VSL Sodba II Cp 102/2023

I. Pritožba prvotožeče stranke zoper odločitev o glavni stvari se zavrže.

II. Pritožba prvotožeče stranke zoper odločitev o stroških in pritožba drogotožeče stranke v celoti se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba zoper drugotoženo stranko zavrže¹ ter razsodilo, da se zavrne (I. točka izreka): tožbeni zahtevek, da je tožena stranka A. A. (v nadaljevanju toženec) dolžna vrniti in izročiti v posest drugotožeči stranki (drugi tožnici) tri kovinske garderobne omare, dva zabojnika za smeti, dve klimi Airwell, sedem seval za ogrevanje proizvajalca Fraccaro, eno kovinsko ograjo kompaktne izvedbe, vijačni kompresor tip ECOkomp 11, leto izdelave 2010 in stebrni vrtalni stroj znamke Prvomajska, letnik 1959, kar je vse natančno specificirano v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, z navedbo, kje se navedeni predmeti nahajajo ali pa jih ima tožena stranka kje drugje v dejanski oblasti; zahtevek, da je toženec dolžan do vračila navedenih stvari nerazdelno plačati drugi tožnici uporabnino v višini 50 EUR mesečno od novembra 2017 dalje, z zapadlostjo vsakomesečnega obroka 15. dne v mesecu ter pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Odločilo je še, da sta tožnika dolžna tožencema nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 2.727,70 EUR, v roku 30 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da višje sodišče odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti ugodi, podrejeno, da odločitev razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Sodbo izpodbijata iz razloga iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti, saj obrazložitev ne vsebuje niti pavšalnega sklicevanja na določbe materialnopravne zakonodaje in tako ne omogoča preizkusa sodniškega silogizma. Sodišče je zahtevek zavrnilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnika svoj zahtevek naslavljata na napačno osebo, tega ni obrazložilo in zato odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni kršitev ustavnih pravic tožnikov. Tožnika pojasnjujeta, da je zaradi neobrazloženosti razlogov prišlo tudi do posega v njuni ustavno zagotovljeni pravici iz 22. in 23. člena Ustave RS ter tudi v pravico 6. člena EKČP. Pojasnjujeta vsebino pravice do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica do izjavljanja.

Neobrazložena je odločitev tudi zato, ker ne vsebuje obrazložitve sodišča o izvedeni dokazni oceni. Sodišče v 14. točki sodbe zgolj povzema izpovedi prič, izvedenih dokazov pa vrednostno ne oceni in ne pojasni, zakaj in v čem je štelo izpovedi posameznih prič za verodostojne oziroma zakaj določeni priči ni verjelo. Načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP ima za sodnika pozitivno in zavezujočo vsebino. Sodišče svoje dolžnosti iz naslova proste presoje dokazov ni opravilo. Odločitev sodišča je upoštevaje izpovedi prič tudi sama s seboj v nasprotju. Priči B. B. in C. C. sta namreč potrdili, da je v prostoru ostal vsaj kompresor, B. B. pa še dodatno, da je v prostoru ostal tudi eden od dveh vrtalnikov. Drugega je kupil in odnesel D. D., ki je to ob svojem zaslišanju tudi potrdil. Zaradi neobrazloženosti sodbe in okrnitve pravice do izjave in pravice do pritožbe tožnikov, ki sodbe ne moreta preizkusiti in se o stališčih sodišča ne moreta izjasniti, je treba sodbo že iz tega razloga razveljaviti.

Glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja tožnika navajata, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je bil prostor ob predaji izpraznjen. To ugotovitev je sprejelo na podlagi podpisanega primopredajnega zapisnika, ni pa se opredelilo do drugačnih navedb tožnikov niti do izpovedi zaslišanih prič. Kljub zavezi, da bo prvi tožnik tožencu izročil nepremičnino prosto oseb in stvari, ni bilo tako, kar so potrdile tudi v postopku zaslišane priče. B. B. je izpovedal, da so nekaj orodja res odnesli, nekaj pa je bilo prodanega tretjim osebam, jasno pa iz njegove izpovedi izhaja, da sta bila v poslovnih prostorih dva vrtalna stroja, eden je bil prodan, eden je ostal v prostorih. Potrdil je tudi, da je v prostoru ostal tudi kompresor. Tudi C. C. je pojasnil, da je v poslovnem prostoru ostal en kompresor in da ne ve, ali je bil odpeljan tudi vrtalni stroj. D. D. pa je pojasnil, da je od druge tožnice kupil vrtalni stroj Dalmastroj (in ne znamke Prvomajska, ki ga zahtevata tožnika). Upoštevaje navedeno ni mogoče zaključiti, da je bil poslovni prostor ob predaji prazen stvari in da je zato zahtevek neutemeljen. Sodišče tega ne more zaključiti ob dejstvu, da teh premičnin ob ogledu na kraju samem ni zaznalo. Če jih ni bilo na kraju ob prihodu sodišča, to ne pomeni, da v resnici niso v posesti toženca brez pravne podlage in jih zato ni dolžan vrniti. Ker s tožencem ni bil sklenjen dogovor za nakup premičnin, te pa so ostale v poslovnih prostorih tudi po predaji le-teh tožencu kot novemu lastniku, je zahtevek tožnikov v celoti utemeljen. Nepravilen je tudi zaključek, da je bil prvi tožnik lastnik določenih premičnih stvari, ki jih sedaj s tožbo zahtevata tožnika. Sodišče je to nelogično ugotovitev sprejelo z obrazložitvijo, da se je prvi tožnik s kupoprodajno pogodbo zavezal poslovne prostore izročiti tožencu proste oseb in njegovih stvari in je zato lastnik določenih stvari. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bil prvi tožnik lastnik katerihkoli premičnih stvari, ki so se nahajale v poslovnih prostorih, odločitev sodišče je napačna.

Tožnika sodbo izpodbijata tudi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Iz obrazložitve je mogoče razbrati zaključke sodišča, ki nimajo materialnopravne podlage. Napačna je presoja sodišča, da druga tožnica nima nobenih upravičenj do toženca. Tožnika sta pojasnila, da so zahtevane premičnine last druge tožnice, lastništvo premičnin je druga tožnica izkazala s predložitvijo pregleda osnovnih sredstev. Ni razloga, da bi moral toženec s seznamom osnovnih sredstev druge tožnice soglašati. Druga tožnica ima na premičninah, ki so se nahajale v poslovnih stavbah in predstavljajo njena osnovna sredstva, vsa lastninska upravičenja, ki ji jih daje Stvarnopravni zakonik (SPZ). Določba 92. člena SPZ določa, da lastnik stvari lahko od vsakogar zahteva vrnitev stvari, dokazati pa mora, da ima na stvari lastninsko pravico. Ni mogoče ugotoviti, zakaj je sodišče presodilo, da druga tožnica nima nobenega upravičenja do toženca. Takšna ugotovitev je materialnopravno napačna, saj ima druga tožnica na podlagi samega zakona upravičenja, ki gredo lastniku stvari. Materialnopravno nepravilna in nerazumljiva je tudi presoja sodišča, da bi druga tožnica lahko oziroma morala svoj zahtevek nasloviti na prvega tožnika, preden je prvi tožnik predal poslovne prostore tožencu. Lastnik stvari ima namreč pravico, da od vsakogar zahteva vračilo stvari, kar se nanaša na vsakokratnega posestnika. Ker je bil po prevzemu poslovnih prostorov toženec posestnik premičnin druge tožnice, je bil zahtevek pravilno naslovljen na zadnjega znanega posestnika premičnin.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

Glede prvega tožnika:

5Prvi tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje hkrati z drugo tožnico v celoti, kljub temu, da sam zoper toženca po izločitvi tretje in četrte točke prvotnega tožbenega zahtevka v ločeno obravnavanje (glej l. št. 33 spisa) ne uveljavlja nobenega zahtevka. Pravnega interesa za pritožbo glede glavne stvari tako nima in je bilo zato treba njegovo pritožbo zoper odločitev o glavni stvari kot nedovoljeno zavreči (prvi odstavek 351. člena ZPP).

Glede druge tožnice:

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek druge tožnice zoper toženca na vrnitev in izročitev stvari zavrnilo iz dveh razlogov. Glede klimatske naprave Airwell je s pomočjo izvedenca strojne stroke ugotovilo, da klimatska naprava po vgradnji celotnega sistema na način, kot je predmetni (glej 11. točko obrazložitve), predstavlja sestavni del hladilno ogrevalnega sistema stavbe ter poveča vrednost nepremičnine. Sevala pa so priključena na plinsko instalacijo in predstavljajo edini del ogrevanja ter proizvodna hala brez ogrevanja ni funkcionalna in ne bi dobila uporabnega dovoljenja. Glede na opravila, ki bi bila potrebna za odstranitev klimatske naprave (odstraniti spuščen „armstrong“ strop, odstraniti notranjo enoto, ponovno namestiti prej odstranjene dele stropa skupaj z dopolnitvijo prostora), je sodišče utemeljeno sledilo navedbi toženca, da so posamične premične stvari vgrajene v stavbo in so postale del stavbe, kar velja za grelna telesa ter klimatske naprave. Predstavljajo torej pritiklino stavbe. Poleg tega je utemeljeno ugotovilo, da iz zapisnika o ugotovitvi stanja nepremičnine z dne 18. 9. 2017 (prevzemni zapisnik) izhaja, da je prvi tožnik tožencu med drugim predal tudi vsa grelna telesa, vključno s centralno napeljavo ter individualnimi napravami za hlajenje oziroma gretje. Teh zaključkov sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija.

7Brez teh inštalacij, kot je nadalje ugotovilo sodišče prve stopnje, stavba ne more delovati v skladu s svojim namenom in pogojem za uporabno dovoljenje. Tožbeni zahtevek druge tožnice za izročitev teh stvari ne more biti utemeljen, saj je prvi tožnik kot lastnik nepremičnine glede njih prenesel lastninsko pravico hkrati z nepremičnino na toženca. V tem delu ima sodišče prve stopnje prav, da je ostalo stvar notranjega razmerja med prvim tožnikom, kot bivšim lastnikom nepremičnin, ki jih je prodal tožencu, in drugo tožnico, ki je uporabljala poslovne prostore v lasti prvega tožnika. Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

8Glede ostalih predmetov, katerih vračilo tudi zahteva druga tožnica od toženca, pa utemeljeno navaja, da sodišče zmotno v sodbi ni navedlo materialnopravne določbe 92. člena SPZ, po kateri lahko lastnik stvari od vsakogar zahteva vrnitev stvari, dokazati pa mora, da ima na stvari lastninsko pravico in da je stvar v posesti toženca. Kljub temu je bilo sodbo sodišča prve stopnje tudi glede ostalih premičnin mogoče preizkusiti, saj so pravno relevantna dejstva tudi glede navedene določbe SPZ v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena in so neutemeljene drugačne pritožbene navedbe ter trditve o kršitvi pravice do izjave in pravice do pritožbe tožnikov ter o posegu v njune ustavne pravice ter pravice po EKČP.

9Sodišče prve stopnje je verjelo tožencu in njegovi izpovedi. Izpovedal je, da se je s prvim tožnikom dogovoril, da bo ta iz prostorov odpeljal stroje in svoje drobno orodje, najprej je izpraznil prvo halo s štirimi sevali, v drugi stavbi pa je svojo dejavnost še vedno opravljala druga tožnica. Kompresor so odpeljali tožnikovi delavci, prav tako vse garderobne omare. Odpeljali so tudi zabojnike za smeti in je toženec nove kupil pri Komunali X. Ker je bila ograja v zelo slabem stanju, jo je toženec zamenjal. Vrtalni stroj znamke Prvomajska je bil naložen na paleto in ta stroj so prav tako odpeljali tožnikovi delavci. Iz izpovedi toženca, ki mu je torej sodišče prve stopnje verjelo, je tako razvidno dejstvo, da nobeden izmed preostalih vtoževanih predmetov ni v njegovi posesti, tega odločilnega dejstva druga tožnica ni dokazala. Kot navaja sama v pritožbi, sodišče spornih premičnin ob ogledu na kraju samem ni zaznalo. Navaja še, da to ne pomeni, da premičnine v resnici niso v posesti toženca in jih zato ni dolžan vrniti, vendar v postopku ni dokazala, da bi bile v posesti toženca, saj niti ni navedla, kje drugje naj bi bile. Tudi po 92. členu SPZ zato njen tožbeni zahtevek glede prej navedenih premičnin ni utemeljen.

10Druga tožnica neutemeljeno navaja, da je odločitev sodišča neobrazložena, ker ne vsebuje obrazložitve o izvedeni dokazni oceni. Sodišče res povzema izpovedi strank in zaslišanih prič, ne drži pa, da navedenih dokazov sploh ni ocenilo in ni pojasnilo, zakaj določeni priči oziroma stranki verjame ali ne. Po povzetih izpovedih je namreč sodišče dokaze tudi ocenilo. Tako je v 16. točki obrazložitve sodišče izrecno pojasnilo, zakaj verjame tožencu, da so delavci druge tožnice odpeljali dva zabojnika za smeti, toženec pa je za svoje potrebe nove zabojnike kupil pri Komunali X. in teh zaključkov pritožba ne izpodbija. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je bil vrtalni stroj odstranjen iz poslovne stavbe in je tudi glede tega verjelo tožencu, odpeljal ga je kupec D. D., o čemer je izpovedala tudi priča D. D. in ne drži, da je ta pojasnil, da je kupil vrtalni stroj Dalmastroj. To je res izpovedal najprej, vendar je takoj popravil svojo izpoved in na telefonu pokazal kupljeni stebrni vrtalni stroj znamke Prvomajska. Ker je sodišče verjelo tožencu, da je bil odpeljan tudi kompresor, pa so neutemeljene drugačne navedbe in sklicevanje na pričo B. B., ki se ni spomnil, kdaj časovno je stvari odvažal. Izpovedal je sicer, da so ostale (tudi) tri kovinske garderobne omare in zabojniki za smeti, kar se je izkazalo za neresnično in ugotovitev v zvezi s tem drugi tožnik ne izpodbija. C. C. pa je sicer izpovedal, da je, ko je on odšel, kompresor še bil v prostoru, vendar za naprej tega ni vedel, ker potem ni bil več zraven. Očitki o zmotni dokazni oceni in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede spornih premičnin tako niso utemeljeni, čeprav je sodišče res zmotno ugotovilo, da je bil prostor izpraznjen že ob predaji in se glede tega oprlo na primopredajni zapisnik, saj je sam toženec povedal, da so določene stvari ob primopredaji v poslovnem prostoru še bile, prav tako je to navajal v svojih vlogah (glej pripr. vloga list. št. 25), torej to dejstvo v postopku sploh ni bilo sporno.

11Kot že navedeno, je bilo sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, zato druga tožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je res navedlo, da je ugotovilo, da tožnika svoj zahtevek naslavljata na napačno osebo, vendar druga tožnica to ugotovitev jemlje iz konteksta, saj je sodišče navedlo, da druga tožnica nima zahtevka zoper toženca po pogodbi, kar je pravilen zaključek. Sama druga tožnica pa je v tožbi navedla, da zoper toženca uveljavlja zahtevek v posledici sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 18. 9. 2017. Da druga tožnica nima nobenih upravičenj do toženca, kar je sodišče navedlo glede plačila računov, je prav tako utemeljen zaključek, saj je ugotovilo, da druga tožnica ni imela razloga, da je račun za premično opremo izstavila tožencu, glede na to da druga tožnica in toženec nista sklenila nobenega pravnega posla. Zaključilo je torej, da zato druga tožnica ne more uveljavljati zahtevka zoper toženca iz naslova kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenila prvi tožnik in toženec, saj ji tovrstna upravičenja ne gredo.

12Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, ugotovljena dejstva pa omogočajo tudi pravilno uporabo materialnega prava. Ker drugi tožnik ni dokazal, da so vtoževane stvari (razen pritiklin) v posesti toženca, je iz tega razloga njegov tožbeni zahtevek tudi glede vračila ostalih vtoževanih stvari utemeljeno zavrnjen. Utemeljeno pa je posledično zavrnjen tudi zahtevek na plačilo uporabnine za vtoževane stvari do njihovega vračila.

13Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo druge tožnice v celoti, pritožbo prvega tožnika pa glede odločitve o pravdnih stroških (glede na uspeh pravdnih strank) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Tožnika s pritožbo nista uspela, zato nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

15Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben (155. člen ZPP).

¹ Zoper sklep o zavrženju tožbe zoper drugega toženca se tožnika ne pritožujeta in je pravnomočen. Sodišče druge stopnje zato v nadaljevanju kot toženca označuje (prvotnega) prvega toženca.