VSL Sodba I Cp 153/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prvotožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

III. Prvotožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.476,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo v petnajstih dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da je pokojni A. A. pridobil lastninsko pravico na nepremičninah z ID znakom, del stavbe 000-402-2, ID znak, del stavbe 000-402-23 in ID znak, del stavbe 000-4002-50, do celote, na podlagi zakona, s potekom časa, na podlagi priposestvovanja (I) in ugotovilo, da v 1. točki naštete nepremičnine sodijo v zapuščino po pokojnem A. A. (II) in sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati stroške pravdnega postopka (III).

2Odločitev sodišča s pritožbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožena stranka. V uvodu izpostavlja, da tožeča stranka s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I D 41/2014 z dne 11. 5. 2021, niti z notarskim zapisom oporoke C. C. pod opr. št. I O 2/2012 z dne 13. 3. 2012, ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek glede kleti z ID znakom, del stavbe 000-402-23 in del stavbe 000-402-50, ker sta ti dve nepremičnini samostojni in kot taki v pravnem prometu in ne pripadata stanovanju. Zato sodišče ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe. V pritožbenem postopku vztraja, da ji je bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije in se pri tem sklicuje na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 18/2019, iz katerega sledi, da stanovanje, ki je predmet tega pravdnega postopka, ni skupno premoženje zakoncev A. A. in B. A., ker nista lastnika stanovanja. Pritožba meni, da je z izpodbijano sodbo sodišče odločilo diametralno nasprotno, kot je pred tem že bilo pravnomočno odločeno in sicer, da je A. A. pridobil lastninsko pravico na stanovanju s kletema in da zato nepremičnine sodijo v njegovo zapuščino. Presodilo je torej, da je stanovanje s kletema v celoti posebno premoženje pokojnega A. A. S tem je brez kakršnekoli obrazložitve razlastilo pokojno B. A., ženo pokojnega A. A., kljub temu, da je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze. S tem je z izpodbijano sodbo sodišče poseglo v upravičena pričakovanja prvotožene stranke glede pravnomočne odločitve višjega sodišča s sodbo I Cp 2367/2012 z dne 29. 1. 2020 in v ustavno načelo pravne varnosti iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Zmoten je tudi materialnopravni zaključek sodišča, da se je stanovanje olastninilo že z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona dne 19. 10. 2021. Kupoprodajna pogodba ni vsebovala razpolagalnega pravnega posla in ni bila overjena, zato posest pokojnega A. A. ni mogla biti zakonita niti dobroverna. Sodišče tudi ni ugotovilo, ali je bil davek za promet z nepremičnino plačan. Zato sodne odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ker je Stvarnopravni zakonik vstopil v veljavo 27. 9. 2002 in se je začel uporabljati 1. 1. 2003, pokojni A. A. nepremičnin ne bi mogel priposestvovati 19. 10. 2001. Tudi dobra vera pokojnega A. A. ni izkazana, saj iz izjave o premoženjskem stanju v kazenskem postopku pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani opr. št. I K 00/91, v letu 1992, stanovanja, ki je predmet tega postopka ni štel za svojega, saj ga kot svoje premoženje ni navedel. Tožena stranka je navedla, da pokojni A. A. kupnine ni plačal, dokazno breme negativnega dejstva pa za to ne more biti na strani tožene stranke. Ker pokojni ni poskrbel za vpis stanovanja v zemljiško knjigo, čeprav je vse ostale svoje nepremičnine v zemljiško knjigo vpisal, to dokazuje, da se ni imel za lastnika stanovanja in da se je zavedal, da nima veljavnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice. Prav tako tudi nikoli ni aktivno sodeloval v postopku etažiranja, niti od podjetja D. ni izposloval dodatka razpolagalnega pravnega posla k sklenjeni pogodbi. Pokojni A. A. je bil najkasneje ob sestavi oporoke pri notarki C. C. seznanjen, da ni vpisan v zemljiško knjigo, pa sodišče kljub temu ni presojalo, ali je s pasivnostjo po sestavi oporoke, kljub zavedanju, da ni lastnik nepremičnine, pravzaprav preklical naklonitev tožeči stranki.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvo in drugotožena stranka sta dedinji po pokojnem A. A., po katerem je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v teku zapuščinski postopek, v okviru katerega je bila tožeča stranka napotena na vložitev tožbe, da se ugotovi, da sodi nepremičnina z ID znakom, del stavbe 000-402-2, v zapuščino po pokojnem. Nepremičnina v naravi predstavlja stanovanje na naslovu ...

6Predmet tožbenega zahtevka je ugotovitev, da v zapuščino spada stanovanje z dvema kletema. Takšen zahtevek je v korist vseh dedinj, ker se bo v primeru uspeha v pravdnem postopku povečala zapuščina, ki je predmet dedovanja. Zmotno in napačno je stališče pritožnice, da tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za ugotovitveni toženi zahtevek v delu, ki se nanaša na dva kletna prostora, ker v napotitvenem sklepu, ki ga ga je izdalo zapuščinsko sodišče, nista navedena. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da stranke na vsebino napotitvenega sklepa niso vezane in da tožbo lahko vložijo tudi zaradi drugih spornih dejstev, poleg tistih, ki jih je navedlo že zapuščinsko sodišče v napotitvenem sklepu. Pomembno pa je, da je vložena tožba v zvezi s spornim razmerjem, ker nepravdni sodnik ni tisti, ki določa vrsto in obseg tožbe. Tožeča stranka nedvomno izkazuje interes, da se dokončno ugotovi obseg zapuščine po pokojnem.

O kršitvi pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije

7Zmotno je stališče tožene stranke v pritožbi, da je sodišče v konkretnem primeru poseglo v upravičena pričakovanja prvotožene stranke glede pravnomočne odločitve Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi pod opr. št. I P 18/2019 in v ustavno načelo pravne varnosti iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, izdane pod opr. št. I P 18/2019, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Cp 2367/2012, nobena od dedinj po pokojnem A. A. ni mogla pričakovati, da bo v zapuščinsko maso spadalo stanovanje, ki je predmet tega pravdnega postopka skupaj z dvema kletnima prostoroma. Prvotožena stranka v tem postopku, ki je v pravdnem postopku pod opr. št. I P 18/2019 nastopala kot tožeča stranka, povsem nekritično prezre, da je v pravdnem postopku, v katerem je imela vlogo tožeče stranke, tožbo pa je uperila proti sedaj tožeči stranki v tem postopku, neuspešna, ker domnevne lastninske pravice pred sodiščem ni mogoče uspešno izpodbiti brez sodelovanja tistega, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik, torej Mestne občine X. Z uspehom tožeče stranke v tem pravdnem postopku se izboljšuje tudi položaj tožene stranke, kot ene od dedinj po pokojnem A. A. Zato pravica prvotožene stranke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ki je predmet tega pravdnega postopka, ni bila prekršena.

O pravilni uporabi materialnega prava

8Stališče pritožbe, da se stanovanje z dvema kletnima prostoroma ni olastninilo z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) 19. 10. 1991, je napačno. Preoblikovanje družbene lastnine v zasebno, je zakonodajalec uredil z več zakoni, ki se nanašajo na različne kategorije družbenega premoženja in so pričeli veljati postopoma. Ker je predmet lastninjenja stanovanje, je predpis, na podlagi katerega se je stanovanje olastninilo, Stanovanjski zakon iz leta 1991 (objavljen v Uradnem listu, št. 18/91). Na podlagi določila 112. člena citiranega zakona je postala pravna oseba, ki je imela pravico uporabe na družbenem stanovanju z dnem uveljavitve tega zakona, lastnica stanovanja. V letu 1991, kot je splošno znano, stanje vpisov v naših zemljiških knjigah ni bilo urejeno, promet s pravico uporabe pa je potekal predvsem izvenknjižno. Po povedanem stanovanja, po uveljavitvi SZ, v letu 1991, niso bila več stvar, ki je v družbeni lastnini. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da po 19. 10. 1991 priposestvovalna doba ne bi mogla začeti teči.

9Priposestvovalna doba je za nepremičnine na podlagi določila drugega in četrtega odstavka 28. člena ZTLR znašala za dobrovernega in zakonitega posestnika deset let in za dobrovernega posestnika dvajset let. Tožeča stranka je posest svojega pravnega prednika opredelila kot dobroverno posest, ki je nastopila z uveljavitvijo stanovanjskega zakona 19. 10. 1991, zato se 20-letna priposestvovalna doba do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), 2003 še ni iztekla in se na podlagi 269. člena SPZ glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določila SPZ.

10V tem postopku nikoli ni bilo spora o okoliščini, da drugotožena stranka, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica sporne nepremičnine, sama ni njena dejanska lastnica in da na njej tudi ni nikoli izvrševala posesti, niti si tega ne želi in priznala, da kletna prostora spadata k stanovanju.

11Kot sledi iz zapisnika javne dražbe z dne 24. 11. 1966, je pokojni A. A. kupil stanovanje na javni dražbi od podjetja D. Sklenjena je bila tudi kupoprodajna pogodba, v kateri je bilo podano dovoljenje, da se pri prodanem stanovanju vknjiži lastninska pravica na ime kupca. Ker pa zemljiškoknjižna razmerja glede stavbe v času sklenitve pogodbe še niso bila urejena, sta se kupec in prodajalec v pogodbi dogovorila, da bosta podatke, potrebne za vpis stanovanja v zemljiško knjigo, določila s posebnim dodatkom k pogodbi potem, ko bo zemljiškoknjižno stanje glede zgradbe urejeno.

12Skladno z določilom 43. člena SPZ pridobi dobroverni lastniški posestnik nepremičnine lastninsko pravico po poteku desetih let.

13V postopku ni spora o okoliščini, da je stanovanje s pripadajočima kletnima prostoroma najmanj od leta 1966 imel v posesti pokojni A. A. Glede na to, da je potrebno o priposestvovanju odločiti na podlagi določil SPZ, ki kot podlage za priposestvovanje ne določa več zakonite posesti, ampak dobroverno lastniško posest, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v 5. in 6. točki obrazložitve pritožbe ne bo opredeljevalo.

14Pritožnica spregleda, da je SPZ opustil koncepcijo zakonite posesti, zahteva po pravnem naslovu pa je že obsežena v zahtevi po dobrovernosti, saj je glede na definicijo dobroverne lastniške posesti namreč izključeno, da bi bil posestnik, ki ne more izkazati pravnega naslova za svojo posest, lahko dobroveren.

15Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožeča stranka v celotnem postopku prepričljivo dokazala obstoj pravnega temelja, kupoprodajno pogodbo (A4), iz katere sledi, da je pokojni kupil stanovanje na javni licitaciji 24. 11. 1966, kot edini ponudnik za izklicno ceno. Prvotožena stranka nikoli ni zatrjevala, da bi prodajalec zaradi neplačila kupnine od pogodbe odstopil, zato ni razloga za dvom v veljavnost sklenjene pogodbe. To pa zadostuje za pravilen materialopravni zaključek v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je pokojnikova posest temeljila na pravnem naslovu, ki je bil usmerjen v pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju, na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe in se pridružuje stališču, da je na podlagi vsega navedenega pokojni A. A. utemeljeno verjel, da ima stanovanje s pripadajočima kletnima prostoroma upravičeno v posesti kot svoje. Čeprav v zemljiški knjigi ni bil vpisan kot lastnik, pa iz navedb drugotožene stranke sledi, da zgradba, v kateri se nahaja stanovanje pred letom 2002, niti ni bila etažirana, zato vpis stanovanja v zemljiško knjigo pred tem datumom ne bi bil mogoč.

16Življenjsko logično je, da pokojni A. A., ki je bil leta 2002 star že skoraj 70 let, tudi, če se je zavedal, da nima ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis lastnine svojega stanovanja v zemljiško knjigo, tega ni več poskušal urediti zaradi starosti, pa tudi zaradi splošno znanih razmer ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe v letu 1966, ko vpis v zemljiško knjigo ni imel tako velikega pomena, kot ga je pridobil z uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika v letu 2003.

17Nobenega dvoma ni, da se je imel za lastnika stanovanja in je zato v oporoki z njim tudi razpolagal. Desetletna priposestvovalna doba, kot jo določa Stvarnopravni zakonik, se je na podlagi izkazane dobroverne lastniške posesti od 19. 10. 1991 do smrti zapustnika 11. 12. 2013 iztekla.

18Pritožbene navedbe se tako pokažejo kot neutemeljene, sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo materialnega prava in se opredelilo do vseh okoliščin, ki so relevantne za odločitev v tej zadevi tako, da je odločitev sodišča mogoče preveriti. Ker pritožbeno sodišče tudi ne najde tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19Prvotožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama in je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo tožeči stranki (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Stroški so odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo. Njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.