VSC Sodba PRp 67/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v plačilnem nalogu, ki ga bo poslal prekrškovni organ.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani plačilni nalog (PN) ter odločilo, da je storilec zavezanec za plačilo sodne takse v višini 90,00 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje storilec in pri tem smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter kršitve materialnih določb zakona po 1. in 2. točki 154. člena ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je prekrškovni organ z dne 8. 8. 2022 izdanim PN storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po 2. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, saj je dne 3. 8. 2022 ob 15.24 uri pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa, na območju Občine Štore v naselju, kjer je hitrost s splošno omejitvijo omejena na 50 km/h, s samodejno merilno napravo, ki prekrške samodejno dokumentira (s fotografijo) izmerila hitrost storilčevega osebnega vozila 66 km/h oziroma z upoštevanjem varnostne razlike najmanj 61 km/h.

Storilec je v zahtevi za sodno varstvo problematiziral potek postopka pred prekrškovnim organom ter zatrjeval, da mu ni bila dana pravica do izjave pred izdajo PN, kot to zahteva 55. člen ZP-1 in 17. člen Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti (v nadaljevanju: Pravilnik) ter se vsled temu zavzemal za ustavitev postopka po petem odstavku 55. člena ZP-1.

5Prekršek zoper varnost cestnega prometa je v konkretnem primeru bil ugotovljen z uporabo tehničnih sredstev. Kot je pravilno storilcu pojasnilo sodišče prve stopnje, se v tem primeru PN izda na podlagi prvega odstavka 57. člena ZP-1. PN sicer res velja kot pisna odločba o prekršku, kot izpostavlja tudi pritožba, vendar kljub temu zanj ne velja določba 55. člena ZP-1, saj je vsebina PN, postopek njegove izdaje ter nadaljnji postopek v zvezi z zahtevo za sodno varstvo celovito urejen v določbi 57. člena ZP-1. Prav tako v tem primeru ne velja drugi odstavek 57. člena ZP-1, ki ureja izdajo PN v kolikor pooblaščena uradna oseba prekršek ugotovi na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju, kjer je bil prekršek storjen. In le v tem primeru mora pooblaščena uradna oseba pred izdajo in vročitvijo takega plačilnega naloga kršitelju omogočiti, da se osebno izjavi o prekršku po določbah 55. člena tega zakona, plačilni nalog pa mora vsebovati tudi kratek opis prekrška in kratek povzetek izjave kršitelja o prekršku.

Pritožba se vsled navedenemu neutemeljeno zavzema, da bi storilcu pred izdajo PN morala biti zagotovljena pravica do izjave. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, navedena določba 57. člena v prvem oziroma tretjem odstavku ob vročitvi PN storilcu predvideva le dolžnost prekrškovnega organa, da storilcu ob vročitvi PN predstavi storjeni prekršek in dokaze zanj oziroma mu hkrati s PN vroči tudi kratek opis dejanskega stanja prekrška, če ta ni naveden že v PN. Le v kolikor bi PN bil izdan na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi (torej ne z uporabo tehničnih sredstev), bi moral prekrškovni organ storilcu skladno z določbo drugega odstavka 57. člena ZP-1 pred njegovo izdajo in vročitvijo omogočiti, da se osebno izjavi o prekršku. Tako se izkaže, da je pritožnikovo nezadovoljstvo z delom sodišča prve stopnje odraz njegovega nerazumevanja pravne ureditve, ne pa nevednosti prvostopenjske sodnice, kar pritožba žaljivo zatrjuje na več mestih.

6Ker je tako iz podatkov spisa kot iz razlogov sodišča prve stopnje razvidno, da je PN z dne 8. 8. 2022 bil storilcu izdan kot lastniku vozila in storilec na kraju prekrška ni bil ustavljen, so razlogi sodišča prve stopnje, da identiteta storilca temelji na domnevi iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, pravilni.

Po prvem odstavku 8. člena ZPrCP se, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil.

Ker je glede prekrškov zoper varnost cestnega prometa ZPrCP specialnejši zakon od Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), so zahteve pritožnika, da bi bilo mogoče njegovo identiteto ugotavljati le skladno z pogoji, ki jih določa 41. člen ZNPPol, neutemeljene. V primeru, ko enako dejansko stanje urejata dva zakona, ima namreč skladno z doktrino razlage lex specialis derogat legi generali zakon, ki ureja določeno zadevo (v našem primeru je to ZPrCP), prednost pred zakonom, ki ureja le splošne zadeve (ZNPPol).

7V zvezi z očitanim prekrškom je bila osebnemu vozilu, ki je last storilca (kar v postopku ni bilo sporno), hitrost izmerjena s samodejnim merilnikom hitrosti, ki meritev tudi slikovno dokumentira. Zahteve za samodejne merilnike hitrosti določa 17. člen Pravilnika. Pritožba sicer zatrjuje, da je bil izpodbijani PN izdan v nasprotju z določbo 17. člena Pravilnika, vendar tega očitka ne konkretizira, zato tudi pritožbeno sodišče nanj ne more podati argumentiranega odgovora.

8Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katero v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.