VDSS Sodba Pdp 690/2022

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati glavnico v višini 434,96 EUR in kapitalizirane zakonske zamudne obresti v višini 34,57 EUR, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2020 dalje. Kar je tožnica zahtevala več (še 4.420,83 EUR iz naslova glavnice in še 942,11 EUR iz naslova kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti), je zavrnilo (I. točka izreka). V delu tožbenega zahtevka za plačilo glavnice v višini 354,66 EUR in kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v višini 2,16 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2020 dalje do plačila, je postopek s sklepom (ki ni pod pritožbo) ustavilo (II. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 99,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka zavezanka za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji v višini 7,59 % (IV. točka izreka).

2Zoper odločitev v I. in III. točki izreka sodbe se pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da so bili podatki v pisni izjavi, ki jo je podala za povračilo stroškov, ves čas isti in resnični. Z dnem 1. 3. 2015 se ni spremenilo nič. Meni, da vprašanje (ne)obstoja javnega prevoza ni podatek, pač pa pravni sklep, ki glede na 170. člen ZUJF sploh ni del obvezne vsebine pisne izjave. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje je pojasnila, v kakšnih okoliščinah je 1. 3. 2015 podpisala novo izjavo za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Nakazano ji je bilo, da če ne podpiše, bo preseljena nazaj v Ljubljano. Zato je izjavo z dne 1. 3. 2015 podpisala, čeprav se glede njene (ne)zmožnosti prihoda na delo z javnim prevoznim sredstvom ni nič spremenilo. Prvo zaprosilo za ponovno povračilo stroškov za javni prevoz je podala 10. 1. 2019, ker si prej tega ni upala narediti. Meni, da je napačno izhodišče sodišča prve stopnje, da je izjava za povračilo stroškov prevoza pravni posel, ki bi ga lahko tožnica izpodbijala. Gre namreč le za obrazec brez konstitutivnih učinkov, zato ga tožnica niti hipotetično ne bi mogla izpodbijati zaradi napak volje. Poudarja, da so vse njene izjave za povračilo stroškov prevoza na delo vedno vsebovale resnične podatke. Obstoj javnega prevoza pa je pravno vprašanje in za nepravilnost tega odgovora nihče ne more biti ne odškodninsko ne kazensko odgovoren. Poudarja, da je bila zaradi plačevanja potnih stroškov tožene stranke v nasprotju s predpisi prikrajšana. Dodaja, da se delavec pravici do povračila stroškov za prevoz ne more odpovedati. Zaključuje, da s podpisom izjave za povračilo stroškov z dne 1. 3. 2015 ni izgubila pravice do povračila stroškov prevoza na delo v višini javnega prevoza. Za pravilen obračun in izplačilo stroškov prevoza na delo je odgovoren delodajalec, ki ga morebitna delavčeva zmota glede (ne)obstoja možnosti javnega prevoza in posledično nepravilna izpolnitev izjave za povračilo stroškov ne more razbremeniti.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Stroškov pritožbenega postopka pa ne priglaša.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Sodišče prve stopnje je presojalo tožničin zahtevek za plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini razlike med s strani tožene stranke plačanimi stroški v višini kilometrine in med stroški v višini javnega prevoza, ki bi ji po mnenju tožnice morali biti plačani. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu (za obdobje od 1. 3. 2015 do 9. 1. 2019) tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Tožnica je namreč 1. 3. 2015 izpolnila in podpisala izjavo za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, v kateri je sama označila, da na relaciji od kraja bivališča do delovnega mesta nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi in da uveljavlja kilometrino.¹ Tožnica je šele 10. 1. 2019 na toženo stranko prvič (v vtoževanem obdobju) naslovila zahtevo za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini javnega prevoza. Tožnica je torej v obdobju, na katerega se nanaša izpodbijani del sodbe, sama uveljavljala povračilo stroškov v višini kilometrine. Zato je sodišče prve stopnje za to obdobje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo stroškov oziroma razlike v stroških do višine javnega prevoza.

7Izjava delavca oziroma javnega uslužbenca za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela je podlaga za (pravilno) povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Tožnica je takšno izjavo dne 1. 3. 2015 izpolnila z zahtevanimi podatki (med drugim tudi označbo nemožnosti javnega prevoza in posledičnim uveljavljanjem plačila stroškov v višini kilometrine) in jo podpisala. V tej s strani tožnice podpisani izjavi je še navedeno, da so vse navedbe, od katerih je odvisna višina povračila stroškov prevoza na delo in z dela, resnične in da bo tožnica v roku 8 dni sporočila morebitne spremembe podatkov. Tega tožnica, kot rečeno, ni storila vse do 10. 1. 2019. Zato ji je tožena stranka do takrat pravilno izplačevala stroške v višini uveljavljane kilometrine.

8Tožena stranka je torej tožnici v spornem obdobju stroške plačevala v skladu s tožničino izjavo volje o plačilu stroškov v višini kilometrine, ki je, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, tožnica ni izpodbijala zaradi morebitnih napak volje (grožnje, bistvene zmote ali prevare);² za uveljavljanje takega zahtevka pa je bila tudi sicer prepozna.³ Pritožbeno sklicevanje na tožničino zmoto v izpolnjevanju izjave je tako neutemeljeno, hkrati pa tudi nerazumljivo, saj tožnica v pritožbi večkrat poudarja, da so podatki v vseh njenih izjavah za povračilo stroškov resnični. Kot izhaja iz že obrazloženega v prejšnji točki, je zmotno pritožbeno stališče, da je izjava za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela zgolj obrazec brez vsakršnih učinkov. Posledično pritožba zmotno navaja, da je tožnica niti ne bi mogla izpodbijati zaradi napak volje.

9Prav tako je zmotno pritožbeno razlogovanje, da je vprašanje obstoja javnega prevoza na določeni relaciji pravno vprašanje, ki sploh ni del obvezne vsebine pisne izjave za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Skladno s 7. členom v spornem obdobju veljavnega Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji vsebuje ta izjava tudi vrsto javnega prevoza. Neobstoj javnega prevoza je torej dejstvo, za katero je tožnica v izjavi z dne 1. 3. 2015 izjavila, da je resnično. Nerazumljivo je tudi pritožbeno navajanje, da se delavec pravici do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela ne more odpovedati. Tožnica se namreč s podpisom izjave z dne 1. 3. 2015 stroškom ni odpovedala, saj je uveljavljala njihovo povračilo v višini kilometrine.

10Drži pritožbena navedba, da je delodajalec dolžan delavcu pravilno izplačati stroške prevoza na delo in z dela. Vendar pa toženi stranki ni mogoče očitati nepravilnega izplačila stroškov tožnici, če ji jih je v izpodbijanem obdobju izplačevala skladno s strani tožnice izpolnjeno in podpisano izjavo z dne 1. 3. 2015, torej v višini kot jo je tožnica sama uveljavljala.

11Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Skladno z drugim odstavkom 5. člena takrat veljavnega Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/2012 in nasl.) se javnemu uslužbencu v primeru, da nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, prizna kilometrina.
² Členi 45, 46 in 49 v zvezi s 94 Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.)
³ Člen 99 OZ.