UPRS Sodba I U 1551/2020-14

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. 4223-13657/2019-4 (07-130-05) z dne 23. 10. 2019 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

1Z izpodbijanim sklepom je davčni organ na podlagi 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel tožnikovo napoved za odmero davka od prejetega darila.

2Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 1. 10. 2019 vložil napoved za odmero davka od prejetega darila. Davčni organ ga je pozval k predložitvi dokazila, da je darovalka zemljiškoknjižna lastnica podarjene nepremičnine s parc. št. 151/17, k. o. ... Ugotovil je namreč, da darovalka A. A. ni zemljiškoknjižna lastnica navedene nepremičnine. Tožnik je davčnemu organu poslal dopolnitev vloge, v kateri je navedel, da je darovalka lastninsko pravico pridobila na podlagi priposestvovanja, do katerega pride ipso iure. Pojasnil je, da je tožnica pred letom 1970 kupila sosednjo nepremičnino, skupaj z družinskimi člani pa je uporabljala tudi sporno nepremičnino parc. št. 151/17, saj so mislili, da gre za del parc. št. 150/8, k. o. ... Leta 1981 sta se z možem odločila za odkup nepremičnine od takratne lastnice B. B. Kupnino je tožnik izročil odvetniku prodajalke, kar dokazuje s potrdilom o plačilu kupnine. Darovalka je torej kot dobroverna in zakonita posestnica nepremičnino ves čas uporabljala in s priposestvovanjem 10-letne priposestvovalne dobe oziroma podredno kot dobroverna posestnica s potekom 20-letne priposestvovalne dobe (v letu 2001) postala njena lastnica. S tem je izpodbita domneva iz 11. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), da je zemljiškoknjižni lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.

3Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zavrnilo. Obrazložilo je, da v primeru podaritve nepremičnine, ki je v pravno-formalnem lastništvu tretjih oseb, postopka odmere davka na dediščine in darila ni mogoče nadaljevati brez dokazil, na podlagi katerih bi bilo mogoče nedvoumno sklepati, da obstaja ustrezen dogovor oziroma pravni posel med pravno-formalnim lastnikom nepremičnine in darovalcem. Povedano drugače, tožnik ni izkazal lastništva darovalke na nepremičnini, ki naj bi bila predmet odsvojitve. Dodatno se sklicuje na 8. in 11. člen Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN‑2). Slednji namreč določa, katere priloge mora zavezanec priložiti k napovedi za odmero davka na promet nepremičnin, če nepremičnina ni vpisana v zemljiški knjigi.

Bistven povzetek navedb strank v upravnem sporu

4Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo. V njej navaja, da je davčni organ, preden mu je poslal poziv k dopolnitvi vloge, že sam vpogledal v podatke zemljiške knjige. Če bi torej menil, da je edini možen način za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini vpogled v zemljiško knjigo, ga sploh ne bi pozval k dopolnitvi, ampak bi odmero davka že takoj zavrnil. Tožnik je torej ravnal skladno z voljo organa, zato ne sme trpeti negativnih posledic. Glede na to je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Nadalje je zmotno materialnopravno stališče, da trožnik ni uspel dopolniti svoje vloge na način, da bi dokazal lastninsko pravico darovalke. Tožnik ob tem ponovi navedbe iz dopolnitve vloge glede priposestvovanja nepremičnine. O tem bi lahko izpovedale tudi v postopku predlagane priče, o čemer davčni organ sploh ni odločil. Zaradi neobrazložitve zavrnitve zaslišanj je podana kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Posledično je izkazan tudi tožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede razpolagalne sposobnosti darovalke še pojasni, da morajo biti za prenos lastninske pravice poleg veljavno sklenjenega zavezovalnega pravnega posla izpolnjeni še pogoji razpolagalne sposobnosti, razpolagalnega pravnega posla in morebitni drugi pogoji, ki jih določa zakon. Podariti je mogoče torej tudi tujo stvar.

5Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka

6Tožba je utemeljena.

7Tožnik je tudi na glavni obravnavi 13. 2. 2023 vztrajal pri stališču, da je njegova vloga formalno popolna in da bi mu davčni organ moral odmeriti davek od prejetega darila. Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo v naslednje listine, ki jih je tožnik priložil k tožbi in so hkrati tudi del upravnega spisa: poziv davčnega organa k dopolnitvi vloge, tožnikova dopolnitev vloge z dne 19. 10. 2019 in darilna pogodba. Ostale dokazne predloge je kot nepotrebne zavrnilo. Potrdilo o oddaji pošiljke se namreč nanaša na dejstvo (pravočasnost tožbe), ki v postopku ni sporno, ostale listine in dokazni predlogi za zaslišanje tožnika ter prič A. A., C. C. in D. D. pa niso relevantni za odločitev. Predmet spora je namreč vprašanje formalne (ne)popolnosti tožnikove vloge, ne pa vprašanje, ali je tožnik uspel dokazati obstoj lastninske pravice na sporni nepremičnini. O tem namreč davčni organ z izpodbijanim sklepom sploh ni odločal.

8Izpodbijani sklep je izdan na podlagi 67. člena ZUP, ki v prvem odstavku določa, da nepopolne ali nerazumljive vloge samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči. Organ mora v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. Zahtevo v obliki dopisa za odpravo pomanjkljivosti se pošlje ali izroči vložniku, če je podal vlogo neposredno pri organu. Če stranka v določenem roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom zavrže vlogo (drugi odstavek 67. člena ZUP).

9Glede na citirano pravno podlago mora torej odločitev o zavrženju vloge temeljiti na ugotovitvi, da je vloga formalno nepopolna, zaradi česar ni mogoče preveriti izpolnjevanja vsebinskih pogojev za odmero davka. Takšni razlogi pa iz izpodbijanega sklepa po presoji sodišča ne izhajajo.

10Zakon o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) ne predpisuje obveznih sestavin napovedi, na podlagi katere davčni organ odmeri davek od prejetega darila. Obvezne sestavine takšne vloge so urejene v 2. členu Pravilnika o napovedi davka na darilo (v nadaljevanju Pravilnik), po katerem mora davčni zavezanec, ki prejme v dar premoženje, ki je predmet obdavčitve z davkom na darila, davčnemu organu ob napovedi dostaviti naslednje podatke: identifikacijski podatki o obdarjencu; identifikacijski podatki o darovalcu; sorodstveno razmerje obdarjenca do darovalca; podatek o tem, ali je obdarjenec od istega darovalca v obdobju 12 mesecev že prejel darila; vrsta pravnega posla (darilna pogodba, izročilna pogodba, pogodba o preužitku, pogodba o dosmrtnem preživljanju, darilo za primer smrti, drugo); datum sprejema darila; skupna vrednost prejetih daril; podatek, ali je pri sklenitvi pravnega posla posredovala nepremičninska agencija; stroški, dolgovi in bremena, ki jih v zvezi s prejetim premoženjem uveljavlja obdarjenec; podatki za uveljavljanje oprostitev; podatki o nepremičninah, ki so predmet darila (identifikatorji, lokacija, vrsta nepremičnine, podarjeni delež, vrednost); podatki o premičnem premoženju ter premoženjskih in drugih stvarnih pravicah, ki so predmet darila (vrsta in vrednost). Vzorec obrazca za napoved davka na darilo je objavljen na spletni strani Finančne uprave Republike Slovenije (2. člen Pravilnika).

11Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnik napoved vložil na objavljenem obrazcu. Po določbah Pravilnika pa dokazilo o lastništvu podarjene nepremičnine ni obvezna sestavina oziroma priloga k napovedi za odmero davka na darilo, kaj takega pa ne izhaja niti iz ZDDD niti iz ZUP (66. člen ZUP). Toženka se v drugostopenjski odločbi glede obveznih prilog, ki morajo biti priložene k napovedi, sklicuje na 11. člen ZDPN-2, po katerem mora davčni zavezanec napovedi priložiti listine, na podlagi katerih se prenaša lastninska pravica na nepremičninah. Če nepremičnina še ni vpisana v zemljiško knjigo, mora napovedi priložiti tudi dokazilo o načinu pridobitve te nepremičnine. Po tretjem odstavku 7. člena ZDPN-2 pa pri pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja davčna obveznost nastane na dan podpisa listine, s katero stranke ugotovijo priposestvovanje, če takšne listine ni, pa v trenutku pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja oziroma s pravnomočnostjo sodne odločbe.

12Po presoji sodišča je analogna uporaba navedenih zakonskih določb v obravnavanem primeru napačna, saj ne gre za primerljive pravne in dejanske situacije. Določba tretjega odstavka 7. člena ZDPN-2 se sploh ne nanaša na vprašanje vsebine (formalno popolne) vloge oziroma prilog, ki jih mora davčni zavezanec predložiti davčnemu organu za odmero davka, ampak na trenutek nastanka davčne obveznosti. Določba 11. člena istega zakona pa v delu, ki jo citira toženka, ureja primere, ko nepremičnina, v zvezi s prenosom katere se odmerja davek, sploh ni vpisana v zemljiško knjigo, ne pa primerov, ko zemljiškoknjižno stanje ni urejeno, kot se zatrjuje v obravnavanem primeru.

13Dokazilo o lastništvu nepremičnine darovalke, ki ga je davčni organ zahteval od tožnika, po navedenem ne predstavlja obvezne sestavine napovedi za odmero davka na darilo, brez katere te ne bi bilo mogoče vsebinsko obravnavati. To pomeni, da organ iz razlogov, ki jih navaja v izpodbijanem sklepu, tožnikove vloge ni bil upravičen zavreči, kot se pravilno opozarja v tožbi. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi kršitev pravil postopka tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena je zadevo vrnilo davčnemu organu v ponoven postopek, v katerem je ta vezan na stališča sodišča glede uporabe materialnega prva in stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

14Davčni organ in toženka se v razlogih svoje odločitve opredelita tudi do vprašanja lastninske pravice na podarjeni nepremičnini. Menita, da morajo biti pravna dejstva v zvezi s prehodom lastninske pravice s priposestvovanjem ugotovljena z ustreznim aktom oziroma listino. Priposestvovalec lahko zemljiškoknjižno stanje z zemljiškoknjižnim lastnikom uredi s t. i. posadno listino, v primeru spora pa s pravnomočno ugotovitveno sodbo. Ti razlogi se v bistvu nanašajo na vsebinsko presojo tožnikove vloge in bi kot taki kvečjemu narekovali njeno zavrnitev. Ker pa sodišče zadevo vrača davčnemu organu v ponovni postopek, se glede na tožbene ugovore v nadaljevanju opredeljuje tudi do navedenega vprašanja.

15Z darilno pogodbo se darovalec zaveže, da na drugo osebo (obdarjenca) neodplačno prenese lastninsko ali drugo pravico ali na drugačen način v breme svojega premoženja obogati obdarjenca, obdarjenec pa izjavi, da se s tem strinja, (533. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Vprašanje lastninske pravice darovalca na podarjenem premoženju se torej lahko izkaže za sporno v postopku odmere davka od darila. V tem smislu je treba vprašanje lastninske pravice na predmetu darilne pogodbe obravnavati kot predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP.¹ Čim pa je tako, mora davčni organ ali postopek prekiniti do rešitve predhodnega vprašanja na matičnem področju (sodna pristojnost) ali pa sam rešiti to vprašanje z učinkom v konkretni zadevi (drugi odstavek 147. člena ZUP). Slednje pomeni, da bi moral davčni organ listine, ki jih je predložil tožnik, ovrednotiti v smislu 140. člena ZUP in se opredeliti tudi do ostalih dokaznih predlogov, podanih v postopku, in po tako izvedenem posebnem ugotovitvenem postopku ugotoviti relevantno dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim priposestvovanjem predmetne nepremičnin in odločiti po pravilih SPZ (43. člen in naslednji).

16Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

17Glede na uspeh s tožbo je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR, zvišani za DDV po 22 % stopnji, skupaj torej 469,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

¹ Prvi odstavek 147. člena ZUP določa: Če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), ga lahko ob pogojih iz tega zakona organ sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. O prekinitvi postopka izda sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba, razen če ga je izdal organ druge stopnje.