VSL Sklep IV Cp 1919/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo predlagateljičinemu predlogu in sklenilo, da se nadomesti soglasje nasprotnega udeleženca za prepis mld. otroka udeležencev A. A., roj. ... 2013, z Osnovne šole X v B. na Osnovno šolo Y v C. Odločilo je še, da pritožba zoper sklep zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve ter da vsak udeleženec sam krije svoje stroške postopka.

2Predlagatelj je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje oziroma da ga spremeni. Navaja, da sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo nekaterih relevantnih dejstev. S prešolanjem otroka udeležencev v C. se je dogovorjeni sistem stikov porušil in ga ni mogoče izvajati, ker bi moral otroka vsak četrtek ter vsak drugi ponedeljek in petek peljati zjutraj v C. in se nato iz C. do 8. ure vrniti na delo v center B. To bi za mld. otroka pomenilo bistveno večjo obremenitev, saj bi moral vstati pred 6. uro zjutraj, kar bi bilo nedvomno v njegovo škodo. Po sedanjem dogovoru iz sodne poravnave bi se otrok v vozilu na mesec vozil 652,80 km, po predlogu predlagateljice oziroma po izpodbijani odločitvi pa 434,20 km. Razlike je torej 209,60 km, kar pa ne bi smelo biti odločilno. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naj bi sprememba voženj v C. terjala nekoliko več fleksibilnosti na očetovi strani. Otroka mora v prometni konici peljati v C. in priti nazaj v center B., kjer ima zaposlitev. Otroka ne more že ob 7. uri zjutraj odložiti v C., saj bi to pomenilo več kot eno uro čakanja na pouk. Poleg tega pa bi se moral zbujati že pred 6. uro, s čimer bi mu bil kraten spanec. Sodišče tudi enostransko nepopolno povzema mnenje CSD. Tako se ni opredelilo do ugotovitve „da se otrok v obstoječi šoli dobro počuti, je sprejet in uspešen ter da sam nima potrebe po prešolanju“. Mld. otrok tudi sicer nikoli ni izrazil nedvoumne želje po prešolanju. V mnenju CSD je jasno zapisano, da mld. otrok ni sposoben v celoti razumeti pomena postopkov in posledic odločitev, zato sodišče njegovega mnenja ne bi smelo upoštevati. Sploh pa ne na enostranski način. V skladu s 143. členom Družinskega zakonika (DZ) sodišče pri odločitvi o izvajanju starševske skrbi upošteva mnenje otroka, če je sposoben razumeti pomen in posledice, in tudi mnenje CSD. Mld. otrok mu je dva tedna po začetku obiskovanja šole v C. izrazil željo, da bi želel priti nazaj v šolo v B., ker pogreša bivše sošolce in tudi oni pogrešajo njega. Napačna je tudi ocena, da bo s prešolanjem v C. mld. otroku omogočena večja možnost za umiritev, stabilen vsestranski razvoj na šolskem in športnem področju, priložnost za tkanje širše in tesnejše socialne mreže in povezovanje z vrstniki. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do njegovega mnenja, da prešolanje ni v korist mld. otroka, saj je po razpadu družine šola ostala edina stalnica, ki jo je imel. Prepričan je, da je bil predlog za prešolanje podan iz udobja predlagateljice in želje, da se izogne vožnjam z mld. otrokom v B.

3Predlagateljica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Navedla je, da je otrok v osnovni šoli v C. srečen in zadovoljen in da so ga sošolci lepo sprejeli, da imata oba starša enak delovni čas in da je za oba gibljiv. Obremenitev z vožnjami je za otroka sedaj manjša. Iz mnenja CSD izhaja, da bo za mld. otroka prešolanje iz B. v C., kjer ima stalno prebivališče, v korist. Ona je tista, ki skrbi za vzgojo in varstvo otroka, mu pere, lika, šiva, kupuje stvari, mu kuha in ni razloga, da bi bila kot mati bistveno bolj obremenjena kot oče.

4Pritožba ni utemeljena.

5Materialnopravna podlaga odločanju v tej zadevi so določbe 151. člena DZ. Iz teh mdr. izhaja, da kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema od staršev, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na njegov razvoj, sporazumno in v skladu s koristjo otroka. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga Center za socialno delo, na njuno željo pa tudi mediatorji (drugi odstavek 151. člena DZ). Tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, odloča o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja in o otrokovem stalnem prebivališču, če s tem ne posega na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj (tretji odstavek 151. člena DZ). Če se starši v navedenih primerih ne sporazumejo o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem sodišče (četrti odstavek 151. člena DZ). Iz povzetih določb DZ izhaja, da sodišče v nepravdnem postopku nadomesti sporazum staršev ob izpolnjenosti dveh pogojev: če sporazuma ne moreta doseči niti ob pomoči CSD ali mediatorjev in če gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj.

6Sodišče prve stopnje je štelo, da gre za takšno vprašanje, zato je glede koristi otroka, ki je temeljno načelo odločanja v vseh postopkih v zvezi z otrokom (7. člen DZ) pridobilo mnenje pristojnega CSD, kar je obveznost sodišča, ki izhaja iz 98. člena DZ. Iz mnenja izhaja, da bi prešolanje na OŠ v C. dečku zagotovo prihranilo kakšno vožnjo, ki je zanj neprimerna zaradi slabosti, mu omogočilo nekoliko daljši spanec, kadar bi v šolo odhajal od mame, mati in deček pa bi se izognila težavam v zvezi s prezgodnjim prihodom v šolo. Po drugi strani pa bi bil potreben večji angažma ter obremenitev očeta v zvezi z jutranjo vožnjo dečka v šolo. Po mnenju CSD bi dečku samostojna pot v šolo in iz šole, ki je od njegovega doma oddaljena zgolj 200 m, koristila z vidika razvoja samostojnosti. Iz mnenja še izhaja, da mld. deček sicer ni sposoben v celoti razumeti pomena postopka in posledic odločitve, je pa jasno izrazil svoje mnenje, da bi letošnje šolsko leto (4. razred) zaključil v obstoječi osnovni šoli v B., naslednje leto pa bi nadaljeval šolanje na osnovi šoli v C. Ob hkratni ugotovitvi, da je desetletni A. A. bister in komunikativen otrok, ne more biti dvoma v pristnost njegovega mnenja. Prav tako ne more biti dvoma v korektnost mnenja CSD, ki je strokovni organ s področja varstva otrokovih koristi.

7Prvostopenjsko sodišče je kot pravno relevantno za odločitev o prešolanju A. A. izpostavilo okoliščino, da je osnovna šola, kamor je predlagano, naj se prešola, v kraju njegovega stalnega prebivališča, da se v šolo lahko odpravi peš, saj je od prebivališča oddaljena 200 m oziroma dve minuti hoda. Navedena okoliščina bo za otroka, kljub izvajanju stikov z očetom v B., predstavljala velik prihranek časa in manj voženj v šolo, kot pa v primeru nadaljevanja šolanja v B. Glede na dogovor med njegovima staršema o izvajanju stikov, to pomeni, da se bo v šolo štirikrat (v dveh tednih šole) pripeljal iz B., šestkrat pa bo v dve minuti oddaljeno šolo šel peš. Nasprotni udeleženec v pritožbi sicer izpostavlja, da za menjavo šole ne bi smelo biti odločilno, da se otrok sedaj mesečno prevozi v vozilu več (652,80 km) kot v primeru, če bi se sledilo predlogu predlagateljice (434,20 km). Čeprav gre tudi za upoštevno manj kilometrov, pa je bistven prihranek časa, ki bi ga sicer mld. otrok preživel v avtomobilu, hkrati pa mu bo tudi manjkrat potrebno vstati ob zgodnji jutranji uri. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da bo mld. otrok s prešolanjem v šolo, ki je v bližini njegovega stalnega prebivališča (tudi preko druženja z vrstniki v šoli), lažje stkal socialno mrežo v okolju v katerem prebiva.

8Nedvomno predstavlja A. A. prešolanje za nasprotnega udeleženca večjo obremenitev z jutranjimi prevozi, vendar pa se mora ta okoliščina podrediti večji koristi otroka, ki je, kot je bilo navedeno, temeljno načelo pri odločanju v postopkih za varstvo koristi otrok. Pritožba nasprotnega udeleženca je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1).

9Na podlagi določil 101. člena ZNP-1 ter prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 je pritožbeno sodišče odločilo, da predlagateljica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.