnem primeru bi sodišče prekinilo postopek zaradi napotitve na mediacijo, v kateri bi stranki lahko sklenili sodno poravnavo. Toženec odgovora na tožbo torej ni vložil brez svoje krivde, zato je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi zasliši Lidijo Hartman Koletnik.

Toženec se ne strinja, da je sodišče v "celoti sledilo zahtevku tožnice", čeprav tožba po njegovem prepričanju ni tako dokazno podprta, da bi lahko sodišče prisodilo "vsak posamezen element nepremoženjske škode". Predložena medicinska dokumentacija je tako skopa, da ne opravičuje prisojene odškodnine, saj je tožnica ravno zaradi tega predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke. Po stališču pritožbe ni dovolj dokazov za prisojo odškodnine za posttravmatsko stresno motnjo. V tožbeni podlagi tožnica meša trditve glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi strahu. Toženec v pritožbi navaja, da zgolj razdražljivost, nedružabnost in nezaupljivost ne ustrezajo pojmu zmanjšanja življenjske aktivnosti kot pravno priznane škode. Neutemeljen je tudi zaključek, da bo tožnica duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti trpela še najmanj 20 let, ker je stara 65 let, saj za takšno trditev ni prav nobenega dokaza. Pritožnik navaja še, da sodišče pri ugotavljanju višine škode ne sme preseči okvira tožbenih trditev, "zlasti brez dokazil" za takšne tožbene trditve. V zaključku toženec s pritožbo nasprotuje odmerjeni višini odškodnine zaradi strahu in zaradi telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, saj po njegovem iz obrazložitve ne izhajajo ustrezna dokazila za takšno višino odškodnine.

3Tožnica je v odgovoru na tožbo obrazloženo nasprotovala pritožbenim navedbam in pritrjevala ugotovitvam ter zaključkom sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Toženec v pritožbi ne izpodbija, da mu je sodišče prve stopnje tožbo pravilno vročilo skupaj s pozivom na vložitev odgovora na tožbo. Prav tako ne, da na tožbo ni odgovoril v roku iz 277. člena ZPP. Toženec izdano zamudno sodbo izpodbija zato, ker lahko po njegovem prava neuke stranke zaradi tega, ker jim sodišče poleg tožbe obenem vroči poziv na vložitev odgovora na tožbo in povabilo k postopku mediacije, zmotno menijo, da bo sodišče razpisalo mediacijsko srečanje. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da omenjene navedbe vsebinsko predstavljajo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 8. 9. 2023 (r. št. 132) zavrglo. Omenjeni sklep je že postal pravnomočen, zato se pritožbenemu sodišču do trditev, s katerimi toženec utemeljuje, da odgovora na tožbo ni vložil pravočasno iz utemeljenih razlogov oziroma brez svoje krivde, ni bilo treba več opredeljevati.

Pritožbeno sodišče tožencu ne glede na zgoraj navedeno pojasnjuje, da mu je sodišče v pozivu, naj odgovori na tožbo (poziv na r. št. 10), jasno sporočilo, da mora na tožbo odgovoriti tudi, če bo podal soglasje k začetku mediacije (4. točka poziva), zato so njegove navedbe, s katerimi opravičuje svojo "zmoto", v vsakem primeru povsem neutemeljene. Sodišče z izdajo zamudne sodbe torej ni zagrešilo očitanih kršitev določb postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Pretežni del pritožbenih navedb izvira iz toženčevega zmotnega prepričanja, da mora sodišče ob izdaji zamudne sodbe opraviti dokazno oceno listin, s katerimi tožnica dokazuje svoje tožbene trditve. Po določbah 318. člena ZPP mora sodišče prve stopnje v zvezi s predloženimi listinami (oziroma dokazi) na podlagi 4. točke prvega odstavka zgoraj citiranega člena namreč preveriti le, ali vsebina teh listin (oziroma dokazov) nasprotuje v tožbi zatrjevanim dejstvom. Če takšne ovire za izdajo zamudne sodbe ni, mora poleg pravilnosti vročitve tožbe (1. točka prvega odstavka) in dopustnosti razpolaganja z zahtevkom (2. točka prvega odstavka) skladno z določbo 3. točke prvega odstavka presoditi le sklepčnost tožbe oziroma ali iz tožbenih trditev izhaja utemeljenost zahtevka.

Toženec v pritožbi ne uveljavlja, da bi kateri od predloženih dokazov nasprotoval tožbenih trditvam ali da gre za zahtevek, s katerim stranki ne moreta razpolagati.

7Pri presoji sklepčnosti tožbe sodišče torej ne preverja, ali je tožnica svoje trditve dokazala, pač pa le, ali se te trditve po materialnem pravu iztečejo v pravno posledico iz tožbenega zahtevka. Toženec v konkretnem primeru zato ne more biti uspešen pri izpodbijanju zamudne sodbe z navedbami, da ambulantni karton z dne 17. 3. 2020 in obvestilo zdravniku z dne 15. 3. 2020 ne upravičujeta prisojene višine odškodnine. Enako velja za pritožbeno trditev, da sodišče prve stopnje ni imelo dovolj za dokazov za to, da je tožnici prisodilo odškodnino zaradi posttravmatske stresne motnje, in za pritožbeni trditvi, da tožnica ni predložila dokaza, koliko časa bo še prestajala duševne bolečine, ter da tudi sicer tožnica ni predložila dokazil, ki bi opravičevala višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

8Toženec ima sicer prav, ko navaja, da sodišče prve stopnje ob izdaji zamudne sodbe ne sme preseči okvira tožbenih trditev (razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP), vendar v pritožbi toženec ne konkretizira, pri katerem ugotovljenem dejstvu naj bi sodišče kršilo omenjeno načelo. Ker na omenjeno kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), lahko pravilnost izpodbijane zamudne sodbe presoja zgolj o okviru pritožbenih navedb, ki pa so v konkretnem primeru tako pavšalne, da ne omogočajo pritožbenega preizkusa.

9Utemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožničin strah napačno upoštevalo v okviru zmanjšanja življenjske aktivnosti, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo, vendar obenem pojasnjuje, da navedena kršitev ni vplivala na končno pravilnost materialnopravnih zaključkov. Dejanske ugotovitve sodišča o zmanjšanju tožničine življenjske aktivnosti (brez upoštevanja strahu) in o njenem (primarnem in sekundarnem) strahu namreč utemeljujejo skupno višino prisojene odškodnine po merilih iz prvega odstavka 179. člena OZ.

10Toženec neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica utrpela pravno priznano škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženec v pritožbi namreč ne upošteva, da sodišče pri tožnici ni ugotovilo le "razdražljivosti, nedružabnosti in nezaupljivosti", kakor pomanjkljivo navaja v pritožbi, pač pa tudi druge trajne posledice (npr. omejenost pri vsakodnevnih aktivnostih, nespečnost, ...). Vse navedene okoliščine skupaj utemeljuje zaključek, da je pri tožnici podana zmanjšana življenjska aktivnost, ki presega prag pravno priznane škode, in je zato upravičena do odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin.

11Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, sodišče pa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka:

12Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP). Toženec mora na tožnici povrniti njene potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Tožnica je upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 274,50 EUR (priglašenih 375 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR) ter znesek 5,49 EUR za materialne stroške (11. člen OT), skupaj torej 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

¹ Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ).
² Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).