32. člen ZSPJS

Institut pripravljenosti za delo je bil pri tožniku dejansko izvrševan v vsebini, kot jo določata 71. člen ZODPol in 17. člen KPP, čeprav mu pripravljenost ni bila formalno (pisno) odrejena. Tožnik je bil namreč toženki (delodajalcu) v zatrjevanem času na razpolago, ne le v smislu dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo na delovnem mestu ali na odrejenem kraju, kjer je bilo treba opraviti določeno nalogo. Če se institut v praksi izvršuje tako, da je delavec v prostem času vezan na stalno razpoložljivost in se po potrebi takoj vključuje v delo, gre za pripravljenost ne glede na to, ali je delodajalec formalne akte izdal ali ne. Delodajalec se namreč ne more razbremeniti obveznosti plačila dodatka s tem, da institut izvaja neformalno. Nesankcioniranje oziroma možnost, da se v primeru neodzivnosti poišče drugega delavca, samo po sebi ne izključuje pripravljenosti. Bistveno je, ali je bil delavec v praksi zavezan režimu stalne razpoložljivosti in ali se je od njega pričakovalo takojšnje ukrepanje.

Tožnik je bil v vtoževanem obdobju, čeprav mu pripravljenost formalno ni bila odrejena, skladno z vednostjo in pričakovanji nadrejenih oziroma toženke ter dolgoletno ustaljeno prakso, toženki tudi izven rednega delovnega časa na razpolago, in sicer ne zgolj v smislu dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo, ne le preko telefona, pač pa tudi na delovnem mestu ali drugem kraju, če oziroma ko je bilo to potrebno. Pravilno je ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za stalno pripravljenost za čas, ko bi morala biti tožniku pripravljenost tudi formalno odrejena, pa mu ni bila.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, naj tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.

Za plačilo vseh ur dela, opravljenega v 12-urnih delovnikih, se pritožba zavzema tudi s sklicevanjem na 5. točko 2. člena Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa, da izmensko delo pomeni katero koli metodo organizacije dela v izmenah, pri čemer si delavci izmenično sledijo na istih delovnih mestih po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen, vključno s krožnim, kar ima za posledico nujnost, da delavci delajo ob različnih urah v določenem dnevnem ali tedenskem obdobju, oziroma s sklicevanjem na razlago KPJS z dne 15. 3. 2013, po kateri javnemu uslužbencu pripada dodatek v vsakem primeru, ko dela v izmenah po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen (dopoldan - popoldan, dopoldan - ponoči, popoldan - ponoči, dopoldan - popoldan - ponoči). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistvo teh določil v predstavitvi organizacije dela, kadar to poteka v izmenah. V ničemer pa ne urejata vprašanja obsega plačila za tako opravljeno delo, ki pripada delavcu (ali mu pripada za celotno izmeno ali le za omejeno časovno obdobje znotraj izmene).

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže in varovanja državne meje ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, da tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.

Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v tem sporu ni odločalo o zahtevku, o katerem bi bilo (pravnomočno) odločeno v kolektivnem delovnem sporu. Tožnica ni uveljavljala zahtevka, da se ugotovi neskladnost splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (organizacijsko navodilo), sodišče prve stopnje pa je ob pravilni presoji, da ta posega v prisilne predpise, v sporu odločilo na podlagi zakonskih določb. Upoštevaje, da s strani toženke določena (nefiksna) referenčna obdobja niso zakonita, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, ali je tožnica glede na ta referenčna obdobja presežne ure izrabila, kot je zatrjevala toženka, saj to za odločitev ni bistveno. V izpodbijani sodbi je pravilno opredelilo, kaj je bistveno - ali je tožnica presežne ure izrabila znotraj ali po koncu (fiksnega) referenčnega obdobja (gre za ure, ki presegajo mesečno delovno obveznost), pri čemer je, glede na to, da toženka pravilnosti navedb na plačilnih listah ni ugovarjala, po nepotrebnem ugotavljalo, kdaj je posamezna presežna ura nastala in kdaj jo je tožnica izrabila. To izhaja že iz samih navedb neizrabljen

V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva, ki ureja stvarno in krajevno pristojnost, Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju, pred Delovnim sodiščem v Mariboru, pa zastopa subjekte Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Ker je po pravilniku za zastopanje krajevno pristojen oddelek v Mariboru, stroški prihoda pooblaščenke toženke iz drugega zunanjega oddelka ne predstavljajo potrebnih stroškov, ki bi jih moral kriti tožnik. Na podlagi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožniku v februarju 2019, marcu 2019 in 2021, maju 2019 in 2021, juniju 2019, 2020 in 2021, septembru 2021 in februarju 2022 pripravljenost odrejena zaradi udeležbe na operativnih urjenjih, kjer se je sam tudi usposabljal, je bila podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES. To pomeni, da se ta čas skladno z drugim odstavkom 97.e člena ZObr ne všteva v delovni čas. Tožniku za navedeno obdobje zato pripada le dodatek za pripravljenost, katerega je že prejel, nasprotne pritožbene navedbe tožnika, da navedeni čas predstavlja d

Kriterije, kdaj se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je Sodišče EU med drugim pojasnilo v sodbi C‑742/19. Skladno s sodno prakso gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede le, kadar gre za operacijo, kjer zaradi teže ali izrednosti ni mogoče načrtovati delovnega časa oziroma bi to pomenilo precejšne tveganje za uspeh operacije. Nanaša se predvsem na vojaško posredovanje, bojno delovanje, bitke oziroma delovanja, ki vključujejo takšne elemente. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da je šlo za vnaprej načrtovano in usklajeno dejavnost z organi policije v mirodobnem času, kjer je SV nudila le podporo pri varovanju državne meje in obvladovanju ilegalnih prehodov in ne za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.

Čisto denarno terjatev lahko tožnik ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZJU in skladno z določilom četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. in 25. člena ZJU. Dejstvo, da ga je uveljavljal in da je bilo nato o njegovem zahtevku odločeno s sklepi delodajalca, katerih razveljavitev je nato zahteval v sodnem postopku, narave njegove terjatve ne spremeni. Uveljavljanje tovrstne terjatve v predhodnem postopku pri delodajalcu ni procesna predpostavka za njeno uveljavljanje v sodnem postopku. Posledično tudi stroški v zvezi z uveljavljanjem neobveznega predhodnega varstva pri delodajalcu ne morejo pomeniti potrebnih stroškov postopka v smislu 155. člena ZPP. Sodišče prve stopnje jih zato tožniku utemeljeno ni priznalo.

Pritrditi je izčrpni obrazložitvi v izpodbijani sodbi, da zakonodaja na področju (stalne) pripravljenosti delavca na delo ni (bila) dovolj in vsakomur (ne glede na to, ali ima potrebna pravna znanja ali ne) jasna in nedvoumna. Šele iz kasnejših razlag posameznih določb KPJS, končnega poročila KPK in priporočila glede izplačevanja dodatkov za stalno pripravljenost za delo zaposlenih na fakultetah UL, v kabinetih predsednika vlade in ministrov ter mestnih občinah z dne 28. 6. 2016 in stališča UL KEV z dne 17. 1. 2016 izhaja, da je izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost za pedagoške, strokovne, vodstvene in administrativne zaposlene na fakultetah protipravno in neetično. Resda je obtoženec univerzitetno izobražena oseba, ki je v kritičnem času zasedal najpomembnejši položaj na fakulteti in je (bil) tudi dolžan poznati predpise s področja delovnih razmerjih za zaposlene na fakulteti, vendar je pričakovanje, da vse navedene predpise oseba, z naravoslovno izobrazbo, tudi pravilno interpretira, nerealno. Prvostopenjsko sodišče je na več mestih izpodbijane sodbe jasno in obrazloženo zaključilo, da obtožencu po izvedenem dokaznem postopku nista dokazani niti zave

Opravljanje nalog SV (in s tem tudi tožnika) na meji v ugotovljenih pogojih nima takšne posebne narave, da bi bilo v smislu sodbe C-742/19 absolutno nujno za zagotavljanje učinkovitega varovanja skupnosti, ali da bi vključevalo vojaško posredovanje oboroženih sil, ali da bi spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES med opravljanjem dela na meji pomenilo tveganje za uspeh in s tem za dobro izpolnjevanje temeljnih funkcij varovanja nacionalne varnosti in ohranjanja ozemeljske celovitosti. Okoliščine, ki so jih izpostavile priče, niti ne utemeljujejo zaključka, da je bilo varovanje državne meje tako posebna dejavnost, da zanjo sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive, ni bil primeren. Zahteva po operativni učinkovitosti oboroženih sil zahteva soočenje s položaji, ki omogočajo najbolj natančno posnemanje pogojev, vključno z ekstremnimi, v katerih dejansko potekajo bojne vojaške operacije. Tega legitimnega cilja, kateremu je bilo podvrženo tudi delo tožnika, ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med operativnim urjenjem spoštovati pravila Direktive 2003/88/ES o organizaciji delovnega časa.Delo tožnika v zvezi z usposabljanji

Sodišče prve stopnje je višji zahtevek za plačilo iz naslova plače oziroma dodatkov k plači zaradi več opravljenega dela (dežurstva) zavrnilo, pri čemer izpodbijana sodba razlogov za takšno odločitev nima.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju, v času (tednih), ko je bil na razporedu dela načelnika (komandirja) kot vodje PP F. opredeljen kot dežurni starešina, tudi izven formalno (pisno) odrejene in plačane pripravljenosti v dejanski pripravljenosti za delo, kot jo določata 71. člen ZODPol in 17. člen KPP. Tožnik kot pomočnik komandirja je bil namreč v tem času toženki (delodajalcu) na razpolago, ko ni bilo na delu drugih starešin (komandirja ali katerega od ostalih treh pomočnikov komandirja), ne le v smislu stalne dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo na delovnem mestu ali na odrejenem kraju, kjer je bilo treba opraviti določeno nalogo. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za stalno pripravljenost.

Tožnik kot pomočnik komandirja je bil toženki (delodajalcu) na razpolago, ko ni bilo na delu drugih starešin (komandirja ali katerega od ostalih treh pomočnikov komandirja), ne le v smislu dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo na delovnem mestu ali na odrejenem kraju, kjer je bilo treba opraviti določeno nalogo. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku za plačilo dodatka za stalno pripravljenost.

Tožnik kot pomočnik komandirja je bil toženki na razpolago, ko ni bilo na delu drugih starešin (komandirja ali katerega od ostalih treh pomočnikov komandirja), ne le v smislu stalne dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo na delovnem mestu ali na odrejenem kraju, kjer je bilo treba opraviti določeno nalogo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za stalno pripravljenost.

Skop normativni okvir instituta dodatka za stalno pripravljenost je moč napolniti z ustrezno vsebino, ki jo je prvostopenjsko sodišče pravilno zamejilo s potrebno presojo individualne odreditve stalne pripravljenosti konkretnemu javnemu uslužbencu. S hierarhično uporabo in razlago zakonov in drugih relevantnih predpisov s področja delovnih razmerij je moč ugotoviti, da odrejanje stalne pripravljenosti na delo v visokošolskih organizacijah z nobenim zakonom ali drugim predpisom ni izključeno. Delodajalec mora delavcu plačati vsako odrejeno delo, ki presega z delovnopravno pogodbo dogovorjen obseg dela. V postopku ni bilo s potrebno gotovostjo ugotovljeno, da je obtoženi izrabil svoj položaj, da bi javnim uslužbencem pridobil protipravno premoženjsko korist. Javni uslužbenci so sicer prejeli dodatek za stalno pripravljenost, do katerega glede na naravo in vsebino dela niso bili upravičeni, po predmetnih sklepih pa jim je bilo izplačano tisto, kar jim je bilo odrejeno, t. j. dodatno delo, ki ga Fakulteta X. zaradi omejitev izplačil ni mogla izplačati, do izplačila pa so bili upravičeni. Glede na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da so javni uslužbenci prejeli plačil

Tudi če tožniku v času, za katerega zahteva dodatek za pripravljenost za delo, niso bile izdane pisne odredbe o pripravljenosti s strani navedenih oseb, to za odločitev ni bistveno, temveč je ključno, ali se je institut stalne pripravljenosti v praksi izvrševal in ali so za to vedeli in s tem soglašali tisti, ki so bili glede na navedeno pravno podlago pristojni odrejati pripravljenost za delo.

Pritožba poudarja, da ZODPol v šestem odstavku 71. člena določa, da lahko pripravljenost za delo odredita generalni direktor policije in direktor policijske uprave ali osebe, ki jih pooblastita. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tudi če tožniku v času, za katerega zahteva dodatek za pripravljenost za delo, niso bile izdane pisne odredbe o pripravljenosti s strani navedenih oseb, to ne preprečuje ugotavljanja dejanskih okoliščin o tem, ali je bil institut stalne pripravljenosti v praksi izvrševan. Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu nadrejeni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila stalna pripravljenost s strani nadrejenih odrejena ustno; šlo je za večletno utečeno prakso dela.

Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti pojma plače kot osnove za izračun odpravnine ni natančneje opredelil oziroma tega pojma ni zožil v smislu, da bi bilo treba pri osnovi upoštevati le nekatere dodatke, nekaterih pa ne, za kar se zavzema toženka. Glede na to, da so dodatki sestavni del plače, je treba v osnovo za izračun odpravnine upoštevati vse dodatke (tudi dodatek za delo preko polnega delovnega časa), vendar le, če so bili ti del plače za zadnji mesec dela.