VSL Sodba II Kp 28433/2017

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 in na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada obtoženčevega zagovornika bremenijo proračun.

2Zoper sodbo je državni tožilec vložil pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona (2. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 2. in 3. točko 372. člena ZKP) ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP.

3Na pritožbo je odgovoril obtoženčev zagovornik in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter proučitvi spisovnih podatkov in izvedenih dokazov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na njihovi podlagi napravilo pravilne dejanske in pravne zaključke ter jih v izpodbijani sodbi tehtno obrazložilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in izkustveno sprejemljiva. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka niti ni kršilo kazenskega zakona.

Glede uporabe materialnega prava

6Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da se je ob zavrnitvi razlage določb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS) in Kolektivne pogodbe za javni sektor (v nadaljevanju KPJS) glede stanja pripravljenosti, kot sta jo v inšpekcijskem postopku oziroma v svojem postopku uporabila Inšpektorat za javni sektor in Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK), zmotno postavilo na stališče, da ni potrebe po tem, da mora biti za posamezno področje stalna pripravljenost urejena v ustreznem splošnem predpisu, ker je višje delovno in socialno sodišče v nekaterih sodbah zavzelo drugačno stališče. Graja stališče prvostopenjskega sodišča iz točke 54 obrazložitve izpodbijane sodbe, da odsotnost meril in pogojev za odreditev stalne pripravljenosti ne pomeni, da je odreditev stalne pripravljenosti zgolj zato prepovedana/nezakonita/kazniva. Navaja, da je odgovor na vprašanje, kaj je določala zakonodaja glede dodatka za stalno pripravljenost, razviden iz samega zakona in iz prepričljive razlage Inšpektorata za javni sektor. Dodatka za stalno pripravljenost konkretno v visokem šolstvu ni opredeljeval noben predpis. Meni, da ZSPJS, ki omenja dodatek za stalno pripravljenost v 32. členu in KPJS, ki ga omenja v 46. členu, nikakor nista zadostni pravni podlagi za odreditev stalne pripravljenosti in zakoniti pravni podlagi za izplačevanje tega dodatka, ker ne določata ne vsebine instituta pripravljenosti ne razlogov oziroma pogojev, kdaj je možno stalno pripravljenost odrediti. Tudi Kolektivna pogodba za dejavnost, vzgoje in izobraževanja in Zakon o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis), kot krovna predpisa za področje visokega šolstva, stalne pripravljenosti kot posebnega pogoja dela, ki bi se ga lahko upoštevalo pri določitvi plače javnih uslužbencev na tem področju, ne predvidevata.

7Po mnenju pritožnika je stalna pripravljenost kot posebni delovni pogoj v javnem sektorju urejena v vrsti predpisov, ki določajo tako pogoje za odreditev stalne pripravljenosti, vključno z razlogi in odzivnim časom, kot tudi evidentiranjem in vrednotenjem dela v primerih, ko mora zaposleni v času stalne pripravljenosti priti na delovno mesto ali na določen kraj in dejansko opravljati delo. V zvezi s tem navaja Zakon o organiziranosti in delu v policiji, Zakon o obrambi, Zakon o gasilstvu, Zakon o sodniški službi, Zakon o zdravstvenih dejavnostih, Zakon o zdravniški službi in Zakon o zunanjih zadevah. Nasprotuje argumentaciji prvostopenjskega sodišča, da dodatek za stalno pripravljenost pripada vsakemu javnemu uslužbencu in da o tem odloča le delodajalec po lastni presoji oziroma, da se o tem lahko odloči le z notranjimi akti delodajalca. Pritožnik v zvezi s tem pojasnjuje, da je glede dodatka za stalno pripravljenost v 32. členu ZSPJS le navedeno, da pripada javnim uslužbencem. Podrobne pogoje pa opredeljuje področna zakonodaja, pri čemer ne ZSPJS ne KPJS ne določata nobenih formalnih in vsebinskih pogojev, pod katerimi bi se stalna pripravljenost lahko odrejala. Pri tem še dodaja, da pregled poklicev, ki imajo omogočeno stalno pripravljenost in ustrezno zakonsko podlago, hitro pokaže, da imajo tudi vsebinski razlogi, iz naslova katerih je mogoče odrediti in izplačevati stalno pripravljenost, skupen imenovalec, to je varovati občečloveške vrednote, kot so mir, varnost, zdravje, življenje ljudi in druge temeljne človekove pravice.

8Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v točki 54 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da je institut pripravljenosti na delo v našem pravnem sistemu urejen le na nekaterih področjih in tudi ne povsem enako. Tako je mogoče v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 158. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) pripravljenost odrediti le, če narava dela terja stalno prisotnost ali kontinuirano izvajanje dela in storitev. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno pojasnilo, da (stalna) pripravljenost glede na veljavno razlago KPJS pomeni dosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe prihoda na delo izven njegovega delovnega časa, kar pomeni (izhajajoč iz 46. člena KPJS), da je zaposleni, ki mu je odrejena stalna pripravljenost, v vsakem trenutku na razpolago in se je dolžan odzvati ter priti na delo. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo stališča UL KEV, da je stalna pripravljenost namenjena le tistim javnim uslužbencem, katerih delo je tako nujno za obstoj države in življenje ljudi, da mora potekati nepretrgano dan in noč in vse dni v letu in da je izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost za pedagoške, strokovne, vodstvene in administrativne zaposlene na fakultetah protipravno in neetično.

9V točki 97 in nadaljnjih je sodišče prve stopnje tudi pravilno opozorilo na poročilo KPK, da bi situacija, ko se stalna pripravljenost odredi vnaprej za določeno daljše časovno obdobje ali za celo koledarsko leto oziroma do preklica (kot je v obravnavanem primeru), pomenila odstopanje od samega smisla instituta stalne pripravljenosti, hkrati pa bi predstavljala tudi kršitev delavčeve pravice do počitka. Stalna pripravljenost na delo se lahko, tako iz poročila KPK, predvideva glede na pogostost primerov, v katerih je potrebno ukrepanje s strani zaposlenega, kar pomeni, da če se tak dogodek zgodi zelo redko, kot tak ne more biti podlaga za odreditev stalne pripravljenosti ter posledično za plačilo dodatka za stalno pripravljenost. KPK je še izpostavila, da je inšpekcijski nadzor Inšpektorata za javni sektor med drugim pokazal, da so v nekaterih primerih dekani članic UL sami sebi odrejali dodatek za stalno pripravljenost (glede Fakultete X. v Ljubljani - v nadaljevanju Fakultete X. je šlo za primer, ko je bilo pridobljeno soglasje rektorja), in da UL omenjeno problematiko aktivno rešuje, med drugim s pripravo Pravilnika o odreditvi časa stalne pripravljenosti zaposlenim na UL ter predlogom Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju KPVIZ), s čimer bi se zagotovila pravna podlaga za izplačilo dodatka za stalno pripravljenost nekaterim zaposlenim na določenih delovnih mestih, ki morajo biti glede na naravo njihovega dela v določenih primerih in časovnih obdobjih v stalni pripravljenosti.

10Resda ZDR-1, ki predstavlja krovni zakon na področju delovnih razmerij, pojma stalne pripravljenosti na delo ne opredeljuje in da ZSPJS, ZVis, ZJU, KPJS, KPVIZ ali drugi predpisi, ki urejajo delovna razmerja na področju visokega šolstva, ne določajo pogojev oziroma meril za odreditev stalne pripravljenosti (točka 54 izpodbijane sodbe), pa vendar je treba glede tega pojma izhajati iz tretjega in četrtega odstavka 158. člena ZDR-1, po katerih se v dejavnostih oziroma za delovna mesta, vrsto dela ali poklice, kjer narava dela zahteva stalno prisotnost ali kjer narava dejavnosti zahteva kontinuirano zagotavljanje dela ali storitev ali v primerih predvidenega neenakomernega ali povečanega obsega dela, lahko z zakonom ali kolektivnimi pogodbami na ravni dejavnosti določi, da se dnevni ali tedenski počitek v povprečnem minimalnem trajanju, kot je določen z zakonom, zagotavlja v določenem daljšem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Tako je lahko počitek drugače urejen le v dejavnostih, kjer narava dela terja stalno prisotnost in kontinuirano izvajanje storitev.

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se po 32. členu ZSPJS dodatek za stalno pripravljenost uvršča med dodatke za delo v manj ugodnem delovnem času in da zakonodaja za določene poklice izrecno ureja stalno pripravljenost, pri čemer gre zgolj za poklice, ki so namenjeni varovanju občečloveških vrednost, torej varstvu zdravja in življenju ljudi in kjer je očitno, da je nujno treba zagotoviti kontinuirano izvajanje storitev. Navedlo je tudi, da iz jezikovne razlage pojma stalne pripravljenosti ter razlage 46. člena KPJS izhaja, da se s predmetnim dodatkom plačuje le delavčeva dosegljivost, pripravljenost za prihod na delo, ne pa delo izven delovnega časa. Sodišče druge stopnje po povedanem pritrjuje pritožniku, da je dodatek za stalno pripravljenost v 32. členu ZSPJS le naveden, da pripada javnim uslužbencem, podrobne pogoje pa opredeljuje področna zakonodaja, pri čemer ne ZSPJS ne KPJS ne določata nobenih formalnih in vsebinskih pogojev, pod katerimi bi se stalna pripravljenost lahko odrejala, ti pa morajo biti opredeljeni, da se dodatek za stalno pripravljenost lahko pravilno izplačuje.

12Sodišče prve stopnje je v točki 113 izpodbijane sodbe tudi pravilno ugotovilo, da narava dela Fakultete X. in njihovega vodstva ne predstavlja dejavnosti, ki bi zahtevala nepretrgano storitev v primeru nesreče ali neposrednega tveganja za nesrečo ter odvračanja nevarnosti za življenje, zdravje ali premoženje ljudi.

Glede nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja

13Kot je pokazal dokazni postopek, sta predhodna dekana B. B. in C. C. izdala odredbi za izplačilo dodatka za stalno pripravljenost z dne 29. 10. 2010 in 1. 10. 2011 ter da je obtoženec dne 1. 10. 2013 izdal vsebinsko enako odredbo, z navedbo drugih oseb, ki so prejemale dodatek za stalno pripravljenost (v vseh primerih je šlo za dekana in dva prodekana, v letu 2014 še za tajnika fakultete), pri čemer je po izpovedbi priče D. D. šlo za utečeno prakso. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je E. E., ki je bila od leta 2010 dalje tajnik na Fakulteti X., notranje dokumente, to je odredbe o izplačilu dodatka za stalno pripravljenost pripravila po svojem najboljšem vedenju na podlagi informacij, ki so ji bile na voljo. Prejeli so namreč (neformalno) podatek, da se dodatek za stalno pripravljenost izplačuje na ostalih fakultetah, kjer je bila narava dela enaka kot na Fakulteti X., to je od 7.00 do 20.00 ure, ko je na fakulteti potekal pedagoški in raziskovalni proces. Ko se je v oktobru 2010 uvedel dodatek za stalno pripravljenost, je bila intenziteta dela čedalje večja in so dobili informacije, da se izplačuje ta dodatek po drugih fakultetah za opravljeno delo, kar je smiselno potrdila priča F. F.

14Ena od bistvenih ugotovitev sodišča prve stopnje je, da vodstvo Fakultete X. ni dalo iniciative za odredbo o izplačilu spornega dodatka, kar izhaja iz izpovedbe priče E. E., ko je pojasnila, da je sama menila, da je odredba potrebna, ker delo dekanov in prodekanov zahteva dodatne aktivnosti izven rednega delovnega časa in nadalje tudi, da je obstajal s strani rektorja UL significiran sistemizacijski obrazec, v katerem je bilo govora o dodatku za stalno pripravljenost. Priča je tako pojasnila, da je odredbo sestavila v skladu s sistemizacijskim obrazcem in na podlagi 46. člena KPJS ter da se o odredbi znotraj fakultete ni z nikomer posvetovala, temveč je, tako tudi priči G. G. in H. H., dekane in prodekana zgolj seznanila, da je odredbo pripravila. Priča E. E. je še pojasnila, da prav nikjer ni zasledila, da bi bilo kaj narobe z dodatkom za stalno pripravljenost. Tudi niso imeli razloga, da bi dvomili v pravilnost izplačil, ker je obstajala pravna podlaga, to je 46. člen KPJS in sistemizacijski obrazec. Vedela je namreč, da mora delodajalec opredeliti posebne pogoje dela in sprejeti interne akte, kar so storili z aktom o sistemizaciji delovnih mest. Z navedenim aktom delodajalec vzpostavlja delovna mesta, pogoje za njihovo zasedbo, osnovne naloge in odgovornosti delavca na konkretnem delovnem mestu. Nadalje iz izpovedbe priče E. E. izhaja, da so sistemizacijo pripravili spomladi 2011 na podlagi poziva rektorata UL, da posodobijo sistematizacijo delovnih mest na podlagi novega plačnega sistema, kar je potrdila tudi priča I. I. Vse navedeno so poslali v pregled kadrovski in pravni službi UL in ker na sistemizacijo v delu dodatka za stalno pripravljenost¹ ni bilo pripomb, obrazec je podpisal rektor UL, tudi ni dvomila, da je dodatek za stalno pripravljenost ustrezen in ustrezno opredeljen v internih aktih. Tudi priča I. I., zaposlena na UL v Univerzitetni kadrovski službi, je potrdila, da so kot pravno podlago za izplačilo dodatka za stalno pripravljenost šteli 46. člen KPJS in ker se je Fakulteta X. sklicevala na interni akt (odredba o delovnih mestih) so ocenili, da je navedeno ustrezno in je za rektorat pripravila podpisni list.

15Priča E. E. je še pojasnila, da je obtoženec odredbo o izplačilu za stalno pripravljenost v podpis prejel v podpisni mapi, ki se hrani v tajništvu skupaj z ostalimi dokumenti, kar je potrdil tudi obtoženec, ki je še pojasnil, da ni razmišljal, da bi bilo s podpisom odredbe kaj narobe, saj te listine pripravljajo strokovne službe, zato v njihovo vsebino ni dvomil in ni imel nobenega razloga, da bi sumil na nepravilnosti. Tajnica fakultete mu je razložila in razumel je, da mora biti kot dekan na voljo oziroma dosegljiv za dekanske zadeve tri ure dnevno izven delovnega časa v času odprtja fakultete, saj ima izven delovnega časa določene odgovornosti in dolžnosti. Takrat ni bilo govora o reševanju življenj ali premoženja, da je to neetično, kar se je pojavilo šele ob izbruhu afere.

16Pri tem ni moč spregledati, da razlaga KPJS govori samo o definiciji stalne pripravljenosti, to je dosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe prihoda na delo, ter o potrebi po pisni odreditvi pripravljenosti s strani delodajalca, ne pa tudi o številnih omejitvenih pogojih, ki so se kasneje oblikovali v praksi, zlasti pa ne o kakršnikoli zahtevi po nujnem varovanju občečloveških vrednost. Šele v letu 2022 je bil v 46. člen KPJS z aneksom vnesen drugi odstavek, ki sicer predvideva situacijo, da se možnost, da se javnemu uslužbencu odredi stalno pripravljenost, določi s posebnimi predpisi na področju obrambe, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, policije ter vzgoje in izobraževanja, vendar takšna ureditev vpliva le na višino dodatka, ne pa na samo utemeljenost oziroma upravičenost do dodatka. Ob vsem povedanem sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih očitkov, da je bila odreditev dodatka povsem posplošena, da ni bil določen ne odzivni čas ne razporeditev časa pripravljenosti ne nadomeščanja ob odsotnosti ne opredelitev vrste aktivnosti, ki se zahtevajo za primer izrednih dogodkov, ne za kakšne vrste le-teh bi lahko šlo, kar po mnenju pritožnika izkazuje, da je obtoženec vedel, da ne gre za stalno pripravljenost, kot jo zahtevajo predpisi.

17Pritožnik ne more uspeti s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 25713/2017 z dne 19. 5. 2022 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 25713/2017 z dne 6. 4. 2023. V citirani zadevi se je namreč stalna pripravljenost prekrivala z izplačilom nadur in je šlo za »umetno povečanje« prihodkov, saj je bil, drugače kot v konkretni zadevi, namen dodatka za stalno pripravljenost dejansko v tem, da se delavce, ki so sicer prejeli že plačilo za nadure, dodatno plača in se jim na ta način pridobi premoženjska korist, do katere niso bili upravičeni. Citirana kazenska zadeva se razlikuje tudi v tem, da je v primeru Fakultete X. rektor UL potrdil sistemizacijski obrazec, ki je izrecno reguliral dodatek za stalno pripravljenost, medtem ko na Fakulteti Y. tega obrazca ni bilo. Iz sistemizacije za delovno mesto visokošolski učitelj z dne 11. 10. 2011² je namreč razvidno, da dekanom in prodekanom pripada v skladu s 46. členom KPJS za zagotovitev nemotenega dela dodatek za stalno pripravljenost za delovno dosegljivost na njihovem področju izven delovnega časa v skladu z odredbo o delovnih mestih, kjer se izvajanje nalog zagotavlja tudi v obliki stalne pripravljenosti. Kot navaja dr. K. K. v svojem strokovnem mnenju, gre za opisni list, čeprav se v praksi uporablja izraz sistemizacijski list in sistemizacijski obrazec. Tako gre za opisni list k sistemizaciji delovnih mest na UL s polnim imenom Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki zavezuje skupaj z normativnim delom sistemizacije. Sistemizacija delovnih mest pa je notranji akt delodajalca, ki je sprejet na podlagi določbe 10. člena ZDR-1, ki ureja pogoje dela za posamezna delovna mesta. Iz strokovnega mnenja dr. K. K. nadalje izhaja, da je bil s konkretnim sistemizacijskim obrazcem, opisnim listom k sistemizaciji, visokošolskim učiteljem na Fakulteti X. v resnici veljavno odrejen poseben pogoj dela v obliki stalne pripravljenosti za primer, če zasedajo funkcijo dekana ali prodekana, odredba Fakultete X. pa predstavlja zgolj izvedbeni akt k splošnemu aktu UL.

18Ob navedenem je sodišče prve stopnje v točki 75 izpodbijane sodbe razumno pojasnilo, da na Fakulteti X. niso imeli razloga, da bi dvomili v pravilnost izplačil, ker je obstajala pravna podlaga in sistemizacijski obrazec, kot je to izpovedala E. E., saj so menili, da je s sprejemom sistemizacijskega obrazca režim stalne pripravljenosti odobren s strani UL. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno zaključilo, da obtožencu ni mogoče očitati, da za opravljanje dela v stalni pripravljenosti ni pridobil ustreznega soglasja rektorja, kot to določa četrti odstavek 23. člena ZSPJS, kar pomeni pomembno okoliščino pri ugotavljanju obstoja obtoženčevega naklepa pridobiti premoženjsko korist sebi in drugim.

19Sodišče druge stopnje pritožbenim očitkom, da se je prvostopenjsko sodišče nekritično naslonilo na izpovedbo priče E. E., ne pritrjuje, saj je njena izpovedba glede samoiniciativne sestave sporne odredbe potrjena s skladnimi izpovedbami prič C. C., D. D. in G. G. ter tudi obtoženčevim zagovorom. Glede njene prepričanosti o podani pravni podlagi za sporni odredbi pa je njeno izpovedbo razumno in življenjsko logično presojalo v kontekstu časa, v katerem sta bili sporni odredbi sprejeti. Pritrditi je izčrpni obrazložitvi v izpodbijani sodbi, da zakonodaja na področju (stalne) pripravljenosti delavca na delo ni (bila) dovolj in vsakomur (ne glede na to, ali ima potrebna pravna znanja ali ne) jasna in nedvoumna. Kot že povedano, je dodatek za stalno pripravljenost v 32. členu ZSPJS le naveden, da pripada javnim uslužbencem, podrobne pogoje pa opredeljuje področna zakonodaja, pri čemer ne ZSPJS ne KPJS ne določata nobenih formalnih in vsebinskih pogojev, pod katerimi bi se stalna pripravljenost lahko odrejala. Šele iz kasnejših razlag posameznih določb KPJS, končnega poročila KPK in priporočila glede izplačevanja dodatkov za stalno pripravljenost za delo zaposlenih na fakultetah UL, v kabinetih predsednika vlade in ministrov ter mestnih občinah z dne 28. 6. 2016 in stališča UL KEV z dne 17. 1. 2016 izhaja, da je izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost za pedagoške, strokovne, vodstvene in administrativne zaposlene na fakultetah protipravno in neetično. V navedenih dokumentih KPK in UL KEV je bilo pojasnjeno, da je potrebno ugotavljati vsebino instituta stalne pripravljenosti na način, ali narava dela terja stalno pripravljenost v smislu varovanja občečloveških vrednot. Izrecno jasno pa navedeno ni zapisano v takrat veljavnih predpisih, še manj pa na področju visokega šolstva. Tudi iz delovnopravne teorije izhaja, da so omenjeni pojmi v zvezi z različnimi dodatki nejasni, saj niti osnovni zakon o delovnih razmerjih (ni) določa(l) vsebinske opredelitve pripravljenosti za delo, niti dežurstva, temveč se lahko izhaja in na njiju sklepa zgolj iz 158. člena ZDR (možnosti drugačnega urejanja v zakonu ali kolektivni pogodbi).³ Teorija tako opozarja tudi na neenotnost poimenovanja pripravljenosti za delo na domu, na delovnem mestu ali drugem določenem kraju nasproti dežurstvu, in ugotavlja, da jih šele z jasno opredeljenimi pojmi, vzroki in cilji sploh lahko začnemo ločevati.

20Zaradi vsega povedanega pritožnik tudi ne more uspeti s povzemanjem izpovedbe priče L. L., da ga v njegovi odsotnosti nista nadomeščala glede stalne pripravljenosti njegova namestnika in tudi ne takrat, ko je bil na bolniški, ter z očitki, da je bila stalna pripravljenost le pavšalno opredeljena v navedenih odredbah, pri čemer je bila opredeljena zelo splošno za kar dveletno obdobje brez konkretne časovne opredelitve in da pripada delavcu za vsak delovni dan plačilo za tri ure pripravljenosti ter da ni bilo določeno za katere ure v dnevu, da je bilo zgolj pavšalno določeno, da mora biti delavec dosegljiv po telefonu ali e-pošti, ter v primeru potrebe organizirati odpravo pomanjkljivosti telefonsko ali s prihodom na delovno mesto in tudi da glede na odredbe niti telefonska dosegljivost ni bila obvezna, ker je bila dosegljivost na elektronsko pošto dovolj.

21Iz obtoženčevega zagovora in izpovedb zaslišanih prodekanov in tajnice Fakultete X. ter iz kasnejših pojasnjevanj pristojnih na Fakulteti X. glede vsebine namena instituta stalne pripravljenosti, namreč izhaja, da so interpretirali oziroma razlagali stalno pripravljenost za delo na Fakulteti X., vključno z dekanom A. A. in strokovnimi službami (tudi tajnik fakultete E. E.), vsebinsko in po namenu napačno, posledično tudi preširoko in neustrezno v navezavi na opravljanje dejavnosti fakultete in ne kot specifičen institut delovnega prava, ki prihaja v poštev le za specifične primere, specifične dejavnosti in za zagotavljanje in varovanje ozko določenih vrednot in ciljev. Pri tem ne gre spregledati, da do inšpekcijskega nadzora v juniju 2015 niso nikoli prejeli nobene informacije, da je z izplačilom kaj narobe, čeprav se plače, zaposlenih na fakultetah, posredujejo na ISPAP (Informacijski sistem za posredovanje in analizo podatkov v javnem sektorju) in so torej javno dostopne, pa nihče v vseh letih ni izrazil nobenega dvoma, na nobenem seminarju ter nihče ni nikoli podvomil v zakonitost, kot to izhaja tudi iz izpovedbe priče E. E.

22Iz v izpodbijani sodbi pravilno povzetih izpovedb dekanov in prodekanov ter tajnice Fakultete X. izhaja pravilna ocena, ki ji sodišče druge stopnje pritrjuje, da ni dvoma, da so vsi zaposleni na Fakulteti X., ki jim je bil dodatek v kritičnem obdobju izplačan, šteli oziroma razumeli, da morajo biti zaradi odredbe dosegljivi in na voljo, da opravijo z vidika potreb delovanja fakultete določena nujna dela in naloge ter da izplačani dodatek za stalno pripravljenost ni sporen oziroma nezakonit. Zaradi povedanega je pritožbena navedba, da je bilo pri dekanu B. B., po izpovedbi priče F. F., omenjeno, da imajo dodatek tudi na drugih fakultetah in se tako rešuje delo izven delovnega časa, da je dostikrat delal doma tudi popoldan na fakulteti, včasih tudi čez vikend, neupoštevna, ob dejstvu, da priča v obravnavanem obdobju niti ni prejemala dodatka, pa tudi nerelevantna.

23Pravilne dokazne ocene tudi ne more spremeniti ugotovitev sodišča prve stopnje v 61. točki izpodbijane sodbe, da odgovori na elektronska sporočila, preverjanje elektronske pošte ali kakršna pojasnila po telefonu ne opravičujejo stalne pripravljenost. Stalna pripravljenost se namreč odreja za potrebe vrnitve na delovno mesto in ne za potrebe telefonskega ali elektronskega komuniciranja. Pravilno je, na podlagi izpovedb zaslišanih prič, tudi ugotovilo, da v večini primerov ni šlo za varovanje občečloveških vrednot.

24Pravilne odločitve prvostopenjskega sodišča ne more omajati niti nekonkretiziran pritožbeni očitek, usmerjen v 71. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je povzeta vsebina sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 29740/2017 z dne 3. 2. 2023 in so pojasnjena posamezna izplačila priči E. E., ki je imela odrejeno in plačano nadurno delo, povečan obseg dela ter dodatek za stalno pripravljenost. V zvezi s tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče prepričljivo, skladno s spisovno dokumentacijo, in ne pavšalno, kot to zatrjuje pritožnik, obrazložilo, da se v večini primerov čas ni pokrival s časom, ko je bila priča E. E. v stalni pripravljenosti in da je bila plačana običajno za druge vrste dela, zato so pritožbeni očitki, da prvostopenjsko sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, neutemeljeni. Iz izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da naj bi obtoženec odredil izplačilo dodatka za stalno pripravljenost za primer, ko naj bi vedel, da s tem plačuje povečan obseg dela in naj bi s tem naklepno zlorabil svoj položaj, saj je vedel, da je njegova odredba o stalni pripravljenosti lažna in da tako samo plačuje nekaj drugega, kot to zatrjuje pritožba, temveč je obtoženec v svojem zagovoru prepričljivo pojasnil, da se je s podpisom odredbe za izplačilo dodatka za stalno pripravljenost od dekana, prodekana in tajnika pričakovalo, da so dosegljivi po koncu delovnega časa, da plačilo dodatka za stalno pripravljenost ni bilo odvisno od obsega dela v času stalne pripravljenosti in tudi da nadurno delo ni bilo v nikakršni zvezi z dodatkom za stalno pripravljenost. Sodišče druge stopnje še dodaja, da dejstvo, da so plačani še drugi dodatki, še ne izključuje izplačila dodatka za stalno pripravljenost.

25Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbene navedbe, da obtoženca ne more razbremeniti dejstvo, da naj bi sklepe o stalni pripravljenosti pripravile za to usposobljene strokovne službe. Resda je obtoženec univerzitetno izobražena oseba, ki je v kritičnem času zasedal najpomembnejši položaj na fakulteti in je (bil) tudi dolžan poznati predpise s področja delovnih razmerjih za zaposlene na fakulteti, vendar je pričakovanje, da vse navedene predpise oseba, z naravoslovno izobrazbo, tudi pravilno interpretira, nerealno. Ugotovljeno je bilo, da ZDR-1, ki predstavlja krovni zakon na področju delovnih razmerij, pojma stalne pripravljenosti na delo ne opredeljuje, ZSPJS, ZVis, ZJU, KPJS, KPVIZ ali drugi predpisi, ki urejajo delovna razmerja na področju visokega šolstva, ne določajo pogojev oziroma meril za odreditev stalne pripravljenosti. Tako tudi za zaposlene na Fakulteti X. ni (bilo) specialnega predpisa, ki bi določal pogoje in merila za odrejanje stalne pripravljenosti, vendar ob dejstvu, da v kritičnem času ni bilo jasno določeno, kaj pravzaprav predstavlja pojem stalna pripravljenost, da je večina fakultet UL že izplačevala dodatek za stalno pripravljenost, ob obstoju s strani rektorja UL podpisanega sistemizacijskega obrazca, na podlagi katerega je tajnica Fakultete X. (ki po izobrazbi ni pravnica, temveč ekonomistka) pripravila sporni odredbi in upoštevaje dejstvo, da so vsi prejemniki stalne pripravljenosti na Fakulteti X. šteli, da morajo biti dosegljivi vsak dan po delovnem času, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni dovolj dokazov, da je obtoženec vedel, da za odreditev stalne pripravljenosti na Fakulteti X. in posledično izplačilo dodatka za stalno pripravljenost, ne obstaja vsebinski ali formalni pogoj in da posledična odreditev izplačila dodatka ni dovoljena. Po vsem navedenem ni dokazano, kot to zatrjuje pritožnik, da se je z dodatkom za stalno pripravljenost »pokrival dodatni angažma« prodekanov in dekana, ter tudi ne obstojijo dokazi za zaključek, da je obtoženec zasledoval namen pridobitve protipravne premoženjske koristi sebi, prodekanoma in tajniku fakultete.

Glede pravne zmote

26Čeprav je prvostopenjsko sodišče v točki 105 izpodbijane sodbe omenilo pravno zmoto, pritožnik omembo tega pravnega instituta napačno tolmači kot razlog za oprostilno sodbo, saj je pojem uporabljen zgolj na načelni ravni in ob ugotovitvi, da zakonodaja na področju (stalne) pripravljenosti delavca na delo ni bila jasna in da je bila njena uporaba dejansko odvisna od pravilnega pristopa razlage. Sodišče druge stopnje dodaja, da je prvostopenjsko sodišče na več mestih izpodbijane sodbe, predvsem pa v točkah 23, 105 in 122, jasno in obrazloženo zaključilo, da obtožencu po izvedenem dokaznem postopku nista dokazani niti zavestna kršitev relevantne zakonodaje in tudi ne naklep pridobitve protipravne premoženjske koristi sebi in drugim in ne, kot očita pritožnik, da v konkretnem primeru obstoji opravičljiva pravna zmotna.

Sklepno

27Pritrditi je sodišču prve stopnje, da v obravnavanem času zakonodaja na področju stalne pripravljenosti delavca na delo ni bila dovolj jasna in nedvoumna vsakomur, ne glede na to, ali je imel potrebna pravna znanja ali ne, zato je bila njena uporaba dejansko odvisna od pravilnega pristopa razlage. Po oceni vseh zbranih dokazov drugostopenjsko sodišče zaključuje, da je bila, zaradi odsotnosti dovolj trdnih dokazov, ki bi potrjevali obstoj obtoženčevega naklepnega dejanja glede katerega obstaja razumen dvom, sprejeta odločitev v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

28Razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, so neutemeljeni in ker sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi in postopku ni zaznalo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je glede na vse navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Sistemizacijski obrazec za delovno mesto Visokošolski učitelj z dne 11. 10. 2011 - pod rubriko III. B je zapisano: dekanom in prodekanom pripada v skladu s 46. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor za zagotovitev nemotenega dela, dodatek za stalno pripravljenost za delavčevo dosegljivost na njegovem področju, izven delovnega časa, v skladu z Odredbo o delovnih mestih, kjer se izvajanje nalog zagotavlja tudi v obliki stalne pripravljenosti. Spodaj je naveden „Rektor UL: prof. dr. J. J.“ in nato sledi faksimile njegovega podpisa.
² Priloga A528 do A529.
³ Pečarič, M.: Dodatek za stalno pripravljenost – zviševanje plače ali izboljševanje varnosti ljudi, Podjetje in delo 1/2010/XXXVI, februar 2010.