13. člen ZSZ

Že ZNNZ je določal, da se mora ob odvzemu pravice uporabe oziroma posesti izplačati pravična odškodnina, kar kaže na to, da podržavljenje stavbnih zemljišč po navedenih predpisih ni bilo predvideno kot zaplemba premoženja brez odmene, temveč je bila po vsebini bolj podobna tudi sedaj veljavnemu in uporabljivemu institutu razlastitve v javno korist, pri kateri razlaščencu pripada pravična odmena (plačilo, odškodnina) za razlaščeno premoženje.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče nižjih sodišč, da je tožnica oziroma njena pravna prednica ob uveljavitvi ZLNDL na spornih nepremičninah imela pravico uporabe.

Pravica brezplačnega uživanja je bila po svoji vsebini istovrstna pravici uporabe in je bila tako kot pravica uporabe, pridobljena po drugih predpisih, podlaga za preoblikovanje v lastninsko pravico po prvem odstavku 2. člena ZLNDL.

Četudi je zahtevek za plačilo odškodnine nastal zaradi izgube lastnine, nima stvarnopravne, temveč obligacijskopravno naravo. Njegov namen namreč ni v varstvu lastninske pravice, ki je z razlastitvijo že prenehala, temveč v pridobitvi nadomestila, s katerim bo prizadetemu lastniku omogočena pridobitev stvari oziroma pravice iste vrednosti, kot mu je bila odvzeta. Gre torej za obligacijski zahtevek, ki zastara po pravilih ZOR o zastaranju terjatev. S predlogom za izplačilo odškodnine, podanim pred upravnim organom, do pretrganja zastaranja ni prišlo, saj ta o višini odškodnine ni bil pristojen odločati, temveč je bil pristojen le za vodenje postopka za sklenitev sporazuma o odškodnini. Določitev odškodnine je bila v izključni pristojnosti sodišča. Predlagateljica je imela možnost sodno uveljaviti svoj zahtevek, pravico do sodnega varstva pa je pridobila z iztekom trimesečnega roka za sporazumno določitev odškodnine pred upravnim organom, saj je drugi odstavek 51. člena ZRPPN jasno določal, da se lahko po izteku tega roka razlaščeni lastnik obrne neposredno na sodišče. Tudi z zahtevo za priznanje prednostne pravice uporabe za gradnjo zastaranje odškodninskega zahtevka ni bil

Ni odločilno, kdo je v zemljiški knjigi vknjižen kot imetnik pravice uporabe, ampak, glede na to, da se je prenos pravice uporabe lahko odvijal tudi izvenknjižno, kdo je bil ob uveljavitvi ZLNDL dejansko (resnično) imetnik te pravice. Čeprav je zemljišče po nakupu v prešlo v družbeno lastnino in je na njem pridobila pravico uporabe občina, je 7. člen ZPLP določal, da prejšnji lastnik zemljišča uporablja to zemljišče vse do dneva, dokler občinski upravi organ ne izda odločbe, s katero odloči, da mora zemljišče izročiti občini, ZSZ, ki je nadomestil ZPLP, pa je določil, da občina na zemljišču, ki je postalo družbena lastnina, pridobi le pravico upravljanja, ne pa pravice uporabe. Odločbe, s katero bi tožnikom naložilo, da ji zemljišče izročijo v smislu določb 7. člena ZPLP ali določbe 13. člena ZSZ, občina ni nikoli izdala. Tožniki so tako sporno zemljišče ves čas uporabljali oziroma na njem imeli pravico uporabe v smislu določb ZPLP in ZSZ.

Tožnice so pravico uporabe izgubile, ker jim je bilo sporno zemljišče dejansko odvzeto že pred uveljavitvijo ZLNDL. Na podlagi Pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča z dne 30.11.1989 sta namreč ta del nepremičnine kupila in prevzela v posest toženca.

Pravilno so uporabljene tedaj veljavne določbe ODZ o veljavnosti ustno sklenjenih darilnih pogodb, če je bila podarjena nepremičnina dejansko izročena. Za presojo, kdo je pridobil lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, ni odločilno, kdo je v zemljiški knjigi vknjižen kot imetnik pravice uporabe, ampak – glede na to, da se je prenos pravice uporabe lahko odvijal tudi izvenknjižno – kdo je bil ob uveljavitvi ZLNDL dejansko (resnično) imetnik te pravice.

Pravilna je odločitev upravnega organa, da ni zakonske podlage za vrnitev nepremičnin tožniku, ker takšne možnosti zakon, ki je bil temelj za podržavljenje, ni predvideval. Temelj za izročitev podružbljenega zemljišča občini v obravnavanem primeru je bil namreč ZSZ/84, ta pa ni predvideval, da v primeru, ko zemljišče ni oddano za gradnjo investitorju, pripade bivšemu lastniku pravica ponovne pridobitve odvzete nepremičnine, kot to ob izpolnjevanju določenih predpostavk določa ZRPPN.

Upnik lahko z dejanjem zoper dolžnika, ki meri na ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve, pretrga zastaranje le tedaj, če to dejanje opravi pri organu, ki je v skladu s predpisi pristojen avtoritativno odločiti o njunem sporu. Z negatorno imisijsko tožbo je dopustno postaviti tako opustitveni zahtevek (prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja) kot tudi zahtevek, da se nekaj stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja imisij. V primeru slednjega (torej storitvenega zahtevka) postavlja sodna praksa dodaten pogoj: če narava imisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, mora tožnik v tožbenem zahtevku zahtevano obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča možnost izbire ustreznih ukrepov, sicer se zahtevek zavrne; povsem določen zahtevek je torej možen le, kadar je po naravi stvari mogoče čezmerne imisije preprečiti le na en način. Povedano smiselno velja tudi za varstvo pred imisijami na podlagi ZOR.

Zakon o stavbnih zemljiščih (1984) ni predvideval, da v primeru spremembe prostorskega izvedbenega načrta pripade bivšemu lastniku pravica ponovne pridobitve odvzete nepremičnine (kot to ob izpolnjevanju določenih predpostavk določa Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini).

Za napake volje je kot sankcija predvidena izpodbojnost, tožnica pa takšnega zahtevka nima. Prejšnji lastnik je na podlagi določbe 7. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev lahko uporabljal zemljišče do izdaje odločbe o izročitvi zemljišča občini. V letu 1984 sprejeti Zakon o stavbnih zemljiščih pa je v 13. v zvezi s 64. členom določil, da so prejšnji lastniki na zemljišču, ki je v družbeno lastnino prešlo na podlagi prej navedenega Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, pridobili pravico uporabe.

Četudi je za izračun nadomestila za drugo polletje 1994 bila uporabljena vrednost točke, določena s sklepom mestne skupščine za leto 1993, s tem niso bile prizadete pravice tožeče stranke, ki je po zakonu in odloku zavezana k trajnemu plačilu nadomestila.

Kolikor bi na zemljiščih tožeče stranke prenehala lastninska pravica s pravnomočno odločbo, izdano na podlagi ZR in bi bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 26. člena tega zakona, bi tožeča stranka imela pravno podlago za odpravo pravnomočne razlastitvene odločbe. Ker pa pravna podlaga v konkretnem primeru ni bil ZR, ampak ZPLPDP (ZNKG) - (Ur.l. SRS, št. 19/76), torej drug zakon, ki zaradi načina prenehanja lastninske pravice take možnosti ne predvideva, je odločitev tožene stranke zakonita (zavrnitev pritožbe zoper sklep prvostopnega organa o zavržbi zahtevka tožeče stranke).