VDSS Sodba Psp 69/2023

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 22. 7. 2022 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 5. 2022 ter na ustavitev postopka za vračilo zneska 655,16 EUR.

2Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Svojo pokojnino si je zaslužila s 40-letnim delom kot direktor družinskega podjetja. Pred tem je delala v podjetju A., kjer je bila prijavljena. V podjetju B. d. o. o. je bila samo kot direktor. Preden je toženec izdal prvo odločbo o pokojnini, bi jo na to lahko opozoril, da bi zadevo uredila. Vso dokumentacijo, ki jo je dobila od toženca je tudi dostavila sodišču. Pritožbe na odločbe niso bile možne, ker je bila razglašena epidemija in ni bilo možno priti do nobenega referenta. Osebno je hodila k tožencu, da je pridobila telefonske številke referentov. Pojasnili so ji, da mora čimprej urediti s podjetjem B. d. o. o. (umik z mesta direktorja). Ko je vse to storila, ji je referentka pri tožencu potrdila, da so jo odjavili iz zavarovanja 11. 4., sama je vse to uredila 15. 4. Tožencu je osebno dostavila dokazila. Referentka ji je pojasnila, da mora ponovno plačati prispevke in oddati vlogo za pokojnino. Na ZZZS v Ljubljani, jo je referentka opozorila, da bi ji toženec moral to pojasniti in da gre za napako toženca. Prispevke je morala plačati za en mesec, čeprav ni bila tam zaposlena.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče ni kršilo bistvenih določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi.

5V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je tožnica dolžna nastalo preplačilo preveč izplačane starostne pokojnine v znesku 655,16 EUR povrniti tožencu.¹

6Neutemeljeno mora ostati pritožbeno razlogovanje, da tožnica ni poznala predpisov, ki bi določali, da zaradi vpisa v poslovni register kot družbenica in poslovodna oseba (družbe B. d. o. o.) skladno s prvim odstavkom 116. člena ZPIZ-2 nima pravice do starostne pokojnine. Med strankama je nesporno, da je bila tožnici na podlagi odločbe z dne 31. 3. 2022² v obdobju od 1. 3. 2022 do 31. 3. 2022 izplačana pokojnina v znesku 655,16 EUR. Tožnica se zoper odločbo z dne 11. 4. 2022, s katero je bilo ugotovljeno, da ima lastnost zavarovanca kot družbenik in poslovodna oseba gospodarske družbe za polni delovni čas 40 ur tedensko na podlagi 16. člena ZPIZ-2, ni pritožila. Ker gre za nesporna dejstva, ki so v tem sporu pravotvorna, je pravilen zaključek sodišča, da je tožnica, zaradi lastnosti zavarovanke po 16. členu ZPIZ-2, sporni znesek dolžna vrniti tožencu.

7Sodišče se je pravilno oprlo na 194. člen ZPIZ-2 (Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), ki predstavlja podlago, da mora tožnica neupravičeno izplačani znesek v višini 655,16 EUR vrniti tožencu. V 6. točki obrazložitve je sodišče pravilno izpostavilo, da četudi tožnica neupravičene obogatitve ni zakrivila s svojim krivdnim ravnanjem, je upoštevajoč določbi 190. člena OZ in 194. člena ZPIZ-2 prejeti znesek dolžna vrniti.

8Neupoštevno mora ostati tudi pritožničino razlogovanje, da je pravni laik, ki bi jo moral toženec opozoriti na vse pravne posledice, da bi lahko predhodno uredila zadeve tako, da sedaj ne bi rabila vračati izplačane starostne pokojnine v znesku 655,16 EUR. Tožnica se ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje prava, saj v skladu s splošnim pravnim načelom ignorantia iuris nocet nepoznavanje prava škoduje. Gre za pravno fikcijo,³ da posamezniki poznajo pravila, ki ne dopušča ugovora nepoznavanja pravnega pravila ter prevalitev morebitnega bremena nastalih pravnih posledic na tretje. Fikcija temelji na dejstvu, da morajo biti predpisi vnaprej opravljeni tako, da so dostopni vsem, da se z njimi seznanijo.⁴

9Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi jo o vseh možnih pravnih posledicah morali seznaniti zaposleni pri tožencu, ker določilo 7. člena Zakona o upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP) o pomoči prava neuki stranki nima takšnega dometa. Tudi po pritožbeni oceni v predmetnem sporu ni podlage, da bi se tožnica lahko uspešno sklicevala na 7. člen ZUP. Zahteva, da bi moral toženec pri vsaki vlogi zavarovancev preizkušati priznanje morebitnih pravic oziroma morebitnih obveznosti, ki bi lahko nastale v povezavi z uveljavljano pravico, bi preseglo zahtevani standard postopanja toženca pri obravnavi vlog upravičencev.

10Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Tožnica zatrjuje, da je za vtoževano preplačilo odgovoren toženec, ker tožnice ni pravočasno opozoril na pravne posledice.
² S katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine.
³ Neizpodbojna domneva.
⁴ Prvi odstavek 154. člena Ustave RS.