VSL Sodba I Cp 375/2023

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v II. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine ID znak parcela 0000 25/35, katastrska občina ..., parcela 25/36 (ID ...), do celote (1/1)",

- in v III. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 7.487,19 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Oris zadeve in dosedanji potek postopka:

1Nekoč je bila parcela 25/19 k. o. 0000... v lasti A. A. in B. A., pravnih prednic toženke. Leta 1959 je bila parcela nacionalizirana po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč,¹ pozneje pa je bila na tej parceli zgrajena C. cesta (kdaj točno, je sporno). Leta 1992 se je parcela razdelila na parceli št. 25/19 – travnik in 25/36 – cesta. Na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini² sta se vknjižili A. A. in B. A. in toženka je parcelo po njima podedovala. Tožnica zatrjuje, da je lastnica obeh parcel na podlagi Zakona o gospodarskih javnih službah,³ ker je parcela št. 25/36 javna cesta, parcela št. 25/19 pa javna zelenica, podrejeno, da je lastnica na podlagi ZLNDL.

2Sodišče prve stopnje je leta 2019 zahtevku v celoti ugodilo. Odločitev je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 619/2021 z dne 20. 5. 2021, vendar je VSRS ugodilo reviziji toženke, razveljavilo obe sodbi in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje (sklep II Ips 9/2022 z dne 16. 3. 2022).

3Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnine parcelna št. 25/36 (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, "ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice tožeče stranke na parceli št. 25/19, k. o. ..." (II. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti "ustrezni del pravdnih stroškov" (III. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

4Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki – tožnica zoper zavrnilni in toženka zoper ugodilni del.

5Tožnica v pritožbi med drugim navaja, da je v zvezi s parcelo 25/19 navajala, da je na njej urejena zelenica, ki razmejuje zemljišča, namenjena stanovanjskim stavbam, od ceste. Predlagala je tudi izvedenca v dokaz navedb, da predmetna nepremičnina predstavlja javno zelenico in je to bila že ob uveljavitvi ZGJS ter da je bila nepremičnina ob uveljavitvi ZGJS s tedaj veljavnimi prostorskimi akti predvidena kot javna površina. Predlagala je dokaz z ogledom in predložila ortofoto posnetek. Iz zgodovinskega izpiska zemljiške knjige je razvidno, da je bila nekdanja parcela 25/19 do izgradnje ceste v celoti travnik, po izgradnji ceste pa se je parcelirala in sta iz nje nastali parcela 25/19 – travnik v izmeri 537 m² in parcela 25/36 – cesta v izmeri 352 m². Parcelacija je bila poočitena leta 1992 na podlagi načrta iz leta 1988, torej je ob uveljavitvi ZGJS očitno šlo za javno zelenico, ne pa za vrt. Bistveno vprašanje za presojo lastninjenja po 76. členu ZGJS je, ali je bila ob uveljavitvi ZGJS sporna nepremičnina v naravi že zgrajena javna pot. Pravnima prednicama toženke je bila tedaj še enotna parcela 25/19, iz katere sta s parcelacijo nastali predmetni nepremičnini, že pred izgradnjo ceste dejansko odvzeta iz posesti. Pravica nekdanjega lastnika do uživanja nacionaliziranega nezazidanega zemljišča je bila pridobljena po samem zakonu in je obstaja do odvzema zemljišča iz posesti, pri čemer ni nujno, da je do odvzema prišlo s posebno odločbo. Odvzem uživalske pravice je bil lahko enako učinkovito izveden kot dejanski odvzem (tako tudi stališče VSC Cp 86/2014, VSL I Cp 2321/2012). V primeru dejanskega odvzema zemljišča iz posesti je lahko nekdanji lastnik zahteval odškodnino po Zakonu o denacionalizaciji tudi brez formalne odločbe. Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2190/2019 izhaja, da za lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini ni bistveno, če skladno z ZNNZ ni bila izdana odločba o prenosu posesti oziroma pravice uporabe, bistvena je zgolj dejanska pravica uporabe ob lastninjenju družbene lastnine, ki pa je fizične osebe na javnih cestah in drugih javnih površinah niso mogle imeti. V sistemu družbene lastnine je tisti, ki je nepremičnino dejansko uporabljal, lahko na njej ex lege pridobil pravico razpolaganja. Izgradnja ceste je bila pred parcelacijo, saj se dejanska raba ne evidentira v naprej, temveč glede na stanje v naravi. Parcelacija je bila po izgradnji ceste izvedena ravno z namenom, da se je cesta oddelila od zelenice, kar logično pomeni, da je bila iz posesti odvzeta celotna tedaj enotna parcela št. 25/19.

6Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

7Toženka v pritožbi med drugim navaja, da sodišče ne pojasni, na kateri podlagi sklepa, da je bila cesta zgrajena pred uveljavitvijo ZLNDL. Toženka in priča D. D. sta izpovedala, da se ne spominjata točnega časa gradnje, da se je cesta gradila po odsekih, dalj časa in da ocenjujeta, da se je gradila v 80-tih in 90-tih letih. Priče D. D. ni predlagala tožnica, temveč jo je predlagala toženka v zvezi z oskrbovanjem parcele 25/19 in ne v zvezi s časom gradnje ceste. Tožnica bi morala dokazati, kdaj in kako je pridobila pravico uporabe, morala bi predložiti odločbo o odvzemu iz posesti oziroma o odvzemu pravice uporabe, saj avtomatskega prenosa pravice uporabe z odvzemom dejanske posesti takratna zakonodaja ni poznala. Sodišče je neutemeljeno prevalilo dokazno breme časa izgradnje ceste na toženko.

8Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Odločitev pritožbenega sodišča:

9Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

10Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od očitanih niti uradoma upoštevnih kršitev določb postopka. Navedbe o procesnih kršitvah iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku,⁴ ki jih podaja pritožba toženke, so po vsebini pravzaprav graja zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

11Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje deloma zmotno presodilo listinske dokaze (personalne dokaze je presodilo pravilno) in tudi deloma zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Glede parcele 25/19:

12Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje, da je navedena parcela po razdelitvi prej enotne parcele, ki je nosila isto parcelno številko, na parceli 25/19 – travnik in 20/63 – cesta, zasebno zemljišče – travnik oziroma vrt in ne javna površina (zelenica ob cesti), kot neutemeljeno zatrjuje tožnica. Iz ortofoto posnetkov, ki jih je predložila tožnica (prilogi A1 in A2), je ob primerjavi s fotografijami ceste v naravi (priloge B10-B13) zelo jasno razvidno, da parceli 19 in 36 razmejuje živa meja iz višjega grmovja oziroma drevja, zelenica ob cesti (z zasajenimi drevesi) pa leži globoko v parceli 36 in razmejuje cesto za avtomobile od pločnika. Z ogledom teh fotografij in ortofoto posnetkov je na prvi pogled jasno, da (nova) parcela 25/19 leži stran od cestnega sveta in da evidentno ni javna površina.

13Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica niti ob uveljavitvi ZGJS niti ZLNDL na tej parceli ni imela pravice uporabe, ki bi se pretvorila v lastninsko pravico, pravilen. Neutemeljena je tožničina pritožbena graja zavrnitve dokaznih predlogov z izvedencem in ogledom. Ogled je evidentno nepotreben, saj so v spisu ortofoto posnetki in fotografije, iz katerih je jasno razvidno stanje spornih nepremičnin. Popolnoma pravilna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje (37. točka), da izvedenec ne more biti postavljen zgolj za to, da poišče listinske dokaze, ki bi jih sicer mogla in morala predložiti pravdna stranka, temveč je njegova naloga, da odgovori na strokovna vprašanja. Iz dokaznih predlogov in tudi pritožbenih navedb je jasno razvidno, da je tožnica skušala s postavitvijo izvedenca sanirati svojo procesno neaktivnost, ko v zvezi s časom izgradnje ceste, kljub izrecnemu pozivu sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva, ni predložila nikakršnih dokumentov (razen zemljiškoknjižnega izpiska, o katerem sledijo razlogi v nadaljevanju). Da bi izvedenec lahko ugotovil, ali je v času uveljavitve ZGJS in/ali ZLNDL sporna parcela izpolnjevala pogoje za javno površino, bi moral najprej odgovoriti na predhodno vprašanje, kdaj je bila cesta zgrajena oziroma parcela za namen gradnje ceste odvzeta iz posesti pravnih prednic toženke; to pa niso strokovna, temveč dejanska vprašanja. Enako neuspešno je sklicevanje, da bi izvedenec lahko analiziral historične aerofoto posnetke, saj bi za kaj takega morala tožnica te posnetke predložiti, česar pa ni storila. Analogija s postopki določanja pripadajočih zemljišč ni ustrezna, saj gre pri slednjih za druge vrste postopek (nepravdni postopek), katerega namen je dokončna ureditev razmerij in ne razrešitev adversarnega spora med strankama, v nepravdnih postopkih pa ima sodišče tudi bistveno širša inkvizitorna pooblastila.

14Neutemeljene so tožničine pritožbene navedbe, da je bila tedaj še enotna parcela 25/19 pravnima prednicama toženke v celoti odvzeta iz posesti zaradi gradnje ceste. Četudi je bržkone res, da se je gradnja ceste začela že pred parcelacijo, ki je bila v zemljiški knjigi poočitena leta 1992 (več o tej parcelaciji v nadaljevanju) in da je torej gradnja potekala na tedaj še enotni parceli 25/19, pa prav dejstvo, da je bila pozneje (zelo verjetno po izgradnji ceste) izvedena parcelacija, ki je razdelila prej enotno parcelo 25/19 na parceli 25/36 – cesta in 25/19 – travnik, dokazuje, da je bila za cesto s pripadajočim cestnim svetom, torej javno površino, namenjena zgolj sedanja parcela 25/36, ne pa tudi (sedanja nova) 25/19. Tudi 8. točka 5. člena Pravilnika o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 41/82) določa, da se zelenica (ob cesti) vpisuje v kategorijo »cesta«, posebni kategoriji sta tudi »zelenica« in »park,« medtem ko je »travnik« kmetijska katastrska kultura.

15Glede na to, da je že iz omenjenih aerofoto posnetkov in fotografij (pa tudi iz pričanja toženke in D. D., ki ju je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo) jasno razvidno, da sedanja parcela 25/19 nikoli ni bila javna površina, temveč je bila ves čas v posesti toženke ali njenih pravnih prednic, okoliščina, da se je gradnja začela na tedaj še enotni parceli, ne more biti odločilna. Tožnica je z gradnjo ceste (s pripadajočimi pločniki, zelenico itd.), toženkinima pravnima prednicama iz posesti lahko odvzela le tisti del, na katerem sedaj poteka cesta z zelenico in pločnikom, torej do visoke žive meje, ki glede na fotografije in aerofoto posnetke jasno razmejuje parceli 25/19 in 25/36.

Glede parcele 25/36 in glede pravnih podlag za odvzem iz posesti:

16Tožnica v odgovoru na toženkino pritožbo upravičeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da je bila cesta zgrajena pred uveljavitvijo ZGJS. Četudi je res, da je tožnica izkazala zelo majhno prizadevnost pri predložitvi dokazov o izgradnji ceste,⁵ pa je predložila zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek, katerega vsebina ni sporna in iz katerega izhaja, da je bila v zemljiški knjigi leta 1992 poočitena delitev tedaj enotne parcele 25/19 s katastrsko kulturo travnik na dve parceli – 25/19 – travnik in 25/36 – cesta. Tožnica pravilno opozarja, da se sprememba katastrske kulture ni vpisovala v kataster (in nato poočitila v zemljiški knjigi) vnaprej, zgolj na podlagi načrtov ipd., temveč le na podlagi spremembe stanja v naravi.⁶

17Že na podlagi tega je ob pravilni uporabi materialnega prava in upoštevaje okoliščino, da sama vsebina in datum zemljiškoknjižne poočitbe nikoli nista bili sporni, mogoče s precejšnjo mero zanesljivosti zaključiti, da je bila cesta zgrajena (četudi morda še ne dokončno urejena) že vsaj leta 1992, torej pred uveljavitvijo ZGJS.

18Tak zaključek ni v neskladju z izpovedbo D. D., da se je cesta gradila dolgo, v 80. in 90. letih (prejšnjega stoletja), niti v nasprotju z dejstvom, da tožnica drugih dokazov v zvezi z izgradnjo ceste, razen zemljiškoknjižnega izpiska, ni predložila.⁷ Tako pritožbeno sodišče v nasprotju s prvostopenjskim, ob drugačni presoji listin in pravilni uporabi materialnega prava (Zakon o zemljiškem katastru iz leta 1974) zaključuje, da je bila sporna C. cesta zelo verjetno zgrajena že pred uveljavitvijo ZGJS, torej bi načeloma lahko bila predmet lastninjenja po navedenem zakonu.

19Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje (72. do 75. točka obrazložitve), da sta pravni prednici toženke pravico uporabe izgubili že z dejstvom odvzema parcele 25/36 iz posesti, kar se je (odvzem iz posesti) nesporno zgodilo z izgradnjo ceste.

20Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo in skrbno analiziralo zakonodajo v zvezi z nacionaliziranimi gradbenimi zemljišči (55. do 62. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); bistveni ugotovitvi sta, da je z nacionalizacijo, ki se je zgodila na podlagi ZNNZ leta 1959, prejšnji lastnik sicer izgubil lastninsko pravico na zemljišču, vendar je obdržal pravico uživanja, ki se je z leta 1968 sprejetim Zakonu o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja⁸ in z Zakonom o stavbnih zemljiščih iz leta 1984⁹ preimenovala in s tem pretvorila v pravico uporabe, ki se je po določbah ZLNDL ex lege pretvorila v lastninsko pravico.

21Vsi navedeni predpisi (38. člen ZNNZ, 3. člen ZDSZ, 13. člen ZSZ-84) so jasno določali, da nacionalizirano zemljišče ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi pristojnega organa [poudarilo pritožbeno sodišče] ne izroči v posest občini, in tudi (7. in 46. člen ZNNZ, 1. in 8. člen ZDSZ, 12. člen ZSZ-84), da ob odvzemu iz posesti oziroma izročitvi nacionaliziranega zemljišča v posest občini prejšnjemu lastniku pripada odškodnina. Iz navedenega jasno izhaja, da sta za pravno veljavno prenehanje pravice uporabe (ali uživanja po ZNNZ) potrebna dva elementa: odločba pristojnega organa in odškodnina. V konkretnem primeru odločba nesporno ni bila izdana (saj tožnica ne zatrjuje in ne dokazuje, da bi bila), enako velja za odškodnino. Drugače kot sodišče prve stopnje pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila izdaja odločbe o odvzemu iz posesti bistvena za prehod pravice uporabe z nekdanjega (razlaščenega) lastnika zemljišča na občino oziroma drugo javnopravno entiteto.

22Že ZNNZ je določal, da se mora ob odvzemu pravice uporabe oziroma posesti izplačati pravična odškodnina, kar kaže na to, da podržavljenje stavbnih zemljišč po navedenih predpisih ni bilo predvideno kot zaplemba premoženja brez odmene (kot na primer zaplembe fevdalnega premoženja ter premoženja "sovražnikov ljudstva" takoj po drugi svetovni vojni), temveč je bila po vsebini bolj podobna tudi sedaj veljavnemu in uporabljivemu institutu razlastitve v javno korist, pri kateri razlaščencu pripada pravična odmena (plačilo, odškodnina) za razlaščeno premoženje.

23Do sedaj objavljena sodna praksa ne daje povsem neposrednega in jasnega odgovora na vprašanje, ali je za prehod pravice uporabe z nekdanjega lastnika razlaščenega zemljišča na občino oziroma drug javnopravni subjekt potrebna formalna odločba in/ali plačilo odmene, vendar več stališč sodne prakse nakazuje, da je odgovor pritrdilen.

24VSRS je v zadevi II Ips 9/2022 med drugim zapisalo [vsi poudarki pritožbeno sodišče]: »Pravica uživanja je praviloma obstajala do odplačnega odvzema zemljišča iz posesti razlaščencu z odločbo [...]. V luči okoliščine, da je bilo z ZNNZ istočasno podržavljenih veliko število zemljiških parcel [...] je logična zakonska ureditev, da so razlaščenci obdržali pravico uživanja oziroma jim je občine niso odvzele, dokler zemljišča niso bila potrebna za gradnjo, s čemer se je tudi breme izdajanja odločb in plačila odškodnin časovno razpršilo.«

25Sklep VSRS II Ips 38/2016 z dne 18. 4. 2018, na katerega se sklicuje tožnica (in kjer je bilo nakazano, da je utemeljen zahtevek občine, temelječ na lastninjenju po določbah 76. člena ZGJS), se nanaša na bistveno drugačno dejansko stanje: prvi toženki (pravni osebi) je bila brezplačno dodeljena pravica uporabe za izvedbo gradnje novega Trga revolucije, po izgradnji pa bi morala v skladu z odločbo javne površine (poti, zelenice, parke) brezplačno prenesti nazaj na tožnico. Pomembni so tudi razlogi VSRS v 32. točki obrazložitve: »Takšna razlaga ne posega v pravico do zasebne lastnine, saj ne velja tedaj, kadar občina na zasebni zemlji zgradi javno pot. Ta razlaga se nanaša zgolj na primer, da je določena organizacija združenega dela v okviru pridobitve stavbnih zemljišč za gradnjo pridobila določena zemljišča v uporabo od občine brezplačno, začasno in zgolj za namen ureditve javnih površin, ter da je bila hkrati izrecno dogovorjena njihova vrnitev kot grajeno javno dobro.« V tu obravnavani zadevi takšnih okoliščin ni.

26V zadevi VSL I Cp 1244/2021 z dne 13. 7. 2022¹⁰ je višje sodišče izrecno zapisalo, da tožena stranka pravice uporabe in posesti ni imela od trenutka, ko so ceste prešle v splošno rabo, in obstoj oblastnega akta ter razglasitev za javne ceste ali javno dobro ni bilo potrebno, kar govori v prid tožnici, vendar je pomembna razlikovalna okoliščina ta, da ni šlo za spor med občino in fizično osebo, ki ji je bilo sporno zemljišče nacionalizirano, temveč med občino in pravno osebo. V zadevi VSL I Cp 2190/2019 z dne 26. 2. 2020, na katero se sklicuje pritožba tožnice, je šlo za zelo podoben primer in pritožbeno sodišče je zapisalo: »Toženci najkasneje od leta 1980 dalje, ko je bila zgrajena javna cesta, na tej parceli niso imeli več dejanske pravice uporabe, ki je bila podlaga za lastninjenje po ZLNDL.« Vendar je bila v tej zadevi dopuščena revizija glede vprašanja, ali tožnici, ki je na nepremičnini v lasti prvega toženca zgradila javno cesto, njegovi pravni prednici pa ni bila izplačana odškodnina za celotno zemljišče niti ni bila skladno z ZNNZ za celotno zemljišče izdana odločba o prenosu pravice uporabe, pripada stvarnopravno varstvo.¹¹ Dopuščeno revizijsko vprašanje nakazuje, da se VSRS ni strinjalo s stališčem sodišča druge stopnje, da za veljavni odvzem pravice uporabe ni potrebna odločba, niti izplačilo odškodnine.

27V zadevi VSL I Cp 1143/2003 z dne 10. 12. 2003 je bilo zemljišče dejansko odvzeto iz posesti, kar je za prejšnjega lastnika pomenilo tudi izgubo pravice uporabe. Ta sodba je bila potrjena s sodbo VSRS II Ips 220/2004 z dne 13. 7. 2005, ki se sicer izrecno ne ukvarja z vprašanjem, ali že gola izguba posesti pomeni izgubo pravice uporabe, vendar je pomembna razlikovalna okoliščina, da je bila v spornem primeru za iz posesti oziroma uporabe odvzeto zemljišče plačana odškodnina.

28Stališču toženke izrecno pritrjuje sklep VSK Cp 657/2012 z dne 20. 11. 2012: »Po samem zakonu je prejšnjemu lastniku ostala pravica uporabe vse do odvzema iz posesti, za katerega se je prav tako zahtevala odločba,« četudi je v navedeni zadevi pomembna razlikovalna okoliščina ta, da nepremičnina nekdanjemu lastniku nikoli ni bila (dejansko, fizično) odvzeta iz posesti.

29Odločbe, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi in odgovoru na pritožbo (na primer sodba VSRS I Up 943/2003 z dne 19. 10. 2005, sodbi Upravnega sodišča RS U 1349/2001 z dne 5. 2. 2003 in U 442/2013 z dne 11. 2. 2014), sicer na prvi pogled res pritrjujejo stališču tožnice, vendar je treba upoštevati, da so bile izdane v drugi vrsti postopka (denacionalizacijskem), kjer se je vprašanje presojalo z drugačnega vidika: presojalo se je, ali je bilo ravnanje državnih oziroma drugih javnopravnih organov takšno, da je za potencialnega denacionalizacijskega upravičenca po vsebini pomenilo dejanski odvzem iz posesti (kar je lahko podlaga za denacionalizacijo).

30Tudi sicer je v sodni praksi v zvezi z dejanskimi razlastitvami uveljavljeno stališče,¹² da dejanski odvzem iz posesti ne pomeni tudi izgube pravnega naslova za varstvo izgubljene posesti oziroma uveljavljanje zahtevkov v zvezi z dejanskim odvzemom. Glede na to, da je bilo že v ZNNZ, ZDSZ in ZSZ-84 določeno, da je za odvzem posesti in pravice uporabe potrebna formalna odločba in odškodnina, ni razloga, da ne bi te sodne prakse analogno uporabili tudi za ta primer.

Sklepno:

31Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede parcele 25/36 sodišče prve stopnje deloma zmotno presodilo listine in predvsem zmotno uporabilo materialno pravo, zato je na podlagi 358. člena ZPP pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo tudi glede parcele 25/36. Ker je pritožbi toženke ugodilo že iz teh razlogov, se ni opredeljevalo do navedb v zvezi z dokaznim bremenom in dokazno oceno. Ker je iz zgoraj pojasnjenih razlogov pritožba tožnice neutemeljena, glede zavrnilnega dela sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

32Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških.¹³ Ker je po spremenjeni odločitvi tožnica v pravdi popolnoma propadla, mora toženki povrniti njene pravdne stroške (154. člen ZPP), ki v skladu s korigiranim stroškovnikom z dne 2. 9. 2022 (list. št. 328-329) obsegajo skupno 7.390 odvetniških točk ali 4.434 EUR, poleg tega pa še 50,34 EUR materialnih stroškov, 538,12 EUR DDV, 20,64 EUR potnih stroškov in 1.209 EUR sodnih taks, skupno torej 6.252,21 EUR, poleg tega pa tudi stroške tega pritožbenega postopka (675 EUR takse za pritožbo ter skupno 559,98 EUR nagrade za sestavo pritožbe, materialne stroške in DDV). Stroške je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Uradni list FLRJ, št. 52/58 in nadaljnji, v nadaljevanju ZNNZ.
² Uradni list RS, št. 44/97 in 59/2001, v nadaljevanju ZLNDL.
³ Uradni list RS, št. 32/93 in nadaljnji, v nadaljevanju ZGJS.
⁴ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁵ Pritožbeno sodišče zgolj obrobno pripominja, da je skrajno malo verjetno, da v občinskih arhivih ne bi bilo najti nobenih listin v zvezi z izgradnjo tako pomembne ceste, kot je C.; nenazadnje so o izgradnjah in odprtjih cest vselej poročala občinska glasila.
⁶ Primerjaj 6., 8., 25., 26. in 30. člen Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in nadaljnji) in 2. člen Pravilnika o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 41/82), ki sta veljala v času poočitve leta 1992.
⁷ Tožnica se je sicer sklicevala tudi na odlok o preimenovanju nekdanje E. ceste (v določenem delu) v C., vendar iz tega odloka ni razvidno, v katerem delu se je nekdaj enotna in dokaj dolga E. cesta preimenovala v C.
⁸ Uradni list SFRJ, št. 5/1968 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDSZ.
⁹ Uradni list SRS, št. 18/1984 in nadaljnji, v nadaljevanju ZSZ-84.
¹⁰ V tej zadevi revizija ni bila dopuščena; (sklep VSRS II DoR 480/2022 z dne 5. 4. 2023).
¹¹ Sklep VSRS II DoR 314/2020 z dne 16. 9. 2020; glede na seznam dopuščenih revizij na intranetni strani VSRS »revizija še ni bila vložena« in glede na časovno oddaljenost najbrž nikoli ne bo.
¹² Npr. odločbe VSRS II Ips 212/2013 z dne 18. 9. 2014, II Ips 188/2013 z dne 16. 7. 2015, II Ips 157/2018 z dne 22. 11. 2018 in številne druge.
¹³ Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da če pritožbeno sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Zato je pritožbeno sodišče skupno odmerilo vse stroške postopka, vključno s stroški obravnavane pritožbe.