VSC Sklep II Cp 374/2023

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1S sklepom opr. št. Pr 145/2023 z dne 29. 9. 2023 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se A. A., rojenega ... 1992, ... zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik za dobo do 29. 11. 2023. Sodišče prve stopnje je na podlagi obvestila, upoštevajoč določbe od 60. do 64. člena ZDZdr, dne 29. 9. 2023 uvedlo postopek zadržanja, določilo po uradni dolžnosti odvetnika ter angažiralo sodno izvedenko psihiatrične stroke. Nato je na naroku zaslišalo pacienta, izvedenko in vpogledalo v poročilo Policijske uprave Celje, Policijska postaja Velenje z dne 27. 9. 2023. Po tako izvedenem postopku je sodišče ugotovilo, da je pri zadržani osebi prišlo do izrazitega poslabšanja osnovne duševne motnje, to je paranoidne shizofrenije, zaradi opustitve vzdrževalne antipsihotične terapije. Pri zadržani osebi je prisotno akutno poslabšanje hude in ponavljajoče se duševne motnje. Zaradi izrazitih formalnih in vsebinskih motenj mišljenja ima zadržana oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. S svojim ravnanjem pa je hudo ogrožal svoje in tuje zdravje in življenje. Kljub temu, da je pacient zanikal, da je bil fizično agresiven, pa je sodišče prve stopnje prišlo do nasprotnega zaključka, saj je sodišče na podlagi sprejemnega zapisnika in poročila policije ugotovilo, da je bilo v zadnjem obdobju potrebno večkratno posredovanje policije, ker je zadržani bil agresiven do stanovalcev. Huje je ogrožal življenje drugih, to njegovo ravnanje pa je izključno posledica bolezenskega stanja, ki ga je nujno potrebno zdraviti, saj če se ne bi zdravil, bi lahko prišlo do stopnjevanja psihotičnih vsebin in še do izrazitejših vedenjskih odklonov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zadržani tudi huje ogrožal svoje zdravje in celo življenje. Pacient je sam povedal, da ni bolan in da ne jemlje terapije, izvedenka pa je povedala, da je pri zadržanem prisotna huda duševna motnja panaroidna shizofrenija zaradi katere, če se ne bo zdravil, bi lahko prišlo do zagona psihoze in do izrazitejših vedenjskih odklonov, ko se je v preteklosti že porezal po vratu in po zapestju. Dolgoročno bo zaradi nezdravljenja hudo ogroženo njegovo zdravje, zadržani pa je dne 26. 9. 2023 pri intervenciji grozil s samomorom. Sodišče je tako zaključilo, da zaradi duševne motnje, zaradi katere ima zadržani hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojih ravnanj, huje ogroža svoje zdravje in celo življenje. Izvedenka je ugotovila, da zaenkrat druge oblike pomoči, razen zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom, ne pridejo v poštev. Tako ne pridejo v poštev ne ambulantno zdravljenje, pa tudi ne nadzorovana obravnava, ki se izvajata v domačem okolju in oba ukrepa nista primerna ukrepa za zdravljenje zadržane osebe. Sodišče pa je v celoti sledilo izvedenki glede nadaljnje dobe zadržanja, za čas dveh mesecev, od dneva naroka. V tem času se pričakuje najprej umik psihotične simptomatike, boljša uvidevnost v svoje stanje in boljša pripravljenost za sodelovanje v drugih oblikah zdravljenja. Sodišče je še zaključilo, da se lahko zadržano osebo pred potekom tega obdobja premesti na odprti oddelek, če bo pacient sposoben sodelovati pri takem zdravljenju, ali pa se ga tudi odpustiti iz oddelka pod posebnim nadzorom nazaj v domsko okolje, v kolikor se bo njegovo stanje že pred tem v zadostni meri izboljšalo.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje zadržana oseba po pooblaščencu, odvetniku B. B. iz Slovenskih Konjic. Pritožbo podaja zoper sklep v celoti in sicer iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka in predlaga, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi najprej navaja, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa zgolj navedlo, da se zadržani zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik za dobo do 29. 11. 2023. Takšen izrek sklepa pa je pomanjkljiv, saj ne vsebuje natančne določbe pričetka datuma zadržanja in navedbe trajanja zadržanja v mesecih. Sodišče sicer v točki 14. izpodbijanega sklepa v obrazložitvi navaja, da je prvi dan zadržanja dne 29. 9. 2023 in da traja do dva meseca, vendar z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa ni moč sanirati napak v izreku. Zaradi opustitve navedbe začetka zadržanja in trajanja zadržanja v mesecih je po mnenju zadržanega, izrek izpodbijanega sklepa pomanjkljiv in se ne more preizkusiti. Nato navaja, da se zadržani strinja z materialnopravno podlago, ki jo je uporabilo pri odločanju sodišče prve stopnje in sicer je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe člena 39 ZDZdr. Vendar pa je pri izreku ukrepa poseglo v pravico zadržane osebe do osebne svobode in pravico do varstva duševne integritete ter v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Sodišče tudi ni upoštevalo načela sorazmernosti. Po mnenju pritožnika pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo temeljne postavke za zadržanje zadržanega brez njegove privolitve, to je, da zadržani huje ogroža svoje zdravje in predstavlja nevarnost za okolico. V konkretnem primeru razlog za zadržanje, ko naj bi bil zadržani dne 26. 9. 2023 nasilen do sosedov, ki živijo v istem stanovanjskem bloku kot zadržani, to ne pomeni resnega ogrožanja zdravja takšne stopnje, da bi ta narekovala prisilno zdravljenje. Večkratno posredovanje policije od dne 27. 5. 2023 do 26. 9. 2023 v stanovanjskem bloku, v katerem prebiva zadržani ne utemeljuje prisilnega zdravljenja. Zadržani je zanikal, da bi bil agresiven in da bi imel samomorilske misli in da je imel prisluhe. Navedenega tudi izvedenka ni ugotovila. Nadalje sodišče na podlagi mnenja izvedenke zaključuje, da gre pri zadržanem za duševno motnjo iz shizofrene skupine. Izvedenka pa nikjer izrecno ne pojasni, s katerimi konkretnimi ravnanji naj bi zadržani ogrožal lastno življenje. Sodišče prve stopnje je tako nedvomno preuranjeno zaključilo, da drugi milejši ukrepi, niso primerni. Sodišče je v izpodbijanem sklepu zmotno zaključilo, da zadržani ogroža sebe. Šele ugotovitev konkretnih okoliščin, v katerih bolnik resno ogroža sebe ali okolico, je podlaga za izbiro ukrepa, s katerim je mogoče odvrniti nevarnost, ki jo posamezen bolnik predstavlja zase ali za okolico. Konkretne okoliščine in ogrožajoča ravnanja morajo resnično obstajati in ne sme biti podan noben dvom v resničnost okoliščin, kar pa v konkretnem primeru ni moč trditi, saj je pridržani natančno pojasnil, kaj je počel in zakaj. V sporu je s stanovalci zaradi njegovega predvajanja glasbe, zaradi tega pa pritožnika ni moč prisilno zadržati v psihiatrični bolnišnici. Po mnenju zadržanega gre za posamične dogodke in ne gre za neka trajajoča, nevarna in ogrožajoča dejanja. Ravnanja zadržanega ne potrjujejo potrebe po prisilnem zdravljenju. Sodišče mora v vsakem primeru ugotoviti konkretne okoliščine in presoditi ali so to okoliščine, da omogočajo sklepanje na realno ogroženost zadržanega. Iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo konkretna dejstva, ki bi s potrebno zanesljivostjo utemeljevala pravni sklep o hujšem ogrožanju življenja pridržanega ali življenja drugih ali hujšega ogrožanja zdravja nasprotnega udeleženca ali zdravja drugih ali pa, da nasprotni udeleženec povzroča premoženjsko škodo sebi ali drugim. V zakonu so tako določeni strogi pogoji za izrek takšnega ukrepa. Zato predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Neutemeljeno pritožnik v pritožbi navaja, da je izrek sklepa Pr 145/2023 z dne 29. 9. 2023 obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ker ga ni mogoče preizkusiti, ker po mnenju pritožbe ni določen tek začetka izvajanja ukrepa in sicer zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik. Ta pritožbeni razlog ni podan, saj je izrek sklepa sodišča prve stopnje oblikovan in sestavljen skladno z zakonsko določbo iz prvega odstavka 48. člena ZDZdr. Po tej določbi, če sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za sprejem na oddelek pod posebnim nadzorom s sklepom odloči, da se osebo sprejme v oddelek pod posebnim nadzorom in določi tudi čas zadržanja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, ter psihiatrično bolnišnico, ki naj osebo sprejme. Iz te zakonske določbe tako jasno izhaja, da mora sodišče prve stopnje med drugim določiti čas zadržanja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev in ta določba torej ne zahteva od sodišča, da natančno navede datum od kdaj se ta ukrep izvaja. Sodišče prve stopnje je tako zadostilo zakonski določbi iz prvega odstavka 48. člena ZDZdr, kajti določilo je čas zadržanja osebe, ki ni daljši od šestih mesecev, saj traja le do dne 29. 11. 2023. Sklep je bil izdan dne 29. 9. 2023 in je bil izdan glede časa trajanja ukrepa na podlagi mnenja izvedenke, ki je v mnenju navajala, da je potreben čas izvajanja ukrepa od dneva oprave naroka, pa nato v času trajanja dveh mesecev. Tako ta kršitev kot pritožbeni razlog, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni določilo dneva trajanja začetka ukrepa, ni storjena. Izrek sklepa tako ni pomanjkljiv, saj je doba zadržanja določena znotraj zakonskega roka in zakon določa, da mora sodišče določiti samo čas zadržanja, čemur je sodišče prve stopnje sledilo, s pravilno oblikovanostjo izreka ukrepa v sklepu opr. št. Pr 145/2023 z dne 29. 9. 2023.

5Sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine te osebe, zlasti v pravico do osebne svobode, pravico do varstva duševne integritete in v pravico do prostovoljnega zdravljenja in tudi v pravico do odklonitve zdravljenja. Vendar pa je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravilno poseglo v te pravice in je s sklepom nadomestilo odločitev osebe o lastnem zdravljenju, saj je ugotovilo, da zaradi duševne motnje zadržni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, hkrati pa je zdravljenje potrebno zaradi varstva njegovega zdravja. Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je dopustno le, če so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi zakonsko zahtevani pogoji, navedeni v tej določbi. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke ugotovilo, da zadržani boleha za hudo duševno motnjo, to je paranoidno shizofrenijo. Sodišče je ocenilo, da je pri zadržanemu zaradi, že dalj časa potekajoče paranoidne shizofrenije nevarnost za kronoficirano klinično sliko. Pri zadržanem gre za takšno obliko psihične motnje, da je njegova presoja realnosti in sposobnost obvladovanja hudo motena, saj je to posledica paranoidne shizofrenije, za katero boleha zadržani. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je zaradi narave duševne motnje te osebe nujno potrebno, da se mu omeji svoboda gibanja, oziroma preprečijo stiki z okolico, ker so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Obstoj duševne motnje je pritožnik tekom postopka na prvi stopnji zanikal, v pritožbi pa na tem ne vztraja. Pritožnik v pritožbi neutemeljeno zanika, da ni nikogar ogrožal. Ta pritožbeni razlog ni podan, ker je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke in izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da zadržani huje ogroža tuje zdravje in življenje, ter da je njegovo ravnanje izključno posledica bolezenskega stanja, ki ga je nujno potrebno zdraviti, saj če se ne bi zdravil, bi lahko prišlo do stopnjevanja psihotičnih vsebin in še do izrazitejših vedenjskih odklonov, ki so v preteklosti že bili opisani. Zadržana oseba se že dalj časa agresivno vede, to pa izhaja iz odgovora PP Velenje z dne 27. 9. 2023, od koder izhaja, da je morala policija v letošnjem letu v obdobju od 27. 5. 2023 do 26. 9. 2023 večkrat posredovati na naslovu kjer prebiva zadržana oseba in sicer zaradi prijav s strani njegovih sosedov, najprej zaradi njegovega vpitja in zaradi neprimernega obnašanja, nazadnje pa tudi, ker je s predmetom napadel določeno osebo v stanovanjskem bloku in je brcnil mamo z otrokom. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe zadržane osebe, da ne boluje za težjo obliko duševne motnje, zaradi katere je v takšnem stanju huje ogrožal zdravje in življenje drugih. Te njegove navedbe so v očitni opreki s, strani sodišča prve stopnje izvedenimi dokazi, kajti vse to izhaja tako iz mnenja izvedenke, kot tudi iz poročila PP Velenje in iz sprejemnega zapisnika. Prav tako v posledici svoje hudo poslabšane duševne motnje zaradi katere ima zadržani hudo moteno presojo realnosti, ni sposoben obvladovati svojih ravnanj in zaradi tega tudi huje ogroža svoje zdravje in celo življenje. Zadržani zanika, da je bil bolan, priznava pa, da ne jemlje terapije. Ker je pri zadržanem prisotna huda depresivna motnja in v primeru, če se ne bo zdravil, bi lahko prišlo do stopnjevanja psihotičnih vsebin in še do izrazitejših vedenjskih odklonov, ki so v preteklosti že bili opisani pri zadržanemu in je zato potreben ta ukrep zdravljenja. V stanju zagona psihoze je namreč zadržani v preteklosti že hudo ogrožal svoje zdravje in življenje s tem, da se je porezal po vratu in zapestju. Prav nezdravljena psihoza z leti kronificira, pride do organskih sprememb na možganih, ki so ireverzibilne in vse manj dostopne korekciji in zato z nezdravljenjem svojega bolezenskega stanja, zadržani dolgoročno hudo ogroža svoje zdravje. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo samo tistih razlogov za zadržanje, katere v pritožbi izpostavlja zadržani, ko navaja, da je bil dne 26. 9. 2023 nasilen do sosedov, kar ne pomeni resnega ogrožanja zdravja v takšni stopnji, da bi ta narekovala prisilno zdravljenje in da tudi večkratno posredovanje policije zaradi kršitve javnega reda in miru v obdobju od 27. 5. 2023 do dne 26. 9. 2023 v stanovanjskem bloku v katerem prebiva zadržani in da to ne utemeljuje prisilnega zdravljenja, temveč je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje glede ogrožanja življenja in zdravja drugih ugotovilo večji obseg in hujše kršitve kot jih v pritožbi navaja pritožnik. Sodišče je ugotovilo, da v posledici svoje hude ponavljajoče se duševne motnje, zaradi katere ima zadržani trenutno hudo moteno presojo realnosti in ni sposoben obvladovati svojih ravnanj, pacient huje ogroža zdravje in tudi življenje drugih. Sodišče prve stopnje je namreč iz zapisnika ob sprejemu v PB Vojnik ugotovilo, da je sprejemni psihiater iz protokola nujne intervencije razbral, da je bilo pri zadržani osebi že dlje časa potrebno posredovanje policije, saj nenehno napada stanovalce. Na dan sprejema je brcal mamo z otrokom, dan prej pa je z zidakom v roki napadel moškega. To pa so nedvomno taka dejanja, s katerimi je huje ogrožal tuje zdravje in življenje. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na dan 26. 9. 2023, ko je prišla policija zaradi prijave s strani sosedov na kraj prebivališča, pridržani še vedno norel in grozil s samomorom. Tako ne držijo pritožbene trditve, da s svojim ravnanjem zadržani ni ogrožal svojega življenja, saj je grozil s samomorom. Izvedenka pa je ugotovila, da bo zaradi nezdravljenja prišlo do stopnjevanja psihotičnih vsebin in še do izrazitejših vedenjskih odklonov, ki so se v preteklosti že dogajali, ko je v stanju zagona psihoze zadržani že hudo ogrožal svoje zdravje in življenje s tem, da se je porezal po vratu in zapestju. Prav tako je izvedenka podala mnenje, da se nezdravljenje psihoze z leti kronificira, pride do organskih sprememb na možganih, ki so ireverzibilne in vse manj dostopne korekciji in zato z nezdravljenjem svojega bolezenskega stanja pacient hudo ogroža svoje zdravje. Tako iz mnenja izvedenke, kakor tudi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je zadržani dne 27. 9. 2023 norel in grozil s samomorom in je sodišče prve stopnje s tem pravilno materialnopravno ugotovilo, da je zadržani huje ogrožal svoje zdravje. To izhaja tudi iz mnenja izvedenke, da bo prišlo do ogrožanja zdravja zadržanega zaradi nezdravljenja, kajti do svojih ravnanj ni realen in zadržani ni sposoben obvladovati svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je s svojim ravnanjem, ki je opisano pred sprejemom v bolnišnico zadržani huje ogrožal svoje in tuje zdravje in življenje. Takšno njegovo ravnanje pa je izključno posledica bolezenskega stanja. Tako je tudi izvedenka pojasnila s katerimi konkretnimi ravnanji je zadržani ogrožal lastno življenje in pritožba v tem delu tako ni utemeljena.

6Iz, s strani sodišča prve stopnje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je pritožnik huje ogrožal tuje zdravje in življenje stanovalcev v bloku in da je njegovo ravnanje izključno posledica bolezenskega stanja, prav tako pa je huje ogrožal svoje zdravje in celo življenje. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo kumulativno vse pogoje za izrek ukrepa, ki izhaja iz izreka sklepa sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je strinjalo s sodno izvedenko, da v kolikor se zadržani ne bo zdravil, se bo psihoza še naprej poglabljala, njegov stik z realnostjo se bo znatno zmanjševal in vrnitev v domače okolje trenutno ni mogoča, saj v njegovem stanovanju ni navzočih drugih oseb, ki bi mu lahko nudile pomoč. Le redna terapija v obdobju vsaj dveh mesecev, bo zadržanemu omogočila potreben uvid v bolezensko stanje, v nujnost jemanja terapije, s tem pa se bo zmanjšalo tako ogrožanje zdravja in življenja zadržanega, kakor tudi drugih. Sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbenim navedbam zadržane osebe, da bi se lahko njegovo zdravstveno stanje izboljšalo, že z drugimi milejšimi oblikami zdravljenja.

7Ravnanje zadržanega je tako potrdilo potrebo po zdravljenju, kot ga je določilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo konkretne okoliščine in presodilo, da so te takšne, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr in je zato pravilno zadržanega pacienta zadržalo v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da druge oblike zdravljenja razen zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom, ne pridejo v poštev. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da milejše oblike zdravljenja, kot je zdravljenje na odprtem oddelku bolnišnice ali ambulantno zdravljenje, trenutno ne pridejo v poštev, saj je pacient bolezensko popolnoma neuvideven in pri teh oblikah zdravljenja ne bi sodeloval. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da glede na pacientovo sedanje psihofizično stanje prejemanja psihiatrične terapije pod nadzorom in spremljanjem njegovega psihofizičnega stanja, je to mogoče le na oddelku pod posebnim nadzorom in tako ne ambulantno zdravljenje in ne nadzorovana obravnava, ki se izvajata v domačem okolju, nista primerna ukrepa za zdravljenje, poleg tega pa se zahtevata tudi aktivno sodelovanje pacienta v procesu zdravljenja, na kar pa zadržani ni pristal. Zato je trenutno potrebno izvajati nadzor nad jemanjem medikamentozne terapije in spremljati njegovo psihofizično stanje in tako niso podane pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni opravilo testa sorazmernosti izrečenega ukrepa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je trenutno potrebno pri zadržanem nadzorovati in urediti ustrezno farmakoterapijo, katere sedaj dalj časa ni jemal, ter ga predvsem spremljati glede rednega jemanja terapije in tudi spremljati njegovo psihofizično stanje, kajti zadržana oseba do sedaj ni nikoli dosegel dobre uvidevnosti po potrebi, po rednem jemanju medikamentozne terapije. Uvedba nadzorovane obravnave bi bila smiselna šele po končanem bolnišničnem zdravljenju.

8Pritožnik navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da druge oblike zdravljenja ne pridejo v poštev. Temu ni tako, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke, ki je v mnenju izrecno navedla in podala strokovno oceno, da glede na prejšnje izkušnje daljših hospitalizacij in slabega sodelovanja pri zdravljenju, korist predhodnih pridržanj ne bo dosežena z drugimi oblikami zdravljenja. Meni, da je potrebno zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom v obdobju dveh mesecev od dneva oprave naroka. V tem času se pričakuje najprej umik psihotične simptomatike, boljša uvidevnost pacienta v svoje stanje in boljša pripravljenost za sodelovanje v drugih oblikah zdravljenja. Izvedenka je tudi izrecno poudarila, da glede na to, da pacient doslej ni nikoli dosegel dobre uvidevnosti po potrebi po rednem jemanju medikatozne terapije, pa bi bila smiselna uvedba nadzorovalne obravnave, vendar šele po končanem bolnišničnem zdravljenju. Druge oblike zdravljenja pa niso mogoče in niso zadržanemu v korist.

9Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno navedlo, da je potrebno zadržanega sprejeti na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve, ker so kumulativno podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kar je narekovalo, da je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zadržana oseba zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom PBV za dobo do dveh mesecev. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1 zavrnilo pritožbo zadržane osebe kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo vse, v sklepu citirano materialno pravo. Sam pritožbeni preizkus pa ni pokazal kršitev, na katere mora paziti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti. Zato je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo zadržane osebe kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1 in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr.

10Odvetnik zadržane osebe je priglasil pritožbene stroške kot strošek odvetnika zadržanega. Glede na določilo 68. člena ZDZdr stroški postopka bremenijo sodišče in tako bo tudi o pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.