VSK Sodba I Cp 681/2022

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 524,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

1Prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju tudi sodišče) je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da sta prva in druga toženka v stavbi št. 880 k.o. [...], in sicer v posameznem delu ID znak 1111-880-3 dolžni vzpostaviti prejšnje stanje skupne nosilne stene in dimovoda tako, da ob nadzoru strokovnjaka zazidata odprtino v dimovodu širine 60 cm in višine 140 cm ter debeline 40 cm, do nosilne stene, in nato sanirati izdolbeno nosilno steno v dolžini 85 cm in v višini 220 cm ter da sta tožeči stranki (v nadaljevanju tudi tožnik) dolžni plačati 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Hkrati je razsodilo, da se prvi in drugi toženki prepoveduje, da skozi dimniško tuljavo mečeta odpadni material in da z gradbenimi posegi posegata v skupne dele stavbe št. 880 k.o. 1111 [...]. Odločilo je, da mora tožena stranka (v nadaljevanju tudi prva in druga toženka) tožniku povrniti stroške pravdnega postopka.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče v tej zadevi odločalo že štirikrat in da so bile odločitve vsakič drugačne. Zaradi dolgotrajnosti postopka se je sodišču zameglil pogled na osnovna dejstva. Tožnik ni imel dokaza, da sta v nosilno steno posegli toženki. Stena je bila izdolbena že davno in je na tem mestu stal štedilnik ("špargert" oziroma "šparger"). V sodbi je izostala skrbna in tehtno utemeljena dokazna ocena, s katero sodišče pojasni, zakaj nekomu verjame, v čem je prepričljivost njegove izpovedbe in zakaj nekomu ne verjame. Sodišče ne pojasni, zakaj ni verjelo toženkama, ki sta sporna dela neposredno zaznali. Prav tako ne bi smelo spregledati, da je postopek posledica zamere tožnika in da je prva toženka luknjo, ki je predmet spora, ob koncu obravnave zaprla oziroma zazidala. Tožnik je izkoristil priložnost in vložil tožbo za poseg v nosilno steno, čeprav sploh ni vedel, kakšno je bilo prejšnje stanje te stene in kaj se je spremenilo, kar kaže na dvomljive namene tožnika. Nadalje navaja, da se je po izdaji sodbe srečala z dimnikarjem A. A. (nov dokaz), ki je podal (zapisal) izjavo, da je v obdobju od leta 2007 do 2015 že bila izdolbena stena (niša) in da je na tem delu bil štedilnik z zidano napo v sredinski dimniški tuljavi. To pomeni, da se tam pojmovno ni mogla nahajati nosilna stena, saj štedilnik ne more nositi stene. Predlaga da pritožbeno sodišče izvede glavno obravnavo in zasliši predlagano pričo. Priča je bila s strani tožnika predlagana že v tožbi, pri čemer sodišče ni pojasnilo, zakaj dokaza ni izvedlo. Toženkama je bila kršena tudi pravica do izjave, saj se sodišče v sodbi ni opredelilo do navedb toženk, da je do sporne luknje prišlo ob odstranjevanju štedilnika, pri čemer je ta luknja že sanirana. Sodišče ne obrazloži, zakaj toženki ne moreta uspeti s trditvami, da je do posega v nosilno steno prišlo že pred njuno vselitvijo in da tožnik ni nasprotoval trditvam, da je bil štedilnik v stanovanju prisoten že ob vselitvi toženk. Sodišče je nekritično sledilo mnenju izvedenke, pri čemer je izvedenka jasno navedla, da časovnega obdobja, kdaj je bila stena izdolbena, ni mogoče ugotoviti, prav tako ugotovitev izvedenke ne potrjuje, da material, fotografiran s strani tožnika, predstavlja del nosilne stene stanovanja toženk. Iz nobenega izvedenega ali predloženega dokaza ne izhaja, da bi prav toženki izdolbli steno, prav tako ni dokazano, da bi do tega prišlo v letih 2012 do 2016, niti ni tožnik dokazal, da je vznemirjen sedaj, ko sta toženki sanirali steno s tuljavami. Glede na to, da je sodišče ugodilo tudi zahtevku za vzpostavitev v prejšnje stanje, bi se moralo opredeliti tudi do tega, kaj je prejšnje stanje sploh bilo. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče B. B., za zavrnitev pa ni navedlo ustreznih razlogov oziroma je zavzelo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče ni izvedlo tudi drugih predlaganih dokazov z zaslišanjem prič. Tožena stranka nadalje navaja, da je sodba nerazumljiva. Sodišče v obrazložitvi navaja, da je zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja kljub temu, da sta toženki že sanirali nastalo situacijo, utemeljen, saj je izvedenka ugotovila, da ne glede na to kako debel sloj zidu je odstranjen, dimna tuljava ne sme biti odprta. Takšna obrazložitev si nasprotuje. Pavšalno vztrajanje tožnika, da je potreben način sanacije s sodelovanjem strokovnjaka, je nedoločen, poleg tega pa je pri negatorni tožbi potrebno konkretno navesti cilj sanacije (zasledovani rezultat), izbiro pa prepustiti toženi stranki. Odločitev sodišča, s katero je toženkama naložena ponovna vzpostavitev prejšnjega stanja, ki je že vzpostavljeno, je popolnoma nerazumna in toženkama povzroča nesorazmerno breme. Sodišče ne obrazloži, zakaj dejstvo, da izvedenka ni mogla ugotoviti, kdaj je bil izveden poseg v nosilno steno, ne vpliva na tožbeni zahtevek. Sodišče bi se moralo opredeliti do ugovora toženk, da odstranjen material (iz fotografij tožnika) izvira iz odstranitve štedilnika. Dokazna ocena glede zaključka sodišča, da sta ravno toženki izdolbli steno je do te mere pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče ne pojasni, ali je tožnik uspel dokazati, da je še vedno moten v njegovi lastninski pravici. Sodišče se opre na verjetne ugotovitve izvedenke, kar ne zadošča zahtevanemu dokaznemu standardu v pravdnem postopku. Prav tako je ugodilo zahtevku za plačilo 500,00 EUR, višine zneska pa ni pojasnilo. Dokazno breme, da naj bi steno izdolbli toženki, je na tožniku. Sodišče bi moralo dokazno oceniti izpovedbo prve toženke, ki je podrobno pojasnila, kakšno je bilo stanje ob vselitvi in obstoj štedilnika. Sodišče bi moralo pojasniti, zakaj ji ne verjame. Sodišče tožnikovo izpoved pavšalno dokazni oceni, saj ne pojasni kaj mu verjame. V postopku ni bilo niti enega posrednega dokaza, da je bila odstranjena celotna stena. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, da je prva toženka inšpektorju pred pravdo pojasnila enako kot je pojasnila v tem postopku in da se je njeno pojasnilo ujemalo z ugotovitvami inšpektorja na terenu. Posebej je nerazumljiva dokazna ocena, da prva toženka tega, da je tam stal štedilnik in da nosilne stene ni nikoli izdolbla, ni izpostavila na ogledu. Nadalje so ugotovitve sodišča v neskladju s shematskim prikazom in sliko dimovoda, iz katerega izhaja, da se prekat [...] zaključi v njenem stanovanju in ne poteka do pritličja. Če bi pred posegi obstajala nosilna stena, se ta prekat ne bi mogel zaključiti v stanovanju [...]. Tožnik posega v nosilno steno ni dokazal, ker ga ni bilo, poseg v dimovod pa je saniran. Sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker je stanje na dimovodu ob koncu glavne obravnave že sanirano, tožnik pa bi bil do zahtevanega varstva upravičen le, če bi ravnanje toženk predstavljalo dejansko oviro za izvrševanje njegove solastninske pavice.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenim navedbam nasprotovala. Predlagala je zavrnitev pritožbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je v tej zadevi uveljavljal zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja na skupni nosilni steni in dimovodu v stavbi v etažni lastnini več lastnikov, plačilo zneska v višini 500,00 EUR, zaradi škode, ki mu je domnevno nastala zaradi odlaganja odpadnega (gradbenega) materiala v dimniško tuljavo in prepoved takih posegov v bodoče. Trdil je, da je tožena stranka podrla steno dimovoda v delu, ki predstavlja nosilno steno stavbe, v kateri kot etažni lastniki prebivajo pravdne stranke. S posegom je med drugim ogrozila statično brezhibnost objekta in tožnika motila v uporabi dimovodnega jaška. Sodišče je ugotovilo, da je res prišlo do posega v skupno dimniško tuljavo in s tem tudi v nosilni zid stavbe ter zahtevku tožnika ugodilo.

6Tožena stranka v pritožbi sodišču neutemeljeno očita, da je sodba nerazumljiva, ker je ni mogoče preizkusiti zaradi nejasne in protislovne obrazložitve in izreka (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Gradi ga na očitku, da je sodišče v obrazložitvi ugotovilo, da je tožena stranka vzpostavila prejšnje stanje in obenem v izreku odločilo, da je tako stanje dolžna vzpostaviti, kar pa ne drži. Sodišče je 12. točki obrazložitve sodbe resda navedlo, da je tožena stranka stanje na dimovodu sanirala, vendar pa je obenem ugotovilo, da način sanacije ni primeren, zaradi česar ne gre za zatrjevano nasprotje.

7Pritožba nadalje očita, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo vrsto njenih dokaznih predlogov, s čimer po vsebini utemeljuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ti očitki po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni. Sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov utemeljilo v 4. točki obrazložitve sodbe (ker je bilo dejansko stanje dovolj raziskano, da je lahko sprejelo odločitev v zadevi), s katero se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Pritožba ne pojasni, na kakšen način je opustitev izvedbe predlaganih dokazov (zlasti zaslišanja priče A. A. in B. B.), vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ta temelji na skrbni, analitično - sintetični dokazni oceni, ki je narejena v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Predlog za zaslišanje priče A. A. je tožena stranka podala šele v pritožbi, kar pomeni, da gre za nedopustno pritožbeno novoto, saj to, da je pričo srečala šele po izdaji sodbe in se šele tedaj spomnila, da bi lahko potrdila dejstva v zvezi s špargerjem in luknjo, ne pomeni, da priče brez svoje krivde ni mogla predlagati prej (prvi odstavek 337. člena ZPP)¹.

8Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča, da sta toženki posegli v skupno dimniško tuljavo in s tem v nosilni zid stavbe. Da so se oktobra 2012 v stanovanju tožene stranke izvajali gradbeni posegi, sta potrdili obe pravdni stranki. Prva toženka je sicer izpovedala, da ni šlo za poseg v nosilno steno in da je zgolj odstranila štedilnik in nekaj materiala (ob odstranjevanju ploščic naj bi odpadel del stene oziroma ometa skupaj s ploščicami). Sodišče je izpovedbi pravdnih strank dovolj prepričljivo ocenilo in obrazložilo zakaj jima ne sledi (11. točka obrazložitve), hkrati pa je izpovedbi ocenilo v povezavi z listinskimi dokazi, fotografijami v spisu, izvedenskim mnenjem in lastnimi zaznavanji ob ogledu na kraju samem. Sodišče je na podlagi vseh izvedenih dokazov² pravilno ugotovilo, da ni šlo zgolj za odstranitev štedilnika in ploščic, ampak za poseg v nosilno steno stavbe in v dimniško tuljavo. Tak poseg pa predstavlja poseg v stabilnost stavbe (9. točka obrazložitve). V zvezi z obdobjem posega je sodišče pravilno ugotovilo (10. točka obrazložitve), da tožnikova naznanitev gradbenega posega (inšpekcijski zapisnik v prilogi A30, A31) in fotografije gradbenega materiala (priloge A34 - A36) potrjujejo, da je do posega prišlo v zatrjevanem obdobju (oktobra 2012) in ne veliko prej, kot trdita toženki. Ugovore toženk, da ni šlo za poseg v nosilno steno, ovrže tudi ugotovitev inšpekcijskega pregleda z dne 18. 2. 2013 (priloga A17), da je bil (pred kratkim) odstranjen del nosilnega zidu in v njem izvedena niša. Glede na navedeno je pritožbeno zavzemanje za to, da obdobje posega ni bilo (pravilno) ugotovljeno, napačno. Pa tudi sicer je neživljenjsko, da bi takšno stanje dimne tuljave obstajalo več kot petdeset let in da bi do take luknje prišlo zaradi odstranitve štedilnika³, kot to trdita toženki. Tudi če je bil štedilnik priklopljen na dimovod (kar je verjetno), pa je malo verjetno, da je bila dimna tuljava speljana skozi tako veliko odprtino. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je sodišče odločitev oprlo na verjetne ugotovitve izvedenke, kar ni v skladu z zahtevanim dokaznim standardom v pravdnem postopku. Takšno razlogovanje ni pravilno. Dokazni standard se nanaša na analitično-sintetično oceno vseh izvedenih dokazov in ne zgolj na oceno posameznega dokaza. Sodišče je na podlagi ugotovitve izvedenke, da je gradbeni material najverjetneje izhajal iz nosilne stene v stanovanju toženk, kjer je bil pred kratkim opravljen gradbeni poseg, v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, zanesljivo ugotovilo, da sta poseg izvedli ravno toženki, zaradi česar ne gre za zniževanje dokaznega standarda⁴. Procesno dokazno breme se je na tej točki prevalilo na toženki, ki nista uspeli dokazati nasprotnega.

9Vznemirjanje solastninske pravice tožnika in interes za vzpostavitev prejšnjega stanja se kaže v zagotovitvi požarne varnosti v stavbi in stabilnosti stavbe. Sodišče je v postopku zanesljivo ugotovilo, da sta luknjo v nosilni steni izdolbli toženki, iz česar logično izhaja, da je bila v prejšnjem stanju stena zazidana in hkrati presodilo, da postavitve knauf plošče, ni mogoče šteti kot vzpostavitve prejšnjega stanja zazidane stene (12. točka obrazložitve). Iz mnenja izvedenke (listovna št. 255) izhaja, da je na delu, kjer je bil zid odstranjen vidna površina mavčne plošče (tipa knauf), kar ni material, ki bi zagotavljal primerno zaporo dimnične tuljave na tem delu nosilnega zidu. Glede na navedeno, je zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja, tudi po presoji pritožbenega sodišča ostal neizpolnjen, saj toženki nista uspeli dokazati, da sta luknjo ustrezno zazidali. Ob povedanem se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek, da se sodišče do teh navedb toženk ni opredelilo.

10Tožbeni zahtevek je tudi dovolj konkreten, da ne dopušča izogibanja v smeri, da bi bili morebitni izvedeni sanacijski ukrepi nezadostni, po drugi strani pa dovolj odprt, da toženi stranki še vedno pušča dovolj izbire. V zvezi s shematskim prikazom gradbenega razporeda jaškov dimovodov (priloga A13), je nepomembno do kam sega dimniški jašek, saj je dimnik, ne glede na to kdo ga uporablja, skupni del stavbe, neustrezen poseg v dimnik in potencialna možnost požara, pa predstavlja nevarnost za vse etažne lastnike. Odločilno je, da je tožena stranka s posegom v skupne dele večstanovanjske stavbe, brez ustreznega soglasja, posegla v solastninsko pravico tožnika (100. člen Stvarnopravnega zakonika).

11Sodišče je ugodilo tudi zahtevku za plačilo 500,00 EUR in sicer za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi odpadnega materiala, ki se je nabral na dnu jaška (kar je potrdila tudi izvedenka) in ga je bilo potrebno odstraniti. Ker tako škode, kot tudi višine škode, tožena stranka ni substancirano prerekala, je odločitev sodišča tudi v tem delu pravilna. Dolžnost sodišča do opredelitve je treba razumeti kot odgovor na strankino aktivnost. Kadar pa te ni, je tudi od sodišča ni mogoče zahtevati. Ali drugače – na razloge se odgovarja z razlogi, če teh ni, tudi ni (in ne more biti) odgovora⁵. Glede na navedeno je pritožbena graja, da sodišče svoje odločitve ni obrazložilo, neutemeljena.

12Po oceni pritožbenega sodišča tako ni nobenega dvoma, da je tožena stranka posegla v nosilno steno in v dimniško tuljavo, s katerim je bilo povzročeno nevarno poslabšanje skupnih delov in so nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni. Dokazov za takšno dokazno oceno je bilo dovolj, zaključek sodišča pa je prepričljiv.

13Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154., 155. in 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožniku pa je dolžna povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 524,00 EUR⁶.

¹ Pa tudi sicer zaslišanje oziroma izjava priče (priloga B40) ne bi v ničemer vplivala na odločitev sodišča, saj izpričuje glede dejstev, ki v zadevi niso bila sporna (da, je bil na steni priklopljen štedilnik – tožnik tega ni zanikal), oziroma so v nasprotju z izpovedbo prve toženke (da priča ni opazila gradbenih posegov, kar je v nasprotju z izpovedbo prve toženke – odstranitev štedilnika, odpadanje ometa, odstranjevanje ploščic, itd...).
² Izvedensko mnenje z dne 16. 1. 2017, fotografije v prilogah A4, A11, A17.
³ Fotografije materiala kažejo, da ni šlo zgolj za material, ki se je držal ploščic, ampak za konstrukcijski material.
⁴ Preverjanje resničnosti trditev strank je treba pojmovati z integralnega stališča postopka kot celote, upoštevaje vse njegove elemente, od vložitve tožbe do izdaje končne določbe /.../, tako J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 92.
⁵ Tako J. Zobec, v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 301.
⁶ Ta znesek predstavlja nagrado za odgovor na pritožbo v višini 504,00 EUR (po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/08 in 35/09, ZOdvT) in 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 ZOdvT).