VSL Sodba I Cp 947/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris zadeve

1Obravnavan škodni dogodek se je zgodil 4. 10. 2019, ko je tožnik med rednim opravljanjem dela komunalnega delavca nagnil in potegnil težak zabojnik za biološke odpadke, pri čemer je začutil močno pekočo bolečino v ledvenem delu hrbtenice. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da tožnik v škodnem dogodku poškodb ni utrpel, da nanj ni delovala zunanja sila, da je prišlo do poslabšanja že prisotne degenerativne bolezni.¹ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da škodni dogodek ne predstavlja nezgode v smislu določb splošnih zavarovalnih pogojev toženke, zato temelj odškodninske odgovornosti ni podan.²

Odločitev sodišča prve stopnje

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 21.835,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma vložitve tožbe dalje do plačila.

Povzetek pritožbenih navedb

3Zoper sodbo v celoti se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.³ Predlaga razveljavitev sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno vrnitev v ponovno odločanje.

4Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, zato je zmotno presodilo, da škodni dogodek ne predstavlja nezgode. S takšno odločitvijo je arbitrarno odstopilo od sodne prakse (VSL II Cp 1861/2016), pri čemer odstopa ni utemeljilo, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava.

5Sodišče je zmotno z izvedencem presojalo, ali škodni dogodek predstavlja nezgodo. Pri tem ni ugotavljalo, ali je medvretenčna kila pri tožniku nastala zaradi mehanskega vpliva ali poslabšanja bolezenskega stanja. Sodišče je izhajalo iz pomanjkljivega izvedenskega mnenja, ki bi ga bilo treba dopolniti, ker se je izvedenec izmikal odgovoru na to vprašanje, kar vse poraja dvom v strokovnost njegovega mnenja. Nenazadnje splošni pogoji izključujejo zavarovalno kritje v primeru poslabšanja že pred nezgodo obstoječega bolezenskega stanja, zato so v tem delu splošni pogoji nejasni. Iz izvedenskega mnenja je namreč razbrati, da je medvretenčna kila vedno pogojena s predhodnimi degenerativnimi spremembami. Zato bi se moralo splošne pogoje v tem delu po 83. členu Obligacijskega zakonika⁴ razlagati v prid tožniku.

Odgovor na pritožbo

6Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Glede utemeljenosti pritožbe

7Pritožba ni utemeljena.

Presoja pritožbenega sodišča

8Sodišče prve stopnje je dejansko stanje celovito ugotovilo in uporabilo pravilno materialno pravo. V sodbi je podalo prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar jo je mogoče preizkusiti. V pritožbi zatrjevane procesne kršitve niso izkazane, prav tako ne kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9Predmetna zadeva predstavlja spor iz zavarovalnega razmerja, in sicer življenjskega zavarovanja, po katerem je toženka v primeru nastopa zavarovalnega primera tožniku dolžna povrniti ustrezno odškodnino (921. člen OZ). Materialna podlaga za odločitev sta predvsem prvi odstavek 6. člena in peti odstavek 17. člena splošnih pogodbenih pogojev toženke. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je v predmetni zadevi pogodbena odškodninska odgovornost toženke izključena že na podlagi slednjega. Jasno je namreč določeno, da v primeru medvretenčne kile, ki je nastala zaradi poslabšanja že obstoječega bolezenskega stanja oškodovanca, zavarovalnega kritja ni. Določba ni v ničemer nejasna oziroma dvoumna, kot želi prikazati tožnik, zato njena razlaga po 83. členu OZ ni potrebna.

10Tožnik zatrjuje, da naj bi iz izvedenskega mnenja izhajalo, da je nastop medvretenčne kile vedno pogojen s predhodnimi degenerativnimi spremembami. To ne drži. V izvedenskem mnenju je zgolj (glede na zatrjevane okoliščine obravnavanega dogodka) pojasnjeno, da takšen „vsakdanji“ gib, kot ga je izvedel tožnik, teh težav oziroma bolečin ne bi povzročil brez predhodno slabega stanja hrbtenice. Nikakor pa izvedensko mnenje ne govori o tem, da bi bil pri nastanku medvretenčne kile mehanski vpliv zunanjih sil na splošno izključen.

11Skladno z 254. členom ZPP je treba dvome in očitane pomanjkljivosti izvedenskega mnenja odstraniti z dopolnitvijo le-tega. Bodisi pisno ali/in z zaslišanjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je zaslišalo izvedenca, zato se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi bilo treba izvedensko mnenje pisno dopolniti. Pritožnik nadalje neutemeljeno zatrjuje, da obstaja dvom v strokovnost izvedenskega mnenja. Izvedenec je v pisnem izvedenskem mnenju dal jasne in razumljive odgovore na vsa zastavljena vprašanja, na zaslišanju pa tudi na dane pripombe. Navajanja o izmikanju podajanja odgovorov na določena vprašanja, ne držijo. Izvedenec je na vprašanje, ki ga pritožnik izpostavlja, kot ključnega – torej, ali je medvretenčna kila pri tožniku nastala zaradi mehanskega vpliva ali poslabšanja bolezenskega stanja, izpovedal, da je bila prisotna že pred nastopom škodnega dogodka.⁵ Tožnik med drugim neupravičeno očita, da je sodišče prve stopnje pravno vprašanje reševalo z izvedencem. Slednjega je namreč kot strokovnega pomočnika sodišča ustrezno uporabilo za podajo odgovorov na strokovna vprašanja, o katerih samo ni imelo ustreznega znanja. Izvedensko mnenje in zaslišanje izvedenca je nadalje celovito dokazno ocenilo in na tej podlagi oblikovalo razloge o odločilnih dejstvih. S podano oceno o izvedenskem mnenju, kot prepričljivem in ustreznem, se strinja tudi pritožbeno sodišče.

12Argumenti sodišča prve stopnje, da škodni dogodek ne predstavlja nezgode, so prepričljivi. Na tožnika ni delovala nobena zunanja (mehanska) sila, dogodek ni bil nepredvidljiv in poškodba v tej zvezi ni nastala. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o odstopu od sodne prakse. Tožnik ne samo, da izpostavlja zgolj eno sodbo višjega sodišča, ampak zmotno meni, da gre za smiselno podobno zadevo. Obravnavana zadeva in zadeva VSL II Cp 1861/2016 se razlikujeta v bistvenih okoliščinah. Prva razlika je že v samem poteku škodnega dogodka in delovanju zunanjih sil. V zadevi VSL II Cp 1861/2016 sta namreč sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da se je tožnik nagnil pod viličarja in ga držal z levo roko,⁶ da je teža viličarja kot zunanja sila delovala na tožnikovo telo tako, da je utrpel poškodbo, in da oškodovanec ni imel predhodnih degenerativnih sprememb na hrbtenici. V obravnavani zadevi pa je tožnik zabojnik nagnil in povlekel, pri čemer je šlo za gib, ki znotraj opravljanja njegovega dela velja za vsakdanjega in predvidljivega.⁷ Kot je prepričljivo pojasnil izvedenec, pri tem do delovanja zunanjih sil na tožnikovo telo ni prišlo.⁸

Odločitev pritožbenega sodišča

13Pritožbeni razlgi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

14Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tudi toženka mora sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta vloga ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

¹ V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo namreč ugotovljeno, da ima tožnik že od leta 2003 dalje diagnozo degenerativne bolezni ledvene hrbtenice, ki se je po podatkih medicinske dokumentacije skozi čas le še stopnjevala.
² Nezgoda je v splošnih pogojih toženke opredeljena kot od volje zavarovanca neodvisen dogodek, ki je deloval nenadno, od zunaj, mehansko ali kemično na zavarovančevo telo in je imel za posledico popolno ali delno trajno invalidnost, prehodno delovno nesposobnost ali smrt ali izpah sklepov, pretrganje mišic, kit, vezi in ovojnic okončin, hrbtenice ali poškodba meniskusa.
³ Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPP.
⁴ Uradni list RS, št. 97/07, v nadaljevanju OZ.
⁵ Glej zapisnik zaslišanja na l. št.128-130.
⁶ Šlo je za dvig in držanje težkega bremena ter nagib oškodovanca.
⁷ Tu ne gre za dvig in držanje bremena, temveč zgolj za nagib bremena.
⁸ Izvedenec je na zaslišanju pojasnil, da v konkretnem primeru ni bilo neke velike sile, ki bi indirektno delovala, temveč je bil že predhodno tako hud degenerativni proces, da ni bila potrebna nobena sila, da je prišlo do zdrsa medvretenčne ploščice.