98. člen DZ

Sodišče prve stopnje je na podlagi potrdil, ki sta jih v spis predložila udeleženca, ugotovilo: da se v Švici ne vodi postopek za razvezo zakonske zveze med udeležencema; da iz potrdila nasprotne udeleženke izhaja le, da je vložila zahtevo za ukrepe za zaščito zakonske zveze zoper predlagatelja, ne pa tudi, da med udeležencema teče postopek razveze. Razlaga nasprotne udeleženke glede postopka ukrepov za zaščito zakonske zveze v povezavi z razvezo zakonske zveze po švicarskem Civilnem zakoniku (Zivilgesetzbuch, ZGB) je zmotna. Postopek ukrepov za zaščito zakonske zveze in razveza sta ločena postopka. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugotovilo, da sodišče v Švici ne odloča o isti zadevi med strankama glede na predmet odločanja, in zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke glede mednarodne litispendence oziroma njen predlog za prekinitev postopka.

(Slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, v konkretnih okoliščinah ne morejo nagniti tehtnice v prid odločitvi, da se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo le enemu od staršev. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je ideal, ki v realnem življenju pogosto ali celo praviloma ni izpolnjne. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovno korist.

Za razvezo zakonske zveze namreč zadošča, da je zakonska zveza postala nevzdržna (že) za enega od zakoncev.

Sodišče zakonsko zveze razveže kljub nasprotovanju drugega zakonca, če je zakonska zveza za prvega nevzdržna. Otroka sme sodišče zaupati v varstvo in vzgojo samo enemu od staršev takrat, ko bi skupno varstvo in vzgoja otroka ogrožala. Pri odločitvi, kateremu od staršev naj sodišče zaupa otroka, ima prednost tisti starš, ki je, med drugim, sposoben preseči lastne interese. Stališče šole (ki je strokovnjak na tem področju), ki jo deklica obiskuje, je, da ima deklica specifične učne težave, zaradi katerih potrebuje dodatno učno pomoč. Ker oče tej pomoči nasprotuje, je za zagotovitev dekličine največje koristi bistveno, da je zaupana v varstvo in vzgojo materi, ki konstruktivno sodeluje s šolo in deklici pomaga pri učenju in šolskih obveznostih v okviru dnevnih aktivnosti. Očitno je, da mama dekličino korist upošteva pred svojimi potrebami. Sodišče prve stopnje je finančne zmožnosti na strani obeh udeležencev jasno in natančno ugotovilo. Ob tem je na strani nasprotnega udeleženca presojalo tudi navedbe glede dveh kreditov in aktivnih izvršilnih postopkov, na katere nasprotni udeleženec ponovno opozarja v pritožbi. V zvezi s tem je za znesek polovice stanovanjskega

Sodišče prve stopnje je odločitev o razvezi zakonske zveze pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 98. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), po kateri sme vsak zakonec, če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdržna, zahtevati njeno razvezo. Tisti izmed zakoncev, ki zahteva razvezo zakonske zveze mora torej dokazati, da je zakonska zveza zanj nevzdržna, ob čemer do nevzdržnosti zakonske zveze lahko pripelje katerikoli vzrok oziroma skupina vzrokov. Pri tem ni pomembno, ali je nevzdržna tudi za drugega zakonca, ker sodišče razveže zakonsko zvezo tudi, če drugi zakonec razvezi nasprotuje. Drži, da morata tako sklenitev kakor tudi razveza zakonske zveze temeljiti na svobodni odločitvi vsakega posameznika, za razvezo zakonske zveze pa zadošča že, da eden izmed njiju sklenjene zakonske zveze ne more ali ne želi več ohranjati.

Tožnica je tako v odgovoru na poziv na izjasnitev pred izdajo izpodbijane odločbe, kot tudi v tožbi utemeljeno opozarjala, da lahko sodišče v postopku razveze zakonske zveze, hkrati s samo razvezo zakonske zveze, odloča tudi o preživljanju zakonca in o ureditvi stanovanjskega varstva zakonca. Glede tega tožbenega ugovora sodišče ugotavlja, da tožena stranka v konkretnem primeru, ko je tožba že vložena in že razpisana glavna obravnava, v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pojasnila, katera okoliščina po njenem mnenju kaže na dejstvo, da je tožničina prošnja za odobritev BPP očitno nerazumna, glede na določbo 98. člena DZ v zvezi z določbo tretjega odstavka 85. člena ZNP-1. Kjer je izrecno določeno, da sodišče s sklepom iz prejšnjega odstavka odloči tudi o preživljanju zakonca in o ureditvi stanovanjskega varstva zakonca, če je bil v postopku tak predlog podan. Posledično je ostala izpodbijana odločba očitno nezadostno obrazložena, zaradi česar se je ne da preizkusiti.

Na podlagi določbe tretjega odstavka 85. člena ZNP-1 sodišče s sklepom, s katerim razveže zakonsko zvezo, odloči tudi o preživljanju zakonca. To procesno odločbo vsebinsko napolnjuje prvi odstavek 100. člena DZ, ki določa, da nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za preživljanje in brez svoje krivde ni zaposlen, lahko od drugega zakonca zahteva preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze, lahko pa tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu od pravnomočno razvezane zakonske zveze.

Zadošča že, da je zakonska zveza nevzdržna za enega od zakoncev, zato zgolj nestrinjanje nasprotnega udeleženca z razvezo in opustitev njegovega zaslišanja na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva.

Sodišče v nepravdnem postopku nadomesti sporazum staršev ob izpolnjenosti dveh pogojev: če sporazuma ne moreta doseči niti ob pomoči CSD ali mediatorjev in če gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Otrok bo s prešolanjem v šolo, ki je v bližini njegovega stalnega prebivališča (tudi preko druženja z vrstniki v šoli), lažje stkal socialno mrežo v okolju, v katerem prebiva. Nedvomno predstavlja sinovo prešolanje za nasprotnega udeleženca večjo obremenitev z jutranjimi prevozi, vendar pa se mora ta okoliščina podrediti večji koristi otroka, ki je, kot je bilo navedeno, temeljno načelo pri odločanju v postopkih za varstvo koristi otrok.

Upoštevaje vse do sedaj navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo in procesnim vodstvom, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP in upoštevaje ustrezno sodno prakso zahtevi za izločitev sodnice in predlog za prenos pristojnosti zavrglo kot očitno neutemeljene, zaradi česar uveljavljani kršitvi 23. člena Ustave in 6. člena EKČP nista podani. Odvetnikom je treba dopustiti, da v ostri izmenjavi argumentov aktivno sodelujejo. Če bi jim s pretiranim omejevanjem njihove svobode izražanja to onemogočili, bi lahko s tem posegli tudi v pravico do poštenega sojenja njihovih strank. Zato ESČP zastopa stališče, po katerem naj se odvetnikom v okviru opravljanja njihovega dela, še zlasti pa v njihovih nastopih pred sodiščem, dopusti ostro izražanje. Kaznovanje odvetnikov zaradi njihovih izjav v postopku naj bo zato dopustno le v izjemnih primerih. V skladu z ustavnosodno presojo velja, da pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zanič

Nasprotni udeleženec razvezi ni nasprotoval oziroma se je z njo strinjal, kar je sporočil začasni zastopnici, ki je bila postavljena v predmetnem postopku, zato jo je sodišče prve stopnje v skladu z 98. členom Družinskega zakonika (DZ) razvezalo.

Predpostavke, na katerih temelji zakonska zveza, morajo obstajati na strani obeh zakoncev. Ob ugotovitvi, da je postala zakonska zveza za predlagateljico nevzdržna, ker med udeležencema ni več čustvene povezanosti, razumevanja in zaupanja, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se zakonska zveza razveže.

Pritrditi gre sicer stališču v pritožbi, da lahko odobritev poda samo skrbnik. Vendar je s tem, ko je skrbnik kot zakoniti zastopnik predlagatelja, za zastopanje dne 14. 4. 20229 pooblastil v pritožbi navedeno odvetniško družbo, nanjo kot na pooblaščenca prenesel pooblastila za opravo pravdnih dejanj, ki jih opravlja v imenu svojega varovanca (v skladu s čl. 79/1 ZPP). Glede teh ZPP v 92. členu določa, da imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka. Zakoniti zastopnik ima v pravdi enak položaj, kot bi ga imel predlagatelj, če bi bil procesno sposoben. Torej lahko skrbnik predlagatelja kot njegov zakoniti zastopnik vsa procesna dejanja opravlja tudi preko pooblaščenca, pri čemer imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka (92. člen ZPP) oz. zanjo zakoniti zastopnik.

Za razvezo zakonske zveze zadostuje, da je zakonska zveza nevzdržna za enega od zakoncev.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določilo 98. člena DZ in določilo 20. člena DZ, ko je zaključilo, da je takšna zakonska zveza, ki evidentno ne temelji več na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči, vsaj za predlagatelja nevzdržna, zaradi česar je povsem pravilno sledilo predlogu predlagatelja in kljub nasprotovanju nasprotne udeleženke, zakonsko zvezo razvezalo. Ob tem je pravilno pojasnilo, da njegova odločitev ne more biti drugačna kljub dejstvu, da se nasprotna udeleženka ne strinja z razvezo zakonske zveze, saj za nevzdržnost zakonske zveze zadostuje, da samo eden od zakoncev ne more več prenašati zakonske skupnosti, pri čemer pa niti ni pomembno, kateri od zakoncev je nevzdržnost povzročil.

Haaška konvencija (1996) v 10. členu določa izjemo od splošnega pravila, ob kateri so lahko ob v navedenem členu opredeljenih izpolnjenih pogojih pristojni organi države pogodbenice, v kateri otrok nima običajnega prebivališča.

Ob ugotovitvi, da je postala zakonska zveza za predlagateljico nevzdržna, ker je s strani nasprotnega udeleženca deležna neprimerne in nespoštljive komunikacije, prav tako pa jo nasprotni udeleženec nikoli ni videl kot svoje partnerice, je pravilen zaključek, da je zakonska zveza za predlagateljico postala nevzdržna.

Predpostavke, na katerih temelji zakonska zveza morajo obstajati na obeh straneh, torej na strani obeh zakoncev.

Sodelovanje in izjavljanje stranke v postopku je strankina pravica, ni pa njena obveznost, zato je k temu, da bi se udeležila naroka, ni mogoče prisiliti. Za preložitev naroka morata biti izpolnjena dva pogoja: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom.

Pritožnica ne izpodbija ugotovitev v sodbi, da med zakoncema ni več čustvene navezanosti in razumevanja in da ne živita več v življenjski in ekonomski skupnosti. Te zadostujejo za sklep o nevzdržnosti zakonske zveze, ki je razlog za njeno razvezo. Toženkino nestrinjanje z razvezo ne more biti ovira za sprejeto odločitev.