VSM Sklep IV Kp 60261/2022-38

Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 60261/2022 z dne 31. 5. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo denarno kazen 120 dnevnih zneskov z vrednostjo dnevnega zneska 10,00 EUR, skupaj torej 1.200,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska začete denarne kazni določilo en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. in iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Zagovornica sicer ne more uspeti s primarno uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, katero utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje s tem, ko obtožnega predloga ni zavrglo že v fazi (materialnega) preizkusa obtožnega akta, kršilo določbe 435., 437. in 277. člena ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 1 razlogov izpodbijane sodbe v tej zvezi prepričljivo pojasnilo, da je ob prejemu obtožnega predloga opravilo formalni in materialni preizkus akta, pri čemer je materialni preizkus pokazal, da niso podani procesni in materialni pogoji za zavrženje obtožnega predloga. Sodišče prve stopnje je tako ocenilo, da je bilo ob vložitvi obtožbe zadosti dokazov za utemeljen sum, ter zagovornici pravilno pojasnilo, da se v tej fazi postopka ne presoja verodostojnost posameznih (nasprotujočih si) dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi. Glede na vse navedeno pritožnica, ki v okviru uveljavljanega pritožbenega razloga zatrjuje prav to in se torej vsebinsko opredeljuje do dokazov, s katerimi je državni tožilec obrazložil obtožni predlog, neutemeljeno graja kršitev določb 435., 437. in 277. člena ZKP.

5Pritrditi pa je pritožnici, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi prekršilo obdolženčevo pravico do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče sicer ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katere stranka misli, da so pomembna in da jih je treba ugotoviti, ampak ugotavlja tista dejstva, ki so odločilna in za katera oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega ali procesnega zakona. Tako je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za pravilno razsojo, in le, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu ter obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. V skladu s pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ima vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti pravico, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. V sodni praksi so se za izvedbo razbremenilnega dokaza izoblikovala naslednja merila: obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza zatrjuje (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno sredstvo in (3) z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca. Sodišče pri dokaznem predlogu presoja, ali je dokaz materialnopravno relevanten, torej pomemben za ugotavljanje dejanskega stanja in obstoja kaznivega dejanja, in ali predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom. Dokazni predlog lahko zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.¹ Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije je dokaz o alibiju² vedno pravno odločilen in gre obdolžencu v korist. Zato je sodišče obstoj alibija, če obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, dolžno do konca preveriti.³

6V obravnavani zadevi se je obdolženec zagovarjal, da očitanega dejanja ni mogel storiti, ker je kritičnega dne doma „betoniral za meteorne vode“. Pri tem naj bi mu pomagali B. B., C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G., zaslišanje katerih je obramba predlagala tako v fazi posameznih preiskovalnih dejanj kot tudi na glavni obravnavi (list št. 14 in 46). Sodišče prve stopnje ni zaslišalo nobene predlagane priče, svojo odločitev pa je v točki 9 razlogov izpodbijane sodbe, potem ko je povzelo ustaljena merila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave, utemeljilo zgolj z navedbo, da je sodišče glede na vse izvedene dokaze presodilo, da bi bilo izvajanje predlaganih dokazov očitno neuspešno. S táko neustrezno obrazloženo zavrnitvijo dokaznih predlogov, ne da bi predhodno ocenilo njihovo materialnopravno upoštevnost oziroma primernost kot dokaznega sredstva, je sodišče prve stopnje obdolžencu že v naprej odreklo možnost, da z izvajanjem dokazov v svojo korist vpliva na izid postopka. Glede obravnavanega dejanja so bili izvedeni le dokazi v korist obtožbe (izpovedbi priče H. H., zaslišanje katerega je prav tako predlagal državni tožilec, je sodišče prve stopnje odreklo verodostojnost). Takšno enostransko postopanje sodišča prve stopnje pomeni kršitev pravice do obrambe, katera je po oceni pritožbenega sodišča vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Kazenski zakonik se namreč lahko pravilno uporabi le, če so bila vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovljena. O popolno ugotovljenem dejanskem stanju pa v konkretni zadevi ni mogoče govoriti, saj sodišče prve stopnje ni z ničemer preverilo obdolženčevega alibija, katerega je obramba izkazala s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlogi obrambe se namreč v širšem kontekstu dokaznega postopka ne izkažejo za šibke do te mere, da bi vnaprej zanikali njihovo možnost uspeha. Sodišče prve stopnje se je pri očitanem kaznivem dejanju oprlo predvsem na oškodovančevo izpovedbo, vsebino posnetka njegovega klica na 113, izpovedbi oškodovančeve žene in soseda ter na poškodbeni list in mnenje izvedenca sodne medicine dr. I. I., katera temeljita na subjektivnih navedbah oškodovanca o prejetem udarcu. Vsi izvedeni dokazi tako pretežno temeljijo na izjavi oškodovanca. Takšna dokazna situacija (zaenkrat) ne kaže z gotovostjo na popoln dokazni uspeh državnega tožilstva, na katerem sloni breme dokazovanja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti za zatrjevani očitek v opisu dejanja. Najmanj, kar je obramba v dokaznem postopku izkazala, je to, da ni mogoče vnaprej oceniti njenih dokaznih predlogov za zaslišanje kar šestih prič kot neuspešne.

7Kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti, zagreši relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Ugotovljena kršitev terja razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP), zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljeno kršitev in presodilo preostale pritožbene trditve, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene kršitve ni moglo ukvarjati. Nato bo sodišče prve stopnje v zadevi ponovno odločilo.

8Po navedenem je bilo odločiti, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).

¹ Tako sodba VS RS I Ips 34188/2020 z dne 16. 2. 2023.
² Alibi Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje kot dokaz, da obdolženec ob določenem času ni bil na kraju dejanja.
³ Glej odločbi US RS Up-995/15-17 z dne 12. 7. 2018 (točke od 19 do 21 obrazložitve) in Up-34/93 z dne 8. 6. 1995.