149. člen ZDR-1

Zmotno je stališče pritožbe, da bi moral tožnik potem, ko mu je delovno razmerje prenehalo (24. 1. 2021), tožbo pa je vložil v času, ko je še bil zaposlen pri toženi stranki (14. 1. 2021), reagirati tako, da bi v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja tožbeni zahtevek modificiral (razširil) in uveljavljal tudi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja. Takšno stališče temelji na starejši sodni praksi. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 270/2015 z dne 19. 4. 2016 zavzelo stališče, da iz zakona izrecno ne izhaja zahteva, da mora stranka najprej postaviti zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi), če želi doseči ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, temveč se je tako stališče izoblikovalo v sodni praksi. Taka zahteva po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja prehudo in tudi nerazumno oviro za uveljavitev pravice, zato je odstopilo od ustaljene sodne prakse ter navedlo, da delavec (tožeča stranka) ni dolžan postaviti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ob tem, da je pravočasno zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas.

Tožnik neutemeljeno vztraja, da bi treba šteti delovanje valjarja za asfalt za nevarno stvar polaganje asfalta za nevarno dejavnost v smislu 149. člena OZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik delal s strojem, ki sam po sebi ni nevaren. To je manjši valjar, ki se ročno upravlja s krmilnim mehanizmom, z vgrajeno staro, dobro znano tehnologijo, s preprostim sistemom za upravljanje ter z varnostnim sistemom. Pri običajni uporabi stroja ne obstaja povečano tveganje za nastanek škode, tudi delovni proces asfaltiranja ni pomenil izvajanja nevarne dejavnosti. Tudi asfaltna masa, s katero je potekalo asfaltiranje, ni bila vzrok poškodbe. Po presoji sodišča je bil vzrok za nastanek delovne nesreče v tožnikovem upravljanju stroja v nasprotju z navodili prve toženke, kar je sodišče razčistilo tudi s pritegnitvijo izvedenca za varstvo pri delu.

Ob pravilni uporabi materialnega prava je potrebno zaključiti, da je škoda, ki je nastala tožniku, v višini 40 % posledica tožnikove neskrbnosti, saj se ne bi smel povzpeti za prevzem visokotlačne cevi po armaturni mreži, v preostalem pa je zanjo odgovorna druga toženka, saj ni poskrbela za varne razmere na gradbišču in ni preverila, ali podizvajalec skrbi za ustrezen nadzor na gradbišču.

S tem, ko je tožena stranka tožniku naknadno omogočila izrabo ur iz preteklih referenčnih obdobij, je toženka izpolnila svojo obveznost, da tožniku za omenjene presežne ure poleg 30 % dodatka za delo preko polnega delovnega časa plača še 100 % osnove.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30‑odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.

Neutemeljene so tožnikove pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče kompenzirati le ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja. To bi pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki po njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija in plačilo 30 % dodatka za nadurno delo. Kompenzacija opravljenih presežnih ur skupaj s plačilom 30 % dodatka izhaja iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča RS, pritožbenega sodišča in tudi ni v neskladju z mednarodnimi akti. Položaja zaposlenih v Policiji in v Slovenski vojski se razlikujeta le v tem, da za zaposlene v Policiji velja Kolektivna pogodba in Stavkovni sporazum 2013, zato je kompenzacija presežnih ur v Policiji vezana na dogovor oziroma soglasje med javnim uslužbencem in delodajalcem. Za tožnika taka kolektivna pogodba ni veljala ne v času nastajanja nadur niti ne velja, zato ni mogoče za nazaj, za obdobje, ko je imela toženka drugačen sistem beleženja in preračunavanja delovnih ur, šteti, da kompenzirane proste ure niso bile izkoriščene na račun opravljenih in ugotovljenih nadur, če tožnik s tem ni izrecno soglašal. Tožnik je namreč s tem, ko je korist

Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.

Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnica za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristila kot proste ure, prejela 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožničino zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča.

Delodajalec je tisti, ki mora z ustrezno organizacijo dela ustrezno skrbeti za izravnavo presežnih ur v referenčnem obdobju (tudi z eventualnim predhodnim zmanjšanim številom opravljeni ur dela, če pričakuje povečano število ur ob koncu referenčnega obdobja zaradi vojaških vaj), v nasprotnem primeru pa je delavcu dolžan plačati dodatek za nadurno delo za presežne ure (če te izkoristi v naslednjem referenčnem obdobju) oziroma jih plačati v višini 130 % urne postavke (če jih delavec ne izkoristi).

Obe pogodbi o zaposlitvi za določen čas sta bili sklenjeni v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 52. člena ZDR, po kateri se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če gre za začasno povečan obseg dela. Zakon sicer ne določa, kdaj gre za začasno povečan obseg dela, vendar je potrebno šteti, da gre za takšen primer tudi takrat, ko je dodatnega delavca potrebno zaposliti le za tisti čas, da se za to delo usposobi drug, pri delodajalcu že zaposlen delavec. Ob ugotovitvi, da je bil za sklenitev obeh pogodb o zaposlitvi za določen čas podan z zakonom predviden razlog, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da sta bili obe pogodbi sklenjeni v nasprotju z zakonom in da je zato tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje. Zahtevku za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas ni mogoče ugoditi, kljub temu, da je bila druga pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena do 31. 8. 2013 in je tožnik v delovnem razmerju ostal do 6. 9. 2013. Do tega je namreč prišlo zgolj zaradi preračuna več opravljenih ur v delovne dni na podlagi določbe 149. člena ZDR-1 (po katerem se delavcu, ki opravlja