UPRS Sodba II U 136/2020-14

I. Tožbi se ugodi. Odločba Tržnega inšpektorata Republike Slovenije za gospodarski razvoj in tehnologijo, Območne enote Dravograd - Maribor, št. 0610-13045/2019-6-31021 z dne 24. 12. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je Tržni inšpektorat RS tožeči stranki, do odprave pomanjkljivosti, prepovedal prodajo storitev dobave električne energije in/ali zemeljskega plina na način, da potrošnikom, ki prejemajo račun v fizični (papirni) obliki po klasični pošti za dobavljeno električno energijo in/ali zemeljski plin, izstavitev in pošiljanje računa po klasični pošti zaračuna storitev skladno s cenikom veljavnim od 1. 10. 2019 dalje, ki je sestavni del odprte pogodbe o prodaji in nakupu električne energije in/ali zemeljskega plina za gospodinjske kupce, ker uporablja nepošten pogodbeni pogoj, ki v točki 7. cenika storitev določa „račun tiskan po pošti, izpis in pošiljanje računa po klasični pošti v papirni obliki, cene v EUR (brez DDV) 0,54. cene v EUR (z DDV) 0,66“, saj zaračunavanje tovrstnega stroška nasprotuje načelu poštenja in vestnosti, s čimer je pravna oseba postavila pogodbeni pogoj, ki je nepošten do potrošnika (1. točka izreka). O morebitnih stroških postopka bo izdan poseben sklep (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tržni inšpektor v predhodnem postopku opravil pregled spletnih strani tožnice¹. Iz na spletni strani objavljenega cenika, izhaja, da tožeča stranka zaračunava za: račun tiskan po pošti (izpis in pošiljanje računa po klasični pošti v papirni obliki) znesek 0,66 EUR (z DDV); račun v banko, (izpis in pošiljanje računa v spletno banko, Bizbox) znesek 0,29 EUR (z DDV); račun „Poštar“ (izpis in pošiljanje računa v sistem „Poštar“), znesek 0,18 EUR (z DDV) in račun mail (izpis in pošiljanje računa po elektronski pošti na elektronski naslov) brezplačno.

3Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je tržni inšpektor opravil pregled pridobljenih računov številka 10-1-7400146 z dne 6. 11. 2019 in št. 10-1-7483053 z dne 12. 11. 2019 in ugotovil, da je inšpekcijski zavezanec potrošnikoma zaračunal račun tiskan po pošti v znesku 0,54 evrov brez DDV oziroma 0,66 evrov z vključenim DDV ter hkrati tudi pavšalni strošek poslovanja v znesku 0,35 evrov brez DDV oziroma 0,427 evrov z vključenim DDV. Določba, v skladu s katero morajo potrošniki za prejemanje računov v fizični obliki plačati navedeni strošek, po stališču organa, predstavlja nepošten pogodben pogoj, ker nasprotuje načelu vestnosti in poštenja zaradi njenega posega v pravici po prvem in po drugem odstavku 35. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Pri tem se sklicuje na določbo drugega odstavka 24. člena ZVPot. Po stališču organa se potrošnik ne more veljavno odreči svoji pravici do brezplačnega prejema računa v fizični obliki v skladu z določbo prvega odstavka 35. člena ZVPot, tudi če je privolil v prejem računa v elektronski obliki.

4Zavezanec je dne 12. 12. 2019, pri organu podal pisno izjavo, v kateri je v celoti prerekal ugotovitvam naslovnega organa, pri čemer se je skliceval na pravno podlago iz desetega odstavka 48. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1).

5Upravni organ je ugotovil, da pripombam zavezanca ne more slediti. V predmetni zadevi po njegovem mnenju ni sporno, da je v desetem odstavku 48. člena EZ-1 določeno, da v kolikor dobavitelj gospodinjskim odjemalcem zaračuna pavšalne stroške poslovanja, ne glede na njihovo poimenovanje, morajo le ti odražati dejanske stroške. Organ izpostavlja, da zavezanec te stroške na izdanih računih prikazuje z oznako »PSP«, katere zaračuna v višini 0,35 evrov brez DDV oziroma 0,427 evrov z vključenim DDV, vendar pa poleg pavšalnih stroškov poslovanja odjemalcem zaračuna še izdajo tiskanega računa.

6V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe organ navaja, da predmet te odločbe ni vprašanje, katere stroške in v kakšni višini sme zavezanec zaračunati potrošniku znotraj pavšalnih stroškov poslovanja, niti vprašanje, kaj vse smejo ti stroški obsegati. Po mnenju organa, zavezanec zaračunava konkreten strošek izdaje fizičnega izvoda računa in ne pavšalnega stroška poslovanja po EZ-1, kljub temu, da je potrošnik, v skladu z namenom določbe 35. člena ZVPot, do tega upravičen brezplačno. S tem, ko je zavezanec uvedel tak pogoj v svoje pogoje/cenik, je po stališču organa, ravnal v nasprotju ne samo z upravičenimi interesi potrošnika kot pogodbene stranke, temveč celo v nasprotju z njegovo zakonito pravico, zato takšno ravnanje ni lojalno in nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, kot je opredeljeno v 5. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po stališču organa navedeno načelo od udeležencev terja, da si pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju svojih obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, ampak tudi za interese nasprotne stranke. Posledično udeležencem ne brani uveljavljanja lastnih interesov, pač pa opozarja, da pravna pravila določajo meje pri uveljavljanju zgolj svojih interesov (odločba ustavnega sodišča Up-824/14-15 z dne 7. 4. 2016).

7Iz obrazložitve dalje izhaja pojasnilo organa, da inšpekcijska postopka s številko zadeve 0610-13045/2019-1-31021 z dne 26. 11. 2019 in 0610-13045/2019-2-31021 z dne 2. 12. 2019 predstavljata uvedbo upravnega postopka zoper zavezanca in ne postopka o prekršku, kot zmotno, po mnenju upravnega organa, v pisni izjavi ugotavlja zavezanec. Zaradi tega je bil zavezanec poučen o svojih pravicah po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odločitev kot izhaja iz izpodbijane odločbe predstavlja, po mnenju organa, najmanjši mogoči poseg v poslovanje zavezanca, s katerim je mogoče doseči zakonit cilj prenehanja uporabe nepoštenega pogodbenega pogoja in zavezancu še omogoča nadaljnjo opravljanje njegove dejavnosti.

8Drugostopenjski organ je v pritožbenem postopku zavrnil pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno, pri čemer je pritrdil odločitvi organa prve stopnje. Kar se tiče razlogov, na podlagi katerih je prvostopenjski organ utemeljil svojo odločitev, pa jim pritožbeni organ ni sledil v celoti.

9Po oceni pritožbenega organa gre v obravnavani zadevi za očitno omejevanje, če ne celo za kršitev potrošniških pravic. Vendar pa v nasprotju s stališčem prvostopenjskega organa pritožbeni organ ocenjuje, da pravica do brezplačnega računa iz 35. člena ZVPot ni vezana zgolj na njegovo fizično obliko. Pravica do brezplačnega računa ne sme biti kršena nikomur ne glede na njegovo obliko. Določba 35. člena ZVPot namreč zagotavlja enake pravice za vse potrošnike, torej tudi za tiste, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov ne poslužujejo elektronskega poslovanja. Tudi slednjim pa so podjetja dolžna brezplačno zagotoviti izdajo računa na način, ki jim bo omogočil preveritev zaračunanega zneska. Iz navedenih razlogov pritožbeni organ ne sledi pritožbenim očitkom v smeri, da v nobenem zakonu ni zaslediti obveznosti podjetja, da mora potrošniku izdati račun brezplačno. Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih razlogov je po stališču pritožbenega organa povsem očitno, da je tako ravnanje s strani pritožnice nedvomno v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj je pritožnica namreč želela stroške izdaje računa neupravičeno prevaliti na račun potrošnikov, čeprav bi se morala zavedati, da gre za stroške v njeno breme. Kakor vsi ostali subjekti na trgu, ki ponujajo blago in storitve, si je namreč tudi pritožnica pri oblikovanju cene storitve dolžna vračunati vse stroške, saj z oblikovano ceno konkurira nasproti drugim ponudnikom plina in elektrike na trgu, zato je dodatno zaračunavanje kakršnihkoli stroškov potrošnikom, po mnenju pritožbenega organa, povsem nesprejemljivo in nepošteno. Dalje pritožbeni organ tudi zavrača pritožničino sklicevanje na določilo desetega odstavka 48. člena EZ-1 iz razloga, ker to za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantno. Pojasnjuje, da je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo pritožnici izrekel ukrep na podlagi drugega zakona tj. ZVPot. Po mnenju priožbenega organa ni sporno, da je pritožnica, v skladu z desetim odstavkom 48. člena EZ-1, potrošnikom zaračunavala pavšalne stroške poslovanja, in sicer v višini 0,35 evrov brez DDV oz. 0,427 z DDV. Poleg teh stroškov pa pritožnica potrošnikom zaračunava še stroške za »račun tiskan po pošti« v višini 0,54 evrov brez DDV oz. 0,66 evro z DDV. Pritožnica se, ob upoštevanju zgoraj navedenega, po stališču pritožbenega organa, ne more uspešno izgovarjati, da njen strošek za izdajo računa sodi med pavšalne stroške poslovanja v skladu z EZ-1, tudi iz razloga, ker teh stroškov niti sama ne uvršča mednje. Dalje pritožbeni organ pojasnjuje, da je pritožničin pavšalni strošek poslovanja bistveno nižji kot sam strošek izdaje tiskanega računa in da tega zaračunava le potrošnikom, ki niso privolili v elektronsko pošiljanje računov. Da bi lahko pritožnica na podlagi EZ-1 naložila plačilo pavšalnih stroškov poslovanja le nekaterim potrošnikom pa, po mnenju pritožbenega organa, ni verjetno, saj slednji v devetem odstavku 48. člena izrecno prepoveduje neupravičeno diskriminiranje odjemalcev.

10Glede na navedbe v pritožbi, pa pritožbeni organ še pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi prvostopenjski organ ukrepal na podlagi določbe 72. člena ZVPot. V skladu s 1. členom Zakona o tržni inšpekciji (v nadaljevanju ZTI) je namreč Tržni inšpektorat RS med drugim pristojen tudi za področje varstva potrošnikov, če z zakonom ni določeno drugače. Izrecno pooblastilo za nadziranje uresničevanja zakona in izrekanje ukrepov v skladu z njim, ima prvostopenjski organ opredeljen še v 70. členu ZVPot, zato o pristojnosti ni nobenega dvoma. Pritožbeni organ tako zavrača zatrjevanje pritožnice o nepristojnosti prvostopenjskega organa ter sklicevanje na Agencijo za energijo.

Tožbene navedbe

11Zoper navedeno odločitev je tožeča stranka vložila tožbo zaradi bistvenih kršitev postopka, nepopolne in nepravilne uporabe materialnih predpisov in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

12Iz tožbe izhaja, da so bile po prepričanju tožeče stranke storjene bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 237. člena ZUP, saj je bil pri izdaji izpodbijane odločbe materialni predpis napačno uporabljen oziroma sploh ni bil uporabljen. Navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi določb ZVPot-1, uporaba določb ZVPot pa v konkretnem primeru ni pravilna. Tožeča stranka opozarja, da je področje varstva potrošnikov na trgu električne energije urejeno v EZ-1, ki v odnosu na ZVPot predstavlja specialnejši zakon, posledično pa je tako v konkretnem primeru izključena uporaba ZVPot. Po prepričanju tožeče stranke deseti odstavek 48. člena EZ-1 tako izrecno dopušča možnost in dovoljuje dobavitelju električne energije, da gospodinjskemu odjemalcu zaračuna pavšalne stroške poslovanja, v kolikor le ti odražajo dejansko nastali strošek. Dikcija navedenega odstavka je tudi pojmovno odprta, in ne definira, kaj se šteje kot pavšalni strošek poslovanja, postavlja le pogoj, da odraža dejanski strošek, ki dobavitelju električne energije nastane z načinom obračunavanja, ki ga je izbral kupec. Strošek izdaje fizičnega izvoda računa se, po mnenju tožeče stranke, tako brez dvoma šteje kot pavšalni strošek poslovanja. Tožeča stranka ugovarja, da tožena stranka ni opravila niti dejanske niti materialne presoje o tem, kaj spada med pavšalne stroške poslovanja, kljub temu pa je nato popolnoma protislovno odločila, da strošek pošiljanja (fizičnega) izvoda računa ne predstavlja pavšalnega stroška poslovanja. Dalje navaja, da deseti odstavek 48. člena EZ-1 jasno določa, da lahko dobavitelj gospodinjskim odjemalcem zaračuna pavšalne stroške poslovanja, ne glede na njihovo poimenovanje. Teoretično bi torej lahko, po mnenju tožeče stranke, poimenovala te stroške tudi npr. strošek A in strošek B. Zgolj razlika v poimenovanju, po mnenju tožeče stranke, ne zadostuje za sklepanje, da stroška pošiljanja fizičnega izvoda računa niti sama tožeča stranka ne uvršča med pavšalne stroške poslovanja po desetem odstavku 48. člena EZ-1. Tožeča stranka meni, da je pravilno in najbolj pravično do potrošnika, da vsakemu zaračuna samo tisti strošek, ki ga je način obračunavanja temu potrošniku tudi povzročil. Zaradi navedenega meni, da v tem delu ne gre za neupravičeno diskriminiranje potrošnikov. Tožeča stranka dalje izpostavlja, da se je za drugačno poimenovanje stroška "račun tiskan po pošti" odločila zgolj zaradi večje transparentnosti, ne pa zato ker bi smatrala, da ta strošek ne spada med pavšalne stroške poslovanja. Tožeča stranka izpostavlja tudi, da je treba vsak račun, ki ga pošljejo po pošti, natisniti, kuvertirati, kar povzroča stroške.

13Tožeča stranka odločitvi tožene stranke oporeka tudi zaradi zavzetja napačnega materialno pravnega stališča, da strošek izpisa in pošiljanja računa po pošti ne predstavlja pavšalnega stroška poslovanja. Po njenem prepričanju je tako zmotno in napačno sklepanje tožene stranke, da naj bi bil način izdelave računa, ne glede na obliko izpisa in pošiljanja gospodinjskim odjemalcem, enak za vse, in da pri strošku pošiljanja fizičnega izvoda računa ni mogoče govoriti o stroških, ki jih ta način obračunavanja povzroča tožeči stranki. Tožena stranka je, po mnenju tožeče stranke, popolnoma arbitrarno in neutemeljeno odločila, da tožeča stranka besedno zvezo "načini obračunavanja" razlaga preveč široko. Tožeča stranka navaja, da pojem "načini obračunavanja" zajema ravno tovrstne stroške, torej tudi strošek računa, tiskanega po pošti. Pri tem tožeča stranka pojasnjuje, da navedeno potrjuje tudi namen te določbe, ki je neposredno razviden iz obrazložitve posameznih določb Predloga o zakonu o spremembah in dopolnitvah energetskega zakona št. EVA 2018-2430-0110 (obrazložitev k 10. členu).

14Iz tožbenih navedb še izhaja, da po stališču tožeče stranke ni mogoče govoriti o nepoštenem pogodbenem pogoju, ki nasprotuje vestnosti in poštenju, ker naj bi bil (brezplačen) prejem računa potrošnikova pravica, ki je ni mogoče omejiti. ZVPot je v 35. členu popolnoma jasen in po mnenju tožeče stranke ne dopušča nobenih odprtih interpretacij. Tožeča stranka v obrazložitev svojega stališča pri tem navaja, da nikjer v tem zapisu ni navedeno, da je potrošnikova pravica brezplačen prejem računa, in tako v konkretnem primeru ne more biti dvoma o namenu zakonodajalca, saj dokazuje tudi dejstvo, da zraven ZVPot obveznost izdajanja računov določata in urejata tudi Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter Zakon o davčnem potrjevanju računov (v nadaljevanju ZDavPR) in v katerih ni zaslediti obveznosti podjetja, da mora potrošniku račun izdati brezplačno. Tako je tožena stranka po prepričanju tožeče stranke v izpodbijani odločbi napačno uporabila materialne določbe ZVPot. Četudi tožeča stranka do nekega trenutka ni zaračunavala teh stroškov, ima za to podlago v EZ-1. Zgolj okoliščina, da je pritožnica v neki točki te stroške pričela obračunavati, po mnenju tožeče stranke, ne pomeni, da je s tem ravnala nepošteno.

15Tožeča stranka v tožbenih navedbah izpostavlja tudi grobo kršitev načela zakonitosti, ki nesporno velja tudi v prekrškovnem pravu. Navaja, da nikjer ni podrobneje pojasnjeno, kakšno ravnanje nasprotuje načelu vestnosti in poštenju, temveč je presoja prepuščena uradni osebi. Tako pomensko odprta dikcija "ravnanje, ki nasprotuje vestnosti in poštenju", po prepričanju tožeče stranke, naslovnemu organu odpira neomejene možnosti za sprožanje prekrškovnih postopkov zoper njo kot zavezanko, saj niso jasno začrtane meje med dovoljenim in prepovedanim, kar pomeni kršitev načela zakonitosti. Izpostavlja, da je pri tovrstnih postopkih namreč nujno upoštevati procesna jamstva iz kazenskega postopka v smislu 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki se nanaša na pravico do poštenega sojenja, in ki velja tudi za podjetja v nadzornih in prekrškovnih postopkih. In tako izpostavlja, da tudi prekrški spadajo pod 7. člen EKČP. V podkrepitev svojih navedb povzema tudi sodno prakso, zadevo Zaja proti Hrvaški, iz katere izhaja, da nobena oseba ne sme biti podvržena špekulaciji glede vsebine prepovedanega ravnanja, predvsem če je bilo možno, da bi oblast preko natančnejše (določnejše) zakonodaje ali preko sodne interpretacije, določneje specificirala določbo na način, ki bi izničil negotovost, saj nejasnost povzroči odprto polje za interpretacijo določbe s strani oblasti, ki je preširoko za preprečitev arbitrarnosti po 7. členu EKČP. Glede na sklic na odprt pojem 'vestnost in poštenje' z neskončnim pomenskim dosegom se, po mnenju tožeče stranke, zavezanka tudi po pravnem nasvetu ne more ustrezno informirati in predvideti domnevne protipravnosti svojega ravnanja.

16Na podlagi vsega navedenega tožeča stranka v tožbi predlaga, da sodišče vpogleda v listine, ki jih predlaga v dokaz svojih navedb v tožbi, nato pa naj izpodbijano odločbo bodisi v celoti odpravi in vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje bodisi jo v sporu polne jurisdikcije odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Navedbe iz odgovora na tožbo

17Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Iz pripravljalnih vlog

18Tožeča stranka je dne 3. 5. 2021 podala pripravljalno vlogo v kateri navaja, da je po prejemu izpodbijane odločbe, na računih začela navajati sledeče: "skladno z odločbo tržnega inšpektorja z dne 6.1.2020 vam bomo od 1.3.2020 naprej pavšalne stroške poslovanja na računu obračunavali kot enotno postavko 0,890 brez DDV oz. 1,09€ z DDV." Tožeča stranka izpostavlja, da je združila "pavšalne stroške poslovanja" in "stroške pošiljanja računa" v enotno postavko, pri čemer se končni znesek ni v ničemer spremenil, saj je zneske posameznih postavk zgolj seštela. Dalje navaja, da je v zvezi s citirano navedbo na računih Agencija za energijo opravila postopek nadzora glede domnevno neresničnih in zavajajočih navedb v zvezi s pogodbenim razmerjem po 11. odstavku 48. člena EZ-1. Agencija za energijo je v postopku nadzora preverila tudi ali pavšalni stroški dobavitelja (tožeče stranke) odražajo dejanske stroške skladno z 10. odstavkom 48. člena EZ-1. Pri tem pojasnjuje, da je Agencija za energijo ugotovila, da pavšalni strošek poslovanja lahko vključuje tudi strošek pošiljanja računa ter da skupni pavšalni strošek poslovanja odraža dejanske stroške tožeče stranke.

Sodna presoja

K točki I izreka:

19Tožba je utemeljena.

20Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je tožeči stranki, do odprave pomanjkljivosti, prepovedala prodajo storitev dobave električne energije in/ali zemeljskega plina na način, da potrošnikom, ki prejemajo račun v fizični (papirni) obliki po klasični pošti za dobavljeno električno energijo in/ali zemeljski plin, izstavitev in pošiljanje računa po klasični pošti zaračuna skladno s cenikom storitev veljavnim od 1. 10. 2019 dalje, ki v točki 7. cenika storitev določa „račun tiskan po pošti, izpis in pošiljanje računa po klasični pošti v papirni obliki, cene v EUR (brez DDV) 0,54, cene v EUR (z DDV) 0,66“, saj zaračunavanje tovrstnega stroška nasprotuje načelu poštenja in vestnosti, s čimer je pravna oseba postavila pogodbeni pogoj, ki je nepošten do potrošnika.

21Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka potrošnikom zaračunavala pavšalne stroške poslovanja, in sicer v višini 0,35 evrov brez DDV oz. 0,427 z DDV. Poleg teh stroškov pa je tožeča stranka potrošnikom zaračunavala še stroške za »račun tiskan po pošti« v višini 0,54 evrov brez DDV oz. 0,66 evro z DDV. Sporno pa je ali takšno zaračunavanje stroškov za papirnati izvod računa predstavlja pogoj, ki je nepošten do potrošnika.

22Pravna podlaga za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa so določbe ZVPot. Definicijo nepoštenega pogodbenega pogoja dajeta 23. in 24. člen ZVPot. Pogodbeni pogoj je nepošten, če ima vsebino iz tretjega odstavka 24. člena ZVPot in če povzroči eno od naslednjih posledic, ki jih opisuje prvi odstavek 24. člena ZVPot: če v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, če povzroči, da je izpolnitev pogodbe neutemeljena v škodo potrošnika, če povzroči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tiste, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ter če nasprotuje načelu poštenja in vestnosti.

23Sodišče pojasnjuje, da so splošni pogoji za opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev v 1. do 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot določeni alternativno in ne kumulativno. Zato je dovolj, da je izpolnjen eden izmed njih. Prvi odstavek 24. člena ZVPot tako določa generalno klavzulo o tem, kaj se šteje za nepošten pogodbeni pogoj, tretji odstavek omenjenega člena pa primeroma določa, kaj se zlasti šteje za nepošten pogodbeni pogoj. Pri navedenem pa sodišče še izpostavlja, da prvi odstavek 5. člena OZ, določa da morajo udeleženci pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja, pri čemer to načelo ne definira in ne določa meril, katero ravnanje se šteje za vestno in pošteno, saj taka opredelitev niti ne bi bila mogoča.

24Sodišče zavrača tožbene navedbe, da sme tožnica potrošnikom zaračunati strošek izdaje računa kot pavšalni strošek, na podlagi določbe desetega odstavka 48. člena EZ-1, saj zaračunani strošek ne presega dejanskih stroškov. Pri tem sodišče pojasnjuje, da obravnavana določba desetega odstavka 48. člena EZ-1, ne predpisuje, kakšna mora oziroma sme biti struktura cene dobaviteljev. Iz citirane določbe izhaja le dejstvo, da pavšalno zaračunani stroški poslovanja ne smejo presegati dejanskih, ki jih načini obračunavanja povzročajo dobaviteljem, in da se v primeru zamude plačila stroški opomina ne štejejo med pavšalne stroške poslovanja.

25Sodišče zavrača tudi tožbene navedbe, da uporaba določb ZVPot v konkretnem primeru ni pravilna, da bi morali uporabiti EZ-1 kot lex specialis v razmerju do ZVPot. Pri presoji, ali je tožnica kršila 23. člen ZVPot, ki določa, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika, ne more biti odločilno, ali gre za stroške zaračunane v skladu z določbama EZ-1. Če zaračunani pavšalni strošek poslovanja ne presega dejanskih stroškov poslovanja namreč to še ne pomeni, da so pogodbeni pogoji že zato pošteni oziroma, da je presoja skladnosti z ZVPot s tem izključena. Sodišče zato sodi, da sta vprašanje zaračunavanja pavšalnih stroškov (ki ne smejo presegati dejanskih) in vprašanje, ali so pogodbeni pogoji do potrošnika nepošteni, dve ločeni vprašanji, odločanje o njih pa je v pristojnosti različnih organov.² Za vprašanje zaračunavanja pavšalnih stroškov (ki ne smejo presegati dejanskih) je v skladu s prvim odstavkom 421. člena EZ-1 pristojna Agencija za energijo, ki nadzira izvajanje določb EZ-1 s področja trga z elektriko in zemeljskim plinom ter na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov, razen v primerih, ki po tem zakonu spadajo v pristojnost posameznih pristojnih inšpekcij. Agencija za energijo bi tako lahko presojala ali je dobavitelj zaračunal višje pavšalne stroške, ki jih povzročajo načini obračunavanja kot so dejanski stroški. Kakšni so dejanski stroški in ali so zaračunani pavšalni stroški višji od dejanskih, tožena stranka v tem primeru sploh ni ugotavljala in tudi ni izrekla ukrepa iz tega razloga, ker bi ugotovila, da je tožeča stranka zaračunala previsoke pavšalne stroške. Vprašanje, ali so pogodbeni pogoji do potrošnika nepošteni pa je skladno z določbo 70. člena ZVPot v pristojnosti tržnega inšpektorata. V zvezi z navedbami tožene stranke, da je dne 2. 3. 2021 Agencija za energijo izdala sklep v katerem je ugotovila, da pavšalni strošek poslovanja lahko vključuje tudi strošek pošiljanja računa, ter da skupni pavšalni strošek poslovanja odraža dejanske stroške tožeče stranke, sodišče pojasnjuje, da navedeno na presojo predmetne zadeve nima vpliva, saj kot je že pojasnjeno zgoraj, tudi, če zaračunani pavšalni strošek poslovanja ne presega dejanskih stroškov poslovanja, to še ne pomeni, da so pogodbeni pogoji že zato pošteni oziroma, da je presoja skladnosti po ZVPot s tem izključena. Zato so tudi v tem delu navedbe tožeče stranke neutemeljene.

26V obravnavani zadevi tožeča stranka izpostavlja, da je o spremembi pogodbenih pogojev pravočasno obvestila vse gospodinjske odjemalce, ter tudi o njihovi pravici odstopa od pogodbe o dobavi v roku enega meseca, brez odpovednega roka in brez obveznosti plačila pogodbene kazni. Sodišče tukaj pojasnjuje, da tožena stranka tožeči ne očita, da je sporen pogodbeni pogoj nerazumljiv in zato nepošten, ampak ji očita, da je sicer jasen in razumljiv pogodbeni pogoj, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

27Sodišče na tem mestu pripominja, da je pri iskanju odgovora na vprašanje, kdaj je pogodbeni pogoj v nasprotju z vestnostjo in poštenjem oziroma pri razlagi 23. in 24. člena ZVPot, treba upoštevati še Direktivo sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva). Ta Direktiva se namreč prenaša v nacionalno pravo z ZVPot. Po 3. členu Direktive pa pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično (torej splošni pogoji poslovanja), velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Glede na vse navedeno je po presoji sodišča pri odločitvi, ali je neka določba splošnih pogojev v nasprotju z vestnostjo in poštenjem, treba upoštevati še drugi odstavek 24. člena ZVPot, ki določa, da je treba pogodbene pogoje razlagati v povezavi z drugimi pogoji v isti pogodbi ali v drugi pogodbi med istima strankama in ob upoštevanju narave blaga oziroma storitev in vseh drugih okoliščin v zvezi s sklenitvijo pogodbe. Zgolj presoja ob upoštevanju vseh teh okoliščin konkretnega primera namreč lahko vodi do zaključka, da so pravice in obveznosti strank neuravnotežene do te mere, da so meje uveljavljanja lastnih interesov tožeče stranke presežene.³

28Bistvo računa torej je, da potrošniku omogoči, preverjanje pravilnosti zaračunanega zneska glede na kakovost in količino kupljenega blaga oziroma opravljene storitve.

29Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da ima potrošnik pravico do računa. Ker pa ima podjetje z izdajo računov stroške, ne gre pričakovati, da tega ne bo vračunalo v ceno blaga oziroma storitve, gre torej za strošek, ki je običajno zajet v ceni. V primeru, če mu dobavitelj tiskani izvod računa poslan po pošti zaračuna, pa ni mogoče trditi, da je tako ravnanje v vsakem primeru v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. V nasprotju s tem načelom je le, če zaradi njega v konkretnem pogodbenem razmerju pride do znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih obeh strank. Tožena stranka pa tega, v čem zaradi spornega pogoja (morda) pride do znatnega neravnotežja med pogodbenimi pravicami in obveznostmi ni ugotavljala, saj je zavzela stališče, da po zadevnih določbah ZVPot zadostuje že, če se papirnati izvod (ali kakršna koli oblika računa, tudi v elektronski obliki) računa potrošniku zaračuna, in sicer ne glede na druge okoliščine posla oziroma ostalo vsebino konkretne pogodbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ne izhajajo argumenti, ki bi utemeljevali zaključek, da gre v obravnavani zadevi za povzročeno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank oziroma kakšno je to ravnotežje. Tako bistveno vprašanje zaračunavanja za papirnati izvod računa, ki v škodo potrošnika povzroča znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank in nasprotujeta načelu vestnosti in poštenja, po presoji sodišča ni v zadostni meri raziskano in pojasnjeno.

30Sodišče je po uradni dolžnosti dolžno preveriti ali izpodbijana odločba organa vsebuje vse konkretizirane razloge za svojo odločitev. Tržni inšpektorat je kot organ v predmetnem postopku vodil uradni postopek v katerem morajo biti, med drugim, spoštovana tudi vsa pravila upravnega postopka med drugim tudi, da je izdana odločba, skladno z določili 214. člena ZUP, ustrezno obrazložena.

31Sodišče pri tem ugotavlja, da iz prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ne izhajajo razlogi, ki so organ vodili do zaključka, da je ravnanje tožeče stranke (tj. zaračunavanje za tiskani izvod računa) v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Zgolj posplošeno sklicevanje na 35. člen ZVPot in zatrjevanje, da je po navedenem členu potrošnik upravičen do brezplačnega računa, čeprav to iz zakonske ureditve v času izdaje izpodbijanega akta ne izhaja, ne zadošča standardu obrazloženosti upravnega akta. Upravna organa standarda nepoštenega pogoja po 24. členu ZVPot v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi nista napolnila, saj se nista opredelila na kakšen način in kako je izpolnjen pogoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank in kako naj bi sporno pogodbeno določilo zaračunavanja za papirnati izvod računa nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja.

32Sodišče pojasnjuje, da mora biti odločba upravnega organa, skladno z določilom 214. člena ZUP, ustrezno obrazložena, in sicer konkretizirana na točno določen primer, še posebej v delu, v katerem je med strankama sporno kako naj bi sporno pogodbeno določilo zaračunavanja za papirnati izvod računa nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja in na kakšen način in kako je izpolnjen pogoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. V nasprotnem se namreč stranka do razlogov organa v svojih navajanjih ne more ustrezno opredeliti, kakor tudi ne ob vložitvi pravnega sredstva, prav tako pa ob navedeni odsotnosti razlogov tega dejstva in razlogov, ki so organ vodili k odločitvi, ne more preveriti sodišče.

33Sodišče se strinja z navedbami tožeče stranke, da gre v predmetni zadevi za sporno pravno vprašanje, vendar mora rešitev tega pravnega vprašanja temeljiti na predhodnih dejanskih ugotovitvah, ki pomenijo, da mora tožena stranka pred odločitvijo brez vsakega dvoma ugotoviti kako naj bi sporno pogodbeno določilo zaračunavanja za papirnati izvod računa nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja in na kakšen način in kako je izpolnjen pogoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

34Sodišče na tem mestu v zvezi s posplošenim sklicevanjem tožeče stranke na 6. in 7. člen EKČP pripominja, da iz 6. člena EKČP izhaja pravica do poštenega sojenja tako v kazenskih zadevah kot tudi v civilnih zadevah. Pri sklicevanju na 7. člen EKČP pa sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka uvedla upravni postopek zoper zavezanca in ne postopek o prekršku, zato je sklicevanje na omenjen 7. člen EKČP neutemeljeno, res pa je, da je treba tudi upravni postopek voditi po pravilih poštenega postopka.

35Iz 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic posameznika tudi pred državnimi organi, namreč med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku, kar je bistvo za izvedbo poštenega postopka in velja za vsak postopek voden pred državnim organom. Pravica do izjave pa ne pomeni samo neposredne izjave pred organom ali izjavo o določeni listini temveč tudi izjavo glede obrazložitve razlogov organa za odločitev, saj je navedeno temelj poštenega postopka. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve, tudi, če gre za upravni postopek. Navedeno pa lahko poda samo, kolikor ima pravico do izjave, in da je v posledici akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem v nadaljevanju posamezniku kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS in pravica do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka in izhaja tudi iz določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

36Sodišče tako pripominja, da morajo iz obrazložitve upravnega organa izhajati konkretizirane okoliščine (razlogi zavrnitve navedb strank za konkreten primer) in podlaga za odločitev pooblaščene osebe v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli kakor tudi, da jih ob morebitno vloženi tožbi lahko preizkusi sodišče. Torej argumenti zakaj je organ ugotovil, da je izpolnjen pogoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank in kako naj bi sporno pogodbeno določilo zaračunavanja za papirnati izvod računa nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja in kako, na kakšen način se to neravnotežje izkazuje. Zgolj pavšalizirane navedbe organa in sklicevanje na 35. člen ZVPot niso dovolj.

37Vse navedeno pomeni, da je izpodbijana odločba upravna odločba (ki mora biti v skladu z 214. členom ZUP ustrezno obrazložena z vsemi materialnopravnimi podlagami, saj je le tako posledično vsem strankam postopka omogočeno enako pravno varstvo), pomanjkljiva iz zgoraj navedenih razlogov.

38Ker je zaradi zmotne uporabe prava, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa je pomanjkljiva tudi obrazložitev izpodbijane določbe, je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo odpravilo in vrnilo zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka navedene pomanjkljivosti odpraviti in se natančno opredeliti do argumentov, ki bi utemeljevali zaključek, ali gre/ali ne gre v obravnavani zadevi za povzročeno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank in kako, na kakšen način se to neravnotežje izkazuje.

39Sodišče je pri presoji izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih in materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitve odločbe ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).⁴

40Sodišče na koncu še pripominja, da mora pri presoji odločitve organa upoštevati zakonske določbe ZVPot veljavnega v času odločanja organa, je pa stališče tožene stranke, da je potrošnik upravičen do brezplačne izdaje računa, iz njegove prakse preneseno v novo pravno ureditev, in sicer iz prvega odstavka 8. člena ZVPot-1 izhaja, da se račun potrošniku izda brezplačno ne glede na obliko in način posredovanja računa. Takšno stališče je zavzel tudi organ druge stopnje. Zakonodajalec je tako v novi ureditvi varstva potrošnikov (ZVPot-1) rešil to vprašanje.

41Predlogu tožeče stranke, naj sodišče odloči o zadevi, sodišče ni sledilo. Sodišče v sporu polne jurisdikcije odloči le tedaj, ko je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kadar zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno (prvi odstavek 7. člena ZUS-1). Pogoje za odločanje v sporu polne jurisdikcije določata prvi odstavek 65. člena in prvi odstavek 7. člena ZUS-1. Upravno sodišče sme na podlagi navedenih odločb o upravni zadevi odločiti, če narava stvari to dopušča, in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje.⁵

42Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki II izreka:

43V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki jo je v postopku upravnega spora zastopal odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče ob upoštevanju 22 % DDV (odvetnik je namreč zavezanec za plačilo DDV), kar znaša skupno 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki.

44Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

45Plačana sodna taksa za postopek bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah – ZST-1).

¹ na spletnem naslovu http://www.....si/
² Enako tudi UPRS sodba I U 1117/2020-9 z dne 6. 5. 2021.
³ Tako UPRS sodba I U 1117/2020-9 z dne 6. 5. 2021.
⁴ Enako Mira Dobravec Jalen...et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str.266, točka 5. in 6.
⁵ Mira Dobravec Jalen...et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 370 – 371.