VSC Sodba Cp 132/2023

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. izreka spremeni tako, da se znesek 4.031,88 EUR spremeni v znesek 4.934,11 EUR, v preostalem še izpodbijanem delu se pritožba tožeče stranke zavrne, pritožba tožene stranke pa se v celoti zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za pritožbo v znesku 357,46 EUR in stroške za odgovor na pritožbo v znesku 698,11 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

1S sodbo opr. št. P 76/2019 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 25.053,74 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot to izhaja iz točke I. izreka sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka po načelu krivdne odškodninske odgovornosti, odgovorna tožniku za njemu nastalo škodo v škodnem dogodku, katero je utrpel pri zavarovancu tožene stranke dne 8. 1. 2016, ko se je telesno poškodoval v delovni nesreči, ki se je zgodila pri opravljanju montažnih del na objektu, ... cesta 14, ... . Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima to podjetje A. d.o.o. zavarovano odškodninsko odgovornost pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnika šteti kot delavca zavarovanca tožene stranke. Tožnik je kot delavec bil posojen zavarovancu tožene stranke, zato ga je dejansko šteti kot slednjemu lastnega delavca, četudi je bil formalno zaposlen v družbi B. d.o.o., pa je dokazni postopek pokazal, da je bil na dan škodnega dogodka skupaj s sodelavci posojen družbi A. d.o.o. za izvedbo montažnih del na delovišču. Tožnikov položaj je po vsebini mogoče opredeliti kot atipično pogodbo o delu, pri kateri je vsebina tožnikovega izpolnitvenega ravnanja v storitvi. Tožnika je zato šteti kot lastnega delavca zavarovanca tožene stranke, zato je ugovor pasivne legitimacije tožene stranke zavarnilo, ker ni utemeljen. Zavarovanec tožene stranka pa ni poskrbel za varno delo in je pri odstranjevanju obdelovanca prišlo do nenadnega sproščanja energije vpetega obdelovanca, katere ni nihče pričakoval. Zavarovanec tožene stranke kot njegov delodajalec ni predvidel možnost padcev obdelovancev z mize, vendar bi moral to preprečiti z ustreznimi varnostnimi ukrepi. Ker zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za varno delo, odgovarja po načelu krivdne odgovornosti (131. in 135. člen OZ). Soprispevka tožeče stranke sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Odločilo je še o ugovoru tožene stranke o neobstoju zavarovalnega kritja, ker naj ne bi obstajalo zavarovalno kritje. Po presoji določil Splošnih pogojev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da navedene pogodbeno dogovorjene norme povedo, da zavarovalno kritje ne obstoji, v kolikor zavarovanec povzroči škodo z dejanjem ali opustitvijo v nasprotju s predpisi, pravili ali dobre poslovne prakse, če okoliščine kažejo, da bi moral ali mogel vedeti za protipravnost ali nepravilnost svojih ravnanj. Sodišče je ta tipska določila Splošnih pogojev zavarovalnice ocenilo kot zavajajoča in v nasprotju z namenom sklenjenega zavarovanja in bi bili ob drugačni razlagi pretirano strogi in kot takšni nični. Takšno določilo v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker je to določilo nejasno in ga je že po splošnih določilih obligacijskega prava v poglavju o razlagi prave pogodbene volje strank potrebno tolmačiti v prid šibkejše stranke, to pa je v konkretnem primeru tožeča stranka. Tožena stranka ni z ničemer dokazala, da je od zavarovanca zahtevala odstranitev posebno nevarnih okoliščin, katerih zavarovalec za tem ni odstranil. Sodišče je še ugotovilo, da toženec ni bil v službi pri podizvajalcu del, ker ga je šteti za lastnega delavca zavarovanca tožene stranke. Šlo je le za storitev in je šteti tožnika kot lastnega delavca zavarovanca tožene stranke, zato ugovor pasivne legitimacije, da se ne krije škoda za podizvajalce, sodišče šteje kot neutemeljen. Nato je odločilo še o višini odškodnine, ki pripada tožniku. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval dne 8. 1. 2016 zaradi padca težjega predmeta na levo stopalo, pri čemer je dobil zlom baze II. stopalnice in diafize, III. stopalnice, odkrušček distalnega dela, I. kunej informne kosti, rano in odrgnino na levem stopalu. Telesne bolečine so pri tožniku pustile posledice, saj se mu je razvil takoimenovani kompleksni regionalni bolečinski sindrom, to je potrdila tudi izvedenka klinične psihologije. Tožnik se je zdravil od nastanka škodnega dogodka pa do julija 2017. V tem obdobju je utrpel številne bolečine kot hude telesne bolečine, stalne lahke telesne bolečine, občasne telesne bolečine, občasne telesne bolečine blage jakosti pa ves čas zdravljenja. Tožnik pa še vedno trpi občasne telesne bolečine blage jakosti v predelu stopala. Prisotnost bolečin pri tožniku je potrdila tudi izvedenka klinične psihologije, ki je potrdila, da se je pri tožniku razvil takoimenovani kronični bolečinski sindrom. Tožnik je trpel tudi neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Večkrat je moral obiskati zdravnika in zdravnike specialiste. Moral je jemati analgetike in terapijo proti strjevanju krvi. Zaradi utrpelega zloma je bila potrebna daljša imobilizacija z nošenjem dokolenske nehodilne manjše longete. Nato je moral dalj časa uporabljati bergle. Imel je večkrat RTG slikanje ter tudi CT slikanje in fizikalne terapije. Ob škodnem dogodku je bil star 48 let, zato mu je sodišče iz tega naslova prisodilo 10.000,00 EUR. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik utrpel tako primarni kot sekundarni strah in mu iz tega naslova prisodilo 1.200,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Nato je ugotovilo, da je tožnik delno omejen pri hoji in pri vseh fizičnih aktivnostih. Ima trajne omejitve življenjske aktivnostih, saj zmore sedaj opravljati le še zgolj fizično lažje delo z ročnim premeščanjem bremen do 10 kg, brez daljše stoje ali hoje in predvsem brez hoje po neravnem terenu. Zaradi kroničnega bolečinskega sindroma pa prav tako duševno trpi. Zato mu je iz naslova duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti presodilo odškodnino v višini 15.000,00 EUR. Skupaj je tožeči stranki prisodilo odškodnino v znesku 26.200,00 iz naslova nepremoženjske škode. Odločilo je še o premoženjski škodi. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Tožeči stranki pa ni priznalo 22 % vstopni DDV in tožniku tudi ni priznalo dela potnih stroškov, katere je priglasil.

2Zoper glavno odločitev se pritožuje tožena stranka. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je obravnavalo tožbeni zahtevek, ne da bi od tožeče stranke zahtevalo opredelitev, od katere stranke in od katerega zavarovanca se zahteva odškodnina. Ker je ugotovilo, da je samo zavarovanec tožene stranke bil zavarovanec, je zato zaključilo, da je tožena stranka pasivno legitimirana. Temu ni tako, saj je vsak udeleženec bil v tej nezgodi kot svoja pravna oseba. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil zavarovanec tožene stranke le naročnik del, da je dajal le priporočila o opažanju pri delu, ne pa navodila za delo kot to napačno smatra sodišče prve stopnje. Prav tako je tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 24. 5. 2019 zahtevala uporabo Splošnih pogojev za zavarovanje civilne odgovornosti in zato ni podano kritje. Prav tako ne obstaja kritje po pogojih za nezgodo, ki bi jih utrpeli delavci podizvajalcev in izvajalci del. Tožeča stranka bi morala tožiti neposredno zavarovanca, tako da zavarovalnica ni pasivno legitimirana in bi morala tožeča stranka v takšnem primeru neposredno tožiti zavarovanca tožene stranke. Sodišče ne more odgovornost do delodajalca, ki objektivno odgovarja za svoje delavce, kar deligirati prvo na izvajalce in potem na naročnike, oziroma na tiste, ki imajo sklenjeno zavarovanje. Prav tako vsak naročnik dela ni imetnik nevarne stvari, kot meni naslovno sodišče in to ne vzdrži realnega preverjanja. Zavarovanec tožene stranke je bil le naročnik in ni sprejel kakšne druge funkcije pri tem delu. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper temelj tožbenega zahtevka, saj je bil zavarovanec tožene stranke le naročnik. Zavarovanec tožene stranke ni z ničemer vplival na nastanek nezgode. Mogoče je res tožeča stranka dobila kakšen nasvet, kako je napraviti delo tudi od zavarovanca tožene stranke, vendar je tožeča stranka in delodajalci tožeče stranke in izvajalci del sami odločali, kako se bo delo opravljalo, kako hitro in na kakšen način ga bodo opravili. Sama tožeča stranka je bila nepazljiva in neprevidna, da je do nezgode prišlo, saj je tožeča stranka že pred tem dogodkom en obdelovanec že obdelala. V vsakem primeru je tožeča stranka soodgovorna za nezgodo, saj je bila neprevidna in nepazljiva. Tožeča stranka je že en obdelovanec obdelala in je zato tožena stranka mnenja, da je tožeča stranka soodgovorna vsaj s 50 %. Kršitve, ki so jih izvedenci za varnosti pri delu ugotovili, pa niso bile napravljene s strani zavarovanca tožene stranke, temveč so s strani delodajalca tožeče stranke in družbe C. d.o.o., kot izvajalca. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper višino tožbenega zahtevka, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbi tožeče stranke. Zdravljenje se je namreč izvajalo konzervativno z imobilizacijo in mirovanjem. Tožeča stranka je utrpela le lahko telesno poškodbo, ki posledic ne zapušča, prav tako pa je bilo zdravljenje zaključeno 5. 4. 2016. Primerna odškodnina iz naslova bolečin in neugodnosti med zdravljenjem bi bila tako 5.000,00 EUR. Tožena stranka meni, da je sodišče previsoko odmerilo odškodnino za strah, saj je bil le-ta kratkotrajen, takoj po prihodu do zdravnika pa je tožnik dobil informacijo, da poškodba ni huda. Izvedenec medicinske stroke ni ugotovil, da bi pri toženi stranki ostale trajne posledice in poškodba posledic ni zapustila. Mora pa v določena dela tožnik res vlagati večji napor. Pri tožeči stranki je ostal le takoimenovani regionalni bolečinski sindrom. Tožeča stranka ima tudi psihične težave, ki pa ne izhajajo iz poškodbe, temveč iz sporazumevanja in življenja v Sloveniji, sedaj pa hoče tožeča stranka to prikazati kot posledice poškodbe. Odškodnina iz tega naslova je pretirana in nima osnove v izvedenskih mnenjih. Po mnenju tožene stranke je sodišče tudi prisodilo previsok znesek za potne stroške. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene strošek.

3Zoper izrek o pravdnih stroških, vsebovanih v točki III. izreka se pritožuje tožeča stranka. Mnenja je, da sodišče prve stopnje zmotno ni priznalo odvetnikov 22 % DDV, ker je tožnik izjavil, da je identificiran za namene DDV in da ima pravico do odbitka DDV v celoti in mu zato DDV ni odmerilo. Sodišče ni upoštevalo, da je na drugi strani tožnik, ki je fizična oseba in nima pravice do odbitka DDV. Odvetniška tarifa določa način vrednotenja obračunavanja in plačilo odvetniških storitev in izdatkov. Stranka je dolžna plačati odvetniku storitve po tarfi, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo DDV v Sloveniji. Tožnik je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in ima pravico do vstopnega DDV. To pomeni, da mora na računu za opravljeno odvetniško storitev, ki je predmet DDV, obračunati DDV v skladu z določbami ZDDV-1. Odvetnik bo moral DDV tudi poravnati. Sodišče je ravnalo napačno, ko tožniku ni priznalo stroškov odvetnika v znesku 6.176,95 EUR. V pritožbi še navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati celoten znesek za potne stroške zaradi prihoda na obravnave ter preglede pri sodnih izvedencih - izvedencu medicinske stroke ter izvedenki klinične psihologije. Sodišče prve stopnje bi moralo tako tožniku priznati celotne priglašene in potrebne stroške in je sodišče neutemeljeno zaključilo, da je tožnik upravičen do stroškov prevoza iz BIH, kjer je na vozovnici naveden datum odhoda v Bosno in Hercegovino. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

5Tožena stranka v pritožbi ponavlja svoje odgovorne navedbe o neobstoju pasivne legitimacije z navedbami, da njen zavarovanec družba A. d.o.o., bil le naročnik dela in s tožnikom ni bil v nobenem razmerju niti ne glede kraja, kjer naj bi prišlo do tožnikovega poškodovanja, ni izvajal del in tudi ni bil nosilec posla. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je obravnavalo tožbeni zahtevek, ne da bi od tožeče stranke zahtevalo opredelitev od katere stranke in od katerega zavarovanca se zahteva odškodnina. Sodišče prve stopnje se je do tega spornega vprašanja opredelilo. Sodišče prve stopnje je pasivno legitimacijo zavarovanca tožene stranke določilo v skladu z določbami 964. in 965. člena OZ in je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren za oškodovancu nastalo škodo, ki jo je le-ta utrpel zaradi dogodka, zaradi katerega odgovarja njej zavarovanec A. d.o.o. glede katerega je ugotovilo njegovo krivdno odškodninsko odgovornost do tožnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil na konkretnem delovišču družbe A. d.o.o. naročnik montažnih del, družba B. d.o.o., ki pa je družbi A. d.o.o. le posodila delavce za izvedbo teh montažnih del in sodišče prve stopnje je zaključilo, da je A. d.o.o. bil izvajalec del na konkretnem delovišču. Tožeča stranka je kot toženo v tožbi navedla zavarovanca A. d.o.o. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik kot delavec posojen zavarovancu tožene stranke, zato ga je dejansko šteti kot slednjemu lastnega delavca. Četudi je bil formalno zaposlen v družbi B. storitve d.o.o., pa je dokazni postopek pokazal, da je bil na dan škodnega dogodka skupaj s sodelavcema D. D. in E. E. posojen družbi A. d.o.o., to je zavarovancu tožene stranke za izvedbo montažnih del na delovišču v F. NA ... in je tudi tamkaj izvajal delal po nalogu zavarovanca tožene stranke. To sta potrdila tožnik in priča E. E., ki sta tudi kritičnega dne zjutraj, ob nastopu dela s strani direktorja zavarovanca tožene stranke prejela odredbo za delo, ki sta ga morala ta dan opraviti. Iz prijave nezgode - poškodbe pri delu izhaja, da je nezgodo prijavil in opravil interno preiskavo dogodka prav direktor zavarovanca tožene stranke G. G., kar vse kaže na to, da je med tožnikom in formalnim delodajalcem to je družbo B. d.o.o. in zavarovancem tožene stranke obstajala razmerja, da je tožnikov položaj po vsebini mogoče opredeliti kot atipično pogodbo o delu, pri kateri je bila vsebina tožnikovega izpolnitvenega ravnanja v goli storitvi. Takšno pogodbeno razmerje pa ima zunanje znake delovnega razmerja. Okoliščine konkretnega primer omogočajo sklep, da je tožnikov delodajalec svoje delavce posodil zavarovancu tožene stranke, ki jim je kot neformalni delodajalec odrejal delo. Zato so vstopili v delovni položaj pri zavarovancu tožene stranke in tako v konkretnem primeru tudi v položaj iz sklenjenega zavarovanja splošne civilne odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Ta pogodba zajema tudi tožnika, ki ga je moč šteti kot lastnega delavca zavarovanca tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je ugovor pasivne legitimacije iz navedenega razloga neutemeljen. S tem je sodišče prve stopnje, tudi po zaključku sodišča druge stopnje odgovorilo na vprašanje pasivne legitimacije, takšna opredelitev tožnika kot dejanskega delavca zavarovanca tožene stranke pa izhaja tudi iz aktualne sodne prakse¹, in iz te odločbe izhaja, da po določbi drugega odstavka 3. člena ZVZD-1 ni delavec pri zavarovancu le oseba, ki pri delodajalcu, to je zavarovancu, opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, temveč se kot delavec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki je na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravila delo za delodajalca. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je tožnik bil v razmerju do zavarovanca tožene stranke v tem smislu, da je bil zavarovanec tožene stranke dejanski delodajalec tožniku. Bil je takoimenovani dejanski delodajalec, ki organizira delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarja za nadzor glede varnosti pri delu in tudi v razmerju do delavcev, ki so posojeni na delo, v skladu s pogodbo med njima. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnikov dejanski delodajalec, to je A. d.o.o. krivdno odškodninsko odgovoren tožniku, ker ni poskrbel za njegovo varno delo. Tako so neutemeljene nadaljnje pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka pasivno legitimirana le zato, ker je edino podjetje A. d.o.o. imelo sklenjeno zavarovalno pogodbo. Tožnik je tako bil v dejanskem delovnem razmerju pri zavarovancu tožene stranke in je zato nastopal v svojstvu delavcev zavarovanca tožene stranke, ki je kot pravna oseba imela svojo odškodninsko odgovornost zavarovano pri toženi stranki.

6Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil zavarovanec tožene stranke le naročnik del. Tožena stranka sama priznava, da je zavarovanec naročil delo ter da je pri tem sodeloval toliko, da je dajal priporočila o opažanju pri delu, naj pa ne bi dajal navodila za opravljanje dela. Temu ni tako, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo ravno nasprotno. Na podlagi izpovedi prič je ugotovilo, da je tožnik delal po izrecnih navodilih zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je glede na skupno izvajanje del na delovišču zavarovanca tožene stranke šteti ne le kot naročnika del, temveč tudi za izvajalca del. Izvajanje del pa so opravili tudi delavci podjetja B. d.o.o. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je vsa dela v obratu delavcem, tudi zaposlenim sicer v družbi B. d.o.o., odrejal direktor družbe A. d.o.o. H. H. Slednji je vsako jutro ob prihodu na delo delavcem, torej tudi tožniku odredil delo in jim pokazal, kako naj delajo. Na dan nastanka delovne nezgode je direktor družbe A. d.o.o. H. H. zjutraj odredil in pokazal tožniku ter njegovemu sodelavcu, da morata iz kovinskih plošč z brusilkani odbrusiti obdelovanec iz zlitine niklja in ga tako ločiti od podlage. Tožnik pa je izpovedal, da je to delo opravljal prvič in torej z odstranjevanjem obdelovancev iz niklja ni imel predhodno nobenih izkušenj. Sodišče je v odredbo direktorja družbe A. d.o.o. H. H., ki jo je dal tožniku za delo za odstranjevanje - brušenje obdelovancev od podlage, prepričano tudi iz razloga, ker ni smiselno, da je delavec (tožnik), za katerega je potrdila tudi priča E. E., da je enako kot vsi drugi delavci vsakodnevno prejemal odredbo za delo in tudi tekočega dne od direktorja družbe H. H., samovoljno izvrševal dela, katera mu ne bi bila naložena. Iz vsega tega izhaja, da je zavarovanec tožene stranke konkretno odrejal delo tudi tožniku, dajal mu je konkretna navodila tudi za konkretno opravljeno delo, pri katerem je prišlo do nezgode. Zato so v tem delu neutemeljene pritožbene navedbe, da je zavarovanec kot naročnik opravil le opažanja pri delu in naj ne bi dajal navodil.

7Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do trditev tožene stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 24. 5. 2019, da so po zavarovalnih pogojih izključene škode iz 2. člena 1. odstavka 2. točke, ter 2. a člena 3. odstavka 9. točke Splošnih pogojev za zavarovanje civilne odgovornosti O-01/14-14 zaradi česar naj ne bi bilo podano kritje. Tožena stranka meni, da bi zato moral tožnik neposredno tožiti zavarovanca tožene stranke, ker zavarovalnica ni pasivno legitimirana. Sodišče prve stopnje se je do teh ugovornih trditev opredelilo v točki 25. obrazložitve. Sodišče je zaključilo, da je takšen ugovor tožene stranke neutemeljen, ker ta ugovor temelji na določilih Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe. Sodišče je ob presoji teh določil Splošnih pogojev, opredeljenih v 2. členu prvega odstavka 2. točke ter 2. člena tretjega odstavka 9. točke Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti opredelilo tako, da navedene pogodbeno dogovorjene norme povedo, da zavarovalno kritje ne obstoji, v kolikor zavarovanec povzroči škodo z dejanjem ali opustitvijo v nasprotju s predpisi, pravili ali dobro poslovno prakso, če okoliščine kažejo, da bi moral ali mogel vedeti za protipravnost ali nepravilnost svojih ravnanj. Ob razlagi navedene norme, po presoji sodišča ni moč z gotovostjo sklepati, da je zapisovalec te norme imel v mislih tudi primere, ko bi se kot aktivno in pasivno ravnanje, ki se upošteva po navedenem določilu Splošnih pogojev za izključitev zavarovalnega kritja, štelo tudi kot formalno kršitev varnostnih predpisov. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pritrjuje tožeči stranki, da v kolikor bi se to določilo Splošnih pogojev O-01/14 interpretiralo tako kot to želi tožena stranka, bi institut zavarovanja civilne odgovornosti zgubil svoj smisel. Po prepričanju sodišča prve stopnje je navedeno tipsko določilo zavarovalnice tudi zavajajoče oziroma v nasprotju z namenom sklenjenega zavarovanja in bi ob drugačni, širši razlagi bilo pretirano strogo in kot takšno nično v skladu z določili 121. člena OZ, saj do večine delovnih nesreč pride zaradi opustitve določenih varnostnih ukrepov. Takšno določilo v konkretnem primeru zato ne more biti upoštevno tudi zato, ker je tudi to določilo nejasno (se ne ve, ali se to določilo nanaša za škodo na objektu ali za škodo na subjektu) in ga je po Splošnih določilih obligacijskega prava, na podlagi prave pogodbene volje pogodbenih strank potrebno tolmačiti v korist šibkejše stranke, to pa je v konkretnem primeru tožeča stranka, drugič pa zato, ker tožena stranka tudi ni z ničemer dokazala, da ni zatrjevala, da je od zavarovanca zahtevala odstranitev posebno nevarnih okoliščin, katerih zavarovalec za tem ni odstranil. Teh dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje glede uporabe teh Splošnih pogojev tožena stranka v pritožbi ne prereka in se do njih ne opredeli, kakor da se sodišče prve stopnje o tem ni izjasnilo. Tožena stranka v pritožbi le zatrjuje, da ni podano kritje iz razlogov te določbe iz 2. člena prvega odstavka 2. točke ter 2. člena tretjega odstavka 9. točke Splošnih pogojev za zavarovanje civilne odgovornosti O-01/14. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do tega, da obstaja kritje po pogojih za nezgode, ki jih utrpijo delavci podizvajalcev del. Tudi to določbo sodišče prve stopnje ni upoštevalo, saj tožnika ni štelo kot tistega, kateri bi izvajal podizvajalska dela za zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik kot delavec posojen zavarovancu tožene stranke, zato ga je dejansko šteti kot slednjemu lastnega delavca, četudi je bil formalno zaposlen v družbi B. d.o.o., pa je dokazni postopek pokazal, da je bil na dan škodnega dogodka skupaj s sodelavcem zaposlen v družbi A. d.o.o.. Med tožnikom in zavarovancem tožene stranke je obstajalo razmerje, da je tožnikov položaj po vsebini mogoče opredeliti kot atipično pogodbo o delu, pri kateri je vsebina dolžnikovega izpolnitvenega ravnanja v goli storitvi. Takšno pogodbeno razmerje ima zunanje znake delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje tako ni štelo tožnika kot takega, da bi bil zaposlen pri podizvajalcu zavarovanca tožene stranke, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo teh dveh pogojev za izključitev zavarovalne odgovornosti iz obrazloženih razlogov, zato ni podan pritožbeni razlogi, da tožena stranka ni pasivno legitimirana in da bi v takšnem primeru moral tožnik neposredno tožiti zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke in zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da mora odgovornost od delodajalca, ki objektivno odgovarja za svoje ravnanje sodišče deligirati prvo na podizvajalca, potem na naročnika oziroma na tiste, ki imajo sklenjeno zavarovanje za njegovo odgovornost. Zato iz pravno formalnih razlogov, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, velja zaključek, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren za tožniku nastalo škodo. V tej zvezi so tudi neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da so vse priče povedale, da je bil zavarovanec tožene stranke naročnik in ni sprejel kakšne druge funkcije pri tem delu. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tega, da je tožnik ravnal po navodilih in opravljal delo, katero mu je bilo odrejeno s strani direktorja zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bil zavarovanec tožene stranke le naročnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik opravljal delo v svojstvu zavarovanca tožene stranke in se je o tem tudi izreklo in to tudi ustrezno obrazložilo. Dela je tožnik izvajal po nalogah in navodilih same tožene stranke in tako zavarovanec tožene stranke v konkretnem primeru ni bil le naročnik del, temveč je dejansko sklenil s tožnikom delovnemu razmerju podobno delovnopravno pogodbo, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem sama tožena stranka priznava, da je tožeča stranka dobila kakšen nasvet, kako naj opravi delo tudi od zavarovanca tožene stranke in iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik ni sam odločal, kako bo opravljal dela, kako hitro in na kakšen način, zato je dobil ustrezna navodila od poslovodstva zavarovanca tožene stranke.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik prvič opravljal to delo, zato ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnik vedel, kako se delo previdno opravlja. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila sama tožeča stranka pri delu nepazljiva in neprevidna, da je zaradi tega do nezgode prišlo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do nezgode prišlo zaradi tega, ker je zavarovanec tožene stranke opustil ukrepe iz varstva pri delu, saj ni zagotovil primernega delovnega okolja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi lahko s primernim vpetjem, s pomočjo spon, delovanje sil na podlago preprečil in se zaradi sproščanja napetosti materialov ne bi premaknil na tla. Lahko bi se izvedla tudi kakšna drugačna zaščita, kajti delodajalec bi moral predvideti, da lahko obdelovalec pade iz podlage, v kolikor ne bi bila ustrezna tehnologija uporabe spon, bi moral delodajalec predvideti druge ukrepe, saj bi lahko pravilen nagib mize preprečil padec obdelovanca proti delavcu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke povzročil nezgodo iz krivdnih razlogov, ker je povzročil škodni dogodek in da tožnik ni bil nepreviden in nepazljiv in do nezgode ni prišlo zaradi njegovega nepravilnega ravnanja. Sodišče prve stopnje soodgovornosti tožnika za povzročitev nezgode ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca, da je prišlo do nezgode zaradi kršitev, s strani zavarovanca tožene stranke, to je zato, ker A. d.o.o., tožniku ni zagotovil ustreznih pogojev. Izrecno se sodišče prve stopnje do 50 % soprispevka tožnika ni opredelilo. Tožena stranka pa v tej zvezi sodišču prve stopnje ne očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se ni izrecno o tem izreklo. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

9Tožena stranka se pritožuje tudi zoper višino prisojenega tožbenega zahtevka, saj meni, da je sodišče prve stopnje prisodilo previsoko odškodnino. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaradi padca težkega predmeta na levo stopalo dobil zlom baze druge stopalnice in diafize III. stopalnice distalnega dela I. kunej informne kosti in udarnino na levem stopalu. Po mnenju izvedenca I. I., so telesne bolečine tožniku zapustile posledice, saj se mu je razvil takoimenovani kompleksni regionalni bolečinski sindrom, to pa je kronično progresivna bolezen, za katere je značilna močna bolečina, otekanje in spremembe na koži. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da izvedenec ni ugotovil trajnih posledic nezgode. Po mnenju izvedenca so bolečine pri tožniku nihale od hudih telesnih bolečin do blagih telesnih bolečin in to bolečinsko obdobje je trajalo vse do zaključka zdravljenja in po mnenju izvedenca se je zdravljenje tožnikovih poškodb končalo v mesecu juliju 2017, torej je trajalo od 8. 1. 1016 pa do zaključenega zdravljenja. Izvedenec je ugotovil, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da tožnik še zmeraj trpi občasne telesne bolečine blage jakosti, do sredine levega stopala. Prisotnost bolečin pri tožniku je potrdila tudi izvedenka dr. J. J. Tožnik je trpel tudi številne neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, potrebna je bila daljša imobilizacija z nošenjem dokolenske nehodilne mavčeve obloge s podloženimi prsti, kasneje snemne longete s peto, bil je primoran dalj časa uporabljati bergle. Potrebni so bili številni pregledi in imel je več fizikalnih terapij. Glede na vse v točkah 28. do 30. obrazložitve opisanih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je tudi sodišče druge stopnje zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe člena 179 in 182 OZ, ko je tožniku prisodilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin v višini 10.000,00 EUR, pri čemer je tudi še dodatno ugotovilo, da je bil ob škodnem dogodku star 48 let in da bo bolečine trpel tudi v bodoče in ki so vse posledice obravnavanega škodnega dogodka. Pritožba tako v tem delu ni utemeljena. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, kjer tožena stranka izpodbija višino prisojene odškodnine iz naslova strahu. Iz tega naslova je sodišče prve stopnje tudi tožniku prisodilo 1.200,00 EUR. Tožnik je utrpel hud primarni strah v trajanju približno 1 minute, nato je tožnik trpel strah, kako bo funkcioniral tudi v bodoče. Ta strah je trpel ves čas zdravljenja, ki se je izmenjeval od srednje do blage oblike, odvisno od trenutnega razpoloženja tožnika in situacije. Tožnik je izkazoval v času zdravljenja tudi strah in zaskrbljenost glede prihodnosti, predvsem glede finančne odgovornosti in zaslužka. Zato je po zaključku sodišča druge stopnje pravična denarna odškodnina iz tega naslova 1.200,00 EUR, katero je prisodilo sodišče prve stopnje in je tako sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo določbo člena 179 OZ. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, kjer tožena stranka izpodbija višino prisojene odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenj obeh izvedencev ugotovilo, da je tožnik postal invalid III. kategorije zaradi obravnavane nezgode. Ima trajne omejitve življenjskih aktivnosti, saj zmore sedaj opravljati zgolj fizično lažje delo z ročnim premeščanjem bremen do 10 kg, brez daljše stoje ali hoje in predvsem brez hoje po neravnem terenu. Ima tudi težave na psihičnem področju. Pri tožniku se tako kaže prisotnost kroničnega bolečinskega sindroma in s tem povezano generalizirano anksioznost, vse to je v vzročni zvezi z nastalo nezgodo. Vse te omejitve, katere sta omenila izvedenca bodo obstajale tudi v bodoče in sodišče je to upoštevalo pri odmeri pravične denarne odškodnine in je upoštevan tudi, da je bil ob škodnem dogodku star 48 let in je tako tožniku sodišče prve stopnje prisodilo iz naslova prestanih in bodočih psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravično denarno odškodnino v višini 15.000,00 EUR. V celoti gledana je odškodnina, katero je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku v skupnem znesku 26.200, EUR primerljiva z odškodninami prisojenimi za podobne primere.² Sodišče prve stopnje je tako tudi v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo določbe členov 179 in 182 OZ.

10Glede na obrazloženo se tako izkaže pritožba tožene stranke kot neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP v celoti zavrnilo in v nespremenjenih, a še izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11Delno je utemeljena pritožba tožeče stranke in sicer v delu, kjer izpodbija višino prisojenih pravdnih stroškov tožeči stranki. Neutemeljena pa je v delu, kjer zahteva, da bi sodišče prve stopnje moralo tožniku prisoditi celotno odškodnino za premoženjsko škodo, ki se nanaša na stroške prevozov tožnika. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje je tožnik uspel dokazati, da mu je v zvezi s prevozi na zdravljenje nastalo 818,74 EUR stroškov ne pa tudi več, ker je to podkrepil z materialnimi dokazi. Pritožba v tem delu je neutemeljena, ker tožnik do konca glavne obravnave ni predložil drugih dokazov za obstoj večjih potnih stroškov. Pritožnik v tej zvezi le pavšalno navaja, da bi sodišče moralo tožniku prisoditi celoten znesek za potne stroške zaradi prihoda na glavne obravnave, ter preglede pri sodnih izvedencih. Kot obrazloženo, je sodišče prve stopnje prisodilo tiste stroške, za katere je tožnik tudi predložil ustrezne dokaze, da so nastali. Prav tako je v tej zvezi neutemeljena pritožba tožene stranke, ki v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je sodišče prisodilo znesek za potne stroške, ker naj bi se iz dokumentacije videlo, da je tožeča stranka hodila zaradi psihičnih problemov, ki pa niso v vzročni zvezi s poškodbami z dne 8. 1. 2016. Temu ni tako, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tudi te težave v zvezi s samim škodnim dogodkom, je pa prisodilo le tiste potne stroške, katere je tožnik tudi ustrezno izkazal.

12Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke v delu (točka III. izreka sodbe), kjer sodišče prve stopnje tožniku ni prisodilo tudi 22 % DDV, na njegove priglašene pravdne stroške odvetnika. Sodišče prve stopnje DDV ni prisodilo iz razloga, češ da ima pooblaščenec tožeče stranke pravico do odbitka DDV. Pravica do odbitka vstopnega DDV je opredeljena v 62. členu Zakona o davku na dodano vrednost in ta pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Takšen zavezanec ima po 63. členu ZDDV-1 pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oz. storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil ali ga bo uporabil za namene svojih obdavčenih ali oproščenih transakcij, ki zajemajo že plačani DDV za posamezne vrste transakcij. Sodišče bi tako moralo v skladu z Odvetniško tarifo prisoditi pooblaščencu tudi DDV, kateri ima potem pravico do odbitka, vendar šele po tistem, ko mu je DDV tudi odobren in ima pravico do odbitka pri naslednjih, v zakonu določenih transakcijah. Tako je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sodišče druge stopnje tožniku prisodilo še 22 % DDV na njegove odvetniške stroške, ko jih je le-ta zahteval. Tako znašajo stroški tožnikovega odvetnika z upoštevanjem 22 % DDV 6.176,94 EUR, skupaj z ostalimi stroški pa 6.352,93 EUR. Ob 81 % uspehu v pravdi se tako izkaže, da je tožnik upravičen do povračila 5.145,87 EUR, katerim pa je potrebno odšteti 211,76 EUR priznanih stroškov tožene stranke. Tako je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 4.934,11 EUR. Sodišče druge stopnje je to odločitev sprejelo ob uporabi določbe člena 365 ZPP.

13V ostalem delu pa je pritožbo tožene stranke v zvezi s pravdnimi stroški, nastalimi na prvi stopnji v zvezi z materialnimi stroški tožnika ob uporabi določb člena 353 ZPP zavrnilo in temu ustrezno spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje, vsebovan v izpodbijanem delu, to je v točki III. izreka sodbe sodišča prve stopnje.

14Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške, katere je le-ta priglasila v zvezi z njeno pritožbo. Tožeča stranka je upravičena do 310 odvetniških točk, kar ob vrednosti odvetniške točke, z materialnimi stroški in z 22 % DDV (s sodno takso v znesku 126,00 EUR) znaša 357,46 EUR. Te pritožbene stroške je tožena stranka dolžna povrniti tožeči na način kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje. Tožeča stranka je priglasila tudi stroške za odgovor na pritožbo tožene stranke in ker tožena stranka s pritožbo ni uspela je zato tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo. Sodišče druge stopnje je tožeči stranki priznalo kot njene pritožbene stroške 935 odvetniških točk. Ob vrednosti odvetniške točke, skupaj z materialnimi stroški in 22 % DDV tako znašajo pritožbeni stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo 698,11 EUR in te stroške je dolžna tožena stranka plačati tožeči na način, kot je določeno v sodbi sodišča druge stopnje.

15Glede na obrazloženo je tako sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo, delno ugodilo pritožbi tožeče stranke kot vse izhaja iz obrazložitve sodišča druge stopnje. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določbo členov 363 in člena 365 ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo, razen glede priznanja 22 % DDV, kar je obrazloženo v točki 12. obrazložitve. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

¹ Glej sodbo VS RS II Ips 54/2002 z dne 21. 12. 2022.
² Primerljiva je z odškodnino, prisojeno v zadevi VS RS II Ips 455/2004, kjer je tožniku bilo prisojenih 25 povprečnih plač, primerljiva je z odškodnino, prisojeno v zadevi VSC Cp 473/2016 z dne 8. 12. 2016.