VSC Sodba in sklep Cp 57/2023

I. Pritožbi tožencev se delno ugodi in se sodba razveljavi:

- v I. točki izreka glede ugotovitve obstoja terjatve prve tožnice A. A. za znesek 4.301,62 EUR in glede obstoja terjatve druge tožnice B. B. za znesek 8.603,26 EUR,

- v III. točki izreka za znesek 4.301,62 EUR,

- v IV. točki izreka za znesek 8.603,26 EUR.

II. Pritožbi tožencev se delno ugodi in se sodba spremeni:

- v V. točki izreka glede zavrnitve presežka zahtevka prve tožnice A. A. tako, da se znesek 1.943,91 EUR spremeni v znesek v višini 6.245,53 EUR, glede zavrnitve presežka zahtevka druge tožnice B. B. pa tako, da se znesek 3.887,81 EUR spremeni v znesek v višini 12.491,07 EUR

- v VI. točki izreka tako, da se znesek 4.751,03 EUR spremeni v znesek 3.157,58 EUR.

III. Sicer se pritožba v preostanku zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Toženca sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje in oris zadeve:

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo obstoj terjatve prve tožnice v višini 29.844,09 EUR in obstoj terjatve druge tožnice v višini 59.688,19 EUR, v II. točki izreka ugotovilo obstoj terjatve prvega toženca v višini 18.736,60 EUR (v presežku za znesek 47.896,00 EUR pa ugotovilo, da njegova terjatev ne obstaja), s III. točko izreka tožencema naložilo nerazdelno plačilo zneska v višini 23.598,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2014 dalje prvi tožnici, s IV. točko izreka tožencema naložilo nerazdelno plačilo zneska v višini 47.197,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2014 dalje drugi toženci, s V. točko izreka po pobotanju medsebojnih terjatev, ugotovljenih v I. in II. točki izreka, zavrnilo presežek zahtevka prve tožnice v višini 1.943,91 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zavrnilo presežek zahtevka druge tožnice v višini 3.887,81 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, s VI. točko izreka pa tožencema naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2Tožnici (oziroma ob vložitvi tožbe njuna univerzalna pravna prednica) sta v tožbeni podlagi navedli, da je prvi toženec v letih od 2010 do 2013 v njunih gozdovih izvajal sečnjo lesa, čeprav je vedel, da za to nima nobene pravne podlage. Od njega sta s tožbo zahtevali povrnitev neto izkupička od posekanega lesa v višini 100.000,00 EUR (v tožbi sta od doseženega izkupička že odšteli stroške, ki jih je s posekom imel prvi toženec) in povračilo s posekom nastale škode v višini 40.000,00 EUR, ki je po njunih trditvah posledica nezakonite in škodljive sečnje, skupaj torej 140.000,00 EUR. Navedli sta, da je bil drugi toženec, sicer brat prvega toženca, kot revirni gozdar zadolžen za območje gozdov obeh tožnic, vendar je opustil vse svoje obveznosti in je pristojnim organom namenoma prikrival ravnanja prvega toženca pri sečnji lesa.

3Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo, da sta univerzalna pravna prednika tožnic, zakonca C. C. (...), v denacionalizacijskem postopku v last pridobila gozdove, na katere se nanaša tožba. To premoženje je bilo z delno odločbo o denacionalizaciji do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka po zakoncih C. C. izročeno v upravljanje Č. Č. Č. Č. je bila skupaj s tožnicama (oziroma njuno pravno prednico) sodedinja po zakoncih C. C. Č. Č. je še pred pravnomočnim zaključkom zapuščinskega postopka s prvim tožencem dne 3. 8. 2010 sklenila prodajno predpogodbo za sporne gozdove in se v njej v svojem imenu in v imenu drugih dedičev zavezala, da bo v šestih mesecih od dneva pravnomočnosti sklepa o dedovanju, vendar najkasneje do 31. 3. 2013, sklenjena prodajna pogodba za prodajo teh nepremičnin prvemu tožencu za kupnino 350.000,00 EUR. Prvi toženec je po tej predpogodbi Č. Č. plačal znesek 250.000,00 EUR, ta pa mu je, skladno z dogovorom iz predpogodbe, vse te gozdove prepustila v posest, rabo in uživanje. Hkrati s prodajno predpogodbo je Č. Č. prvega toženca s pooblastilom z dne 3. 8. 2010 pooblastila za zastopanje v upravnih postopkih pri gospodarjenju s tem gozdovi. Ker je CSD ugotovil, da Č. Č. ni delovala v korist vseh dedičev, je bila z odločbo z dne 1. 2. 2013 razrešena kot skrbnica za posebni primer. Do sklenitve glavne prodajne pogodbe ni prišlo, ker tožnici z njo nista soglašali. Prava tako nista podali soglasja za sklenitev prodajne predpogodbe.

Sodišče je nadalje ugotovilo, da je bilo prvemu tožencu v spornem obdobju znano oziroma bi mu moralo biti znano, da Č. Č. ni imela pravica razpolagati s tem premoženjem na način, da mu ga je izročila v posest, uporabo in uživanje ter mu s tem omogočila, da v gozdovih za svoj račun izvaja sečnjo in prodaja posekani les. Pooblastilo Č. Č. z dne 3. 8. 2010 prvemu tožencu ni dalo pravice izvajati sečnje in prodajati posekanega lesa. Zaključilo je, da je imel prvi toženec v navedenem obdobju položaj nedobrovernega posestnika. Ugotovilo je, da je prvi toženec s sečnjo (ta je poleg sečnje, odobrene z upravnimi odločbami, vključevala tudi sečnjo brez upravne odločbe in sečnjo preko dovoljenega z upravno odločbo) pridobil za 79.784,28 EUR koristi, tožnicama pa povzročil še za 9.748,00 EUR škode zaradi nedopustne sečnje (stroški obnovitvenih del in izguba zaradi zamude pri izkoriščanju gozda v prihodnosti), zato skupna terjatev prve tožnice (glede na dogovorjena deleža tožnic po sporazumu o delitvi zapuščine) znaša 29.844,09 EUR, druge tožnice pa 59.688,19 EUR. V nadaljevanju je sodišče ugotovilo še terjatev prvega toženca iz njegovega pobotnega ugovora iz naslova ureditve in vzdrževanja gozdne infrastrukture v višini 18.736,60 EUR.

Na podlagi gornjih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je drugi toženec je ravnal protipravno, saj je ob rednih kontrolah sečišč kot revirni gozdar nedvomno ugotovil nepravilnosti pri sečnji s strani prvega toženca (nedovoljene in presežne sečnje), vendar jih namenoma ni naznanil nadrejenim in drugim pristojnim organom, zato je soodgovoren za storjeno škodo in zanjo odgovarja nerazdelno skupaj s prvim tožencem na podlagi drugega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ)¹. Sodišče je na podlagi ugotovitev izvedenca zavrnilo njegov ugovor, da bi sečnjo, ki je bila izvedena brez upravne odločbe ali je presegala z upravno odločbo dovoljen obseg poseka, lahko ugotovil zgolj s popolnim prevzemom sečišč, saj so bile nepravilnosti pri poseku take, da jih je lahko zaznal ob redni kontroli sečišč.

Povzetek pritožbenih navedb:

4Pritožba tožencev je sestavljene iz štirih zaokroženih sklopov. V prvem sklopu toženca navajata, da je sodišče v I. točki izreka ugotovilo terjatvi tožnic preko njunih postavljenih tožbenih zahtevkov, s čimer je storilo relativno procesno kršitev prvega odstavka 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).² Zaradi te kršitve je sodišče tožnicama v dajatvenem delu sodbe (III. in IV. točka izreka) posledično prisodilo terjatvi, ki sta višji od njunih zahtevkov.

5Z drugim sklopom pritožbenih navedb toženca prav tako uveljavljata kršitev načela dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZPP, in sicer glede terjatve, ki jo je prvi toženec uveljavljal v pobot v skupni višini 47.896,00 EUR. Navedla sta, da sta tožnici po prejemu izvedenskega mnenja med postopkom sami priznali stroške prvega toženca v višini 19.642,60 EUR, zato bi jih moralo sodišče po njunem mnenju priznati v navedeni višini. S tem, ko je sodišče ugotovilo terjatev prvega toženca zgolj v višini 18.736,60 EUR in ne v višini 19.642,60 EUR, je po njunem odločilo preko postavljenega zahtevka.

6V tretjem, najobsežnejšem sklopu, toženca izpodbijata ugotovitve in zaključke, ki se nanašajo na odgovornost drugega toženca. Navajata, da je po prvem odstavku 186. člena OZ dokazno breme tožnic olajšano le deloma, tako da jima ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega povzročitelja in nastalo škodo, saj v tem razmerju vse osebe odgovarjajo nerazdelno. Pogoj za uporabo prvega odstavka 186. člena OZ pa je, da vse osebe delujejo s skupnim namenom povzročiti škodo. Po sodni praksi revizijskega sodišča (II Ips 172/2003) mora biti pri osebi, ki pomaga, da se odgovorna oseba, ki je povzročila škodo, ne odkrije, podano aktivno ravnanje ali opustitev v smeri preprečitve njene identifikacije. Po prepričanju tožencev v konkretni zadevi ni podana osnovna predpostavka njune solidarne odškodninske odgovornosti, tj. njun skupni namen tožnicama povzročiti škodo. Poleg tega pri drugem tožencu ni podana predpostavka preprečitve identifikacije osebe, ki je škodo povzročila. Toženca sta v zvezi s tem poudarila, da je uničenje gozdov kaznivo dejanje in da za dejanja, ki jima jih očitata tožnici, zoper njiju kazenski postopek sploh ni bil sprožen. Opozorila sta na svojo pripravljalno vlogo z dne 6. 3. 2018 in na izpoved D. D., nadrejenega drugega toženca, da drugi toženec kot revirni gozdar le označi drevesa za posek (izvede odkazilo) in pripravi manual, ki je nato osnova za izdajo odločbe Zavoda za gozdove Slovenija (ZGS), po končani sečnji pa se opravi kontrola sečišč. Odločbo izda direktor zavoda ali nekdo drug po njegovem pooblastilu in ne revirni gozdar, torej drugi toženec. Drugega toženca ves čas nadzirajo nadrejeni, vsako kršenje obveznosti pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki je lahko razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nadrejeni drugega toženca D. D. je izpovedal, da pri njegovem delu niso ugotovili nobenih nepravilnosti. Ni v domeni drugega toženca, ali so njegovi nadrejeni in inšpekcijski organi opravili nadzor nad njegovim delom. Če ni bilo teh nadzorov, to ne pomeni, da je imel drugi toženec namen tožnicama povzročiti škodo. Da bi bila takšna namera dokazana, bi moral drugi toženec nadrejenim in inšpekcijskim organom z aktivnim ravnanjem preprečiti nadzor oziroma ga onemogočiti.

V nadaljevanju sta toženca opozorila na ugotovitve izvedenca, da v C. C. gozdovih ni bilo čezmernega poseka. Z vidika možnega poseka je bil ta višji le v odsekih 362c in 366, vendar gre po ugotovitvah izvedenca lahko za obseg, ki bi bil lahko tudi dopusten. Drugi toženec bi odstopanja torej lahko zaznal zgolj v okviru popolnega prevzema sečišč, česar pa sam ni predlagal, ker neobičajnih odstopanj pri prevzemu ni opazil. Popolni prevzem sečišč bi lahko predlagali tudi lastniki gozdov, ki pa tega niso izkoristili po krivdi Č. Č., vendar to ne predstavlja namere drugega toženca tožnicama povzročiti škodo. Drugi toženec je ponovil, da morebitnega nadzora v nobenem primeru ni preprečeval. Vztrajal je (in se pri tem ponovno skliceval na svojo izpoved in izpoved D. D.), da se lahko odstopanja pri poseku ugotovi le s popolnim prevzemom sečišča. Opustitev predloga za popolni prevzem ni posledica ravnanj drugega toženca. Od prekomerne sečnje drugi toženec ni imel nobene koristi. Poslovno razmerje med Č. Č. in prvim tožencem se ga ne tiče. Nadalje je drugi toženec opozoril, da ni sodeloval le pri odkazilu lesa in kontroli sečišč, ampak tudi v delu, kjer je bila z odločbami Č. Č. naložena izvedba gojitvenih in drugih del, ki jih je tudi sicer izvajal prvi toženec. Z omenjenimi odločbami toženca nista pridobila ničesar. Prvi toženec je s tem, ravno obratno, izgubljal, kar dokazuje, da nihče od tožencev ni imel namena škodovati tožnicama. Drugi toženec je ponovil, da nedovoljene oziroma presežne sečnje v konkretnem primeru ni zaznal, zato bi mu lahko očitali kvečjemu malomarno ravnanje. Dejanje, za katerega lahko odgovarja, je lahko po njegovem storjeno le naklepno, če se ga je storilec zavedal in ga je hotel storiti (t. i. direktni naklep), ali pa, če se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (t. i. eventualni naklep).

Drugi toženec je v pritožbi nadaljeval, da je bila v spornem obdobju Č. Č. z odločbo imenovana za skrbnico denacionaliziranega premoženja, z njo pa ni bil v prav nobenem poslovnem razmerju. Če Č. Č. o gospodarjenju z gozdovi ni obveščala tožnic, se to drugega toženca kot revirnega gozdarja ne tiče. Vse odločbe za posek so bile izdane na ime Č. Č. Drugi toženec se je želel celo izločiti kot revirni gozdar, vendar ZGS za to ni videl potrebe. Prvi toženec je nastopal zgolj kot "podaljšana roka" Č. Č., pri čemer drugi toženec z nobenim od njiju ni bil v neposrednem razmerju. Namera drugega toženca, da se izloči iz postopka, kaže, da ni imel namena škodovati tožnicama, s čimer je izpodbita tudi predpostavka, da je aktivno ali pasivno preprečil identifikacijo odgovorne osebe. Iz sodbe ne izhaja, iz česa izhaja, da je želel drugi toženec s skupnim namenom tožnicama povzročiti škodo.

7V četrtem sklopu pritožba navaja, da niti prvi toženec ni imel namena tožnicama povzročiti škodo, saj je popolnoma zaupal Č. Č. kljub temu, da je vedel, da sklenjena prodajna prepogodba presega njena pooblastila. Zaupal ji je, da bo vse uredila z dedinjami (tudi s tožnicama) in ji zato tudi izročil 250.000,00 EUR. Bil je v dobri veri, da bo postal lastnik gozdov. V nasprotnem primeru ne bi izvajal gojitvenih del in gradil gozdne infrastrukture. Prvi toženec bi ravnal z namenom škodovati tožnica le, če z Č. Č. ne bi sklenil nobenih dogovorov, ampak bi brez njene vednosti sekal les. Potrebno je upoštevati, da je prvi toženec že pred letom 2010 izvajala sanitarno sečnjo, gojitvena dela, poseke in graditev infrastrukture.

8Pritožba je delno utemeljena.

Uvodno o pravni podlagi terjatev tožnic in glede odgovornosti prvega toženca:

9Sodišče prve stopnje je presojo obstoja terjatev tožnic (I. točka izreka) in prvega toženca (II. točka izreka) ter utemeljenost dajatvenega zahtevka (III., IV. in V. točka izreka) pravilno naslonilo na pravila o stvarnopravnih reparacijah iz določb 95. člena, 96. člena in 97. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), obveznost drugega toženca pa na pravilo o solidarni odškodninski odgovornosti, ki temelji na drugem odstavku 186. člena OZ.

Toženca v pritožbi ne izpodbijata dejstev, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo višino terjatev obeh tožnic in višino terjatve prvega toženca. Prav tako (vsaj ne obrazloženo) ne izpodbijata dejstva, da je prvi toženec vedel, da v spornem obdobju ni imel pravice do posesti spornih gozdov in njihovega izkoriščanja za svoj račun, ker je vedel, da Č. Č. za sklenitev prodajne predpogodbe z dne 3. 8. 2010 nima soglasja ostalih sodedinj.

10Že na tem mestu pritožbeno sodišče opozarja, da ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na prvega toženca, poleg njegove odgovornosti po kondikcijski podlagi vodijo tudi do materialnopravnega zaključka o njegovi odgovornosti po pravilih o neposlovni subjektivni odškodninski odgovornosti iz 131. člena OZ.

Prvi toženec je glede na ugotovljeno dejansko stanje vedel, da nima pravice do posesti in do uživanja spornih gozdnih parcel, vendar je kljub temu sekal les za svoj račun in v gozdu povzročil še dodatno škodo zaradi stroškov vzdrževalnih del, ki jih bodo zaradi nezakonite sečnje imeli lastniki, in zaradi izgube zaradi zamud pri izkoriščanju gozda v prihodnosti. Tako ugotovljena dejstva vodijo do sklepa, da je prvi toženec ravnal protipravno in tožnicama posledično povzročil (na prvi stopnji ugotovljeno) škodo zaradi izgube vrednosti posekanega in prisvojenega lesa ter zaradi stroškov vzdrževalnih del in izgube zaradi zamud pri izkoriščanju gozda v prihodnosti. Ugotovljena dejstva se torej iztečejo v zaključek o obstoju vseh štirih predpostavk civilnega delikta pri prvem tožencu (protipravno ravnanje, krivda, obstoj škode in vzročna zveza) in s tem o obstoju njegove odškodninske odgovornosti.

11Za njegovo odškodninsko odgovornost določbe OZ ne zahtevajo namena tožnicama povzročiti škodo oziroma krivde v obliki direktnega naklepa, kot to zmotno zatrjujeta toženca v pritožbi, pač pa za to zadostuje zavedanje prvega toženca, da izvaja posest tujih nepremičnin in seka les za svoj račun, čeprav za to nima nobenega pravnega naslova. Vsa ta dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo in se prilegajo pojmu povzročitve škode z evenutalnim naklepom, ki v okoliščinah konkretnega primera zadostujejo za sklep, da je prvi toženec škodo povzročil namenoma v smislu določbe 135. člena OZ.³

Uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava glede oblike krivde iz 135. člena OZ torej ni utemeljeno.

12Pritožba obeh tožencev v delu, ki se nanaša na odgovornost prvega toženca, temelji na zmotnem materialnopravnem prepričanju, da bi moralo sodišče v okviru njegove krivde ugotoviti njegov direktni naklep oziroma namen tožnicama povzročiti škodo, zaradi česar v pritožbi obširno utemeljujeta, zakaj takšen njegov namen ni bil podan. S tem toženca smiselno uveljavljata nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker namen prvega toženca tožnicama povzročiti škodo iz zgoraj pojasnjenih razlogov ni pravno odločilno, sodišču tega dejstva v postopku ni bilo treba ugotavljati, zato je pritožbeno uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljeno.

Ne glede na zmotnost takšnega njunega stališča pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zaupanje prvega toženca, da bo Č. Č. uredila, da bo postal lastnik teh gornjih, gornjih zaključkov o protipravnosti ravnanj in njegovi krivdi ne spreminja. Bistveno je zgolj to, da je prvi toženec vedel, da pravice do posesti gozdov in njihovega uživanja nima. Glede na gornja pojasnila prav tako ne drži pritožbeno stališče, da bi prvi toženec ravnal naklepno le, če bi izvajal sečnjo mimo in brez vednosti Č. Č. kot takratne skrbnice za posebni primer. Na presojo obstoja njegove krivde ne vpliva niti pritožbena navedba, da je v gozdovih izvajal vzdrževalna dela in vlagal v gozdno infrastrukturo, kar naj bi kazalo, da ni imel namena povzročiti škodo, saj je to za obstoj njegove odškodninske odgovornosti pravno nepomembno, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Enako velja za pritožbeno navedbo, da je v teh gozdovih že pred letom 2010 izvajal sanitarno sečnjo in vzdrževalna dela.

Glede zatrjevane procesne kršitve prekoračitve zahtevka pri ugotovitvi višine obstoja terjatve prvega toženca iz II. točke izreka:

13Toženca sta se zahtevku tožnic med drugim upirala tudi s postavitvijo procesnega pobota, in sicer za terjatev prvega toženca v višini 47.896,00 EUR (vloga tožencev z dne 15. 1. 2017 na r. št. 35) iz naslova stroškov za ureditev in vzdrževanje gozdne infrastrukture ter za izvedbo gozdnogojitvenih del. Sodišče je v II. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da obstoji terjatev prvega toženca v višini 18.736,60 EUR, v presežku pa ugotovilo neobstoj njegove terjatve.

Uveljavljanje nasprotne terjatve v procesni pobot ni tožba, ne nasprotna tožba ali vmesna ugotovitvena tožba, ampak je svojevrstno uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka v obliki obrambnega ugovora, ki ga mora sodišče, če ugotovi tudi obstoj vtoževane terjatve, na podlagi določbe tretjega odstavka 319. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 324. člena ZPP vključiti v izrek sodbe v obliki ugotovitve obstoja terjatve, uveljavljene v pobot. Ker ima takšna ugotovitev zato učinke pravnomočnosti, je sodišče pri odločanju prav tako vezano na pravilo iz prvega odstavka 2. člena o vezanosti sodišča na postavljeni zahtevek. Drugače rečeno, sodišče ne more odločati o terjatvi preko postavljenega procesnega pobotnega ugovora.

14Že enostavna primerjava višine terjatve, ki jo je prvi toženec ugovarjal v pobot, in višina v II. toči izreka izpodbijane sodbe ugotovljene terjatve pokaže, da je sodišče o tej terjatvi odločilo v okviru postavljenega pobotnega ugovora. To pomeni, da ni odločilo preko postavljenega zahtevka in s tem prekršilo zahteve iz prvega odstavka 2. člena ZPP, s čimer bi zagrešilo postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

15Pritožbeno sodišče tožencema pojasnjuje, da s tem, ko sta tožnici pri postavitvi svojega kondikcijskega in odškodninskega zahtevka (prim. vloga tožnic z dne 14. 12. 2018 na r. št. 96) že upoštevali stroške v višini 19.642,60 EUR, ki jih je imel prvi toženec z izvedbo gojitvenih del in vlaganji v gozdno infrastrukturo, razpolagali zgolj s svojim zahtevkom in ne s terjatvijo prvega toženca iz pobotnega ugovora, ki je po višini ves čas postopka ostal nespremenjen. Omenjeno postopanje tožnice bi bilo mogoče z vidika procesnih pravil obravnavati kvečjemu kot priznanje dejstev o višini stroškov, ki so nastali prvemu tožencu, po pravilih iz drugega⁴ odstavka 214. člena ZPP. Takšno razpolaganje pa glede na določbo tretjega⁵ odstavka 214. člena ZPP ni absolutno, saj ga lahko stranka prekliče, sodišče pa mora nato glede na okoliščine primera presoditi, ali je trditev priznana ali ne. Od tega je odvisna tudi nadaljnja presoja, ali gre za dejstvo, ki ga je treba dokazovati.

16V konkretnem primeru je sodišče o višini te terjatve odločalo z upoštevanjem pisnega izvedenskega mnenja in naknadnega popravka izvedenca na naroku dne 13. 4. 2022 (prim. 36. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnici sta na naroku namreč opozorili, da se del v pisnem izvedenem mnenju izračunanih stroškov nanaša na sosednje in ne na njune nepremičnine (prim. trditve v okviru postavljenih vprašanja na naroku dne 13. 4. 2022).

Takšno postopanje sodišče pomeni, da je po tem, ko sta tožnici na naroku podali dodatne trditve v zvezi z višino teh stroškov, v dokaznem postopku ugotavljalo sicer pred tem že priznana dejstva o višini stroškov prvega toženca. Sodišče je imelo pooblastilo za to v tretjem odstavku 214. člena ZPP, česar pa toženca v pritožbi ne izpodbijata.

Glede odgovornosti drugega toženca:

17Pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje solidarno odgovornost drugega toženca za škodo, ki jo je povzročil prvi toženec, ob ugotovljenem dejanskemu stanju pravilno naslonilo na določbo drugega odstavka 186. člena OZ in ne na prvi odstavek tega člena, ki za vzpostavitev solidarne odškodninske odgovornosti več oseb res zahteva njihov skupni namen povzročiti škodo. Pritožbeno razpravljanje o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje za solidarno odškodninsko odgovornost drugega toženca ugotoviti, da sta imela s prvim tožencem skupni namen tožnicama povzročiti škodo, očitno temelji na napačnem materialnopravnem stališču pritožbe o pravnem temelju, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje utemeljilo solidarno odgovornost drugega toženca. Do vzpostavitve njegove solidarne odškodninske odgovornosti po drugem odstavku 186. člena OZ namreč vodi že dejanska ugotovitev, da je drugi toženec bodisi s storitvijo ali opustitvijo pomagal, da se odgovorna oseba (prvi toženec) ne bi odkrila, in ne ugotovitev, da sta imela skupni namen tožnicama povzročiti škodo.

Vsa pritožbena izvajanja, s katerimi drugi toženec utemeljuje, da toženca nista imela skupnega namena tožnicama povzročiti škodo, s čimer smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, so glede na zgoraj razkrita materialnopravna izhodišča zato neutemeljena. Stališče drugega toženca, da bi bilo mogoče govoriti o protipravnosti (oziroma krivdi) njegovega ravnanja le, če bi svojim nadrejenim ali inšpekcijskim organom preprečil opravljanje nadzora nad njegovim delom ali nadzor nad sečišči, je glede na vsebino drugega odstavka 186. člena OZ materialnopravno prav tako zgrešeno. Po navedeni določbi drugi toženec odgovarja za svoja lastna ravnanja ali opustitve, usmerjene v prikritje povzročitelja škode, in se jih ne more razbremeniti s sklicevanjem na opustitve tretjih oseb. V ta okvir spada tudi pritožbena navedba, da drugi toženec ne odgovarja za ravnanja ali opustitve Č. Č.

18Iz pritožbe je mogoče razbrati, da drugi toženec izpodbija dokazno oceno okoliščine, da je vedel, da prvi toženec izvaja sečnjo mimo ali preko izdanih upravnih odločb, vendar tega ni naznanil svojim nadrejenim ali inšpekciji. Sodišče je takšno dokazno oceno (39. in 40. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) naredilo po tem, ko je po oceni izpovedi drugega toženca s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je drugi toženec nedovoljeno sečnjo prvega toženca zaznal že z rednimi kontrolami sečišč in s tem zavrnilo njegov ugovor, da bi to lahko zaznal le s popolnim prevzemom sečišča (torej s štetjem štorov).

Zgoraj ugotovljenemu dejanskemu stanju drugi toženec neuspešno kljubuje z navedbo, da njegovo delo nadzira njegov delodajalec in inšpekcija, ki pa nista ugotovila nobenih nepravilnosti in v zvezi s tem sprožila disciplinskih ali kakšnih drugih postopkov. Takšno izpodbijanje dejanskega stanja temelji na njegovem zmotnem razumevanju materialnega prava, da sta protipravnost njegovega ravnanja in krivda izključena, če nad njegovim delom ni bil opravljen nadzor. Po določbi drugega odstavka 186. člena OZ drugi toženec odškodninsko odgovarja za svoja lastna ravnanja ali opustitve, usmerjene v prikritje povzročitelja škode, in se jih ne more razbremeniti s sklicevanjem na opustitve tretjih oseb pri nadzoru njegovega dela. Posledično je napačno tudi materialnopravno stališče drugega toženca, da bi bila njegova odgovornost vzpostavljena le, če bi aktivno preprečeval ali onemogočal nadzor delodajalca ali inšpekcijskih služb. Sodišče prve stopnje je torej popolno in pravilno ugotovilo vsa pravotvorna dejstva.

Pritožbeno povzemanje izpovedi drugega toženca in izpovedi njegovega nadrejenega, s katerim želi drugi toženec prikazati, da nadrejeni (ali drugi organi) nepravilnosti niso ugotovili, je glede na vsebino drugega odstavka 186. člena OZ tako povsem neutemeljeno in ne more kazati niti na nepravilnosti pri dokazni oceni niti pri uporabi prava. Dejstvo, da drugi toženec ni bil podpisnik upravnih odločb o poseku, njegovi opustitvi prav tako ne odvzema značaja protipravnosti.

19Drugi toženec ugotovljeno dejansko stanje izpodbija še z navedbo, da bi nepravilnosti pri sečnji lahko odkril zgolj pri popolnem prevzemu (in ne že ob rednih pregledih). Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca in po dokazni oceni izpovedi drugega toženca ugotovilo, da je drugi toženec oškodovalca in nezakonite poseke zaznal že rednimi pregledi sečišč. Drugi toženec niti v pritožbi ne pove, ali je izvedensko mnenje, na katerem sloni dokazna ocena tega dejstva, v postopku sploh izpodbijal, zato gre vsebinsko zgolj za neargumentirano (in s tem neutemeljeno) nestrinjanje z dokazno oceno sodišča.

Navedbe pritožbe, kdaj se lahko izvede popoln prevzem in kdo ga lahko zahteva, dokazne ocene gornjega dejstva prav tako ne morejo izpodbiti.

20Drugi toženec v pritožbi navaja, da prekomernega poseka ob rednih pregledih ni zaznal, s čimer stališče utemeljuje svoje stališče, da je v konkretnem primeru lahko ravnal le malomarno (in ne naklepno), kar pa ne zadostuje za njegovo solidarno odgovornost. Kot že rečeno, ta njegova pritožbena navedba sploh ni del ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tudi sicer s pritožbo ni uspel izpodbiti. Dejanska ugotovitev, da je drugi toženec zavestno prikrival oškodovalca, jasno vodi do zaključka, da je bilo njegovo prikrivanje naklepno. Pritožba tudi v tem delu torej neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

21Pritožbeno razpravljanje o tem, da drugi toženec ni bil v nobenem poslovnem odnosu s prvim tožencem ali Č. Č., je z materialnopravnega ali dejanskega vidika vidika prav tako nepomembno. Drugi toženec odškodninsko odgovarja za škodo, ki jo je povzročil prvi toženec, zaradi svoje lastne namerne opustitve. Enako velja za pritožbeno navedbo, da prvi toženec z izvajanjem gojitvenih del in vlaganji v gozdno infrastrukturo ni imel nobenih koristi, in da drugi toženec z nedovoljeno sečnjo ni pridobil nobene koristi. Pridobitev koristi na strani drugega toženca po določbi drugega odstavka 186. člena OZ namreč ni predpostavka za njegovo solidarno odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo je povzročil prvi toženec.

22V zaključku drugi toženec izpostavlja še, da se je želel kot revirni gozdar izločiti iz postopka pri ZGS, s čimer ponovno utemeljuje, da tožnicama ni želel povzročiti škode. Že zgoraj je pritožbeno sodišče pojasnilo, da omenjeno dejstvo ni pravno odločilno za njegovo solidarno odškodninsko odgovornost.

23Toženca v zaključku pritožbe uveljavljata postopkovni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa je štelo, da je drugi toženec s skupnim namenom prvega toženca tožnicama povzročiti škodo. Iz gornjih razlogov pritožbenega sodišča izhaja, da omenjeno dejstvo ni pravno odločilno za odgovornost nobenega od tožencev, zato sodišče s tem, ko tega dejstva ni ugotavljalo, ni zagrešilo očitane procesne kršitve. Sodišče nobene od teh kršitev ni ugotovilo niti ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Glede procesne kršitve prekoračitve zahtevka iz I. in III. točke:

24Toženca v tem delu utemeljeno uveljavljata procesno kršitev prekoračitve zahtevka iz prvega odstavka 2. člena ZPP (relativna postopkovna kršitev iz prvega odstavka 339 člena ZPP).

Po delnem umiku tožbe je prva tožnica zahtevala plačilo zneska v višini 25.542,47 EUR, druga tožnica pa znesek 51.084,93 EUR, zato bi lahko sodišče zaradi postavljenega ugovora pravdnega pobota terjatev obeh tožnic ugotovilo zgolj do višine tako postavljenega zahtevka. V nasprotju s tem je sodišče ugotovilo terjatev prve tožnice v višini 29.844,09 EUR, druge tožnice pa v višini 59.084,93 EUR, zaradi česar jima je po opravljenem pobotanju priznalo več, kot zahtevata. Sodišče je zato v presežku na podlagi 357. člena ZPP sodbo razveljavilo v I. točki glede terjatve prve tožnice za znesek 4.301,62 EUR, glede terjatve druge tožnice pa za znesek 8.603,26 EUR, posledično po opravljenem pobotanju pa tudi v dajatvenem delu III. točke izreka za znesek 4.301,62 EUR, v IV. točki pa za znesek 8.603,26 EUR.

Zaradi delne razveljavitve sodbe v zgornjem obsegu je moralo sodišče delno spremeniti izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP, kot izhaja iz izreka. Omenjeno kršitev je glede na naravo procesne kršitve pritožbeno sodišče lahko odpravilo na seji senata.

O pravdnih stroških (VI. točka izreka izpodbijane sodbe):

25Delna razveljavitev in sprememba izpodbijane sodbe je pritožbenemu sodišču narekovala novo presojo uspeha tožnic, ki od prvotno postavljenega zahtevka znaša 41,35 %. Uspeh tožencev je po razveljavitvi in delni spremembi 58,65 %. Ob neizpodbijani višini stroškov tožnic (12.842,11 EUR) to pomeni, da sta tožnici upravičeni do 5.310,21 EUR stroškov. Po enakem kriteriju sta toženca od skupnih stroškov v višini 3.670,31 EUR upravičena do stroškov v višini 2.152,63 EUR. Po medsebojnem pobotanju sta tožnici upravičeni do 3.157,58 EUR pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče moralo spremeniti stroškovno odločitev v IV. točki izreka tako, da sta tožnici upravičeni do tega zneska.

Končna presoja ostalega dela pritožbe in stroški pritožbenega postopka:

26Ker sodišče ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, drugi pritožbeni razlogi (razen tistih, navedenih v 21. točki obrazložitve) pa niso podani, je v preostanku pritožbo zavrnilo.

27Toženca glede temelja zahtevka s pritožbo nista uspela, po višini pa sta uspela v tako nizkem deležu, da je sodišče na podlagi 165. člena ZPP glede na celoto sklenilo, da sama nosita stroške pritožbenega postopka.

¹ Napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njimi (drugi odstavek 186. člena OZ).
² V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).
³ D. Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem (ur. prof. dr. Miha Juhart, doc. dr. Nina Plavšak), GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 797.
⁴ Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje (drugi odstavek 214. člena ZPP).
⁵ Sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva. (tretji odstavek 214. člena ZPP).