UPRS Sklep I U 1726/2020-13

Tožba se zavrže.

1Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, s katero je toženka ugodila pritožbi družbe A., d. o. o. (v nadaljevanju zavezanec), vloženi zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije št. 0610-13911/2019-11-31021 z dne 8. 6. 2020 in odpravila navedeno prvostopenjsko odločbo, postopek pa ustavila. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je Tržni inšpektorat RS inšpekcijskemu zavezancu odredil, da odpravi vse napake na rabljenem avtomobilu Volvo S60, ki ga je 11. 11. 2019 pri njem kupila tožnica, ker izdelek nima lastnosti, ki so potrebne za njegovo normalno rabo (1. točka izreka). Vse napake na tožničinim rabljenem osebnem avtomobilu Volvo S60 mora zavezanec odpraviti tako, da bo strokovna organizacija za izvajanje postopkov identifikacije in ocene tehničnega stanja vozila izdala potrdilo o tehnični brezhibnosti vozila (2. točka izreka). Rok za izvršitev odločbe je bil 15 dni od prejema odločbe (3. točka izreka). O izpolnitvi obveznosti je zavezanec dolžan pisno obvestiti Tržni inšpektorat RS skupaj s priloženimi dokazili naslednji dan po izpolnitvi obveznosti (4. točka izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve, stroškov postopka ni bilo (5. in 6. točka izreka).

2Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi uveljavlja kršitev pravil postopka v povezavi z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in kršitev ustavnih pravic po Ustavi RS in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic. Zatrjuje, da je bila zaradi izpodbijane odločbe oškodovana, saj je avtomobil kupila v dobri veri, da nima skritih napak. V dopolnitvi tožbe še navaja, da so jo napake na vozilu prisilile v njegovo prodajo. Zaradi nezmožnosti uporabe od toženke zahteva odškodnino v skupni višini 4.000 EUR, podredno pa sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in ugotovi, da prvostopenjska odločba ni več izvršljiva, saj je bil tehnično neizpraven avtomobil že prodan.

3Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

4Tožbo je treba zavreči iz naslednjih razlogov:

5Po prvem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Četrti odstavek 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) pa določa, da ima v postopku inšpektorja položaj stranke v postopku zavezanec. Vlagateljica pobude, prijave, sporočila ali druge vloge nima položaja stranke. V skladu z navedeno zakonsko določbo tako tisti, ki vloži prijavo, na tej podlagi ne pridobi položaja stranskega udeleženca, lahko pa položaj stranskega udeleženca v postopku pridobi, če izkaže, da je oseba, katere pravne koristi so z ukrepanjem inšpekcijskega organa prizadete (43. člen ZUP). Prizadetost v pravnih koristih pa mora v postopku izkazati in inšpektor jo mora v posameznem postopku, da bi tak status formalno, z izdajo sklepa priznal, ugotoviti.¹

6Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, tožnica v konkretnem upravnem postopku inšpekcijskega nadzora ni imela položaja stranke oziroma stranskega udeleženca. Stranka v postopku je bila zgolj družba A., d. o. o. kot zavezanec, medtem kot tožnica kot potrošnica tega položaja ni imela. Iz tožbenih navedb je sicer mogoče razbrati, da tožnica šteje, da tak status ima, vendar to ne spremeni dejstva, da ji status stranske udeleženke formalno ni bil priznan. Iz spisnih podatkov pa tudi ne izhaja, da bi tožnica zahtevo za udeležbo v postopku (kot stranska udeleženka) med samim tekom inšpekcijskega postopka sploh vložila. Samo v tem primeru (torej če bi tako zahtevo vložila in bi ji bil status priznan) bi ji bila zagotovljena pravica do sodnega varstva zoper izdani upravni akt.

7Po navedenem je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku. Ker tožnica kot potrošnica ni bila stranka v upravnem postopku, v katerem sta bili izdani izpodbijana drugostopenjska odločba in prvostopenjska odločba, je moralo sodišče njeno tožbo zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče s sklepom zavrže tožbo, če ugotovi, da tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi ali če po tem zakonu ne more biti stranka. Glede na to, da tožnica priznava, da ni več lastnica avtomobila, ki je bil predmet inšpekcijskega postopka, bi bilo treba predmetno tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči tudi na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj izpodbijani upravni akt v nobenem primeru ne posega (več) v tožničino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist.

8Tožnica lahko svoj zasebni interes v zvezi z varovanjem pravic in koristi, ki se nanašajo na odpravo stvarnih napak na avtomobilu uveljavlja v za to namenjenem sodnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti, medtem ko inšpekcijski postopek ni namenjen reševanju tovrstnih sporov med strankami, ampak se v njem varuje javni interes.

9Na podlagi sklepa tega sodišča I U 1726/2020-12 z dne 11. 4. 2023, izdanega na podlagi 13. člena ZUS-1, je v zadevi odločala sodnica posameznica.

¹ Tako Ustavno sodišče v odločbi Up-257/03 z dne 2. 10. 2003 in Vrhovno sodišče v sodbi I Up 595/2004 z dne 21. 9. 2005.