VSK Sodba PRp 774/2021

I. Pritožba kršiteljice se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Kršiteljica mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v višini 135,00 EUR.

1Sodišče prve stopnje je ob reševanju zahteve za sodno varstvo storilke, plačilni nalog št. 51029669, ki ga dne 14. 12. 2020 izdala pooblaščena uradna oseba Občinskega inšpektorata in redarstva občine Izola, po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je kršiteljico A. A. spoznalo za odgovorno storitve prekrška po določbi 3. točke šestega odstavka 46. člena ZPrCP in za navedeni prekršek izreklo globo v znesku 250,00 EUR ter stransko sankcijo 5 kazenskih točk. V ostalem delu je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper sodbo se pritožuje kršiteljica, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da osebni avtomobil, ki je njena last in s katerim je bil storjen prekršek, skladno z njenim pooblastilom uporablja B. B. Pritožbi prilaga fotokopijo osebnega dokumenta in vozniškega dovoljenja slednjega. Izpostavlja, da navedenega vozila v času prekrška in tudi kasneje ni uporabljala, ker je ves čas pri B. B.

3Pritožba ni utemeljena.

4Prvotno velja pojasniti, da pritožba iz razloga po 3. točki 154. člena ZP-1, to je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni dopustna, temveč le iz razlogov iz 1., 2. in 4. točke 154. člena ZP-1, o čemer je bila kršiteljica v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi poučena. Pritožbeno sodišče je torej ob obravnavanju pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in lahko presoja le, ali je glede na take ugotovitve pravilno uporabljen materialni predpis, ki določa prekršek oziroma če so pravilno uporabljene materialne določbe Zakona o prekrških (ZP-1), ali so izkazane bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter pravilnosti odločitve o izrečenih sankcijah. Razumeti je, da kršiteljica s predloženimi fotokopijami osebnih dokumentov B. B. izpodbija zgolj dejansko stanje, saj hkrati poudarja, da v času storitve prekrška osebnega avtomobila, ki je njena last, ni vozila, temveč je bil voznik B. B. Ker je navedene listine predložila šele v pritožbi, je to storila prepozno, saj bi jih morala predložiti že v zahtevi za sodno varstvo, kakor je to navedeno že v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in zato na ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje nimajo nikakršnega vpliva. Enako velja za pritožbene navedbe, s katerimi zanika storitev prekrška, saj te predstavljajo pritožbeni razlog zmotnega ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

5Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, potem ko je še ugotovilo, da tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je sodišče moralo v smislu 159. člena ZP-1 paziti po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

6Ker kršiteljica s pritožbo ni uspela, ji je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 135,00 EUR po tar. št. 8111 Zakona o sodnih taksah – ZST-1 (40 EUR za izrek globe), tar. št. 8114 ZST-1 (50 EUR za izrek stranske sankcije kazenskih točk) v zvezi s tar. št. 8132 ZST-1 (zavrnitev pritožbe po količniku za odmero takse 1,5).