VSRS Sklep X DoR 22/2023-6

Predlog se zavrže.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za javno upravo, št. 021-124/2018/48 z dne 30. 9. 2020. Z navedeno odločbo je upravni organ zaradi tožnikovega neizpolnjevanja pogoja dejanskega prebivanja iz prvega odstavka 17. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj zaradi končne razsodbe arbitražnega sodišča na podlagi Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (v nadaljevanju ZUVRAS),¹ zavrnilo njegovo vlogo za pridobitev finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji.

2Upravno sodišče je odločitvi toženke pritrdilo. Ugotovilo je, da sta bila tožnik in njegova žena (za katero je uveljavljal, da je oseba, ki vpliva na višino finančne pomoči iz drugega odstavka 17. člena ZUVRAS) 28. 6. 2017 že solastnika nepremičnine v Republiki Sloveniji, kjer sta imela prijavljeno stalno prebivališče, zato bi bila dodelitev finančne pomoči v nasprotju z namenom zakona. Poleg tega tožnik tudi ni izkazal, da bi v času razglasitve arbitražne razsodbe z ženo dejansko prebivala v objektu v Parecagu. Ker je navedeni pogoj dejanskega prebivanja v prvem odstavku 17. člena ZUVRAS določen kot alternativa pogoju stalnega prebivališča za primer, da prijava slednjega na lokaciji dejanskega prebivanja ni bila mogoča iz objektivnih razlogov (npr. zaradi spornega mejnega območja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, kjer ni bilo mogoče administrativno urediti prijave stalnega prebivališča), je Upravno sodišče sprejelo stališče, da mora pogoj dejanskega prebivanja vsebinsko ustrezati pojmu stalnega prebivališča, kot je opredeljen v 3. točki 2. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1). O dejanskem prebivanju na naslovu nepremičnine na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja Republike Slovenije, je zato mogoče govoriti, če je oseba tam stalno prebivala in je bil to center njenih življenjskih interesov. V tožnikovem primeru zato ne zadostuje, da je bil 28. 6. 2017 v objektu v Parecagu, niti da je tam prebival krajši čas pred tem oziroma da je tam prebival občasno. Po izvedbi dokazov je sodišče presodilo, da je center življenjskih interesov tožnika in njegove žene na Vrhniki, objekt v Parecagu pa je počitniški objekt, kjer je tožnik gotovo pogosto bival, zlasti poleti, lahko pa tudi kdaj pozimi (glede na to, da v tem času ni bil zaposlen).

3Tožnik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije. Navaja vprašanja:

◦ Ali je v konkretni zadevi glede na konkretno dejansko stanje materialnopravno pravilna odločitev Upravnega sodišča RS, da tožeči stranki ne pripada upravičenje do finančne pomoči za nakup nepremičnine v RS in preselitev?

◦ Ali je materialnopravno pravilno in zakonito stališče, da uveljavljena finančna pomoč ne pripada iz razloga, ker je tožnik že predhodno bil zemljiškoknjižno lastnik tudi nepremičnine v Sloveniji in da domnevno iz tega razloga v zakonu določena finančna pomoč ne pripada?

◦ Kakšen je pomen oziroma kako je razumeti in razlagati ter uporabiti zakonsko določilo 17. člena ZUVRAS, ki pogoje lastništva ali solastništva, državljanstva in stalnega prebivališča oziroma podredno dejanskega bivanja veže na datum 28. junija 2007 in kakšno obdobje dejanskega bivanja je materialnopravno pomembno za izpolnitev tako zapisanega zakonskega pogoja ter kaj so oziroma kakšni so časovni pogoji glede predhodnega trajanja tega "dejanskega" bivanja;

◦ Kakšen pomen in ali sploh imajo kakšen pomen za ugotavljanje resničnega dejanskega bivanja sicer poizvedbe iz formalnih evidenc, ki so že v izhodišču vezane na formalno prijavljeno prebivališče, ko drugačne ne morejo biti, ob tem, da le stranka sama lahko pojasnjuje in predstavi, kje je v določenem pravno relevantnem trenutku štela lokacijo za svoje dejansko bivanje za izpolnjevanje vseh svojih osnovnih življenjskih potreb?

◦ Ali je v konkretni zadevi glede na konkretno dejansko stanje pravilno uporabljen oziroma upoštevan pojem "dejansko bival", kot v zakonu določenem za nadomestitev sicer primarno pogoja uradno prijavljenega prebivališča glede na že predvideno nezmožnost uradne prijave na nepremičninah, ki si jih je že predhodno prilaščala in na njih dejansko izvajala jurisdikcijo Hrvaška (celo dostopanje je bilo možno le preko kontrole)?

4Predlog ni popoln.

5Predlog za dopustitev revizije je posebna vrsta sodnega predlagalnega akta, ki zaradi narave revizije kot sredstva za zagotavljanje pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zahteva od stranke pravno skrbno in natančno ter konkretno utemeljitev. Tako mora predlagatelj v skladu z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP v predlogu natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevan kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča od katerega naj bi odločitev odstopala oziroma neenotnost sodne prakse. V nasprotnem primeru revizijsko sodišče predlog zavrže (šesti odstavek istega člena).

6Sestavni del predloga je torej tudi navedba okoliščin, ki kažejo, da odgovor na predlagano pravno vprašanje ni pomemben le z vidika predlagateljevega interesa v konkretni zadevi, ampak je potreben zaradi koristi pravnega reda kot celote. V skladu z dosedanjimi stališči Vrhovnega sodišča se utemeljitev pomembnosti zahteva za vsako vprašanje posebej in ne zadošča le povzemanje določbe 367. a člena ZPP.²

7Obravnavani predlog te vsebine nima, saj se niti z besedo ne dotakne okoliščin, ki bi kazale na pomembnost odločanja o postavljenih vprašanjih. Dejansko je vložen kot revizija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v njem pa predlagatelj nasprotuje tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju (trdi, da je bilo dejansko bivanje v Parecagu na dan 28. 6. 2017 in v nekem celo daljšem časovnem obdobju potrjeno s pričami in da sta oba z ženo tamkajšnjo lokacijo štela za svoj dom), kar sploh ni revizijski razlog (drugi odstavek 370. člena ZPP). V zaključku je naveden zbirnik petih vprašanj, ki sama zase prav tako ne izpolnjujejo navedenih zadev po konkretni in natančni opredelitvi pravnega vprašanja.

8Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlog zavrglo (šesti odstavek 367.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Navedena določba se v celoti glasi: Državljan Republike Slovenije, ki je bil 28. junija 2017 lastnik, solastnik oziroma skupni lastnik ali najemnik nepremičnine na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja Republike Slovenije, in je imel na naslovu te nepremičnine prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej dejansko prebival, je upravičen do finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji. Do finančne pomoči je upravičen tudi državljan Republike Slovenije, ki je nepremičnino iz prejšnjega stavka podedoval, če je imel na njenem naslovu 28. junija 2017 prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej takrat dejansko prebival. Z upravičenci iz prvega stavka tega odstavka je izenačen tudi imetnik služnosti stanovanja in druga oseba, ki prebiva v stanovanju na podlagi primerljivega pravnega razmerja, če je državljan Republike Slovenije in izpolnjuje druge pogoje iz prvega stavka tega odstavka.
² Npr. sklepa III DoR 1/2023 z dne 15. 2. 2023 in III DoR 56/2022 z dne 17. 3. 2022.