VSM Sklep II Kp 64414/2020

Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora ter mu nato skladno z drugim odstavkom 60. člena v zvezi s četrtim odstavkom 59. člena KZ-1, ob upoštevanju določene kazni osem mesecev zapora iz pogojne obsodbe po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru III K 18759/2020 z dne 10. 6. 2021, za katero je odločilo, da se ne prekliče, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se je pritožila višja državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 ter mu izreče predlagano kazen zapora in varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, kakor tudi naloži plačilo vseh stroškov kazenskega postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3Na pritožbo višje državne tožilke so odgovorili zagovorniki obdolženca, odvetniki iz Odvetniške pisarne X, o.p., d.o.o., ki sodišču druge stopnje predlagajo, da jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožbeni preizkus pred sodiščem druge stopnje je pokazal naslednje:

5Sodišče druge stopnje je skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP izpodbijano sodbo najprej preizkusilo po uradni dolžnosti. Ta preizkus je pokazal, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih oziroma so ti v odločilnih delih popolnoma nejasni, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obdolženčeve krivde oziroma njegovega subjektivnega odnosa do kaznivega dejanja, torej pri ugotavljanju odločilnega dejstva, ubralo materialnopravno napačen pristop, v tej posledici pa so v obrazložitvi izpodbijane sodbe izostali relevantni in jasni razlogi o njegovi krivdi. Te razloge je sodišče prve stopnje sicer navedlo v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je zaključilo, da je obdolženec očitano mu dejanje storil v krivdni obliki nezavestne malomarnosti, vendar pri tem na konkretni ravni ni (jasno) obrazložilo, katera dejstva oziroma okoliščine takšen zaključek sploh utemeljujejo. Sodišče prve stopnje bi namreč glede na obtožbeni očitek kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 moralo presojati njegov naklep (direktni ali eventualni)¹ tako v razmerju do kršitve cestnoprometnih predpisov (vožnja pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), kakor tudi do konkretne ogrozitvene posledice (neposredna nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe), ki jo s tako vožnjo povzroči (vzročna zveza).² V odnosu do prometne nesreče s hudo telesno poškodbo ene ali več oseb (četrti odstavek 324. člena KZ-1) pa bi moralo ugotoviti, ali se je obdolženec zavedal možnosti, da bo do takšne posledice prišlo, pa je lahkomiselno mislil, da ne bo nastala oziroma da jo bo lahko preprečil (zavestna malomarnost), oziroma da se možnosti take posledice ni zavedal, pa bi se tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost).³ Krivda mora biti ugotovljena na podlagi dejstev in okoliščin konkretnega primera, ki so v razlogih sodbe ustrezno obrazloženi, njena ugotovitev in obrazložitev pa ne sme izhajati le iz splošnega in nekritičnega prepisa stališč strokovne literature in sodne prakse.

7Sodišče prve stopnje je pri presoji naklepa svoje razloge naslonilo predvsem na zagovor obdolženca, da se ni zavedal, da je bil v pijanem stanju in kot tak nesposoben za vožnjo, kakor tudi na nerelevantno ugotovitev, da oškodovanci (B. B., C. C. in D. D.) za prevoz z zabave E. E. predhodno sploh niso bili dogovorjeni z obdolžencem, temveč naj bi za prevoz poskrbel C. C. - jev tast ali pa F. F. Takšna, skopa obrazložitev zgoraj zastavljenim izhodiščem glede obdolženčeve krivde ne zadosti. Ob tem tudi ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje sledilo izključno obdolženčevi subjektivni oceni, da se ni zavedal, da je bil v pijanem stanju in kot tak nesposoben za vožnjo, na drugi strani pa v tej luči ni presojalo preostalih konkretnih okoliščin, da se je kritičnega dne udeležil fantovščine, kjer je užival alkoholne pijače, in da so ob odhodu iz zabave v njegov avtomobil prisedli oškodovanci, kar vse se je obdolženec spominjal in navajal v svojem zagovoru, kakor tudi objektivno ugotovljene okoliščine, da je tedaj vozil v stanju z najmanj 1,60 grama alkohola na kilogram krvi, kar izdatno (za več kot dvakrat) presega vrednost 0,50 grama alkohola na kilogram krvi, kot jo še dovoljuje drugi odstavek 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa. Prav tako sodišče prve stopnje ni presodilo izpovedbe priče F. F., ki je izpovedal o tem, kako je obdolženca zaradi njegovega uživanja alkoholnih pijač tik pred vožnjo poskušal odvrniti od tega, da bi peljal oškodovance, pa ga obdolženec ni upošteval (in se je očitno odločil drugače in z vožnjo začel), kakor tudi, kako ga je med samo vožnjo na prehitro vožnjo opozarjal s hupanjem (pa je obdolženec z vožnjo nadaljeval). Čeprav sodišče prve stopnje ni zanemarilo, da je obdolženec imetnik vozniškega izpita že več kot dvajset let in da je bil z makadamsko cesto seznanjen (pri čemer se je z njenim strmim naklonom, nepreglednostjo na posameznih odsekih in razbrazdanostjo nenazadnje lahko seznanil že na poti k lovski koči), pa ni obrazložilo, zakaj naj bi se ob takšnih okoliščinah (le) moral in mogel zavedati nevarnosti vožnje pod vplivom alkohola, ter zakaj ni mogoče govoriti o kakšni drugi obliki krivde. Šele po obrazloženi dokazni presoji navedenih konkretnih okoliščin in morebitnih drugih, bo sodišče prve stopnje lahko zadostilo obrazloženi presoji krivde.

8Sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi tudi ni razlikovalo med obdolženčevim odnosom do konkretne ogrozitvene posledice (neposredne nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe) po prvem odstavku 324. člena KZ-1 na eni strani in njegovim odnosom do posledice prometne nesreče s hudo telesno poškodbo ene ali več oseb po četrtem odstavku 324. člena KZ-1 na drugi strani. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razbrati, da je sodišče prve stopnje navedeno neutemeljeno enačilo oziroma zamenjevalo, zato se na takšnem razumevanju sprejeti zaključki še dodatno pokažejo kot nejasni (zlasti glede pojasnila obdolženčeve privolitve v tragične posledice vožnje). V posledici vsega navedenega pa je preuranjena tudi sprememba pravne opredelitve obravnavanega kaznivega dejanja v kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1, ki jo je sodišče prve stopnje sicer pojasnilo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe.

9Po obrazloženem, in ker bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej terjajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, je sodišče druge stopnje odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev ter o zadevi ponovno odločiti. Pri tem pa bo pozorno tudi na preostale pritožbene navedbe višje državne tožilke v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se sodišče druge stopnje zaradi narave ugotovljene kršitve ni moglo ukvarjati.

¹ V skladu z drugim odstavkom 324. člena KZ-1 (ki velja po uveljavitvi novele KZ-1B) je sicer storitev tega kaznivega dejanja mogoča tudi iz malomarnosti.
² Za obstoj subjektivnih znakov tega kaznivega dejanja je torej treba ugotoviti, da se je obdolženec zavedal (možnosti), da vozi pod vplivom alkohola in da s takšno vožnjo konkretno ogroža življenje ali telo kakšne osebe. Po ugotovljeni zavestni sestavini pa je treba presoditi, ali je storilec takšno vožnjo in neposredno ogrozitev hotel (direktni naklep) ali nanju vsaj pristal (eventualni naklep).
³ Primerjaj sodbi VS RS I Ips 20991/2013 z dne 23. 11. 2017 in I Ips 62862/2010 z dne 27. 3. 2014 ter Deisinger M., Kazenski zakonik 2017 – posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Maribor 2017, str. 746 in 747.