VSL Sklep II Kp 271/2015

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenka je dolžna plačati 360,00 EUR sodne takse.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom, na podlagi prvega odstavka 414. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zavrnilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka zagovornikov obsojene A. A. Odločilo je še, da je obsojenka na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP dolžna povrniti stroške kazenskega postopka.

2Zoper sklep so se pritožili obsojenkini zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za obnovo postopka ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovorniki obsojenke so vložili zahtevo za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, ki določa, da se kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, sme obnoviti v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Slednje pomeni, da se lahko na podlagi novih dokazov zahteva ponovno presojo v pravnomočni sodbi ugotovljenih odločilnih dejstev, na podlagi novih dejstev pa se lahko zahteva ponovna presoja dokazov, na katere se opira obsodilna sodba.¹ Vendar pa za ugoditev zahtevi za obnovo kazenskega postopka ne zadošča že najmanjši dvom o pravilnosti in popolnosti v pravnomočni obsodilni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, temveč morajo nova dejstva ali novi dokazi, ki jih sodišče še ni presojalo, vzbuditi precejšen oziroma resen dvom o ugotovljenem dejanskem stanju.² Ker zakon obnovo kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP dopušča že, če so nova dejstva in dokazi takšni, da bi utegnili povzročiti drugačno sodbo, mora sodišče obnovo iz tega razloga dovoliti, če ob primerjavi obremenilnih dokazov, na katere se opira pravnomočna sodba, dokazov, ki jih je izvedlo v poizvedbenem postopku, pa tudi vseh prejšnjih razbremenilnih dejstev in dokazov oceni, da je podan resen dvom o ugotovljenem dejanskem stanju.³

5Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo vsebino dokazov, izvedenih v pravnomočno končanem kazenskem postopku (točka 13), in dokaznih zaključkov v pravnomočni sodbi X K 271/2015 z dne 17. 3. 2017 v zvezi s sodbo II Kp 271/2015 z dne 10. 5. 2019, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo svojo presojo, da je bančni račun družbe B. 11. 2. 2013 v banki C. v ... odprla obsojenka (točki 14 in 15). Glede na trdne obremenilne dokaze, na katere se opira pravnomočna sodba (predvsem bančna dokumentacija banke C.⁴) ter obsojenkino izjavo v dopolnjenem pisnem zagovoru, da je bančni račun po navodilu D. D. odprla sama, so utemeljeni zaključki izpodbijanega sklepa, da izpovedba v poizvedbenem postopku zaslišane priče E. E. (točka 16), da je račun za družbo B. na banki C. odprl F. F., nima takšne teže, da bi vzbudila precejšen oziroma resen dvom v pravilnost pravnomočno ugotovljenih odločilnih dejstev oziroma ne predstavlja takšnega novega dokaza, ki bi utegnil sam zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi privesti do oprostilne sodbe oziroma do obsodbe po milejšem kazenskem zakonu (točka 17 sklepa), takšni presoji prvostopenjskega sodišča pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Po pojasnjenem so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opravilo presoje kvalitete v zahtevi za obnovo navedenih novot in izpovedbe priče E. E. ni presojalo v smeri, ali bi njegovo pričanje moglo vplivati na pravnomočno ugotovljena odločilna dejstva, neutemeljeni in neupravičeni.

6Po stališču sodne prakse se sodišče, ko odloča o tem, ali bo ugodilo zahtevi in dovolilo obnovo kazenskega postopka ali jo bo zavrnilo (prvi odstavek 414. člena ZKP), ne sme spuščati v oceno verodostojnosti predlaganih in izvedenih dokazov, temveč presoja le, ali so dejstva in dokazi glede na rezultat poizvedbenega postopka takšni, da (v povezavi s prejšnjimi dejstvi in dokazi) postavljajo pod vprašaj ugotovitve pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na obstoj kaznivega dejanja in obsojenčevo krivdo.⁵ O utemeljenosti zahteve za obnovo postopka sodišče meritorno odloča na podlagi logičnega in izkustvenega sklepanja o verjetnosti obstoja in vsebine novih dokazov in dejstev ter njihove dokazne moči (ne pa verodostojnosti) in na tej podlagi o njihovi primernosti, da utegnejo privesti do obsodbe, ki bo za obsojenca ugodnejša. Takšen preizkus novih dokazov in dejstev pa nujno temelji tudi na njihovi konfrontaciji z dokazi in dejstvi, ki so podlaga za oceno dejanskega stanja v pravnomočni sodbi, ki ohranja moč pravnomočno presojene stvari vse dotlej, dokler je novi dokazi in dejstva ne ovržejo. V postopku odločanja o zahtevi za obnovo postopka, ki poteka na nejavni seji, se sodišče seznani z vsebino novih dejstev in dokazov, ki so bili izvedeni v poizvedbenem postopku (na primer z zapisniki o zaslišanju prič), posredno s tem pa tudi z njihovo dokazno močjo (na primer v smislu popolnosti ali doslednosti izpovedbe priče, relevantnosti zatrjevanih dejstev itd.). Če sodišče ob tem v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka izpostavi določena notranja neskladja ali vrzeli v izpovedbi priče, zgolj na podlagi tega sodišču še ni mogoče očitati, da je zunaj glavne obravnave vnaprej ocenjevalo verodostojnost njene izpovedbe. Takšna predstavitev vsebine dokaza je v tej fazi postopka izključno v funkciji utemeljitve prognoze njegovega učinka oziroma verjetnosti, ali utegne takšen dokaz, glede na svojo vsebino in v povezavi s prejšnjim dokazi, vplivati na spremembo pravnomočne sodbe.⁶ Sodišče torej, ko odloča o zahtevi za obnovo postopka, dokaze ocenjuje z vidika njihove relevantnosti in teže oziroma dokaznega pomena in moči.

7Pritožniki pravilno ugotavljajo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu izpostavilo določene neskladnosti v izpovedbi priče E. E. in okoliščine njegovega odnosa z F. F., zaradi katerih je, kot je zapisalo, podvomilo v verodostojnost njegove izpovedi, kar pa velja le za razloge v drugem delu točke 16 obrazložitve sklepa. Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje sicer v točkah 13 do 15 obrazložitve sklepa pravilno in utemeljeno povzelo vsebino dokazov, izvedenih v pravnomočno končanem kazenskem postopku in dokaznih zaključkov v pravnomočni sodbi, v prvem delu obrazložitve v točki 16 vsebino izpovedbe E. E. in ponovno v strnjeni obliki podatke iz bančne dokumentacije, ki potrjujejo, da je bančni račun odprla sama obsojenka, nato pa v točki 17 pravilno ocenilo, da izpovedba E. E., ob izvedenih dokazih na katere se opira pravnomočna sodba, nima takšne teže, da bi vzbudila dvom v dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno z izvedbo obsežnega dokaznega postopka. Po pojasnjenem po oceni pritožbenega sodišča pri razlogih v drugem delu točke 16, ki jih izpostavlja pritožba, v resnici niti ne gre za vprašanje oziroma dejansko oceno verodostojnosti izpovedbe priče E. E., kot je to zapisalo prvostopenjsko sodišče, ampak je z izpostavljenimi neskladnostmi v njegovi izpovedbi predvsem predstavilo dokazno moč, težo in relevantnost v zahtevi za obnovo kazenskega postopka predlaganega in v poizvedbenem postopku izvedenega novega dokaza ter nato v točki 17 obrazložitve sklepa utemeljeno zaključilo, da glede na svojo težo (šibkost) ter v povezavi s prejšnjimi dokazi, ne gre za dokaz, ki utegne vplivati na spremembo pravnomočne sodbe. Namreč, že ob primerjavi same vsebine v pravnomočno končanem kazenskem postopku izvedenih obremenilnih dokazov in (dopolnjenega) zagovora obsojenke, da je ona odprla bančni račun, z vsebino izpovedbe E. E. (da je bančni račun v njegovi prisotnosti odprl F. F.) je več kot očitno, da navedbe te priče ne vzbujajo precejšnjega oziroma resnega dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na navedeno zgolj v določenem delu obrazložitve sklepa zapisana ocena prvostopenjskega sodišča o dvomu v verodostojnost izpovedbe priče E. E., za siceršnjo pravilno presojo, da ne gre za nov dokaz, ki utegne sam zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenke ali pa njeno obsodbo po milejšem kazenskem zakonu, niti ni odločilna oziroma je morebiti celo nepotrebna.

8V nadaljnjih pritožbenih navedbah zagovorniki povzemajo izpovedbo priče E. E. ter tudi sami ponujajo lastno oceno njene verodostojnosti, kar niti ne more biti predmet pritožbenega preizkusa, in ji pripisujejo ustrezno dokazno moč, ki po njihovem mnenju narekuje dovolitev obnove kazenskega postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, vendar pa glede na dokazno težo obremenilnih dokazov, na katere se opira pravnomočna sodba, pravilne odločitve prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati. Ne držijo pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje povsem spregledalo odgovor obrambe na mnenje državnega tožilca o zahtevi za obnovo postopka, saj se je do pojasnil v zvezi z zagovorom obsojenke, da je sama odprla bančni račun, opredelilo v točki 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sicer pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da so zagovorniki v odgovoru obširno analizirali in ocenjevali zagovor obsojenke in izpovedbo priče E. E. ter na njuni podlagi izrazili dvom v dokazno vrednost dokumentacije banke C. Upoštevaje vsebino odgovora, bi se prvostopenjsko sodišče, v kolikor bi te navedbe presojalo in se do njih v izpodbijanem sklepu opredelilo, dejansko moralo spustiti v oceno verodostojnosti in dokazno oceno, kar pa v okviru obnove kazenskega postopka ni dopustno. Poleg tega obsojenkin zagovor in bančna dokumentacija banke C. nista novoti, za kateri sodišče v času izreka pravnomočne sodbe ni vedelo in torej ne utemeljujeta obnovitvenih razlogov iz 3. točke prve odstavka 410. člena ZKP, saj zahteva za obnovo kazenskega postopka ne more biti usmerjena na ponovno drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov.⁷

9Sklepni zaključki prvostopenjskega sodišča, da četudi bi bil iz opisa kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti izpuščen očitek, da je obsojenka odprla račun pri banki C., to ne bi privedlo do oprostitve obsojenke ali do obsodbe po milejšem kazenskem zakonu, temveč bi bil zgolj spremenjen dejanski opis kaznivega dejanja, njegova pravna opredelitev pa bi ostala nespremenjena (točka 18 sklepa), so glede na že pojasnjene razloge za zavrnitev zahteve za obnovo kazenskega postopka brezpredmetni in tudi povsem nepotrebni. Posledično se sodišče druge stopnje do nasprotnih pritožbenih navedb, da bi izvzem tega očitka povzročil oprostitev obsojenke, niti ni opredelilo. Vsekakor pa s tem zaključkom sodišče prve stopnje ni ocenilo, da je zahteva za obnovo kazenskega postopka utemeljena, kot to zatrjujejo pritožniki.

10Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

11Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je obsojenka kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7243 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

¹ Hrovat Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 885.
² Prav tam, str. 886.
³ Merc, K. v Šepec, M. ur.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2023, str. 57.
⁴ V izpodbijanem sklepu so povzeti naslednji podatki iz bančne dokumentacije: ugotovitev identitete dejanskega ekonomskega upravičenca z osebnimi podatki obsojenke, priložena fotokopija njenega potnega lista s pripisom, da je kopiran iz originala 11. 2. 2013, pripis bančnega uslužbenca „stranka je dokument podpisala v moji prisotnosti,“ v dokumentaciji naveden obsojenkin elektronski naslov preko katerega je potekala elektronska komunikacija med njo in F. F., obsojenka je bila edina pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na bančnem računu, s katerimi je tudi dejansko razpolagala (točke 13, 14 in 16 sklepa).
⁵ Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 107/2004 z dne 17. 6. 2004, I Ips 413/2008 z dne 5. 11. 2009 in I Ips 8532/2012 z dne 26. 4. 2012.
⁶ Sodba Vrhovnega sodišča RS 413/2008 z dne 5. 11. 2009.
⁷ Hrovat Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 885.