UPRS Sodba in sklep I U 443/2023-17

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-5482/2022/10 (1221-12) z dne 16. 3. 2023 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1990 v kraju Bujumbura, državljana Republike Burundi, zavrže in da Republika Slovenija ne bo obravnavala omenjene prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi št. 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec za mednarodno zaščito dne 22. 11. 2022 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pristojni organ je na podlagi prstnih odtisov prosilca 22. 11. 2022 iz Centralne evidence EURODAC pridobil podatek, da je bil prosilec v evidenco že vnesen, in sicer dne 3. 11. 2022 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Dne 9. 12. 2022 pa je prejel odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo prosilca s pojasnilom, da je prosilec državo zapustil še pred dejansko vložitvijo prošnje.

3Na razgovoru je bil prosilec seznanjen s potekom dublinskega postopka predaje v Republiko Hrvaško v prisotnosti tolmača za francoski jezik. Na začetku razgovora je potrdil, da je razumel vsa pojasnila. Nato je izjavil, da je nad vsem tem presenečen, saj na Hrvaškem ni nikoli zaprosil za mednarodno zaščito ter da je bil njegov namen zaprositi v Sloveniji. Na Hrvaškem se mu je zgodilo veliko stvari. Povedal je, da so ga žalili ter da Hrvaška ni država, ki spoštuje človekove pravice. Nadalje se sprašuje, ali ne more vsak zaprositi za mednarodno zaščito tam, kjer si sam želi. Na Hrvaško mu je uspelo vstopiti v drugem poskusu, v prvem so jih hrvaški policisti pregnali nazaj v BiH, v drugem poskusu pa je bil prosilec skupaj s skupino, v kateri je potoval, prijet s strani hrvaške policije, ko je z vlakom prispel v Zagreb. Takrat so ga v skupini z drugimi migranti odpeljali najprej na eno policijsko postajo, kasneje pa so jih odpeljali na drugo policijsko postajo, kjer so morali odložiti vse stvari. Tam so jih hrvaški policisti tudi žalili ter jim govorili, da smrdijo. Kasneje so prosilca tudi zaslišali, povedati je moral svoje osebne podatke in moral je tudi nekaj podpisati. Kar je moral podpisati, je bilo v hrvaškem jeziku in ko se je želel pozanimati, kaj podpisuje, mu tega niso želeli pojasniti. Hrvaški policisti so mu samo pokazali, kje naj podpiše in če tega ne bi podpisal, bi ga vrnili tja, od koder je prišel. Po tem so ga skupaj s skupino, s katero je potoval, naložili v vozilo ter jih odpeljali do večnadstropne hiše, v sprejemni center za tujce. Ob prihodu v nastanitveni center mu je oseba v civilu, ki je bila z njimi v vozilu, odvzela prstne odtise. Pri oddaji prstnih odtisov ni imel tolmača, da bi razumel postopke, prav tako ni vedel, da oddaja prstne odtise za mednarodno zaščito, saj po njegovih trditvah na Hrvaškem ni nikoli zaprosil zanjo. Na vprašanje uradne osebe, kaj meni, da bi se mu zgodilo, če ne bi želel dati prstnih odtisov, je prosilec povedal, da bi ga lahko pretepli ali mu storili kaj slabega. Po podaji prstnih odtisov je prejel nek dokument, ki ga ni razumel, saj je bil napisan v hrvaškem jeziku. Nadalje je povedal, da je prejel štiri dokumente, enega od teh pa je razumel, in to tistega, na katerem je bil napisan urnik obrokov. V nastanitvenem centru je prosilec ostal pet dni, tam je imel na voljo obroke, enkrat so ga varnostniki preganjali, naj hitro poje svoj obrok. Nastanitveni center je bil čist, prosilec le ni mogel najti, kje bi opral oblačila. Te odgovore je dobil od drugih prosilcev za mednarodno zaščito, od tam zaposlenih pa ni prejel odgovorov, prav tako se jih je bal vprašati. Zdravniško oskrbo je potreboval enkrat, saj ko ga je strah, se mu poveča pritisk. Za zdravniško oskrbo je povprašal na recepciji, a ni dobil odgovora, z gesto naj bi mu bilo nakazano, da ga človek na recepciji ne razume. Tekom bivanja v tem nastanitvenem centru ni imel nobenega razgovora z uradno osebo, prav tako naj ne bi prejel nobenega poziva na kakšen razgovor. Na vprašanje uradne osebe, ali meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo kakšne sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, je prosilec odgovoril, da je bil njegov cilj zaprositi za azil v Sloveniji ter, da ga ni zanimal azilni sistem na Hrvaškem. Nadalje je povedal, da ve, da na Hrvaškem ne obravnavajo migrantov, kot bi bilo treba. To pa ve zato, ker je o tem prebral iz zapisov neke organizacije, ki se s tem ukvarja. Po tem, ko je dal prstne odtise in postal vlagatelj namere na Hrvaškem, s hrvaško policijo ni imel več težav, z njimi je imel le še eno srečanje, ko so mu iz avtomobila samo rekli "go". Na vprašanje, ali je imel v času bivanja na Hrvaškem kakšne težave s strani uradnih oseb ali kogarkoli drugega, je prosilec odgovori pozitivno, ter pojasni, da se varnostnik na recepciji v azilnemu domu ni želel pogovarjati z njim, ko ga je vprašal po informacijah.

4Na vprašanje njegove pooblaščenke, ali so mu na policijski postaji rekli, kaj bi se mu zgodilo, če ne bi podpisal dokumentov, je odgovoril, da mu niso nič rekli, razen tega, da mora dokumente podpisati. Nadalje je dodal, da tvega psihične težave, če bi bil v Republiki Hrvaški prosilec za mednarodno zaščito. To izjavo je obrazložil tako, da mu spomin na policijsko ravnanje povzroči slabo počutje. Boji se namreč načina kršenja človekovih pravic, ki obstaja na Hrvaškem. Na koncu prosilec še enkrat izjavi, da se ne želi vrniti na Hrvaško.

5Pristojni organ je s strani prosilčevega pooblaščenca dne 20. 12. 2022 prejel dokument »Informacije o stanju na Hrvaškem«. Pristojni organ ugotavlja, da so izjave prosilca, da se v Republiko Hrvaško na želi vrniti, ker tam ne obravnavajo migrantov, kot bi jih morali in se tam ne počuti varnega, zgolj pavšalno navedene in ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Tudi njegove navedbe, da na Hrvaškem ni želel zaprositi za mednarodno zaščito temveč v Sloveniji, za predmetni postopek ni relevantno, saj ne bo vrnjen v izvorno državo, temveč državo članico EU, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje. Pri tem pristojni organ doda, da si prosilec ne more prosto izbirati države, v kateri želi zaprositi za mednarodno zaščito, ampak je to dolžan narediti v prvi zanj varni državi. Naknadno je prosilec preko svojega pooblaščenca pristojnemu organu dostavil različne zdravstvene izvide, ki naj bi kazali na njegove psihične težave, predvsem na strah pred policisti ter na zdravstvene težave povezane z bolečinami v predelu trebuha.

6Prosilec je tako naknadno, dva meseca po opravljenem razgovoru ter skoraj tri mesece od podaje prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, pristojnemu organu dostavil zdravniške izvide, ki nakazujejo na njegove morebitne psihološke težave in zdravstvene težave. Pristojni organ je tako proučil informacije o razmerah v Republiki Hrvaški in ugotovil, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški na podlagi 52. člena »Zakona o medunarodnoj i privremeni zaštiti« pravico do zdravstvenega varstva, ki je podrobneje predpisana v 57. členu, in sicer vključuje nujno medicinsko pomoč in prepotrebno zdravljenje. Ministrstvo, pristojno za zdravje, zagotovi zdravstveni pregled iz 4. točke tretjega odstavka 52. člena istega zakona in zdravstveno varstvo iz prvega in drugega odstavka 57. člena. Prav tako je v 4. točki 52. člena »Zakona o medunarodnoj i privremeni zaštiti« predpisan preventivni zdravstveni pregled ob nastanitvi in so ga prosilci celo dolžni opraviti. Iz dokumenta »Integracija u Hrvatskoj u praksi«, izdanega s strani Centra za mirovne študije v Zagrebu izhaja, da ima zdravnik v azilnem domu Porin dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno, kamor lahko pridejo nastanjeni prosilci, ki imajo zdravstvene težave. Ves čas pa je za prosilce na voljo tudi zdravstvena oskrba v Zdravstvenem domu Dugavama v Zagrebu, kjer je organizirana ambulanta posebej zanje. Na podlagi navedenega pristojni organ meni, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški za prosilca tam ustrezno poskrbljeno, kar se tiče njegovega zdravja. Glede prosilčevih težav na psihičnem področju v zvezi s strahom pred policijo pristojni organ poudarja, da bo prosilec v primeru njegove morebitne vrnitve v Republiko Hrvaško vrnjen kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec ter ga bodo tam sprejeli uradni uslužbenci Ministrstva za notranje zadeve in ne hrvaška policija. V primeru predaje Republiki Hrvaški bo prosilec tja predan v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka, v katerem je bil prosilec v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, v azilnem postopku pa tolmač mora biti zagotovljen.

7Tudi prosilčeve izjave o tem, da na Hrvaškem ni nikoli zaprosil za mednarodno zaščito, so neutemeljene, saj je iz Centralne baze EURODAC, ki je uradna evidenca, jasno razvidno, da je prosilec, če že ni uradno podal prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, tam vsaj izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Iz tega tudi izhaja, da ga je hrvaška policija v sistem vnesla pod zadetek 1, kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi odvzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito. Nesmiselno bi namreč bilo, da bi hrvaški policisti prosilca obravnavali kot vlagatelja namere za mednarodno zaščito, z njim speljali celoten predhodni postopek in ga v Centralno evidenco EURODAC vnesli pod zadetek 1 ter na koncu še nastanili v azilni dom, če prosilec ne bi izrecno izrazil želje zaprositi za mednarodno zaščito.

8Prosilec je bil obravnavan s strani policije v predhodnem postopku, ko se torej postopek za priznanje mednarodne zaščite še niti ni začel. V primeru predaje Republiki Hrvaški pa bo prosilec predan v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka, v katerem je bil prosilec v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, v tem postopku pa je pravica do tolmača zagotovljena. Glede na uradno objavljene podatke iz podatkovne baze Asylum Information Database (AIDA), ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE), imajo vsi prosilci za mednarodno zaščito, torej tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po določilih Dublinske uredbe, pri azilnih postopkih prisotnega tolmača, edina izjema so prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško (na primer državljani sosednjih držav, kot je BiH). V tem primeru prisotnost tolmača ni potrebna.

9Glede prosilčeve izjave, da bi bil kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški lahko podvržen psihičnim težavam ter da se boji kršenja človekovih pravic, ki naj bi obstajale na Hrvaškem, pristojni organ pojasnjuje, da je to za dublinski postopek brezpredmetno, saj mora po Dublinski uredbi prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Prosilec pa prav tako ni navajal nobenih takih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na zaključek pristojnega organa, da bi z njim, kot prosilcem oziroma vlagateljem namere v Republik Hrvaški, nečloveško ali ponižujoče ravnali. Prav tako mu človekove pravice v času bivanja v Republiki Hrvaški niso bile kršene, saj je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito in je bil nastanjen v nastanitveni center, katerega je kasneje samovoljno zapustil. Žaljivke, nekomunikacija s strani varnostnika in preganjanje, da naj hitro poje obrok, pa ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški, zato njegove navedbe niso utemeljene.

10Pristojni organ po skrbni in natančni presoji vseh izjav prosilca ugotavlja, da njegove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v Dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj se azilni postopek zanj praktično niti še ni začel. Nastanjen v azilnem domu je namreč čakal na vložitev prošnje. Iz prosilčevih navedb torej ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

11Pristojni organ je proučil »Informacije o stanju na Hrvaškem«, ki jih je v postopek predložil pravni pooblaščenec prosilca, in pojasnjuje, da se veliko teh informacij nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki torej ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Poročilo Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, kar pa v tem konkretnem primeru ne velja, saj je iz EURODAC rezultatov in ostalih navedb v zvezi z obravnavo prosilca na Hrvaškem razvidno, da je prosilcu vsekakor bil omogočen dostop do mednarodne zaščite. Članek, ki opisuje, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško opisuje le odločitev v individualnem, konkretnem primeru.

12V zvezi s tako imenovanimi »push-backi«, ki označujejo sistemsko nezakonito vračanje migrantov v sosednjo državo, pristojni organ pojasnjuje, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za pridobitev mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

13Poleg tega tudi iz poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski nacionalni svet je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zato je potrebno pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je tudi večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Prav tako je v zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe ugotovilo, da ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pa pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije.

14Tožena stranka nadalje pravi, da članek, ki navaja, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, opisuje le odločitev v individualnem, konkretnem primeru, kar pa nikakor ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško, ki se izvajajo ves čas kontinuirano. Pristojni organ tudi ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije v konkretnem primeru ni sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo.

15Iz sodbe nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu, izdane 13. 4. 2022, izhaja, da obstajajo resni namigi, da se „push-backi“ dogajajo tudi pri državljanih tretjih držav, ki jih je Republika Hrvaška sprejela od drugih držav članic in tistih osebah, ki se nahajajo na ozemlju Hrvaške v bližini meje. Pristojni organ v zvezi z omenjeno sodbo meni, da odločitve v konkretnem primeru ne gre posploševati na vse prosilce. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, temveč gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo osebe Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera. Na tem mestu je potrebno omeniti tudi to, da »resni namigi«, da se »push-backi« dogajajo tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot nesporna trditev oziroma neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč lahko ostane le namig, na podlagi katerega se morebiti lahko naprej raziskuje. V skladu z drugim odstavkom 18. člena Dublinske uredbe v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1 (c) in kadar je odgovorna država članica, potem ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji, ta država članica zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave. V primerih, ki spadajo v področje odstavka 1 (d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotovi, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU. Dublinska uredba zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije in se v državi uporablja neposredno. Iz tega razloga mora biti prosilcu na podlagi omenjenih členov v primeru predaje v odgovorni državi članici zagotovljena pravica do azilnega postopka.

16Glede na navedeni poročili AIDA in EUAA je torej jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka. Posamezne sodbe, predložene s strani pooblaščenca prosilca, se evidentno nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, zato pri tem ne gre posploševati na vse primere. Iz obeh poročil je evidentno, da osebe po predaji v Republiko Hrvaško niso ovirane v tem, da ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Iz tega razloga pristojni organ šteje, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir.

17Pristojni organ je prosilca preko pooblaščenca seznanil z omenjenimi pridobljenimi informacijami, pooblaščenec pa je pristojnemu organu nato poslal še nekaj dodatnih informacij. Tako je pooblaščenec organizacijo Hrvaški pravni center (HPC) še bolj podrobneje vprašal o situaciji dublinskih povratnikov. Organizacija HPC je na poizvedbo pooblaščenca odgovorila, da na Hrvaškem ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke dublinskih povratnikov, saj so ti v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Kolikor je HPC seznanjen, so ljudje, vrnjeni po dublinskem postopku, nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, a zaradi triletne odsotnosti HPC v sprejemnih centrih, ne morejo potrditi, ali te informacije še vedno držijo. Sodba nemškega regionalnega sodišča iz Hannovra z dne 7. 9. 2022 in sodba s 24. 5. 2022 se nanašata na tako imenovane »push-backe« in na to, da ni zagotovil, da dublinski povratniki ne bi mogli postati žrtve prisilnih deportacij v BiH in Srbijo. Na sodbo nemškega regionalnega sodišča iz Stuttgarta z dne 2. 9. 2022 pristojni organ dodaja le, da so dublinski povratniki prevzeti s strani uradnih oseb Ministrstva za notranje zadeve in ne s strani policije ter da dublinski povratniki nimajo ovir do azilnega postopka, kar je tudi jasno razvidno iz poročil in informacij Hrvaškega pravnega centra. Tudi švicarska sodba z dne 6. 1. 2022 omenja večkratne vrnitve ob prehodu meje. Nemško sodišče je v sodbi z dne 25. 2. 2022 odločilo, da brez posameznih zagotovil hrvaških organov ni mogoče domnevati, da prosilci, vrnjeni na Hrvaško na podlagi dublinskega postopka, ne bodo postali žrtve verižnih izgonov in, da jim bo kršena pravica do azila. V teh primerih se torej ne izključuje možnosti, da bi bili prosilci, vrnjeni v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku, ovirani pri dostopu do azilnega postopka, kar je enako informacijam, ki jih je pooblaščenec predhodno že predložil v postopek. Prosilčev pooblaščenec primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bil deportiran v BiH oziroma v Srbijo, ni nikjer omenil niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Dejansko torej primera, ko bi se to zares zgodilo, praksa ne pozna. Kot že prej omenjeno, se sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški prekinjene, nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. Na to kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. Na tem mestu je potrebno omeniti, da se »push-backi« v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru.

18Pristojni organ na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

19V tožbi tožnik pravi, da je tožnikova simptomatika, ki jo navaja lečeči zdravnik, psihiater dr. T. T., v pretežni meri seveda odraz tožnikovih preteklih travmatičnih izkušenj, ki jih je doživel na Hrvaškem. Iz izvidov jasno izhaja, da je tožnik bil v Republiki Hrvaški v nepojmljivi stiski, katere še zdaj ne more prebroditi. Listinski dokaz je kasneje toženi stranki posredoval, ko se je malo umiril in bil opolnomočen. Zloraba alkohola po dipsomantskem tipu (ne glede na to, da gre seveda za avtoagresivno ravnanje) je posledica drugih duševnih motenj. Lečeči zdravnik je v izvidu z dne 9. 2. 2023 posebej izpostavil, da ima tožnik »težave na psihičnem področju s strahom pred policisti« in da prosi za njegovo skrbnejšo obravnavo pred vsemi migracijskimi organi. Takemu mnenju skoraj ni za oporekati, saj je dr. T. T. uveljavljen sodni izvedenec, kot dr. medicine smeri psihiatrije. Sam je tudi zaznal, da ima depresivne neopredeljene epizode in predlagal psihoterapevtsko pomoč, saj je bil tožnik distimične razpoloženjske lege (t.i. blaga epizoda kroničnega stanja persistentne, torej kronične depresivne motnje), povečane anksioznosti, s težnjo k socialni izolaciji, hipuboličen (kar je motnja hotenja, ki se kaže v psihomotoriki; hotenje je moteno, kadar so motene tudi duševne funkcije, kot zaznavanje, čustvovanje, mišljenje). Tožnik je lečečemu psihiatru navajal, da ne more spati, skrbi ga za njegovo prihodnost in prihajajo slabi spomini za nazaj; skuša bolje razumeti sebe, že sedaj si skuša zapisati probleme in jih reševati na papirju; želi, da bi se odklopil od stvari; sprašuje se, zakaj so ljudje taki kot so; boji se ljudi; skoraj vsi ljudje so slabi; strah ga je policije. Moreče sanje, ki ga ponoči zbudijo, so vezane na umrle člane družine. Sanja, da ga bo odnesla reka. Podoživlja pretekle stresne dogodke. Psihiater ni zaznal sicer produktivne psihopatološke simptomatike (PPS - npr. blodnje, halucinacije), je pa postavil diagnozo, da ima tožnik duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja alkohola, sindrom odvisnosti in neopredeljene depresivne epizode.

20Tožniku bi (s strani psihiatra) predlagana psihoterapevtska obravnava kot prosilcu za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, glede na obseg zdravstvenih storitev, katere pokriva zdravstveno zavarovanje, bila izjemno primerna, vendar mu je nedostopna. Deležen je pomoči uslužbencev socialne službe v Azilnem domu. Udeležen pa je ob prisotnosti tolmača za francoski jezik pri terapijah psihosocialne obravnave strokovnih delavcev Zavoda EMMA, Centra za pomoč žrtvam nasilja, ki je pogodbeni izvajalec UNHCR ter MNZ za nudenje tovrstne pomoči ranljivim skupinam prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji.

21Tudi glede preverbe samega fizičnega zdravstvenega stanja tožnik zatrjuje, da mu je le v Sloveniji bil zagotovljen celovit zdravstveni pregled, pri katerem se je izkazalo, da ima visok krvni tlak in presežen krvni sladkor, kar tudi izhaja iz zdravstvene dokumentacije in je sedaj obravnavan s primerno medikamentozno terapijo (npr. Aglurab za zdravljenje diabetesa) ter je deležen posebne diete zaradi težav z želodcem ter črevesjem.

22Tožnikov strah pred hrvaškimi policisti potrjuje tudi to, da je dvakrat iskal pomoč zaradi hudega poslabšanja zdravstvenega stanja, ko je obakrat mislil, da bo umrl (razbijanje srca, omedlevica, potenje, šumenje v glavi, panika, povišan srčni pritisk) in sicer enkrat v BiH, takoj po tem, ko so ga, ob prvem poizkusu prečkanja bosansko - hrvaške meje ulovili hrvaški policisti in ga nasilno vrnili čez mejo, drugič pa takoj po namestitvi v Porin, torej tudi neposredno takoj po stiku s policisti.

23Zatrjuje, da je v Porinu na Hrvaškem za zdravstveno pomoč celo večkrat zaprosil, vendar so ga uradne osebe odslovile. Počutil se je fizično in psihično izredno slabo; ni mogel dihati, srce mu je preutripalo, ni mogel stati. Zdravniška pomoč mu ni bila nudena, kljub izrecnemu zaprosilu. Zagotovo se tožnik strinja z dr. T. T., da ima utemeljen strah ter napade panike ob snidenju z varnostnimi organi (hrvaški azilni dom Porin je v sklopu MUP, torej hrvaške uniformirane policije, ne kot slovenski Azilni dom). Doživel je izjemne travme ob vračanju preko bosanske meje s strani hrvaških policistov, katere je prepoznal po uniformi tudi v Porinu. Vse izhaja iz predložene zdravstvene dokumentacije v Prilogi 1.

24Obravnava tožnikovega zdravstvenega stanja na Hrvaškem je bila resno zaskrbljujoča, četudi je zanjo zaprosil kot bojda prosilec za mednarodno zaščito v azilnem postopku in bi bil do nje upravičen. S tem se poraja utemeljen dvom, da bo ob morebitni predaji Hrvaški, glede na to, da mu ta ni primarno nudila ustrezne zdravstvene zaščite, Slovenija pristojnim hrvaškim migracijskih organom s polno odgovornostjo predložila obrazec »Standardni obrazec za izmenjavo zdravstvenih podatkov pred izvedbo transferja« in, da bo zagotovila, da se bo Hrvaška držala Dublinske uredbe, ki temelji na načelu zaupanja med državami, ki jih le ta zavezuje.

25Tožnik dodaja, da je od vseh uradnih oseb na Hrvaškem doživel nadvse odklonilen odnos, celo odnos, ki meji na rasizem, glede njegove barve kože, ki ga je dojel ne glede na to, da ni razumel hrvaškega jezika, ampak s tonom govora in neverbalnega vedenja uradnih organov v Porinu. Izpostavlja dogajanje v jedilnici, kjer mu je, kljub temu, da so ostali smeli še uživati obrok (netemnopolti) uradna oseba v hrvaškem jeziku rekla več besed, kar je sam razumel »ajde, ajde go, go« preden ga je sploh pojedel. Varnega se tam ni počutil; celo več, hudo ponižanega se je počutil ter v skrbi za svoje zdravje.

26Tovrstnih incidentov je bilo v naslednjih dneh več. Trdi, da ga je več oseb, zaposlenih v azilnem domu Porin, zmerjalo z nazivom »African terrorist«. Besede niso bile izrečene v dobrohotni šali, ampak grozeče in zaničevalno. V tej skupini ljudi, ki so ga tako zmerjali, je bilo nekaj moških v uniformi, ne spomni se, ali so bili varnostniki ali policisti, saj se je zelo prestrašil, srce mu je hitro razbijalo in zaradi strahu je praktično stekel mimo njih. V tej skupini sta bila tudi dva človeka brez uniforme, en moški in ena ženska. Stik je imel samo z varnostniki in policijo, le-te je prepoznal po uniformi in tudi od teh ni nihče komuniciral z njim neagresivno. Ko je drugi dan svoje nastanitve v Porinu vprašal enega izmed njih, ali gre lahko ven iz azilnega doma, ker je želel na sprehod, mu je le ta odvrnil: “Yes, go out to Bosnia.” Zato se je bal iti ven iz azilnega doma, saj je mislil, da ga bodo, če ga ustavijo na cesti, deportirali v Bosno. Tako je bil nekaj dni ves čas prestrašen noter, vse dokler se ni odločil, da pobegne.

27Tožnik pravi, da bi tožena stranka morala hrvaške migracijske organe pozvati k predložitvi zagotovila, da bo v primeru transferja bil primerno obravnavan in ne podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju kot je že bil. Zelo podrobno, resnicoljubno in artikulirano je dne 13. 12. 2022 uradni osebi tožene stranke tekom dublinskega osebnega razgovora razložil dejanja uradnih oseb na Hrvaškem, ki ustrezajo definiciji tovrstnih ravnanj. Navaja jih v opombi št. 8 v tožbi. Njegova ciljna država je bila Slovenija (kar izhaja tako iz Zapisnika o osebnem razgovoru z dne 13. 12. 2022 kot tudi iz depeše PP Piran z dne 8. 11. 2022), saj zatrjuje, da so mu bile na Hrvaškem kršene človekove pravice. Predlaga izvedbo dokaznega predloga zaslišanja, da bo podrobneje pred naslovnim sodiščem trditve pojasnil.

28Kot je tožena stranka sama ugotovila, prosilci, ki so Hrvaško zapustili pred koncem azilnega postopka, so obravnavani de facto kot tujci in morajo po dublinskem transferju v Hrvaško vložiti ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito, ker je ta ustavljen in da se informacije o domnevnih »push- back«ih nanašajo na tujce. Ravno zato tožnik meni, da ne drži, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki in pogoji za sprejem prosilcev. V njegovem primeru je zagotovo izkazan dokazni standard, ki bi pri povprečnemu človeku vzbudil utemeljen domnevo v spoštovanje človekovih pravic prosilcev na Hrvaškem, tudi v primeru dublinskega transferja.

29ESČP je v primeru M.S.S. izpostavilo, da v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU, se dokazno breme prenese na toženo stranko, ki ima dolžnost da presodi ali so razmere v državi kamor bo prosilec vrnjen primerne. Takšna je tudi izoblikovana slovenska sodna praksa. ESČP je nadalje izpostavilo, da mora država vračanja aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo država sprejema spoštovala človekove pravice. Iz več poročil izhaja, da je obravnava oseb s psihičnimi težavami na Hrvaškem neprimerna (Swiss refugee council – Situation of asylum seekers and beneficiaries of protection with mental health problems in Coratia – Summary of the Report published in December 2021). V tem poročilu je bilo ugotovljeno, da je dostop do psihološke obravnave na Hrvaškem v praksi težaven tudi za hrvaške državljane. Za osebe, ki ne govorijo jezika, so možnosti za stabilno dolgotrajno zdravljenje minimalne. Vrzeli v zdravstvenem zavarovanju in pomanjkanje prevajanja in zdravljenja duševno bolnih oseb puščajo težave z duševnim zdravjem mnogih oseb nerešene in nezdravljene. Prevajalcev manjka v vseh sektorjih, povezanih z azilom in priseljevanjem na Hrvaškem, v zdravstvu, pa tudi v izobraževanju in socialnem varstvu. Učinki travme in kroničnega stresa na duševno zdravje beguncev so podcenjeni in nepriznani. Poleg tega vso podporo in obravnavo oseb s psihološkimi težavami izvajajo nevladne organizacije. Na podlagi teh ugotovitev Švicarski svet za begunce odsvetuje premestitev oseb, ki potrebujejo dolgotrajno psihološko ali psihiatrično zdravljenje, na Hrvaško. Če bo premestitev kljub temu izvedena, Švicarski svet za begunce svetuje državnim organom, naj s posamičnimi potrditvami in jamstvi poskrbijo, da se hrvaški organi zavedajo posebne potrebe osebe in sprejmejo potrebne previdnostne ukrepe (AIDA - Country Report: Croatia 2020 update). V poročilu objavljenem februarja 2019, je Medecins du Monde poudaril, da podpora za duševno zdravje primanjkuje zlasti prosilcem, ki so bili vrnjeni na Hrvaško v skladu z dublinsko uredbo, in ki se soočajo z nižjo kakovostjo življenja kot drugi prosilci za azil. Tožnik zaključi, da je tožena stranka nepravilno uporabila Dublinsko Uredbo zaradi tveganja kršitve 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah ob morebitni vrnitvi na Hrvaško.

30Ker v skladu s prvim odstavkom 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, tožnik na podlagi drugega odstavka istega člena zahteva, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe odloži. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnik lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljeni nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP (tožnik se glede tega v celoti sklicuje na zgoraj navedeno tožbeno argumentacijo). Če bi se to zgodilo, bi tožniku nastala težko popravljiva škoda. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna in glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP nima očitno neutemeljenega zahtevka (t.i. arguable claim), mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP (sodba I U 1807/2011 z dne 21. 10. 2011, odločba Ustavnega sodišča U-l-155/11-13 z dne 18. 12. 2013; Gebremedhin proti Franciji, 25389/05, 26.4.2007, §66; Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji, 30471/08, 22.9.2009, §108; I U 405/2022-8 odst. 43 do 54).

31Na podlagi zgoraj navedenega tožnik naproša naslovno sodišče, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi in da ugodi zahtevi za začasno odredbo tako, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe odloži.

32V odgovoru na tožbo tožna stranka najprej izpostavlja kontradiktornost navedb tožeče stranke. V tožbi namreč navaja, da je za zdravstveno pomoč zaprosila celo večkrat, a je ni prejela in so jo uradne osebe odslovile. Na osebnem razgovoru 13. 12. 2022 pa je jasno povedala, da je zdravniško pomoč zaradi povišanega pritiska potrebovala enkrat, ter da je ni dobila. Za zdravniško pomoč je zaprosila receptorja, ki ji je z gesto dal vedeti, da je ne razume. Tožeča stranka torej ni za pomoč zaprosila uradnih oseb, oziroma je uradne osebe pri tem niso odslovile, kot to navaja v tožbi.

33Tožena stranka izpostavlja, da bi tožeča stranka zagotovo tudi na Hrvaškem bila deležna ustrezne zdravstvene obravnave, če seveda tožeča stranka ne bi zapustila ozemlja Hrvaške še pred podajo prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Trditve tožeče stranke, da je v nastanitvenem centru celo večkrat zaprosila za zdravstveno pomoč in da so jo uradne osebe odslovile, so po mnenju tožeče stranke tožbena novota. Stranke, po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tožeča stranka izpostavlja, da so tožbene navedbe o domnevno resno zaskrbljujoči zdravstveni oskrbi na Hrvaškem toženi stranki neznane, saj jih tožeča stranka v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa sploh ni navajala. Tožeča stranka izpostavlja vsebino 52. člena »Zakona o medunarodnoj i privremeni zaštiti«. Na podlagi navedenega tožena stranka povsem utemeljeno sklepa, da bo v primeru predaje Hrvaški za zdravstvene težave tožeče stranke ustrezno poskrbljeno.

34Tožeča stranka navaja, da so se do nje uradne osebe oziroma zaposleni v azilnem domu v Hrvaške poniževalno in rasistično obnašali z zmerjanjem v smislu 'ajde, ajde, go, go" in "African terrorist" ter "Yes, go out to Bosnia."Tožena stranka izpostavlja, da tožeča stranka tega v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa ni omenjala in zato naslovnemu sodišču predlaga, da te navedbe obravnava kot tožbeno novoto. Tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji iz izjav tožeče stranke ni razbrala, da bi v Hrvaški s tožečo stranko po tem, ko je izrazila namero, da bi tam podala prošnjo za mednarodno zaščito in je bila nastanjena v nastanitveni center, kakorkoli ponižujoče ali nečloveško ravnali. Tožeča stranka je sama izjavila, da je hrvaški azilni sistem niti ni zanimal, saj je bila njena ciljna država Slovenija. Trditev tožeče stranke, da ve, da v Hrvaški ne obravnavajo migrantov, kot je treba, pa ni bila z ničemer konkretneje obrazložena. Izjava tožeče stranke, da je prebrala nekaj o tem, kar naj bi na to temo napisale nevladne organizacije, ki se s tem ukvarjajo, pa je brezpredmetna, saj tožeča stranka svojih izjav ni z ničemer konkretizirala.

35V zvezi z informacijami, ki jih je predložil v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenega varstva tožnikov pooblaščenec, tožena stranka poudarja, da že sama Dublinska uredba določa, da če je prosilec bolnik in potrebuje zdravstveno obravnavo, državi članici, ki izvede predajo prosilca ali druge osebe, nalaga dolžnost odgovorni državi članici sporočiti take podatke o osebi, ki jo predaja, kot je ustrezno, bistveno in ne prekomerno z edinim namenom, da zagotovi, da lahko pristojni organi v skladu z nacionalnim pravom, v odgovorni državi članici tej osebi priskrbijo ustrezno pomoč, vključno s takojšnjo zdravstveno oskrbo, potrebno za zaščito njenih življenjskih interesov, ter zagotovijo neprekinjeno zaščito in pravice, ki jih nudijo Dublinska uredba in drugi ustrezni pravni instrumenti na področju mednarodne zaščite. Tožena stranka poudarja, da v vseh primerih, kjer je potrebno zagotoviti zdravstveno oskrbo ob sprejetju, vedno izmenjuje zdravstvene podatke pred izvedbo predaje in tudi preveri zagotovilo, da je za potrebe s strani odgovorne države članice poskrbljeno.

36Tožena stranka izpostavlja, da tožena stranka v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa ni uspela utemeljeno izkazati, da ji osnovni pogoji za sprejem na Hrvaškem niso bili zagotovljeni in zato meni, da gre pri tem za povsem neutemeljeno in pavšalno sklepanje. Tožeča stranka bo ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško tja vrnjena v t.i. dublinskem postopku. Pri predaji osebe v drugo državo članico je namreč bistveno to, da imajo osebe, ki so predane v okviru dublinskega postopka, neoviran dostop do azilnega postopka. Tožnika v nobenem primeru v Republiki Hrvaški ne bi sprejela policija, temveč bi bil sprejet s strani uradnih oseb Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako pa tam ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje, prav tako pa kakršnih koli pomanjkljivosti tožeča stranka tudi ni navajala tekom postopka.

37Vse izjave tožeče stranke, povezane z ravnanjem hrvaških policistov, ko je bila prijeta s strani hrvaške policije v zvezi z nezakonitim vstopom v Republiko Hrvaško, tožena stranka ocenjuje kot brezpredmetne, saj gre za opis dogodkov, ki so se zgodili v povezavi z ilegalnim vstopom tožeče stranke v Republiko Hrvaško, ko je imela status tujca, zato ti dogodki ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški. Tožeča stranka pa tekom postopka ni potrdila, da bi bile kakorkoli drugače kršene človekove pravice tožeče stranke po tem, ko je vložila prošnjo za mednarodno zaščito in bila obravnavana kot prosilec za mednarodno zaščito. Tožena stranka se ob tem sklicuje na sodbo naslovnega sodišča I U 906/2022- 15, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci tam enake pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Poleg tega je polnopravna članica Evropske unije, zaradi česar spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Dublinsko uredbo. Tožena stranka je od pristojnega organa Republike Hrvaške v nekem drugem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP in v členu 4 Listine Evropske unije ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku.

38Že ob pripravi informacij o dublinskih povratnikih na Hrvaško, ki jih je tožena stranka posredovala tožeči stranki, se je oprla na podatkovne zbirke informacij o azilu (AIDA) z dne 22. 4. 2022 ter na poročilo Agencije Evropske unije za azil za leto 2022 iz 28. 6. 2022. Do gradiva se je dodatno opredelila tudi v izpodbijanem sklepu. Na tem mestu tožena stranka ponovno izpostavlja, da posamezni primeri prakse sodišč držav članic Evropske unije ne morejo veljati posplošeno za vse primere predaj Republiki Hrvaški v dublinskem postopku.

39Pristojnemu sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, izpodbijani sklep potrdi, posledično pa, da ne ugodi izdaji začasne odredbe.

40V odgovoru tožnika na odgovor tožene stranke tožnik nasprotuje sklicevanju tožene stranke na tožbene novote. Tožnik dne 13. 12. 2022, ko je imel osebni razgovor, še ni vedel, da ima diabetes, ker je preiskavo imel dne 15. 12. 2022. Tudi težave z želodcem in črevesjem so kasnejšega datuma. Psihiatra je obiskal po osebnem razgovoru, ko se je začela njegova psihološka stiska zaradi možnosti vračanja na Hrvaško poglabljati. Ne razume, zakaj bi mu nujna zdravniška oskrba lahko pripadala šele po podaji uradne prošnje za azil na Hrvaškem. Tožnik samo pri drugem vstopu na Hrvaško ni želel zaprositi z azil, ko pa je prvič vstopil na Hrvaško ozemlje, je imel namen zaprositi za azil, vendar v postopku s policijo to ni bilo mogoče. Policisti so bili nasilni, vedli so se agresivno, vpili na na njih, jih porivali in jih vrnili nazaj v BiH. In po tem dogodku je tožnik imel zdravstvene težave (povišan pritisk), za kar je poiskal zdravniško pomoč. Ravno zaradi tega dogodka se mu je misel na to, da bi za azil zaprosil na Hrvaškem, zdela nepojmljiva. Zato je želel za azil zaprositi v Sloveniji. Na osebnem razgovoru v Sloveniji se ni spomnil vseh podrobnosti, ker je bil šokiran, ko je ugotovil, da ga ne sprašujejo zaradi azilnega postopka v Sloveniji, ampak zaradi vrnitve na Hrvaško.

41Dne 30. 3. 2023 je sodišče od tožnika prejelo še predlog za izvedbo dokazov in sicer opozarja na resne težave glede njegovega psihofizičnega stanja, ki bi zagotovo predstavljale specifične individualne okoliščine za uveljavitev diskrecijske klavzule. Prilaga mnenje Zavoda EMMA z dne 24. 3. 2023 glede njegove obravnave s strani strokovnih delavcev. Dne 24. 3. 2023 je bil urgentno z reševalnim vozilom po napotnici dr. T. T. okoli 22.00 ure odpeljan iz Azilnega doma in je bil do popoldneva dne 29. 3. 2023 hospitaliziran v Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani. Opozarja, da so izvidi dr. T. T. verodostojni, zato očitki tožene stranke, da je celotno zdravstveno dokumentacijo predložil tri mesece po podaji prošnje, niso primerni. Predlaga postavitev sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki naj znova neodvisno in natančno pojasni, na podlagi predhodne zdravstvene dokumentacije in po pregledu tožnika, ali pri njem obstaja trajna ali začasna duševna bolezen, začasna duševna motnja ali kakšna druga trajna ali huda duševna motenost, ter katera terapija bi bila zanj najbolj primerna. Le na ta način bi se lahko ugotovilo, ali bi bil tožnik deležen primerne zdravstvene obravnave na Hrvaškem.

42Dne 5. 4. 2023 je sodišče prejelo novo vlogo tožnika, v kateri pravi, da nasprotuje ugovoru tožbenih novot. Pravi, da je zdravniško pomoč na Hrvaškem potreboval večkrat zaradi stresa in strahu, povišanega pritiska, psihičnih in fizičnih simptomov. Za njo je zaprosil, receptorja, varnostnika in osebo v civilu, za katero je smatral, da je zaposlena v azilnem domu. Receptor mu je s kretnjo pokazal, da ga ne razume, druga dva sta ga ignorirala.

43Dne 18. 4. 2023 je sodišče prejelo novo vlogo tožeče stranke, v kateri opozarja na bistveno bolj zaskrbljujoče mnenje glede tožnikovega psihičnega stanja po zadnjem izvidu lečečega psihiatra dr. T. T., ki ga prilaga vlogi. Povzema, kaj je tožnik povedal psihiatru in da psihiater navaja, da pacient potrebuje razbremenitve ob sodelovanju na sodišču zaradi težav na področju spominskih sposobnosti ob povečani anksioznosti (sodelovanje z odvetnikom, sodelovanje sede, časovno omejeno sodelovanje z možnostjo sodelovanja s pisnimi opornimi točkami). Tožnik predlaga postavitev sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki bo sodišču pomagal raztolmačiti pravno relevantna dejstva, ki se nanašajo na razpravno sposobnost kot procesno predpostavko, torej ali je sposoben samostojno opravljati procesna dejanja v sodnem in upravnem postopku, ali je sposoben zastopati svoje interese in izraziti svojo voljo na razumljiv način.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

44Specifičnost tega upravnega spora je v tem, da je bilo (sprva) ob vložitvi tožbe med strankama sporno samo vprašanje, ali bi tožena stranka za zakonito predajo morala v ugotovitvenem postopku pred izdajo izpodbijanega akta pridobiti in v dokazno oceno vključiti dovolj konkretno (specifično) zagotovilo s strani hrvaških organov, da bo v primeru predaje tožnika Hrvaški le-ta primerno obravnavan v azilnem postopku na Hrvaškem in ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, „kot je že izjemno bil“, kakor je to opredelila tožeča stranka v zadnjem odstavku na strani 5 izpodbijanega sklepa oziroma je tožnik v tožbi uveljavljal, da gre na Hrvaškem za sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki in pogoji za sprejem prosilcev.¹

45Sodišče mora v izhodišču te sodbe najprej ugotoviti, da ni utemeljen ugovor tožene stranke, da gre v zvezi s tožbenimi navedbami o tem, da tožnik ni dobil zdravstvene oskrbe na Hrvaškem in da so ga tam neprimerno obravnavali in žalili, za tožbene novote, ki jih sodišče ne sme upoštevati.² Ne gre namreč za tožbene novote, saj je tožnik doživljanje glede ravnanj policije z žaljivkami na Hrvaškem opisoval na osebnem razgovoru dne 13. 12. 2022 in sicer v primeru dveh vprašanj, ki mu jih je postavila urada oseba.³ Glede nezmožnosti dostopa do zdravniške oskrbe pa je tudi dal odgovor na izrecno vprašanje uradne osebe.⁴ Kar štirikrat tekom osebnega razgovor pa je povedal, da če so kaj vprašali receptorja ali zaposlene, jim noben ni nič povedal. Poleg tega mora sodišče tudi pri uporabi Dublinske uredbe upoštevati določilo člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU,⁵ ki predpisuje podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj v sodnem postopku.

46Sodišče ugotavlja, da iz tožnikovega opisa o tem, kaj se je v preteklosti zgodilo tožniku tekom njegovega bivanja v zavodu Porin na Hrvaškem ni dosegalo standarda nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. „Odklonilen odnos“, ki je po njegovem mnenju „mejil na rasizem“, kar naj bi tožnik dojemal v odnosu z uradnimi organi v Porinu preko njihovega neverbalnega vedenja in preko tega, da so ga priganjali, preden je pojedel obrok, da se ni počutil varnega, ampak ponižanega, da je bil zmerjan z žaljivko „afriški terorist“, in ko je želel na sprehod, naj bi mu rekli, da naj kar gre v BiH ter da mu ni bil nudena „primarna“ zdravstvena oskrba - vse našteto niso takšne bivanjske okoliščine, ki bi bile primerljive s standardom in merili nečloveškega ravnanja iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece.

47Upravno sodišče je namreč v zvezi z izvajanjem Skupnega evropskega azilnega sistem že večkrat izpostavilo,⁶ da v okvir splošne opredelitve nečloveškega ravnanja spada tudi to, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, da preide v okvir pravice iz 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah. Ocena te stopnje je relativna in je odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja žrtve.⁷ Da bi organ (ali sodišče) lahko ocenila, da je bila takšna minimalna stopnja nečloveškega ravnanja dosežena, mora(ta) upoštevati tudi druge dejavnike, predvsem: namen oziroma motiv za takšno ravnanje, čeprav odsotnost namena poniževanja žrtve ne pomeni, da ne gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje;⁸ kontekst, v katerem je prišlo do takšnega ravnanja, kar vključuje oceno splošne atmosfere, morebitne povečane napetosti, čustvene reakcije, v zvezi s katerimi je prišlo do takšnega ravnanja; tretji dejavnik je ranljivost žrtve, kar je podano tudi, če je osebi odvzeta prostost, čeprav odvzem svobode neizogibno vodi do določenega občutka ponižanosti in trpljenja, kar je posledica že same narave ukrepa odvzema prostosti, zato to samo po sebi ne dosega ravni iz 3. člena EKČP.⁹

48Bolj konkretno je opredelitev nečloveškega ravnanja, ko je šlo za vprašanje bivanjskih pogojev prosilcev za azil v okoliščinah nedelujočega azilnega sistema v Grčiji, ESČP opredelilo kot tiste okoliščine, ko so prosilci bili več mesecev povsem prepuščeni življenju na cesti, brez osnovnih sredstev za bivanje, brez dostopa do sanitarij, brez možnosti, da zadovoljijo najbolj osnovne potrebe (hrana, higiena, namestitev), v stanju skrajnega siromaštva in v stalnem strahu za osebno varnost in v kombinaciji s tem, da ni bilo nobenih izgledov, da bi se ta položaj lahko izboljšal.¹⁰ Sodišče EU je ta pristop oziroma standarde nečloveškega ravnanja v primeru uporabe Dublinske uredbe implicitno sprejelo in prevzelo v sodbi v zadevi N.S. in M.E.¹¹

49Tožnik torej v tožbi ni opravičil oziroma izkazal, da bi sodišče na glavni obravnavi moralo razčiščevati neka morebitna druga dejstva, ki bi kazala na to, da je bil v času njegovega prečkanja in bivanja na Hrvaškem, preden je prišel v Slovenijo, že žrtev nečloveškega ravnanja v smislu standardov iz sodne prakse ESČP iz 3. člen EKČP oziroma sodne prakse Sodišča EU iz 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah, saj takrat tožnik neke posebne psiho-fizične ali psiho-socialne ranljivosti še ni izkazoval. Zato so (v prvem koraku ocene tveganja) za obravnavani primer presoje zakonitosti izpodbijanega akta primarno oziroma najprej (ne pa izključno) relevantni standardi varstva prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru predaje prosilca, pri kateremu so se tekom postopka v Sloveniji razvile oziroma pojavila določene specifične psiho-fizične težave v smislu „posebej resnega zdravstvenega stanja“,¹² ki bi jih predaja lahko bistveno poslabšala.

50Vendar pa je to okoliščino treba (v drugem koraku ocene tveganja) obravnavati tudi v povezavi z določenimi pomanjkljivostmi v vodenju azilnih postopkov in sprejema prosilcev na Hrvaškem v smislu učinkovitega dostopa do azilnega postopka, ki pa bi toženi stranki morale biti znane glede na splošno znane informacije o stanju na Hrvaškem v daljšem časovnem razdobju, in ki jih je tožena stranka na nek način tudi upoštevala v dokazni oceni. V obeh primerih, ko gre za situacijo zatrjevanega posebej resnega zdravstvenega stanja prosilca in ko so morda prisotne bolj splošne oziroma sistemske pomanjkljivosti glede učinkovitega dostopa do azilnega postopka in sprejema prosilcev za mednarodno zaščito, pa je treba upoštevati načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU iz 2. člena Pogodbe o EU (PEU)¹³ oziroma iz določila člena 4(3) PEU.¹⁴

51Za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je torej prvo ključno vprašanje (prvi korak v oceni tveganja) v tem, koliko je tožena stranka že bila seznanjena s specifičnim zdravstvenim stanjem v smislu omenjenega standarda posebej resnega zdravstvenega stanja tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe. To vprašanje je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta zelo pomembno zaradi zakonske obveznosti po čim bolj zgodnjem prepoznavanju (ranljivih) prosilcev s posebnimi potrebami. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik ob prvem stiku s policisti povedal, da je odšel iz Burundija iz političnih razlogov in da se boji nasilne vlade,¹⁵ ob podaji prošnje dne 22. 11. 2022 pa je povedal, da ima končano fakulteto s področja pedagogike in da je bil v Burundiju direktor osnovne šole 8 let, policija pa ga je začela ustrahovati, ker je raziskoval izginotje njegovega svaka. Posebna rubrika v prošnji pod točko 32. („Posebne potrebe ali težave vlagatelja namere“) je v obrazcu ostala prazna, neizpolnjena, kakor tudi rubrika pod št. 34 („Ranljiva oseba s posebnimi potrebami“). Pod rubriko št. 33 obrazca za prošnjo („Druge ugotovitve uradne osebe“) je zgolj navedba „brez“ (najbrž to pomeni brez ugotovitev - opomba Upravnega sodišča).

52Pooblastilo za zastopanje organizaciji PIC je tožnik podpisal dne 13. 12. 2022 in na isti dan je bil opravljen tudi osebni razgovor, ki se ga je udeležil tudi predstavnik PIC. Na osebnem razgovoru tožnik ni izpostavil nobenega posebnega zdravstvenega položaja, ampak je navedel, da na Hrvaškem ni bilo nobenega azilnega postopka, omenil je žaljivke in da je celo presenečen nad informacijo, da naj bi tam imel status prosilca za azil; povedal je, da je nekaj moral podpisati pod prisilo, drugače bi ga vrnili, od koder so prišli, lahko bi jih tudi tepli ali jim storili kaj slabega; na vprašanje kaj podpisuje, mu niso hoteli odgovoriti; na osebnem razgovoru je povedal, da namere za azil na Hrvaškem ni dal. Ko je vprašal za zdravniško pomoč, ker ga je bilo strah, so mu dali vedeti, da ga ne razumejo, ali pa so ga ignorirali. Na posebno vprašanje pooblaščenke je povedal, da v primeru vrnitve na Hrvaško „tvega psihične težave.“ Sledilo je še eno vprašanje, zakaj tako meni, na kar je odgovoril, da mu spomin na policijsko ravnanje povzroči slabo počutje. Na koncu je povedal še, da se boji kršenja človekovih pravic, ki obstaja na Hrvaškem.

53Iz teh odgovorov in pojasnil tožnika na osebnem razgovoru dne 13. 12. 2022 tožena stranka še ni mogla sklepati na možen obstoj posebej resnega zdravstvenega stanja tožnika, ki bi aktiviral standarde iz sodbe Sodišča EU v zadevi C.K in ostali proti Sloveniji. Vendar pa je pooblaščenec tožnika približno 2 meseca po opravljenem osebnem razgovoru in približno mesec dni pred izdajo izpodbijanega akta, to je dne 22. 2. 2023, predložil pristojnemu organu zdravstveno dokumentacijo o tožnikovih zdravstvenih težavah, diabetesu, psihičnih in želodčnih težavah. Po tej dokumentaciji je bil tožnik dne 9. 2. 2023, dne 16. 2. 2023 in dne 23. 2. 2013 pri specialistu psihiatru, ki je ugotovil strah pred policisti, vendar je tožnik jemanje antidepresivov zavrnil in je kot terapijo sprejel samo uspavala. Ob pregledu dne 23. 2. 2023 je specialist psihiater svetoval dodatno psihoterapevtsko obravnavo. Tožena stranka se je lahko iz predložene dokumentacije seznanila tudi z predpisano želodčno dieto za tožnika z dne 17. 1. 2023, izdano s strani Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov. Dodatno zdravstveno dokumentacijo pred izdajo izpodbijanega sklepa je tožnik pristojnemu organu predložil tudi dne 27. 2. 2023 ter dne 10. 3. 2023. Iz zapisnika specialista psihiatra z dne 9. 3. 2023 je razvidno, da je ta navedel morebitno uporabo tablet zaradi odvajanja od alkohola. Priložil je tudi izvid radiologa z dne 27. 2. 2023 po pregledu črevesja zaradi bolečin tožnika v trebuhu (in žrelu). S strani dr. med S. S. iz Zdravstvenega doma Ljubljana (Splošna nujna medicinska pomoč, enota za hitre preglede) je bil napoten k abdominalnemu kirurgu z oznako „nujno“.

54Ti podatki, ki so bili toženi stranki poznani, preden je izdala izpodbijani akt, sicer lahko da niso pomenili (še) nič odločilnega z vidika standarda posebej resnega zdravstvenega stanja; nesporno pa je tožnik imel določene zaznavne psiho-fizične težave. Ravno to pa je oziroma bi moralo aktivirati obveznost uradne osebe, ki opravlja osebni razgovor s prosilcem, da upošteva določbo prvega odstavka 13. člena ZMZ-1, česar pa se tožena stranka v konkretnem primeru ni držala, čeprav je to ključno za prakso zgodnjega identificiranja (ranljivih) oseb s posebnimi potrebami. Po določbi prvega odstavka tega člena se v okviru pregleda iz četrtega odstavka 42. člena tega zakona oceni, ali gre za prosilca s posebnimi potrebami glede sprejema oziroma prosilca, ki potrebuje posebna jamstva v postopku, ter se oceni narava teh potreb. Posebne potrebe iz prejšnjega odstavka se lahko ugotovijo tudi kadar koli pozneje v postopku mednarodne zaščite. V konkretnem primeru se je to zgodilo po opravljenem osebnem razgovoru, vendar pred izdajo izpodbijanega sklepa.

55Po določbi prvega odstavka 14. člena ZMZ-1 se prosilcem s posebnimi potrebami glede sprejema prilagodijo materialni pogoji sprejema, zdravstveno in psihološko svetovanje ter nega. Tožnik je posebno psiho-socialno pomoč psihiatra v postopku v Sloveniji pred izdajo izpodbijanega akta očitno prejemal in glede na opredelitev ranljive osebe s posebnimi potrebami iz 22. točke 2. člena ZMZ-1 bi tožnik lahko spadal med osebe s posebnimi potrebami.¹⁶ Iz zgoraj citirane zdravstvene dokumentacije je razvidno, da ima tožnik v psihološkem smislu strah pred policaji, kar je izpostavil že v prošnji za mednarodno zaščito. Ko je na osebnem razgovoru omenil, da ima psihične težave, ker se spominja policijskega ravnanja,¹⁷ ga tožena stranka ni nič spraševala o tem, ali je imel kakšno posebno osebno izkušnjo s policijskim maltretiranjem v izvorni državi, čeprav iz prošnje izhaja, da ga je ta ustrahovala.¹⁸ Zato bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijanega akta, ker je vedela za redno obravnavo tožnika s strani specialista psihiatra v povezavi s strahom pred policijo, najprej preveriti, ali je tožnik imel kakšno travmatično izkušnjo s preganjanjem s strani policije v izvorni državi. Tega ni napravila. Njegovega psihofizičnega stanja za varno predajo ni ocenila oziroma preverila drugače, kot da je citirala določbe zakona o mednarodni in začasni zaščiti Republike Hrvaške z vidika pravice do zdravstvenega varstva, ki vključuje nujno medicinsko pomoč in zdravljenje resnih duševnih motenj in se je sklicevala na dokument Integracija u Hrvatskoj praksi“ Centra za mirovne študije v Zagrebu, po katerem ima zdravnik v azilnem domu Porin dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno za nastanjene prosilce, ves čas pa imajo prosilci zdravstveno oskrbo v Zdravstvenem domu Dugavama v Zagrebu.

56Vendar to ni sporno, da ima Hrvaška obveznost zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo za ranljive prosilec, ki imajo posebne potrebe, saj to izhaja že iz same Direktive o sprejemu 2013/33/EU.¹⁹ Tožena stranka je sama povzela v izpodbijani sklep informacije o stanju na Hrvaškem med drugim tudi o tem, da je pri resnejših primerih poleg uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki predano osebo sprejme na letališču, prisoten tudi psiholog.²⁰ Seveda pa psiholog ni avtomatično prisoten pri predaji, ampak le, če je to potrebno zaradi posebnih potreb prosilca.

57Poleg tega nekatere druge informacije, ki jih je tožena stranka pridobila in povzela v izpodbijanem aktu, govorijo tudi nasprotno od zaključka tožene stranke oziroma kar zagovarja tožena stranka v izpodbijanem aktu in v odgovoru na tožbo, namreč, da je Švicarski svet za begunce v projektu glede izvajanja Dublinske uredbe v zvezi s Hrvaško poudaril pomen pridobivanja individualnih jamstev pri izvedbi predaje;²¹ da je švicarsko zvezno upravno sodišče ugotovilo tudi, da je podpora prosilcem s posebnimi potrebami sicer resda zakonsko predpisana, vendar pa je med drugim to sodišče ugotovilo tudi, da podpora tem osebam na splošno ni na voljo²² in da so bile nekatere zadeve vrnjene organu za presojo v dodatno preučitev, ko je šlo za vprašanje dostopa do zdravstvenega varstva za samske moške.²³ Nenazadnje tudi Sodišče EU v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji pravi, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v državi članici, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje.²⁴ Sodišče EU v isti sodbi navaja, kadar prosilec predloži določena zdravniška potrdila glede njegovega slabega zdravstvenega stanja, mora pristojni organ presoditi nevarnost za nastanek znatnih in nepopravljivih posledic za zdravstveno stanje v primeru predaje,²⁵ pri čemer se mora za predajo odpraviti „vsakršen resen pomislek“.²⁶ Tožnik je v konkretnem primeru relevantno zdravstveno dokumentacijo v času pred izdajo izpodbijanega akta uradni osebi predložil.

58Ker je tožnik bil večkrat obravnavan s strani specialista psihiatra pred izdajo izpodbijanega sklepa, in ker so določene informacije o stanju na Hrvaškem, ki so toženi stranki bile poznane, nakazovale na probleme pri sprejemu oseb s posebnimi potrebami, bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi oceniti, ali ima tožnik takšne posebne potrebe, da bi ga sprejel psiholog že ob predaji oziroma bi morala od tožene stranke po potrebi pridobiti dovolj konkretno zagotovilo, da bo tožnik s posebnimi potrebami obravnavan v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU, pa tega ni storila.

59Šele po opravljeni oceni, ali gre za tako slabo psiho-fizično stanje tožnika, da bi tožnik ob predaji potreboval sprejem s strani psihologa in psiho-socialno obravnavo z začetkom predaje, bi tožena stranka lahko izdala akt o predaji ob morebitnem predhodnem individualnem zagotovilu in/ali preventivnih ukrepih, da bo tožnik dejansko obravnavan po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU zaradi njegovih posebnih potreb.²⁷

60Ob tem je treba upoštevati, da po stališču Sodišča EU v sodbi v zadevi CIMADE splošna sistematika in namen pravil iz sekundarnega prava EU o sprejemu prosilcev za azil ter spoštovanje temeljnih pravic, zlasti zahtev iz člena 1 Listine EU o temeljnih pravicah, v skladu s katerim je treba človeško dostojanstvo spoštovati in varovati, nasprotujejo temu, da bi bil prosilec za azil izključen, „čeprav le za začasno obdobje iz zaščite minimalnih standardov, ki jih določa ta direktiva.“²⁸ Zato mora biti ocena o posebnih potrebah prosilca ter preverjanje potrebe za pridobitev individualnega zagotovila za ustrezno obravnavo ob sprejemu narejena pred izdajo akta o predaji, in ni zadosti, da mora tožena stranka po določbi 32. člena Dublinske uredbe izmenjati oziroma posredovati zdravstvene podatke o telesnem in duševnem zdravju osebe pred izvedbo predaje pristojnim organom iz odgovorne države članice EU. Po interpretaciji Sodišča EU v zadevi Ghezelbash ozka razlaga obsega pravnega sredstva iz člena 27(1) Dublinske uredbe ni dopustna,²⁹ saj je zakonodajalec EU z Dublinsko uredbo 604/2013 v primerjavi s prej veljavno Dublinsko uredbo 343/2003 „občutno povečal“ postopkovna jamstva, ki so na voljo prosilcem za azil;³⁰ v besedilu člena 27(1) Dublinske uredbe ni „nobene omejitve glede trditev“, na katere se lahko sklicuje prosilec za azil v okviru pravnega sredstva,³¹ tako da ima „prosilec zagotovljeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper morebitno odločitev o predaji, sprejeto ob koncu postopka.“³² Poleg tega je treba ob tem upoštevati, da Uredba Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. 9. 2003, spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 118/2014,³³ zgolj služi za uporabo oziroma izvedbo Dublinske uredbe 604/2013 in nima posebnih določb glede pravice do učinkovitega sodnega varstva prosilca za mednarodno zaščito.

61Opisana obveznost, ki je tožena stranka ni izpolnila, zaradi česar je izpodbijani akt nezakonit, dobi dodatno težo ob upoštevanju napak tožene stranke tudi pri uporabi materialnega prava. Tožena stranka je namreč nepravilno uporabila materialno pravo iz določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe. Tako v izpodbijanem aktu³⁴ kot tudi v odgovoru na tožbo³⁵ tožena stranka izhaja iz napačne materialno-pravne predpostavke oziroma razlage, da je merilo za odločitev, da se predaja prosilca Republiki Hrvaški ustavi, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in postopkom sprejema. Gre v bistvu za istovrstno napako oziroma za istovrstne napake, ki iz tega napačnega izhodišča izvirajo, na katere je Upravno sodišče opozorilo toženo stranko že v številnih sodbah.³⁶

62Četudi je morda Sodišče EU šele v sodbi v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji iz februarja 2017³⁷ izrecno in na jasen način sledilo sodni praksi ESČP,³⁸ da t.i. sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in za to, da se uporabi drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe in še manj za to, da se aktivirajo procesne in materialno-pravne obveznosti države glede stroge presoje dejstev in da se v okviru tega preveri stanje v drugi državi članici EU in morebiti zagotovi določene preventivne ukrepe, to dejstvo ne daje podlage toženi stranki, da ignorira upravno in ustavno-sodno prakso v Republiki Sloveniji, ki je skladna z evropskim pravom glede razlage t.i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja.

63Poleg že omenjene sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022 ter sodbe v zadevi I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022, ki se nanašata na uporabo Dublinske uredbe v zvezi s Hrvaško, bi morala namreč tožena stranka upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (odst. 14), kjer je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. „sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in/ali v zvezi s pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. S tem je Ustavno sodišče potrdilo 3 leta starejšo interpretacijo Upravnega sodišča v zadevi I U 1975/2013 z dne 27. 12. 2013 (odst. 22-26). Na istem stališču stoji tudi Vrhovno sodišče v nekaterih sodnih odločbah, kot sta I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 (odst. 17) in I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (odst. 13).

64Veliki senat Sodišča je v zadevi Jawo leta 2019 potrdil interpretacijo malega senata v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, s tem, ko je izpeljal naslednje: „Čeprav se člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III nanaša zgolj na položaj, kot je ta iz sodbe z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), torej na položaj, v katerem je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici, ki je na podlagi te direktive odgovorna za obravnavanje prošnje, iz točk 83 in 84 te sodbe ter iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v tem členu 4, izhaja, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti.“ ³⁹

65Ta interpretacija je posledica dejstva, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica.⁴⁰ Zato obstoj oziroma ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne more biti pogoj za to, da lahko tožnik prepreči vrnitev na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe oziroma da pred tem zavaruje svoje pravice s tem, da tožena stranka pred izvedbo predaje pridobi dovolj konkretno zagotovilo, da bo tožnik v primeru predaje Hrvaški sprejet v azilni postopek in obravnavan v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU, upoštevajoč pri tem prosilčeve posebne potrebe. Posledično to pomeni, da tožena stranka ni imela pravne podlage, da je izpodbijano odločitev oprla na argument, da tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji z sprejem prosilcev, zaradi katerih ne bi mogel biti vrnjen na Hrvaško⁴¹ in da samo sistemske pomanjkljivosti lahko povzročijo nečloveško ali poniževalno ravnanje s prosilcem.⁴²

66Zgornja interpretacija pojma sistemske pomanjkljivosti iz določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe pa seveda ne pomeni, da v določeni državi članici EU ni možno, da bi obstajale celo sistemske pomanjkljivosti glede dostopa do azilnega postopka ali sprejema prosilcev za mednarodno zaščito.⁴³ Za razliko od načina izvrševanja načela zaupanja v pravo na področju Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, pri izvrševanju načela medsebojnega zaupanja na podlagi Dublinske uredbe ni potrebno, da bi nek organ EU predhodno ugotovil obstoj sistemskih pomanjkljivosti. Kajti določilo drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe oziroma sama Dublinska uredba nima določila, ki bi bilo primerljivo z uvodno izjavo št. 10 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami in na področju evropskega pripornega naloga velja ne samo načelo medsebojnega zaupanja, ampak tudi načelo medsebojnega priznavanja odločb med državami članicami EU. Izvajanje mehanizma evropskega naloga za prijetje po omenjenem okvirnem sklepu se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe. To pravilo ne velja za izvajanje medsebojnega zaupanja v primeru Dublinske uredbe, ki ima z razliko od omenjenega okvirnega sklepa tudi diskrecijsko klavzulo v 17. členu Dublinske uredbe, ki je okvirni sklep nima.

67Tožena stranka ne zanika, da poročila, ki jih je predložil tožnik že v upravnem postopku, in ki jih je uporabila tudi tožena stranka, kažejo na določene resne pomanjkljivosti na Hrvaškem na področju dostopa tujcev do azilnega postopka. Ni pa upoštevala, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema.⁴⁴ Tožena stranka je napravila strogo in popolno ločnico med t.i. azilnim postopkom in policijskim postopkom, kot da se t.i. policijski postopki nanašajo izključno na tujce, ki „nezakonito“ vstopijo na Hrvaško in niso izrazili namere za azil,⁴⁵ in kot da v teh postopkih na Hrvaškem ni oziroma ne more biti nepravilnosti glede evidentiranja in učinkovitega dostopa tujcev do azilnega postopka. Glede tega je tožena stranka tudi notranje nekonsistentna, saj po eni strani pravi, da tožnik na Hrvaškem ni bil v azilnem postopku, ampak v policijskem postopku,⁴⁶ po drugi strani pa ugotavlja, da je bil tožnik evidentiran kot prosilec za mednarodno zaščito in nastanjen v zavodu Porin.⁴⁷ Tožnik namreč dobi status prosilca za mednarodno zaščito in je subjekt azilnega postopka, ki mu pripadajo določene pravice do sprejema na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33/EU že z dnem, ko izrazi namero za azil in ne šele takrat, ko je njegova namera formalno sprejeta kot prošnja.⁴⁸ Zato tožena stranka ne more utemeljiti domneve, da bo Hrvaška v primeru predaje spoštovala tožnikove pravice glede sprejema, ko v odgovoru na tožbo dodaja, da je imel tožnik na Hrvaškem status tujca in da zato dogodki s hrvaškimi policisti ne izkazujejo pomanjkljivosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem. Omenjene ločnice med dvema postopkoma torej ni mogoče narediti za potrebe odločanja po Dublinski uredbi na tak način, kot je to storila tožena stranka. Policijski postopek, ko potencialni prosilec za azil pride v stik s policistom, preden ta evidentira morebitno namero tujca za azil, ali pa tudi po tem, je sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema. Zato je ločnica, ki jo je naredila tožena stranka, načeloma lahko sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna v konkretnem primeru za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Dublinski uredbi upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstvo temeljnih človekovih pravic tožnika.

68Napačna uporaba pojma „sistemske pomanjkljivosti“ v kombinaciji z dejstvom, da je imela tožena stranka pred izdajo izpodbijanega akta obveznost, ki je ni opravila, s tem ko ni opravila ocene posebnih potreb tožnika glede njegovega zdravstvenega stanja, je razlog, da je treba izpodbijani akt odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek. Ker je bila napaka narejena že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče ni angažiralo izvedenca psihiatrične stroke v sodnem postopku, saj je bilo treba tožbi ugoditi že iz navedenih razlogov. Očitno je, da na podlagi vlog, ki jih je predložila pooblaščenka tožnika od 30. 3. 2023 naprej, vključno z zdravniškimi mnenji dr. T. T., psiho-fizično stanje tožnika po vložitvi tožbe ni stabilno, tožena stranka pa bo morala oceniti zdravstveno stanje tožnika v ponovljenem postopku. V zvezi z drugačnim psiho-fizičnim stanjem tožnika, do katerega je prišlo tekom upravnega spora, je pooblaščenka tožnika po vložitvi tožbe v upravnem sporu z vlogo z dne 30. 3. 2023 omenila tudi uporabo diskrecijske klavzule; to pomeni, da je zahtevala, da bi Slovenija morala prevzeti odgovornost za obravnavo prošnje glede na to, da je bil tožnik hospitaliziran od 24. 3. 2023 do 29. 3. 2023 na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani. To bo po potrebi predmet obravnave v ponovljenem postopku po tem, ko bo tožena stranka napravila konkretno oceno o posebnih potrebah tožnika glede predaje ali sprejema na Hrvaškem.

69Načelo medsebojnega zaupanja oziroma domneva o spoštovanju človekovih pravic v drugi državi članici EU pomeni, da pravo EU temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji EU, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava EU, s katerim se te vrednote izvajajo ter v zvezi s tem, da so njihovi nacionalni pravni sistemi zmožni zagotoviti „enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih z Listino, zlasti s členoma 1 in 4, ki določata eno temeljnih vrednot Unije in njenih držav članic.“⁴⁹ Domneva se torej nanaša na to, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z „zahtevami Listine, Ženevske konvencije in EKČP.“ ⁵⁰

70Vendar ne gre za »neizpodbojno domnevo«, da bo država članica, ki je pristojna za obravnavanje prošnje prosilca za azil, spoštovala temeljne pravice, kajti to ne bi bilo združljivo z obveznostjo držav članic, da Dublinsko uredbo razlagajo in uporabljajo v skladu s temeljnimi pravicami.⁵¹ Sodišče EU v zadevi Jawo pravi, da obveznost prepovedi vrnitve, če bi to lahko pripeljalo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, lahko nastane „ob predaji, med azilnim postopkom, ali po njem“.⁵²

71Slovenija ne more od Hrvaške, ki je druga država članica EU, „zahtevati višje nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, kot je tista, ki se zagotavlja s pravom Unije,“ in zato Slovenija ne sme „niti preveriti – razen v izjemnih primerih – ali je druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, ki jih zagotavlja Unija“.⁵³ Kadar sekundarno pravo posebnih pravil glede tega ne ureja, potem država članica (Slovenija) lahko uporabi svoje standarde pod pogojem, da so ti standardi vsaj enaki ravni varstva, ki jo zagotavlja Listina EU in da s tem primarnost, enotnost in učinkovitost prava EU niso prizadete.⁵⁴

72Sodišče EU je v zadevi N.S. in M.E. zavzelo stališče, da že »najmanjša kršitev direktiv« ne zadostuje, da se prepreči predaja prosilca v drugo državo članico, to pomeni, da vsaka kršitev direktive EU ne zahteva, da se predaja ne opravi.⁵⁵ Sodišče EU v zvezi s tem v zadevi N.S. in M.E. sicer na splošno govori o izpodbojnosti domneve o spoštovanju »temeljnih pravic« v drugi državi članici.⁵⁶ Vendar se pri opredeljevanju te domneve omejuje na pravico iz 4. člena Listine EU pravicah;⁵⁷ v določenih drugih zadevah pa v tej zvezi omenja tudi pravico do varstva človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine EU.⁵⁸ Tudi v novejši sodni praksi Veliki Senat Sodišča EU v zvezi z varstvom možnega kroga pravic v povezavi s spoštovanjem načela medsebojnega zaupanja uporablja izraz /../„zlasti z njenima členoma 1 in 4,“ /.../ med tem ko so v drugih različicah te sodbe uporabljeni pojmi: „including“ (v angleščini),⁵⁹ kar ustreza izrazu „vključno“, „notamment“ (v francoščini), kar ustreza pojmu „posebej“, „segnatamente“ (v italijanščini) in „osobito“ (v hrvaščini), ki ustrezata pojmu „zlasti“ oziroma „predvsem“.⁶⁰

73Sodišče EU se v kontekstu drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe namreč ne omejuje zgolj na pravico iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ampak je, kot že rečeno, lahko relevantna tudi pravica do varstva človekovega dostojanstva (1. člen Listine EU o temeljnih pravicah), ali kakšna druga temeljna pravica, ki ni absolutno zavarovana.⁶¹

74Najbolj pogosto je temeljni kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k takšni specifični obravnavi oziroma preverjanju načela medsebojnega zaupanja, okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka (arguable claim) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali 19(2) člena Listine EU. To po praksi ESČP pomeni, da kršitev 3. člena EKČP v primeru vrnitve ni premalo verjetna⁶² in s tem v zvezi tujec želi preprečiti odstranitev.⁶³ Sodišče EU se je temu standardu iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU v zvezi s standardom avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje.⁶⁴

75Ta pravni standard („arguable claim“) mora pristojni organ med drugim ugotavljati preko presoje, ali organ države članice „razpolaga z elementi,“ ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Unije in zlasti v členu 4 Listine EU. V takem primeru mora pri odločanju o predaji osebe organom druge države članice presoditi obstoj te nevarnosti.⁶⁵ Pristojni organ se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.⁶⁶

76Po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih mora(ta) organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca,⁶⁷ informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Na ta način je namreč treba razumeti in razlagati, da mora organ, ki „razpolaga“ z objektivnimi, zanesljivimi, natančnimi in ustrezno posodobljenimi podatki, ki potrjujejo obstoj takih pomanjkljivosti, da se zagotovi spoštovanje člena 4 Listine EU, preveriti, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo ta oseba po predaji drugi državi članici podvržena dejanski nevarnosti, da bo v tej državi članici ali na podlagi vračanja v tretjo državo (t.i. posredno vračanje) nečloveško ali ponižujoče obravnavana v smislu tega člena. Organ mora v ta namen od druge države članice zahtevati, naj mu nujno pošlje potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bo zadevna oseba obravnavana v tej državi članici.⁶⁸ V primeru obstoja takšnih informacij o stanju in ravnanju s tujci na Hrvaškem, (bi) mora(la) po standardih mutatis mutandis iz sodbe v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji tožena stranka, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU⁶⁹ oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika.⁷⁰ V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe.

77Seveda pa, če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.⁷¹

78Ker je imel tožnik že v času odločanja tožene stranke zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine EU, ki ni bil očitno neutemeljen, je imela tožena stranka obveznost, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja na zgoraj opisan način in da po strogi metodi presodi dejstva z vidike morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic, česar pa ni storila.

79Ob tem sodišče pripominja tudi, da v upravnem spisu manjka več listin, na katere se tožena stranka sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega akta in sicer v spisu ni:

- informacij, ki naj bi jih pooblaščenec tožnika predložil dne 19. 12. 2022;

- komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško, ki naj bi jih pooblaščenec tožnika predložil 6. 2. 2023;

- dokument „Informacija u Hrvatskoj u praksi“, na katerega se tožena stranka sklicuje v prvem odstavku na strani 5 izpodbijanega akta;

- dopis s konkretnim vprašanjem pooblaščenca Hrvaškemu pravnemu centru in odgovor te organizacije pooblaščencu tožnika glede nadziranja postopkov dublinskih povratnikov, na katera se tožena stranka sklicuje v tretjem odstavku na strani 8 izpodbijanega akta.

80Sodišče je lahko presojo zakonitosti izpodbijanega akta naredilo brez teh listin, ker je bilo že na zgoraj navedeni podlagi treba tožbi ugoditi. Vendar pa bo tožena stranka morala poskrbeti, da se bo v obrazložitvi akta sklicevala na tiste listine, ki bodo tudi sestavni del upravnega spisa.

81Zaradi napačne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 13. člena ZMZ-1, četrti odstavek 42. člena ZMZ-1, drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka in posledično 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišče glede materialnega prava in vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave ob tem, da tožeča stranka nit ni predlagal zaslišanja tožnika, ampak zgolj angažiranje izvedenca psihiatrične stroke, kar je sodišče zavrnilo iz že navedenega razloga. Glavna obravnava pa ni bila potrebna, ker se je sodišče oprlo na določbo prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, na neposredni učinek pravice do učinkovitega sodnega varstva iz določbe člena 27 Dublinske uredbe v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah, ki je pravica prosilca oziroma osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) Dublinske uredbe in ne pravica pristojnega organa (v povezavi z razlago Sodišča EU določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU), saj je lahko presojo opravilo zgolj na podlagi podatkov iz spisa.⁷²

Obrazložitev k drugi točki izreka:

82Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

83Z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y.⁷³ z dne 30. 3. 2023 je v Sloveniji nastala nova pravna situacija glede možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke, izdan na podlagi Dublinske uredbe, po katerem se prošnja za mednarodno zaščito zavrže, ker bo tožnik predan drugi državi članici EU kot odgovorni državi članici, odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki.

84V zadevi E.N., S.S., J.Y. Sodišče EU namreč prvič jasno izpelje,⁷⁴ da namen določbe člen 27(3) Dublinske uredbe „ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi.“⁷⁵ Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da „lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi,“ in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, pomeni „dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji.“⁷⁶ Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, „ne obstaja več.⁷⁷ Ker Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc“.⁷⁸

85Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve Diouf,⁷⁹ bi bilo možno narediti sklep, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe namreč izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu oziroma drugemu tujcu in je ne daje pristojnemu organu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekovih pravic iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki pripadajo posameznikom in zasebnim pravnim osebam in ne državnim organom. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

86„Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42).“

87Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta torej postavljena kumulativno.

88V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja „za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu“ in da zato lahko taka ureditev določa, da sodišče, ki odloča o takem drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.⁸⁰

89V Sloveniji pa je pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe.

90Na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki pa je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja „varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti).“ Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ „ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU.“⁸¹

91Zakonodajalec Republike Slovenije je namreč samo za zadeve mednarodne zaščite (v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1) predpisal naslednje: „Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.“ Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima tudi organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS.

92Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do učinkovitega pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo uspejo v postopku pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU.

93Vendar v zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je „treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči.“⁸²

94V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU, vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je dosedanja sodna praksa razlagala tako, da ima pravico zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, tudi državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

95Do tega zaključka je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU,⁸³ ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije,⁸⁴ ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na v azilni zadevi Torubarov. Po stališču Sodišča EU v zadevi Torubarov je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek (27. člen Dublinske uredbe v zvezi z 47. členom Listine EU) nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi.⁸⁵ V konkretni zadevi je sodišče za potrebe odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe in za potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo iz prve točke izreka moralo uporabiti to drugo varianto.

96Ker zoper sodbo iz prve točke izreka pritožba tožene stranke ni dovoljena, sodišče lahko izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu, sodba v prvi točki izreka pa postane pravnomočna z izdajo in njeno vročitvijo strankam. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

¹ Prvi odstavek na strani 7 tožbe.
² Tožena stranka to uveljavlja v zadnjem odstavku na strani 2 tožbe in v tretjem odstavku na strani 3 tožbe.
³ Zapisnik o osebnem razgovoru, str. 3
⁴ Ibid. str. 4.
⁵ Po uvodni izjavi št. 12 naj bi se Procesna direktiva 2013/32/EU izvajala brez poseganja v določbe Dublinske uredbe.
⁶ Glej na primer sodbo Uprvnega sodišča v zadevi I U 1686/2020, 7. 12. 2020, odst. 276.
⁷ Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 159; M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, odst. 219.
⁸ Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 160.
⁹ Ibid. odst. 160.
¹⁰ M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, odst. 254, 263.
¹¹ C-411/10 in C-493/10, 21.12.2011.
¹² Glej: C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 66.
¹³ Pravo Unije temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji Unija, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava Unije, s katerim se te vrednote izvajajo (Jawo, C-163/17, odst. 80).
¹⁴ Po tem določilu se EU in države članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb (glej: X Y, C-562/21 PPU in C-563/21 PPU, 22. 2. 2022, odst. 48).
¹⁵ Policijska depeša z dne 8. 11. 2022 ob 22.34 uri.
¹⁶ Po tej določbi med ranljive osebe spadajo tudi osebe s težavami v duševnem zdravju in žrtve psihičnega nasilja.
¹⁷ Stran 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 13. 12. 2023.
¹⁸ Stran 5 zapisnika o prošnji za mednarodno zaščito.
¹⁹ Države članice imajo po določbi člena 17(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU obveznost, da zagotovijo, da materialni pogoji za sprejem varujejo njihovo fizično in duševno zdravje. Po določbi člena 19 Direktive o sprejemu 2013/33/EU države članice zagotovijo, da imajo prosilci potrebno zdravstveno varstvo, ki vključuje vsaj nujno oskrbo in osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. Države članice zagotovijo potrebno zdravniško ali drugo pomoč prosilcem s posebnimi potrebami glede sprejema, vključno z ustreznim duševnim zdravljenjem, kadar je potrebno.
²⁰ Zadnji odstavek na strani 6 izpodbijanega sklepa; drugi odstavek Poročila AIDA: Poročilo o državi - Dublinska uredba, Hrvaška, ki ga je tožena stranka predočila pooblaščencu tožniku pred izdajo izpodbijanega sklepa.
²¹ Prvi odstavek iz Poročila Agencije EU za azil za leto 2022, ki ga je pridobila tožena stranka in pooblaščenca tožnika soočila z njim.
²² Ibid. drugi odstavek.
²³ Vzeto iz poročila „Podatkovna zbirka informacij o azilu AIDA - Poročilo o državi. Hrvaška 2021“, s katerim je tožena stranka soočila pooblaščenca tožnika.
²⁴ C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 73.
²⁵ Ibid. odst. 75.
²⁶ Ibid. odst. 76.
²⁷ To seveda ne izključuje situacije, da je treba včasih oceno zdravstvenega stanja napraviti (tudi ali pa samo) po izdaji sklepa o zavrženju prošnje, ker je odgovorna druga država članica, če se okoliščine posebnega zdravstvenega stanja pojavilo šele po izdaji takšnega sklepa (glej: C. K in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 77-85).
²⁸ C-179/11, 27. 12. 2012, odst. 56.
²⁹ C-63/15, 7. 6. 2016, odst. 53
³⁰ Ibid. odst. 57.
³¹ Ibid. odst. 36.
³² Ibid. odst. 51.
³³ Uradni list EU, L 22/3, 5. 9. 2003, Uradni list EU, L 39/1, 8. 2. 2014.
³⁴ Drugi in tretji odstavek na strani 6 in drugi odstavek na strani 9 izpodbijane odločbe.
³⁵ Drugi odstavek pod točko II na strani 4 odgovor na tožbo in prvi odstavek na strni 5 odgovora na tožbo.
³⁶ Glej na primer: I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022.
³⁷ C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 91-93.
³⁸ Glej: M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21.1.2011; Tarakhel v. Switzerland, App. no. 29217/12, 4.11.2014.
³⁹ Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 87.
⁴⁰ Glej na primer: Soering v. the United Kingdom, odst. 88, J.K. and others v. Sweden, odst. 80, 90; C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 59; M in X. X., C-391/16, C-77/17, odst. 94.
⁴¹ Tretji odstavek na strani 6 in drugi odstavek na strani 9 izpodbijanega akta ter zadnji odstavek na strani 5 odgovora na tožbo.
⁴² Drugi odstavek na strani 9 izpodbijanega akta.
⁴³ To nenazadnje dokazujejo primeri, kot so sodba ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece iz leta 2011, ki se nanaša na razmere v Grčiji (App. no. 30696/09, 21. 1. 2011), ali pa izdaje začasnih odredb v letu 2022 na podlagi pravila 39 Statuta ESČP v zadevah Camara v. Belgium (App. no. 49255/22), Msallem and 147 Others v. Belgium (App. no. 48987/22), Al-Shuja and Others v. Belgium (App. no. 52208/22), ki se nanašajo na postopke sprejema prosilcev za azil v Belgiji.
⁴⁴ Glej: 18. člen Listine EU o temeljnih pravicah, člen 6. in 8. Procesne direktive 2013/32/EU, uvodno izjava št. 9, drugi odstavek 3. člena Direktive o vračanju 2008/115.
⁴⁵ „Nezakonit vstop“ na ozemlje države podpisnice EKČP oziroma države članice EU v kontekstu migracij oziroma azila je pravni termin, ki ga je treba obravnavati ob upoštevanju sodne prakse ESČP (A. A and others v. North Macedonia, App. no. 55798/16, 5.4.2022, odst. 112, 114, 116, 121-123; A. B. and others v. Poland, App. no. 42907/17, 30.6.2022, odst. 52; A. I. and others v. Poland, App. no. 39028/17, 30.6.2022, odst. 41-42, 55; N.D. and N.T. v Spain, App. no. 8675/15 in 8697/15, odst. 180, 201; Shahzad v. Hungary, App. no. 12625/17, 8.6.2021, odst. 59, 62, 65; M. H. and others v. Croatia, App. no. 15670/18, 43115/18, 18.11. 2021, odst. 295-304) in sodišča EU (VL, C-36/20, odst. 52-83, 94; Komisija proti Madžarski, C-808/18, odst. 105, 219, 243, 282-283; M. A., C-72/22 PPU, odst. 60, 65).
⁴⁶ Zadnji odstavek na strani 5 in tretji odstavek na strani 6 izpodbijanega akta.
⁴⁷ Drugi odstavek na strani 2 izpodbijanega akta.
⁴⁸ Sodba sodišča EU v zadevi VL, C-36/20 PPU, 25. 6. 2020, paras. 93-94, 98, 113.
⁴⁹ Mutatis mutandis: Jawo, C-163/17, odst. 80.
⁵⁰ N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 80; mutatis mutandis: XXXX, C-483/20, odst. 29.
⁵¹ N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 99; glej tudi odst. 100-105.
⁵² Mutatis mutandis: Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 88.
⁵³ Mutatis mutandis: Mnenje Sodišča 2/13, 18. 12. 2014, odst. 192; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 80-84.
⁵⁴ Glej mutatis mutandis: Melloni, C-399/11, odst. 60; Lenaerts, Koen, 2017, La vie après l'avis: exploring the principle of mutual (yet not blind) trust, Common Market Law Review, 54, str. 807-808, str. 815.
⁵⁵ N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 84-85.
⁵⁶ Ibid. odst. 71, 77, 81, 99.
⁵⁷ Ibid. odst. 86, 88, 94, 106, 112.
⁵⁸ Glej na primer: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 77, 78; Jawo, C-163/17, odst. 78, 80; XXXX, C-483/20, odst. 27.
⁵⁹ XXXX, C-483/20, odst. 27.
⁶⁰ Ibid. odst. 27.
⁶¹ Glej na primer: L.G., C-745/21, 16.2.2023, paras. 49-54.
⁶² Glej na primer Soering v. the United Kingdom, odst. 85, 117.
⁶³ Glej na primer: L.M. and others v. Russia, odst. 100; M.A. and others v. Lithuania, odst. 83; Ilias and Ahmed v. Hungary, 21. 11. 2019, odst. 136.
⁶⁴ C-233/19, B, odst. 66; glej tudi: LM, C-403/19, odst. 35, 43.
⁶⁵ Mutatis mutandis: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 88.
⁶⁶ Ibid. odst. 89; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 90.
⁶⁷ F.G. V Sweden, odst. 156; J.K. and others v. Sweden, odst. 87, 83, 90, 140; M.M., C-277/11, odst. 65-66.
⁶⁸ Mutatis mutandis: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 93-95.
⁶⁹ Ibid. odst. 71, 76-78, 83; v odstavku 90 iste sodbe Sodišče EU uporablja izraz oziroma standard „resnega pomisleka“.
⁷⁰ Ibid. odst. 84.
⁷¹ Glej mutatis mutandis: Aranyosi, Caldararu, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 98; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 85-90.
⁷² Moussa Sacko, C-348/16, odst. 44; Alheto, C-585/16, odst. 116, 126; Torubarov, C-556/17, odst. 54-56.
⁷³ C-556/21.
⁷⁴ V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU že v septembru leta 2022 navedlo zgolj naslednje: „S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava.“
⁷⁵ C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27.
⁷⁶ Ibid. odst. 28.
⁷⁷ Ibid. odst. 29.
⁷⁸ Ibid. odst. 30.
⁷⁹ Po sodbi Sodišča EU v zadevi Diouf načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja „posamezniku“ pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69).
⁸⁰ C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32. Ob tem je za razumevanje, komu gre pravica do pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe ali po nacionalnem pravu, pomembno, da začasni ukrep, katerega učinek je zadržanje roka za predajo do odločitve o drugostopenjskem pravnem sredstvu, mogoče sprejeti le, če je bila izvršitev odločitve o predaji v skladu z zadnje navedenima določbama odložena do odločitve o prvostopenjskem pravnem sredstvu (ibid.odst. 34).
⁸¹ LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36.
⁸² JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39.
⁸³ Simmenthal, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53.
⁸⁴ N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9.
⁸⁵ Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.