VSL Sodba II Cp 515/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške tega pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) pod I. točko izreka naložilo, da na predmetnih nepremičninah vzpostavi prvotno stanje z zasutjem izkopanih jarkov s primerno zemljo ter se v bodoče vzdrži vsakršnih posegov v navedene nepremičnine. Pod II. točko izreka ji je nadalje naložilo, da A. A. plača znesek 48,87 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pod IV. točko izreka je tožeči stranki naložilo, da toženki plača stroške pravdnega postopka v znesku 2.340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Toženka v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podredno vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4Ni pravilno stališče pritožbe, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) iz razloga, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih navedb o stališču, zavzetem v zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 333/2013. Sprva ne zato, ker je postopkovna kršitev iz 14. točke podana v primeru, ko sodbe zaradi napake v njeni sestavi objektivno ni moč preizkusiti, s kakšnimi takimi napakami pa pritožba postopkovnega očitka ne utemeljuje. Nadalje pa ne zato, ker gre lahko v primeru, ko se sodišče ne opredeli do katere od strankinih navedb, kvečjemu za kršitev pravice do izjavljanja. V kolikor je gornja pritožbena navedba usmerjena v uveljavljanje te kršitve, torej kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa gre pojasniti, da se sodišču prve stopnje do izpostavljene sodne prakse ni bilo potrebno opredeliti, saj v zvezi s pravnim vprašanjem o protipravnosti vznemirjanja lastninske pravice v primeru, ko lastnik poda soglasje za poseg, ni zavzelo kakšnega drugačnega stališča kot je bilo zavzeto v zadevi II Ips 333/2013¹.

5Za odločitev v obravnavani zadevi je bistvena dejanska ugotovitev prvostopnega sodišča, da z izjavo z dne 2. 12. 1997² ni bilo podano soglasje za izgradnjo spornih jarkov. Po prvem odstavku 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) lahko lastnik ali domnevni lastnik s tožbo zahteva prenehanje vznemirjanja ter prepoved nadaljnjega vznemirjanja, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari.

6Pravilnost gornje prvostopne ugotovitve pritožba izpodbija z navedbami, da je ob podaji izjave z dne 2. 12. 1997 lastnik vedel, po katerih zemljiščih bo cesta potekala, ker je bila trasa rekonstruirane ceste že zakoličena in da je brezpogojno soglašal z gradnjo ter obstojem ceste na svojih zemljiščih znotraj zakoličene trase ceste. Trdi, da je zato soglašal tudi z izgradnjo spornih jarkov, glede katerih je prvo sodišče ugotovilo, da so kot naprave za odvodnjavanje del predmetne ceste ter da so bili zgrajeni že med njeno „modernizacijo“.

7Z gornjimi navedbami pritožba pravilnosti napadene prvostopne ugotovitve ne more omajati. Res je, da so po 13. členu Zakona o javnih cestah, veljavnega v času podaje izjave³ (v nadaljevanju ZJC), naprave za odvodnjavanje⁴ sestavni del javne ceste. Vendar v kolikor bi šteli, da se predmetna izjava nanaša na vse sestavne dele javne ceste v smislu 13. člena ZJC⁵, potem bi lahko na njegovi podlagi postavili npr. tudi avtobusno postajališča in obračališče, pa čeprav bi bilo to izven trase, ki so jo za cesto zakoličili v času podaje izjave. Pojem „modernizacija ceste na trasi po zakoličeni smeri“ je zato preveč širok, da bi lahko zajemal še kakršenkoli drug del zemljišča, potreben za kakršenkoli drug objekt. Ker je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da so naprave za odvodnjavanje vgrajene na skupni površini 391,95 m², da so vgrajene na kmetijskem zemljišču izven roba asfalta ceste in izven urejene meje, kot to izhaja tudi iz skice terenske izmere in fotografij, je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru v predmetni izjavi zahtevi po določnosti opisa stvarne služnosti ni zadoščeno.

8Na pritožbeno navedbo, da je lastnik gradnjo ceste dopustil, da 15 let ni imel nobenih pripomb ter da je zato soglasje podal konkludentno, velja odgovoriti, da zahtevek na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice ne zastara (tretji odstavek 99. člena SPZ). Že zato, ker je zahtevek možen, dokler vznemirjanje traja, zgolj na podlagi golega dejstva, da se nekdo vznemirjanju ne upira, ni moč sklepati na privolitev v poseg v nepremičnino. Ob ugotovitvi, da je lastnik podal izjavo, da soglaša s posegom znotraj zakoličene trase, torej ob odsotnosti dejanske pogodbene volje za poseg v lastne nepremičnine izven zakoličene trase, pa na podlagi navzven zaznavne lastnikove pasivnosti niti ni moč sklepati na voljo glede podaje soglasja (18. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Če pogodbene volje dejansko ni bilo, je namreč tudi navzven zaznavna ravnanja, ki bi v drugačnih okoliščinah sicer lahko predstavljala konkludentni, zunanji izraz volje, ne morejo nadomestiti⁶.

9Trditve glede napačnosti stališč prvostopnega sodišča, da bi moralo imeti soglasje lastnika za poseg v lastninsko pravico elemente darilne pogodbe, da bi moralo biti sposobno za vpis lastninske pravice na „odstopljenih“ nepremičninah v korist toženke oziroma, da bi moralo imeti sposobnost, da se na njegovi podlagi razlasti zemljišče, niso bistvene. Sodišče prve stopnje namreč na podlagi teh stališč kakšnega relevantnega pravnega zaključka sploh ni naredilo.

10Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ni podana niti kakšna od kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. in IV. točki izreka potrditi (353. člen ZPP).

11Toženka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeči stranki, ki je na pritožbo obrazloženo odgovorila, pa mora povrniti potrebne stroške, ki so ji v zvezi s tem postopkom nastali (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ter 155. člen ZPP).

12Odmera pritožbenih stroškov, temelječa na Odvetniški tarifi, upošteva pritožbeno vrednost spornega predmeta v znesku 4.048,87 EUR in je razvidna iz specificiranega stroškovnika na listovni številki 379 v spisu. V kolikor toženka naloženega ji zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega s to sodbo, dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).

¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-647/15-15 z dne 8. 6. 2015.
² V predmetni izjavi lastnik izjavlja, da bo brezplačno odstopil del svojega zemljišča v korist modernizacije ceste B, v kolikor bo trasa potekala po že zakoličeni smeri.
³ Uradni list RS, št. 29/97.
⁴ Po 27. točki 14. člena ZJC so naprave za odvodnjavanje javne ceste naprave za zbiranje, odvajanje oziroma preusmerjanje površinske in talne vode (odvodni jarki, koritnice, mulde, plitve in globoke drenaže, jaški, prepusti, kanalizacijski vodi in naprave, vodnjaki, ponikalnice in podobno).
⁵ Po prvem odstavku 13. člena ZJC namreč javno cesto sestavljajo: cestno telo; cestni objekti; naprave za odvodnjavanje ceste; brežine ceste; cestni svet; zračni prostor nad voziščem v višini 7 m; prometne površine zunaj vozišča, kot so: počivališča, parkirišča, avtobusna postajališča in obračališča, prostori in objekti za tehtanje in nadzor prometa; površine za pešce in kolesarje na cestišču ceste; priključki na cesto v širini cestnega sveta; prometna signalizacija in prometna oprema; cestne naprave in druge ureditve, namenjene varnosti prometa, zaščiti ceste ter zemljišč in objektov vzdolž ceste pred vplivi prometa na njej; naprave za evidentiranje prometa. Po drugem odstavku istega člena pa se za sestavni del javne ceste štejejo tudi zemljišča, objekti in naprave, ki jih je investitor v javno cesto pridobil ali zgradil za opravljanje rednega vzdrževanja ceste ali za opravljanje spremljajočih dejavnosti ob cesti.
⁶ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 836/2009.