VSRS Sodba I Ips 22610/2018

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom VIII K 22610/2018 z dne 24. 8. 2021 ustavilo kazenski postopek zoper obdolžena A. A. in B. B. zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolžene A. A. zavrglo kot nedovoljeno, pritožbo pooblaščenke oškodovanke kot tožilke pa zavrnilo kot neutemeljeno in oškodovanki kot tožilki v plačilo naložilo sodno takso.

2Zoper sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina zaradi kršitve po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 90. člena KZ-1 in drugim odstavkom 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), zaradi kršitve po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 391. členom in 357. členom ZKP. V zahtevi je uveljavljal tudi kršitev 2. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) v zvezi s 23. in 26. členom Ustave RS. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in skladno z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP ugotovi kršitev zakona.

3Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo v odgovor poslalo obdolžencema in zagovorniku obdolžene A. A., odvetniku Saši Ostrožniku, ki nanjo niso odgovorili.

B.

4Na podlagi podatkov iz izpodbijanega sklepa in kazenskega spisa Vrhovno sodišče uvodoma izpostavlja za presojo pomembna procesna dejstva obravnavane zadeve:

– prvostopenjsko sodišče je razpisalo in dne 22. 6. 2021 opravilo glavno obravnavo;

– nov narok za glavno obravnavo je bil razpisan za dne 24. 8. 2021, vendar ga je sodišče dne 20. 8. 2021 preklicalo in je dne 24. 8. 2021 izdalo sklep o ustavitvi kazenskega postopka (ob presoji, da je dne 25. 7. 2021 nastopilo zastaranje kazenskega pregona);

– zoper sklep je pritožbo vložila pooblaščenka oškodovanke kot tožilke iz razloga kršitve materialnega zakona. Uveljavljala je, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo potek zastaralnega roka;

– kazenski pregon zoper obdolženca je glede na podatke spisa dejansko zastaral dne 27. 9. 2021, to je po izdaji sklepa prvostopenjskega sodišča in še preden je bila zadeva predložena v odločanje pritožbenemu sodišču;

– sodišče druge stopnje je o pritožbi zoper sklep odločilo dne 5. 5. 2022 in je pritožbo pooblaščenke oškodovanke kot tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

5V postopanju sodišč prve in druge stopnje vrhovni državni tožilec prepozna kršitev kazenskega zakona in več kršitev določb kazenskega postopka. Sodišču prve stopnje očita kršitev kazenskega zakona glede vprašanja zastaranja kazenskega pregona. Navaja, da kazenski pregon zoper obdolženca, ki je v predmetnem postopku tekel zaradi kaznivega dejanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, ni zastaral dne 25. 7. 2021, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, temveč 64 dni kasneje, to je dne 27. 9. 2021. Svoje stališče vložnik pojasnjuje z navedbami, da je bil zaradi razglašene epidemije bolezni Covid-19 v skladu z določbo drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ kazenski pregon zadržan v trajanju 64 dni v času med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020, česar prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo.

6Kršitev, ki jo uveljavlja vrhovni državni tožilec, je v konkretni zadevi ugotovilo že sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu prvostopenjskega sklepa. Argumentirano in pravilno je pojasnilo, da zaradi epidemije Covid-19 zastaranje kazenskega pregona v nenujnih kazenskih zadevah, kot je obravnavana, ni teklo v obdobju med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020¹, in da je kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje v predmetni zadevi dejansko zastaral dne 27. 9. 2021. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje v času, ko je sprejelo odločitev o ustavitvi kazenskega postopka, storilo kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Ker pa v času odločanja pritožbenega sodišča ta kršitev zaradi poteka zastaralnega roka ni bila več materialnopravno relevantna, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

7V obravnavani zadevi je iz vsebine pritožbenega sklepa razvidno, da je sodišče druge stopnje zatrjevano kršitev zakona, ki je bila storjena na prvi stopnji, prepoznalo in v obrazložitvi sklepa podalo razlago, ki je enaka tisti, kot jo z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja vložnik. Vrhovni državni tožilec zato s ponovnim uveljavljanjem iste kršitve v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti, saj izpodbijana pravnomočna sodna odločba že vsebuje stališče, ki ga zavzema vložnik.²

8Nadalje vrhovni državni tožilec očitke kršitev naslavlja na sodišče druge stopnje, ker je kljub ugotovljeni kršitvi kazenskega zakona zavrnilo pritožbo, ki jo je zoper sklep vložila pooblaščenka oškodovanke kot tožilke. Uveljavlja napačno uporabo določbe 391. člena ZKP in absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je v izreku sklepa pritožba zavrnjena kot neutemeljena, medtem ko iz obrazložitve sklepa izhaja, da je pritožbena graja utemeljena.

9Neutemeljen je očitek vložnika o napačni uporabi določbe 391. člena ZKP. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče (kot je razvidno tudi iz povzete procesne situacije v točki 4 te sodbe) odločalo o pritožbi zoper sklep, zato že iz tega razloga ni moglo kršiti 391. člena ZKP³, ki velja le za primere odločanja o pritožbi zoper sodbo. Postopanje sodišča druge stopnje ob odločanju o pritožbi zoper sklep je urejeno v tretjem odstavku 402. člena ZKP, kršitev katerega je Vrhovno sodišče po vsebini preizkusilo v nadaljevanju.

10V zvezi z zatrjevano kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vrhovni državni tožilec pravilno navaja, da je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, čeprav je v točki 6 obrazložitve sklepa pritrdilo pritožbenim navedbam o kršitvi kazenskega zakona. Vendar pa je v nadaljevanju obrazložitve argumentirano pojasnilo, da kršitev materialnega zakona, ki jo je prvostopenjsko sodišče sicer storilo z napačno ugotovljenim potekom zastaralnega roka, v času odločanja pritožbenega sodišča ni bila več materialnopravno relevantna, ker je zastaralni rok v trenutku odločitve pritožbenega sodišča tudi dejansko že potekel. To pomeni, da po vsebini pritožnica s pritožbo ni mogla uspeti, zato je odločitev pritožbenega sodišča z zavrnitvijo pritožbe pravilna. Glede na ugotovljeno zastaranje kazenskega pregona, ki je nastopilo pred odločanjem pritožbenega sodišča, je namreč pritožbeno sodišče pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da nadaljevanje kazenskega pregona ni več dopustno. Posledično uveljavljana kršitev ni mogla voditi v drugačno pritožbeno odločitev. Ob tem pa pritožbeno sodišče po določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP tudi nima pooblastil, da bi ugotovljeno kršitev zakona navedlo v izrek odločbe, temveč jo lahko ugotovi in pojasni le v obrazložitvi. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je tako razvidno, zakaj ugotovljena kršitev ni vodila k ugoditvi pritožbi, in je sprejeta odločitev pritožbenega sodišča pravilna, zato z zavrnitvijo pritožbe ni kršilo določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP. Glede na obrazloženo in ker je odločitev pritožbenega sodišča v drugostopenjskem sklepu tudi razumno pojasnjena, med izrekom sklepa in njegovo obrazložitvijo ni podanega nasprotja, ki bi predstavljalo zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11Prav tako pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati kršitve 357. člena ZKP, ki jo vložnik utemeljuje z navedbami, da bi moralo višje sodišče, ko je ob reševanju pritožbe ugotovilo potek zastaralnega roka, po uradni dolžnosti spremeniti prvostopenjsko odločbo tako, da bi zoper obdolženca izdalo zavrnilno sodbo. Tudi za presojo zatrjevane kršitve je odločilno, da je višje sodišče odločalo o pritožbi zoper sklep. Kadar sodišče druge stopnje preizkuša pritožbo zoper sklep, po uradni dolžnosti preveri le to, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za izdajo sklepa oziroma ali je sklep izdal upravičeni organ (peti odstavek 402. člena ZKP), nima pa pooblastila po uradni dolžnosti ugotavljati obstoja drugih kršitev. Kršitve, ki jo državni tožilec vidi v izdaji sklepa o ustavitvi postopka po 293. členu ZKP namesto zavrnilne sodbe po 357. členu ZKP, pooblaščenka oškodovanke kot tožilke v pritožbenem postopku ni uveljavljala, sodišče druge stopnje pa ni imelo pooblastila, da bi tovrstno kršitev preizkušalo po uradni dolžnosti.

12Vrhovni državni tožilec s trditvami o dolgotrajnosti predmetnega kazenskega postopka nadalje uveljavlja še kršitev pravice oškodovanke kot tožilke do sojenja v razumnem roku, ki jo v uvodu zahteve opredeli kot kršitev 2. člena ZVPSBNO v zvezi s 23. in 26. členom Ustave RS. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče izvedlo predobravnavni narok dve leti po vložitvi obtožnega akta, glavno obravnavo pa še dodatno leto kasneje, po izdaji sklepa o ustavitvi postopka pa je pravočasno pritožbo šele čez pol leta predložilo v odločanje pritožbenemu sodišču.

13Sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je v slovenskem pravnem redu urejeno s posebnim zakonom – ZVPSBNO, katerega kršitev zatrjuje tudi sam vložnik. Med drugim izrecno določa način uresničevanja te pravice v sodnem postopku ter tudi pravna sredstva, ki so na voljo stranki, ki ji je bila pravica kršena (vključno z oškodovancem v kazenskem postopku). Ker torej specialne določbe ZVPSBNO⁴ določajo način in postopek uveljavljanja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer vložitve zahteve za varstvo zakonitosti ne predvidevajo, te kršitve državni tožilec s predmetno zahtevo ne more uveljavljati. Posledično je Vrhovno sodišče vsebinsko ni preizkušalo.

C.

14Glede na pojasnjeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena tudi zaradi kršitev, ki jih državni tožilec ne more uveljavljati, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Takšno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v več odločbah, na primer v sodbi I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021 in v sodbi I Kp 50572/2016 z dne 20. 1. 2022.
² Primerjaj s sklepom VS RS IV Ips 21/2020 z dne 7. 5. 2020.
³ Ta določa, da sodišče druge stopnje zavrne s sodbo pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, in tudi ne kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena tega zakona.
⁴ Te tudi po presoji ESČP (zadeva Grzinčič proti Sloveniji z dne 3. 5. 2007) ustrezajo merilom učinkovitega pravnega sredstva za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku.