VDSS Sodba Pdp 260/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka v roku 15 dni plača odškodnino v višini 50.200,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti v roku 8 dni stroške postopka v višini 2.596,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa naj toženki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Navaja, da mu je škoda nastala na delovnem mestu, pri opravljanju nevarne dejavnosti, ki jo je opravljal v skladu z navodili svojega delodajalca in uporabljal zgolj delovna sredstva in opremo, ki mu jo je delodajalec zagotovil. Poškodoval se je pri padcu z nezavarovane A lestve visoke več kot 2 m. Ker se je moral povzpeti na oder, je stopil na zadnji klin, lestev se je obrnila in je padel na glavo na tla. Sodišče se je postavilo na stran močnejše stranke v postopku, eden izmed delavcev, ki je bil pri poškodbi tožnika prisoten, pa se verjetno ni upal pričati v škodo svojega delodajalca, saj je pri njem še vedno zaposlen. Meni, da v obravnavanem primeru obstaja objektivna odgovornost delodajalca za nastalo škodo, ker gre za delo na višini. Odgovornost pa je tudi krivdna, ker mu ni zagotovil pogojev za varno delo in od njega zahteval, da delo opravi brez ustreznih dovolj visokih lestev in delovnih odrov. O nezgodi ni obvestil policije, prav tako tudi ne delovne inšpekcije, sodišče pa tudi ni izvedlo predlaganega ogleda kraja nezgode. Kljub temu, da je tožnik v pripravljalni vlogi navedel, da so bili delavci poučeni o varnem delu, pa vztraja pri tem, da za varno delo z gradbenimi odri ni bil usposobljen. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem, kako je prišlo do škodnega dogodka dne 30. 7. 2015, popolnoma sledilo izpovedi direktorja toženke, čeprav je priča A. A., ki je dan pred tem pripeljal vso opremo na to gradbišče, izpovedal, da toženka ni imela na razpolago H odra, kljub temu, da ga na gradbišču v času nezgode ni bilo, pa je izpovedal, da je bila uporabljena lestev visoka 1,50 m. V celoti je sledilo tudi izpovedi priče B. B., da je tožnik vzel najbližjo lestev višine 1,20 metra, ki ni bila last toženke. Zaključilo je, da je tožnik sam ogrozil svojo varnost, ker ni uporabil pravih delovnih sredstev. Po stališču pritožbe na objektu ni bilo poskrbljeno za varnost delavcev, gradbišče ni bilo ustrezno zavarovano, odgovorni vodja del delavcev ni nadziral, ni jim dajal navodil za ustrezno delo, o nesreči pa je le obvestil toženko. Priča C. C., ki je bil na gradbišču delovodja družbe D. d. o. o., je izpovedal le, da misli, da je bil na gradbišču H oder, ni pa vedel povedati, v čigavi lasti je bil. Prav tako ni potrdil, da so bile na objektu lestve, spomnil pa se tudi ni, ali je preveril, katera delovna sredstva naj bi na gradbišče pripeljala toženka. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da toženka tožniku za delo ni zagotovila ustreznih sredstev. Zaradi tega so bili delavci prisiljeni improvizirati. Sodišče je tudi prezrlo, da nobenega od nadrejenih v kritičnem času ni bilo na gradbišču, prav tako pa tudi niso dajali nobenih navodil glede postavitve odra oziroma navodil za varno delo v obravnavanem primeru. Delodajalec je dolžan zagotoviti pogoje za varno delo. Če bi bil uporabljen in postavljen H oder, do nesreče ne bi prišlo. Ker toženka takšnega odra ni zagotovila in tudi ni dala ustreznih navodil, je podana njena krivdna odgovornost. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženka je v odgovoru na pritožbo v celoti prerekala pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje je napravilo celovito dokazno oceno tako izpovedi vseh zaslišanih prič, obeh strank in listinskih dokazov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prepričljivo ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, na katerih temelji odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

7Tožnik je bil pri toženki zaposlen kot gradbeni delavec. Dne 30. 7. 2015 se je huje poškodoval med delom na objektu na naslovu E., kjer so opravljali strojne omete. Padel je z vrha A lestve, ki je segala do višine odra, na katerega se je hotel povzpeti. Pri prestopu z vrha lestve na oder, se je lestev obrnila. Tožnik je padel z lestve z glavo naprej in se pri padcu ujel na obe roki. Utrpel je zloma spodnjega dela koželjnice na obeh rokah, udarnine rame in nadlakti ter površinske poškodbe glave. Po zaključku zdravljenja 20. 1. 2019 je bil zaradi poškodbe spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti. Meni, da je toženka za tožniku nastalo škodo objektivno odgovorna, saj je do nje prišlo pri opravljanju nevarne dejavnosti. Ker pa mu ni zagotovila pogojev za varno delo, zahtevala je, da opravlja delo brez ustreznih lestev in odrov, omogočila mu ni, da bi opravil tečaj za varno delo na višini, je njena odgovornost tudi krivdna. Zato je zahteval izplačilo odškodnine v višini 50.200,00 EUR s pp.

8Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja, izpovedi obeh strank, prič A. A., B. B., C. C. in F. F. ter listinske dokumentacije v spisu, pravilno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval na delu pri prestopu z lestve na oder, ko je padel na tla in se poškodoval.

9Iz tožnikovih navedb v drugi pripravljalni vlogi, njegove izpovedi, predloženega potrdila v prilogah B1 in izvedenskega mnenja izhaja, da je toženka tožnika usposobila tako teoretično kot tudi praktično za varno opravljanje dela na delovnem mestu zidar ter je bil usposobljen tudi za varno delo na višini in za montažo gradbenih odrov. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik za varno delo z gradbenimi odri ni bil usposobljen.

10Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bila ustrezna in varna delovna sredstva ter s tem pogoji za varno delo tožniku zagotovljeni. To izhaja tudi iz tožnikove izpovedi, da je toženka pripeljala na gradbišče material in vse, kar je potrebno (koze, deske, stroje, lestve in potreben pribor za delo). Ker pa so lahko njeni delavci v primeru, da potrebujejo kakšna sredstva za delo, ta lahko vzeli tudi od podizvajalca D., s katerim toženka že dolgo sodeluje, so bila ustrezna in varna delovna sredstva za tožnikovo delo zagotovljena.

11Na izrecno vprašanje tožnika, je sodni izvedenec dr. G. G. svoje pisno mnenje z dne 12. 5. 2022 dne 15. 7. 2022 dopolnil in obrazloženo pojasnil, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo postavljanje gradbenih odrov. Strojne omete se v prvi fazi izvaja do stojne višine, na višji višini pa se uporabi delovne odre. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da postavitev H odra v takem primeru ni nujna, saj se lahko skladno z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uredba, Ur. l. RS, št. 83/2005 in nadalj.) postavi ustrezen gradbeni oder, ki pa mora ustrezati določbam Uredbe, saj mora biti delovno mesto, s katerega se izvaja delo na višini, stabilno in trdno. Sodišče prve stopnje je glede na podatke pravilno ugotovilo, da je bil postavljeni delovni oder, na katerega se je tožnik povzpel, postavljen v nasprotju z določbami Uredbe, poleg tega pa lestev, ki jo je tožnik uporabil, ni bila prava oziroma ustrezna.

12Po Uredbi se za dostope uporabljajo le enokrake lestve, ki morajo biti ustrezne dolžine, tako da postavljene pod določenim kotom segajo vsaj 100 cm čez zgornji rob. Tožnik pa je uporabil A lestev, ki se za dostop na oder ne sme uporabljati, poleg tega pa je bila ta tudi v višino prekratka. Tožnik je z nje padel, ko je stal na zadnji letvi in nameraval prestopiti na delovni oder, ki je bil višji od lestve. Dejstvo, da delovni oder ni bil postavljen pravilno, saj je delovna površina merila le med 30 do 40 cm, medtem ko po Uredbi delovna površina ne sme biti manjša od 60 cm, če se opravlja delo brez zlaganja ali pripravljanja materiala, na samo nezgodo ni imelo vpliva. Tožnik ni uporabil ustrezne lestve.

13Tožnik je bil usposobljen za varno delo, montažo gradbenih odrov ter delo strojnega ometanja. Na voljo je imel tudi vsa sredstva (ali toženkina ali pa od podizvajalca). Postavil je neustrezen, preozek delovni oder, ki pa ni bil vzrok nesreče. Do nje je prišlo zato, ker tožnik ni uporabil ustrezne lestve, da bi se na oder povzpel.

14Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka delo organizirala skladno z določbama 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 7. člena Zakona o zdravju in varnosti pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011), da se je tožnik sicer poškodoval pri delu, ki ga je opravljal za toženko, vendar pa za nastalo mu škodo toženka ni ne objektivno in tudi ne subjektivno odgovorna (149. člen ZDR-1, v zvezi s 131. in 135. členom Obligacijskega zakonika, UPB-1, Ur. l. RS, št. 97/2007 in nadalj.), zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

15Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Toženka pa svoje stroške krije sama, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla.