12. člen ZSZ

Že ZNNZ je določal, da se mora ob odvzemu pravice uporabe oziroma posesti izplačati pravična odškodnina, kar kaže na to, da podržavljenje stavbnih zemljišč po navedenih predpisih ni bilo predvideno kot zaplemba premoženja brez odmene, temveč je bila po vsebini bolj podobna tudi sedaj veljavnemu in uporabljivemu institutu razlastitve v javno korist, pri kateri razlaščencu pripada pravična odmena (plačilo, odškodnina) za razlaščeno premoženje.

Četudi je zahtevek za plačilo odškodnine nastal zaradi izgube lastnine, nima stvarnopravne, temveč obligacijskopravno naravo. Njegov namen namreč ni v varstvu lastninske pravice, ki je z razlastitvijo že prenehala, temveč v pridobitvi nadomestila, s katerim bo prizadetemu lastniku omogočena pridobitev stvari oziroma pravice iste vrednosti, kot mu je bila odvzeta. Gre torej za obligacijski zahtevek, ki zastara po pravilih ZOR o zastaranju terjatev. S predlogom za izplačilo odškodnine, podanim pred upravnim organom, do pretrganja zastaranja ni prišlo, saj ta o višini odškodnine ni bil pristojen odločati, temveč je bil pristojen le za vodenje postopka za sklenitev sporazuma o odškodnini. Določitev odškodnine je bila v izključni pristojnosti sodišča. Predlagateljica je imela možnost sodno uveljaviti svoj zahtevek, pravico do sodnega varstva pa je pridobila z iztekom trimesečnega roka za sporazumno določitev odškodnine pred upravnim organom, saj je drugi odstavek 51. člena ZRPPN jasno določal, da se lahko po izteku tega roka razlaščeni lastnik obrne neposredno na sodišče. Tudi z zahtevo za priznanje prednostne pravice uporabe za gradnjo zastaranje odškodninskega zahtevka ni bil

Zakon o stavbnih zemljiščih (1984) ni predvideval, da v primeru spremembe prostorskega izvedbenega načrta pripade bivšemu lastniku pravica ponovne pridobitve odvzete nepremičnine (kot to ob izpolnjevanju določenih predpostavk določa Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini).

V času veljavnosti Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84) je bil sklenjen pravni posel o nezazidanem stavbnem zemljišču med sorodniki, navedenimi v določbi 21. člena, poleg tega pa nepremičnina ob sklepanju prodajne pogodbe še ni bila zgrajena najmanj do III. gradbene faze. Omenjena prepoved kot vzrok ničnosti pogodbe z dne 18.8.1992 pa je pozneje z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini prenehala. Sprememba političnega in ekonomskega sistema je vzrok ničnosti pravnega posla (zaradi določb Zakona o stavbnih zemljiščih) relativizirala v tolikšni meri, da je mogoče, ob dejstvu, da je pogodba bila izvršena, govoriti o prepovedi manjšega pomena, zaradi česar se ničnost ne more uveljavljati (prvi in drugi odstavek 107. člena ZOR).

Tožnik kupoprodajne pogodbe za prodajo nezazidanega stavbnega zemljišča ni podpisal, zato glavna pogodba ni bila veljavno sklenjena. Kadar ni obveznosti iz glavne pogodbe, tudi ara kot sredstvo učvrstitve glavne obveznosti ni veljavna.

Po Zakonu o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, 44/97 s spremembami in dopolnitvami - ZSZ) mora biti pogodba o prodaji nezazidanega stavbnega zemljišča sklenjena v obliki notarskega zapisa (glej 12. člen ZSZ). Po določbi 2. odstavka 33. člena ZOR veljajo predpisi o obliki glavne pogodbe tudi za predpogodbo, če je predpisana oblika pogoj za veljavnost pogodbe. Po določbi 6. točke (sedaj 5. točke) 47. člena Zakona o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/94 ... 83/2001) morajo biti v obliki notarskega zapisa sklenjeni (vsi) pravni posli, za katere zakon tako določa. Po določbi 48. člena Zakona o notariatu takšni posli, ki niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, niso veljavni.

Pogodbo, s katero je prodajalec prodal stvar, obremenjeno s predkupno pravico, lahko izpodbija predkupni upravičenec samo, če je kupec v času sklenitve prodajne pogodbe vedel oziroma mogel vedeti, da je predmet prodajne pogodbe obremenjen s predkupno pravico. ZSZ zahteva notarski zapis samo za prodajo v smislu 14. člena ZSZ nezazidanega stavbnega zemljišča.