VSC Sodba Cpg 72/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 373,32 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in (I.) naložilo toženi stranki v plačilo znesek v višini 9.278,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 1.531,10 EUR od dne 14. 6. 2022 dalje do plačila, - od zneska 915,00 EUR od 21. 6. 2022 dalje do plačila, - od zneska 664,90 EUR od 26. 6. 2022 dalje do plačila, - od zneska 1.122,40 EUR od 26. 6. 2022 dalje do plačila, - od zneska 1.043,10 EUR od 28. 6. 2022 dalje do plačila, - od zneska 927,20 EUR od 29. 6. 2022 daje do plačila, - od zneska 481,90 EUR od 1. 7. 2022 dalje do plačila, - od zneska 1.073,60 EUR od 5. 7. 2022 dalje do plačila, - od zneska 414,80 EUR od 13. 7. 2022 dalje do plačila, - od zneska 366,00 EUR od 23. 7. 2022 dalje do plačila, - od zneska 549,00 EUR od 24. 7. 2022 dalje do plačila, - od zneska 189,10 EUR od 26. 7. 2022 dalje do plačila ter (II.) naložilo toženi stranki v plačilo tudi stroške izvršilnega in pravdnega postopka v višini 190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 10. 2022 dalje do plačila in v višini 659,65 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki izpodbija prvostopno sodbo v celoti iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba graja odločitev prvostopnega sodišča, da je izdalo sodbo brez razpisa in izvedbe naroka za glavno obravnavo, sklicujoč se na 488. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj dejansko stanje med pravdnima strankama ni nesporno, kar izhaja že iz ugovora tožene stranke zoper sklep o izvršbi, saj tožena stranka v celoti nasprotuje zahtevku tožeče stranke in bi sodišče že iz tega razloga moralo izvesti glavno obravnavo.

Graja tudi nepravilno ugotovitev, da nobena izmed pravdnih strank izvedbe naroka ni zahtevala, saj je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi v dokaz svojih navedb predlagala zaslišanje obeh pravdnih strank, tožeča stranka pa v dopolnitvi tožbe tudi zaslišanje priče. Izvedbe teh dokazov ni mogoče izvesti brez naroka, kar je potrebno upoštevati kot zahtevo za izvedbo naroka (tako npr. VSL II Cp 2433/2012).

Očita tudi, da je sodišče prve stopnje opustilo dolžnost, da pravdni stranki seznani s stališčem, da je dejansko stanje nesporno ter ju pozove k izjasnitvi glede zahteve za izvedbo naroka. Tožena stranka tovrstnega poziva ni prejela, kar je sicer ustaljena praksa sodišč prve stopnje in ni imela možnosti, da zahteva izvedbo naroka.

Izrecno opozarja, da gre za postopek, ki se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in stranke lahko še na prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in nove dokaze, tožena torej lahko uveljavlja nove ugovore glede izpodbijanega dela plačilnega naloga (436. člen ZPP). Ker sodišče ni postopalo v skladu z navedeno procesno določbo in ni izvedlo naroka, tožena stranka te možnosti ni imela. Sodišče bi narok moralo izvesti, ker je izdalo sodbo brez neposrednega obravnavanja, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je grajana pravočasno, saj tožena stranka pred sprejemom sodbe zanjo ni vedela.

Pritožba očita tudi, da je sodišče v obrazložitvi sodbe opustilo ustrezno obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov zaslišanje strank in priče. Sodišče zavrnitev dokazov za zaslišanje strank utemelji samo s tem, da ni izvedlo naroka, kar pa ni utemeljen razlog. Dodatnih razlogov sodišče ne navede. Do predlaganega dokaza za zaslišanje priče se niti ne opredeli, še manj pa zavrnitev utemelji. Ker ne obrazloži in ne utemelji ne izvedbe predlaganih dokazov, zagreši absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna odločitev o glavni stvari vpliva posledično tudi na nepravilno odločitev o stroških.

3Tožeča stranka je po pooblaščencu vložila pravočasen odgovor na pritožbo, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva pa tudi povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da med strankama ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbe, zato je brez razpisa naroka odločilo v predmetnem sporu, v skladu z določilom 488. člena ZPP.

6Glede pritožbenega očitka, da dejansko stanje ni nesporno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka zgolj pavšalno prerekala obstoj in višino terjatve tožnika, kar je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče v drugi točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Na dopolnitev tožbe, v kateri je tožeča stranka utemeljila svoj tožbeni zahtevek po temelju in po višini ter predložila dokaze, pa tožena stranka sploh ni odgovorila, čeprav ji je bila dopolnitev tožbe s prilogami in pozivom z dne 10.2.2023 pravilno vročena. Ker tožena stranka na navedbe tožeče stranke in predložene dokaze ni odgovorila in jih ni prerekala, nastopi domneva iz drugega odstavka 214. člena ZPP, da ta dejstva štejejo za priznana, kar pa pomeni, da dejansko stanje ni sporno in je sodišče smelo odločati na podlagi 488. člena ZPP.

7Glede pritožbenih navedb, da prvostopno sodišče napačno navaja, da nobena izmed strank ni predlagala izvedbe naroka, saj je tožena stranka predlagala zaslišanje strank, tožeča pa zaslišanje priče, izvedbo teh dokazov pa ni mogoče izvesti brez naroka in je že s tem zahtevana izvedba naroka, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tovrstni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Zahteva za izvedbo naroka mora biti jasna in nedvoumna. Predlog za izvedbo dokaza ne pomeni, da bo sodišče predlagani dokaz tudi dejansko izvedlo. Stališče pritožbe, da že samo predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem strank pomeni njeno zahtevo za izvedbo naroka, je torej zmotno. Da se sodišče ni opredelilo do dokaznega predloga tožeče stranke stranke, pa je za ta postopek ne relevantno, saj gre za dokazni predlog tožeče stranke, ki ni vložila pritožbe. Pritožbeni očitki o absolutno bistveni kršitvi iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tako niso utemeljeni.

8Z navedbami, (-) da je sodišče opustilo dolžnost, da pravdni stranki seznani s svojim stališčem, da je dejansko stanje nesporno ter ju pozove k izjasnitvi glede zahteve za izvedbo naroka, zaradi česar tožena stranka ni imela možnosti, da upoštevaje takšno stališče sodišča, zahteva izvedbo naroka; (-) ter da je sodišče prikrajšalo toženo stranko za navajanje novih dejstev in dokazov na prvem naroku glavne obravnave, pritožba uveljavlja 8. in 10. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki po presoji pritožbenega sodišča nista utemeljeni.

9488. člen ZPP ne nalaga dolžnosti sodišču, da bi moralo seznanjati pravdne stranke s stališčem, da je dejansko stanje nesporno, temveč nalaga sodišču dolžnost, da po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, če je med strankama nesporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbe brez naroka, kar pa je prvostopno sodišče v konkretnem primeru ugotovilo in pojasnilo v izpodbijani sodbi (6. točka obrazložitve). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni imela možnosti zahtevati izvedbe naroka, saj ji je vendar bila pravilno vročena dopolnitev tožbe s prilogami in pozivom na odgovor, vendar na poziv ni odgovorila. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki prvostopnemu sodišču očitajo, da je toženo stranko prikrajšalo za možnost navajanja novih dejstev in novih dokazov na prvem naroku za glavno obravnavo, ker ni izvedlo naroka, saj je kot nesporno ugotovilo: - da so bile ugovorne navedbe tožene stranke glede prerekanja temelja in višine vtoževane terjatve pavšalne, - na dopolnitev tožbe s katero je tožeča stranka utemeljila vtoževano terjatev pa tožena stranka ni odgovorila. Nastopila je domneva o neprerekanih dejstvih v smislu drugega odstavka 214. člena ZPP. Neprerekanih oziroma priznanih dejstev, pa ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Upoštevajoč navedeno je sodišče pravilno presodilo, da je dejansko stanje nesporno in lahko odloči na podlagi 488. člena ZPP. Izjema je samo, če stranka izrecno zahteva narok, česar pa tožena stranka ni storila. Pritožbeni očitki o kršitvi 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se tako pokažejo kot neutemeljeni.

10Pritožba očita tudi nepravilno postopanje sodišča, ker ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje pravdnih strank in priče, temveč jih je zgolj pavšalno zavrnilo s tem, da ni izvedlo naroka. Prav tako se ni opredelilo do dokaznega predloga tožeče stranke za zaslišanje priče. Pritožba očita 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se po oceni pritožbenega sodišča prvostopnemu sodišču ni pripetila.

11Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana takrat, kadar sodbe zaradi nerazumljivega ali protislovnega izreka, pomanjkanja sleherne obrazložitve, pomanjkanje obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasne in nerazumljive obrazložitve in protislovne obrazložitve ter nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ni mogoče preizkusiti. V konkretnem primeru pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, ni utemeljen. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, v skladu z 214. členom ZPP neprerekanih oziroma priznanih dejstev ni potrebno dokazovati in obrazložitev kot jo je podalo prvostopno sodišče v 8. točki izpodbijane sodbe povsem zadošča. Da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga tožeče stranke, pa za ta postopek ni relevantno, kar je pritožbeno sodišče že obrazložilo.

12Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Mora pa tožeči stranki povrniti stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo.

14Tožeči stranki se prizna priglašenih 500 točk po tarifi št. 22/1, materialnih stroškov (2 % od nagrade do 1000) v višini 10 točk in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 373,32 EUR.

15Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.