UPRS Sodba I U 1607/2020-39

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Toženka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 77/2017 z 9. 10. 2019 zavrnila zahtevo za denacionalizacijo graščine A., stoječa na parceli št. ..., vl. št. ... k.o. ... (stanje ob podržavljenju), danes parcela št. ... k.o. ...

2V obrazložitvi ugotavlja, da je imel bivši lastnik graščine B. B. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojnost v kraju Lukavac, Bosna in Hercegovina (BIH), s čimer je postal državljan FLRJ od 28. 8. 1945 dalje. S tem v zvezi se sklicuje na 1. člen in na prvi odstavek 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ki uzakonja dvojno državljanstvo, to je zvezno in republiško. Ugotavlja, da na področju denacionalizacije med Slovenijo in BIH ni podana vzajemnost. Tako zaključuje, da bivšemu lastniku B. B., kot državljanu LR BIH od 28. 8. 1945 dalje, ne gre status upravičenca do denacionalizacije po tretjem odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ker se nadomestno upravičenje po 12. členu ZDen nanaša na fizične osebe iz drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 9. člena tega zakona, ne pa tudi na fizične osebe iz tretjega odstavka 9. člena ZDen, tožniki ne morejo uveljavljati statusa upravičenca za pok. vlagatelja C. C. kot dediča prvega dednega reda, ki mu je sicer bilo ugotovljeno državljanstvo FLRJ in LR Hrvaške, s katero je podana vzajemnost na področju denacionalizacije.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3Tožniki se z izpodbijano odločbo ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri navajajo, da je bivši lastnik s tem, ko je bil v času od 28. 8. 1945 do 29. 1. 1957 nesporno državljan FLRJ, pridobil status upravičenca do denacionalizacije po 9. členu ZDen. Sklicujejo se na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1676/2006 in poudarjajo, da je relevantno vprašanje državljanstva v času vračanja oziroma v danem primeru v času smrti upravičenca. Ker je bil upravičenec ob svoji smrti državljan Avstrije kot članice EU, je izpolnjen tudi pogoj vzajemnosti. Tako je trditev toženke o domovinski pristojnosti bivšega lastnika podržavljenega premoženja v času podržavljenja v kraju Lukavac, BIH, ter neobstoj vzajemnosti z BIH pravno nerelevantna za odločitev. Nasprotujejo tudi razlagi 12. člena ZDen, ki jo je v izpodbijani odločbi zavzela toženka, in se sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča o razveljavitvi dela prvotnega besedila 12. člena ZDen, ki je uporabo te določbe vezal le na krog oseb iz drugega odstavka 9. člena tega zakona. Do teh sprememb ZDen se toženka v izpodbijani odločbi ni pravilno opredelila oziroma jih ni upoštevala, zaradi česar je po mnenju tožnikov napačno uporabila materialno pravo. Posledično je nepopolno oziroma zmotno ugotovila dejansko stanje glede višine odškodnine,¹ ki je bila v postopku ugotovljena s pomočjo izvedenskega mnenja, na katerega stranka z interesom ni imela vsebinskih pripomb. Sodišču tako predlagajo, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zahtevi C. C. oziroma njegovih pravnih naslednikov za denacionalizacijo graščine A., stoječa na parc. št. ..., vl. št. ... k.o. ... ter zahtevi s 30. 12. 2008 za izplačilo odškodnine po 26. členu ZDen v celoti ugodi; podrejeno naj izpodbijano odločbo odpravi. Hkrati zahtevajo povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis.

5Stranka z interesom D., d. d. v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe. Meni, da tožba ni utemeljena, zato sodišču predlaga, naj jo zavrne.

Odločanje brez glavne obravnave

6Sodišče je za 23. 11. 2022 razpisalo narok za glavno obravnavo, vendar so se stranke glavni obravnavi odpovedale.²

7Sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)³ v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter ob upoštevanju, da za odločitev pravno relevantno dejansko stanje, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, med strankami ni sporno, odločilo na seji.

K I. točki izreka

8Tožba ni utemeljena.

Splošno

9Sodišče uvodoma ugotavlja, da je izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 77/2017 z 9. 10. 2019, s katero je ugodilo reviziji in sodbo Upravnega sodišča RS I U 1586/2015 s 24. 1. 2017 spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odločbo Ministrstva za kulturo s 5. 10. 2015 odpravilo ter zadevo vrnilo temu organu v ponovni postopek. V obrazložitvi je navedlo, da pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja. Zato je stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba in izpodbijana upravna odločba, napačno, zaradi napačne uporabe materialnega prava pa že toženka, ki je sledila dotedanji sodni praksi, ni ugotavljala vseh, za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo odločilnih dejstev.⁴

10Med strankami ni spora o tem, da pravno podlago za denacionalizacijo predstavlja odločba Okrajnega sodišča v Celju Zp 450/46 s 24. 10. 1946, izdana na podlagi Zakona o zaplembi, iz katere izhaja, da je bila parc. št. ... ..., vpisana v zk vl. št. ... k.o. ..., zaplenjena B. B. (B. B., roj. ... v kraju ..., umrl ... v kraju ...). Sporno ni niti, da je imel bivši lastnik B. B. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojnost v kraju Lukavac, BIH.

11V ponovljenem postopku je toženka ugotavljala, ali je podan status upravičenca do denacionalizacije po 9. členu ZDen oziroma nadomestnega upravičenca po 12. členu tega zakona.

O statusu upravičenca do denacionalizacije po 9. členu ZDen

12Po prvem odstavku 9. člena ZDen so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. V primeru, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec (tretji odstavek te določbe). Med strankami je sporna razlaga citirane določbe.

13Sodišče pritrjuje toženki, da je glede na določbo 9. člena ZDen pravno relevantno stanje ob podržavljenju, pri čemer so osebe, ki so bile ob podržavljenju jugoslovanski državljani z domovinsko pristojnostjo oziroma republiškim državljanstvom izven ozemlja sedanje Republike Slovenije, denacionalizacijski upravičenci le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, na območju katere so bile te osebe ob podržavljensju domovinsko pristojne.⁵ Ker je med strankami nesporno, da je bil B. B. v času podržavljenja državljan FLRJ in BIH ter da med Slovenijo in BIH ni podana vzajemnost na področju denacionalizacije, je pravilna odločitev organa v izpodbijani odločbi, da mu ne gre status upravičenca po tretjem odstavku 9. člena ZDen.

14Na odločitev ne vpliva, da je B. B. pozneje postal državljan Avstrije, torej države izven nekdanje Jugoslavije, saj je ključna navezna okoliščina državljanstvo z domovinsko pristojnostjo ob podržavljenju.⁶

15Tožniki ne morejo uspeti s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1676/2006 z 21. 5. 2008, saj se nanaša na v bistvenem drugačne dejanske okoliščine. V omenjeni zadevi se je namreč upravičenec štel za jugoslovanskega državljana in državljana LR Slovenije od 28. 8. 1945 do 8. 11. 1945, ko mu je državljanstvo prenehalo zaradi pridobitve avstrijskega državljanstva, medtem ko v obravnavani zadevi B. B. ob podržavljenju nesporno ni bil domovinsko pristojen na območju takratne LR Slovenije.

O nadomestnem upravičenju po 12. členu ZDen

16Utemeljen pa ni niti tožbeni ugovor glede nadomestnega upravičenja do denacionalizacije za pok. C. C. po 12. členu ZDen, ki določa, da če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona.

17Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 394/2005 z 2. 11. 2005, se, glede na to da zakonodajalec 12. člena ZDen (ki izenačuje položaj vseh pravnih naslednikov oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, in ki niso upravičenci po 9. členu ZDen) po dopolnitvi 9. člena tega zakona z novim tretjim odstavkom⁷ ni spremenil oziroma prilagodil zakonodajajnemu cilju,⁸ res zdi, kot da 12. člen ZDen zajema vse kategorije oseb iz 9. člena tega zakona, torej tudi tiste iz tretjega odstavka.

18Kljub temu pa Vrhovno sodišče RS stoji na stališču, da se 12. člen ZDen ne nanaša na primere iz tretjega odstavka 9. člena tega zakona in pojasnjuje, da bi bila uporaba 12. člena ZDen tudi za primere iz tretjega odstavka 9. člena ZDen v nasprotju z jasno izraženim namenom zakonodajalca (retorzija), bila pa bi tudi nesmislena. Ne samo zato, ker (je po sklepanju z nasprotnim razlogovanjem jasno, da) 12. člen ZDen pravno nasledstvo pravice do denacionalizacije veže na neobstoj jugoslovanskega državljanstva, pač pa predvsem zato, ker bi pomenila, da je zakonec ali dedič prvega dednega reda osebe iz tretjega odstavka 9. člena ZDen upravičenec že samo, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen, torej brez nosilenga pogoja, na katerem temelji tretji odstavek te določbe, to je vzajemnosti. Retorzija (ki jo določa tretji odstavek 9. člena ZDen) bi bila potem povsem navidezna. Osebe iz tretjega odstavka 9. člena ZDen sicer ne bi bile upravičenci, pač pa bi to bili njihovi najožji svojci. Iz povedanega sledi, da se določba 12. člena ZDen ne nanaša na primere iz tretjega odstavka 9. člena tega zakona.⁹

Sklepno

19Po povedanem je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

20Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Tožniki zahtevajo tudi odločitev o izplačilu odškodnine po 26. členu ZDen.
² Dopis tožnikov z 28. 10. 2022, dopis prve stranke z interesom s 14. 11. 2022, dopis druge stranke z interesom s 15. 11. 2022, poziv toženki z 29. 11. 2022.
³ Po prvem odstavku 279.a člena ZPP lahko sodišče s soglasjem strank v sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, če se stranki obravnavi pisno odpovesta.
⁴ Glej: 15. točka sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 77/2017 z 9. 10. 2019.
⁵ Tako tudi: sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 495/2009 z 29. 9. 2011, I Up 448/2005 z 12. 5. 2005 in I Up 774/2005 s 25. 5. 2006 ter sodba Upravnega sodišča RS I U 1620/2010 z 21. 12. 2010.
⁶ Primerjaj: sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 495/2009 z 29. 9. 2011.
⁷ Novela ZDen-B, objavljena 25. 9. 1998 v Uradnem listu RS 65/1998.
⁸ Kot navaja Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 394/2005, je iz zakonodajnega gradiva za novelo ZDen-B razvidno, da se je zakonodajalec za to novelo odločil, ker slovenski državljani v republikah bivše SFRJ, ki imajo z zakonom urejeno denacionalizacijo (na primer v Republiki Hrvaški), nimajo pravice do vrnitve podržavljenega premoženja. Namen zakonodajalca je bil torej pogojevati status upravičenca s pogojem vzajemnosti, s katerim naj bi se zagotovil slovenskim državljanom položaj upravičenca v državah, ki imajo zakonsko ureditev vračanja podržavljenega premoženja in katerih državljanom ZDen daje položaj upravičenca.
⁹ Tako tudi: Vrhovno sodišče RS v sodbah I Up 542/2004 s 14. 11. 2007, X Ips 888/2007 z 2. 4. 2008 in X Ips 24/2008 z 10. 11. 2010.