VDSS Sklep Pdp 432/2023

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se v delu, ki se nanaša na denarne zahtevke, ki jih tožnik zahteva od druge toženke za obdobje od 16. 11. 2017 do 16. 10 2019, vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da je na podlagi 3. točke te sodbe druga toženka od 6. 11. 2017 dalje dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja oziroma vse pravice po pogodbi o zaposlitvi, vključno z obračunom vsakokratnih mesečnih plač (v višini 1.800,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, vključno z obračunom potnih stroškov, malice, vsakoletnih regresov in trinajstih plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov pa do plačila, ter tožnika od 6. 11. 2017 dalje prijaviti v vsa zavarovanja (pokojninsko, zdravstveno, starševsko, za brezposelnost) ter dodatno pokojninsko zavarovanje, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka. V ponovljenem postopku je od druge toženke pridobilo podatek povprečja plač luškega delavca DM LTD za vtoževano obdobje, nato pa je zadevo zaključilo. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, čeprav bi moralo ob upoštevanju vseh že izvedenih dokazov in vpogledu v vse listinske dokaze tožbenemu zahtevku ugoditi. Zaradi tega je storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP in 22. členom Ustave RS. Pomembno vprašanje je, kakšen prihodek bi imel tožnik, če ga druga toženka ne bi zaposlovala na črno, ampak bi ravnala zakonito in z njim že na samem začetku sklenila pogodbo o zaposlitvi. Ker je druga toženka zatrjevala, da s podatki o prihodih na delo in odhodih z dela tožnika ne razpolaga, razen za del leta 2019, tožnik pa tudi ni imel plačilnih list, je sodišče izvedlo poizvedbo o prihodku tožnika preko FURS-a. Sodišče bi tako moralo uporabiti peti odstavek 227. člena ZPP. Ker je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ko ni uporabilo listin glede prihodka tožnika – listine FURS in listin o povprečni plači na DM LTD v A. za vtoževano obdobje, pravilnega dejanskega stanja ni ugotavljalo. Glede na to, da je razpolagalo z vsemi potrebnimi listinami za ugotovitev razlike v plači, bi jih moralo uporabiti. Tožnik je vtoževal vsakokratni mesečni znesek v višini 1.800,00 EUR, zato bi sodišče lahko ta znesek znižalo glede na podatke z listin v spisu.

3Druga toženka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je bil v tej zadevi že pravnomočno zavrnjen del tožbenega zahtevka, tako da je potrebno v tem sporu odločati le o denarnih zahtevkih iz delovnega razmerja, ki jih tožnik zahteva od druge toženke za obdobje od 6. 11. 2017 do 16. 10. 2019, zato sodišče prve stopnje o pravnomočno zaključenem delu zahtevka ne bi smelo odločati, saj to ni dopustno. Po stališču druge toženke je neutemeljen tudi zahtevek v preostalem delu. Na tožnikovi strani je namreč dokazno in trditveno breme, da navede vsa dejstva in dokaze, ki zahtevek utemeljujejo. Tega pa ni storil, saj tudi plačilnih list, ki jih je prejemal, ni predložil. Nedvomno jih ima, zato bi lahko navedel vse prejemke, ki jih je prejel, saj brez teh o zahtevku ni mogoče odločati. Tožnik tudi ni dokazal, v kakšnem obsegu je opravljal delo pri drugi toženki in pod kakšnimi pogoji. Predlaga, da se tožnikova pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, in sicer kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O tožbenem zahtevku, da je na podlagi 3. točke te sodbe druga toženka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja oziroma vse pravice po pogodbi o zaposlitvi, ga od 6. 11. 2017 dalje prijaviti v vsa zavarovanja (pokojninsko, zdravstveno, starševsko in za brezposelnost) ter obvezno dodatno (poklicno) pokojninsko zavarovanje, vključno do štetja zavarovalne dobe s povečanjem ter vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, v roku 15 dni, je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Pd 227/2019, potrjeno s sodbo in sklepom višjega sodišča opr. št. Pdp 210/2022. Tožbeni zahtevek je bil v tem delu pravnomočno zavrnjen. Tožnik tako v novem postopku, kot to zmotno v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje, ni vtoževal tega dela zahtevka. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo (354. člen ZPP).

7Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo na podlagi prvega odstavka 282. člena ZPP. Tožnik in njegov pooblaščenec nista pristopila na prvi narok glavne obravnave v ponovljenem postopku, čeprav je bil pooblaščenec tožnika pravilno vabljen. Odsotnosti nista opravičila. Pooblaščenka druge toženke je predlagala izdajo sodbe na podlagi stanja spisa.

8Ugotovilo je, da bi bil tožnik, skladno s sodno prakso VS RS upravičen do plačila razlike med prejetim in pripadajočim zneskom prejemkov iz delovnega razmerja z davki in prispevki, kar mu je dolžna plačati druga toženka, pri kateri je dejansko delal. Ta je bila uporabnik, zato je subsidiarno dolžna oškodovanemu tožniku plačati razliko oziroma prikrajšanje, ki mu je nastalo zaradi ravnanja prve toženke (formalnega tožnikovega delodajalca) in druge toženke kot uporabnika, in sicer vsakokratno razliko v tožnikovi mesečni bruto plači, povračilu potnih stroškov, malic, regresov in trinajstih plač, med prejetimi zneski prve toženke in zneski, ki bi jih dejansko moral prejeti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9Po stališču sodišča prve stopnje bi moral tožnik glede na sklep VDSS, po katerem je upravičen le do razlike v vsakomesečni razliki v bruto plači, povračilu potnih stroškov, malic, regresov in trinajstih plač med prejetimi zneski pri prvi toženki in zneski, ki bi jih moral dejansko prejeti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dopolniti svojo trditveno podlago na tak način, da bi sodišče lahko izračunalo razliko. Navesti bi moral mesečni obseg dela, ki ga je opravil za drugo toženko, pa tega ni storil. Prav tako ni navedel zneskov mesečne osnovne bruto plače in dodatka za delovno dobo, ki mu jo je prva toženka obračunala in izplačala. Navedel tudi ni števila kompenziranih ur in viška ur po preteku referenčnega obdobja neenakomerno razporejenega delovnega časa ter števila ur, ki mu jih je prva toženka obračunala in plačala. Nadalje tudi ni posredoval podatkov o tem, ali je prejel dodatek za poslovno uspešnost pri prvi toženki in če ga je, v kakšni višini, enako pa velja tudi za regres za letni dopust, za povračilo stroškov prevoza na in z dela ter prehrane na delu.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnikova trditvena podlaga zadostna. Tožnik je trdil, da je delo v organiziranem delovnem procesu druge toženke opravljal v povprečju več kot 40 ur na teden, da je delal v različnih izmenah, da je mesečno opravil več kot 250 ur in da je prejemal plačilo za delo po urni postavki med 3,50 do 4,00 EUR. Vtoževal je vsakokratni mesečni znesek v višini 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik s plačilnimi listami dokazati, kolikšno mesečno plačo je prejemal pri prvi toženki, kdaj je bil odsoten zaradi bolniškega staleža, koliko ur dela je opravil pri drugi toženki ipd. Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006) v 12. členu določa evidence, ki jih je dolžan voditi delodajalec. Ta je med drugim dolžan voditi evidenco o zaposlenih delavcih, o stroških dela in evidenco o izrabi delovnega časa. Tako plačilnih list delavec ni dolžan hraniti, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Enako velja tudi za evidence delovnega časa. Glede na tožnikovo zadostno trditveno podlago, da mu druga toženka dolguje mesečni znesek 1.800,00 EUR, morata toženki (predvsem druga toženka) dokazati, koliko razlike tožniku dejansko pripada.

12Prva toženka plačilnih list za tožnika nima, druga toženka pa je predložila evidenco vstopov in izstopov tožnika le za obdobje od 13. 5. 2019, starejših evidenc pa nima.

13Sodišče prve stopnje je od Finančne uprave RS pridobilo podatke o tožnikovih dohodkih za leta 2017, 2018, 2019 in 2020 (priloga C1). Druga toženka pa je s pripravljalno vlogo v spis vložila povzetek povprečne mesečne plače za delovno mesto „LTD“, katerega delo je tožnik opravljal pri drugi toženki (B 11), kar je bilo tožniku vročeno šele 5. 5. 2023. Iz dokaznega sklepa naroka za glavno obravnavo sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje prebralo vse listine v prilogah od A/1-23, B/1-10 in C/1-3 in da se štejejo te listine za prebrane. Sodba na podlagi stanja spisa se lahko izda le, če je dejansko stanje dovolj pojasnjeno.

14Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno izdalo izpodbijano sodbo, saj dejansko stanje ni bilo dovolj pojasnjeno. Sodišče prve stopnje je namreč zaradi materialno pravno zmotnega prepričanja, da tožnik ni postavil zadostne trditvene podlage in da ni predložil ustreznih dokazov za svoj tožbeni zahtevek, zmotno štelo, da je dejansko stanje dovolj pojasnjeno in da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tožnik je upravičen do plačila prikrajšanja, ki mu je nastalo zaradi ravnanja toženk, in sicer do plačila razlike v vsakokratni mesečni bruto plači, povračilu potnih stroškov, malic, regresov in trinajstih plač, med zneski, ki jih je prejel od prve toženke, in zneski, ki bi jih dejansko moral prejeti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku pripravljalno vlogo druge toženke skupaj z dokazom – povzetkom mesečne plače za delovno mesto „LTD“ vročiti pred narokom za glavno obravnavo, da bi se tako o vlogi kot tudi listini v njeni prilogi lahko izjasnil. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP)

15Sodišče prve stopnje zaradi materialnopravno zmotnega stališča ni ugotavljalo bistvenih dejstev, ki se nanašajo na tožnikov zahtevek v zvezi s prikrajšanjem pri prejemkih iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje naj ob upoštevanju tožnikovih trditev in dokaznega bremena strank izvede vse potrebne dokaze, ki jih zaradi napačnega materialnopravnega stališča sploh ni izvajalo. Upošteva naj tudi dejstvo, da tožnik ni dolžan predložiti plačilnih list, evidenc vstopov iz izstopov pri drugi toženki, saj je dokazno breme na toženki. Ker gre za obsežen sklop dejstev, od katerih je odvisna ugotovitev utemeljenosti zahtevkov po višini, sodišče prve stopnje pa jih sploh še ni ugotavljalo, je ocenilo, da samo pomanjkljivosti ne more odpraviti. Namen pritožbenega odločanja je preverjanje izpodbijane odločitve in ne prenos ugotavljanja obsežnih sklopov dejstev, ki bi jih prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. Ob tem pa z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Sodišče prve stopnje bo moralo v zvezi s prikrajšanjem tožnika izvesti vse predlagane in potrebne dokaze, ki jih zaradi stališča, da tožnik ni upravičen do višjega plačila za dejansko opravljeno delo, ni izvedlo, ter o tem delu zahtevka ponovno odločiti.

16Odločitev o pritožbenih stroških druge toženke se pridrži za končno odločbo.