UPRS Sodba in sklep I U 1478/2022-17

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-4919/2022/6 (102-16) z dne 20. 10. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora toženka tožnika nemudoma po prejemu te sodbe in sklepa izpustiti iz Centra za tujce v Postojni.

1Upravni organ je z izpodbijanim sklepom tožniku omejil gibanje zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Odločilo je tudi, da se ga pridrži na prostore Centra za tujce v Postojni, od 19. 10. 2022 od 14.20 do prenehanja razloga, vendar najdalj do 19. 1. 2023 do 14.20, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnika 12. 10. 2022 obravnavala Policijska postaja Koper, kjer je podal namero zaprositi za mednarodno zaščito. Na Policijski postaji Koper je bil 13. 10. 2022 izpolnjen registracijski list, iz katerega izhaja, da je bil prosilec seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Nato je bil odpeljan v Azilni dom v Ljubljani. Iz zaznamka o ponovno izraženi nameri za podajo prošnje za mednarodno zaščito Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana, z dne 17. 10. 2022, pa izhaja, da se je prosilec 17. 10. 2022, potem ko je samovoljno zapustil azilni dom, nahajal na Tivolski cesti 30. Od tam je bil ponovno odpeljan v Azilni dom na Viču, kjer je dne 19. 10. 2022 podal prošnjo za mednarodno zaščito, po podani prošnji pa mu je bil ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Na razgovoru, katerega vsebina je razvidna iz zapisnika z dne 19. 10. 2022, je v zvezi z vprašanjem, zakaj je zapustil sprejemne prostore azilnega doma, še preden je podal prošnjo za mednarodno zaščito odgovoril, da ni bil obveščen glede postopka in je azilni dom zapustil, ker se je pogovarjal z drugimi v azilnem domu, ki so govorili, da je treba oditi. Nihče jim ni ničesar povedal glede razgovorov. S skupino pa je želel oditi v drugo državo. Toženka je ukrep izrekla skladno z drugo alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi z drugim odstavkom istega člena ter drugo alinejo 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Obrazlaga, da je bil prosilec večkrat seznanjen, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih. O tem je bil seznanjen ob izraženi nameri, kar je tudi potrdil s svojim podpisom na registracijskem listu. Tudi v Azilnem domu je na voljo veliko informativnih gradiv v različnih jezikih, ki vsebujejo tudi informacijo o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma. Prav tako je bil prosilec ob sprejemu v azilni dom z osnovnimi informacijami o postopku mednarodne zaščite seznanjen s strani socialnega delavca. Ker je prosilec že zapustil sprejemne prostore azilnega doma in želel nadaljevati pot, čeprav je moral vedeti, da tega ne sme storiti, pristojni organ utemeljeno sklepa, da bo slednje poskušal ponovno storiti, s čemer bo pristojnemu organu onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito. S prosilcem bo treba opraviti osebni razgovor, saj okoliščine, ki bi v konkretnem primeru dopuščale opustitev osebnega razgovora niso podane (38. člen ZMZ-1). V nadaljevanju je preverjala, ali bi bil za tožnika primeren ukrep pridržanja na območje azilnega doma kot milejši ukrep, vendar, zaradi neprimernega varovanja doma meni, da ne bi bil uspešen.

2Tožnik v tožbi navaja, da je ob podaji namere vložitve prošnje za mednarodno zaščito na PP Koper dne 13. 10. 2022 res povedal, da je njegova ciljna država Italija, vendar bi sedaj rad ostal v Sloveniji do konca azilnega postopka, želi pa si bivati spet v Azilnem domu na Viču in nikakor ne v Centru za tujce Postojna. Sedaj mu je bila natančno obrazložena veljavna zakonodaja Slovenije in nima namena zapustiti Slovenije, ter kolikor bi mu bilo tako natančno obrazloženo že 13. 10. 2022 na PP Koper, ne bi odšel ven iz azilnega doma. V Sloveniji je namenoma hotel biti prijet s strani policije, saj je hotel vložiti prošnjo za mednarodno zaščito. Na PP Koper je bil zaslišan s strani policistov, ki pa jih ni razumel. Zaslišanja ni prevajal noben tolmač, kar je razvidno iz registracijskega lista z dne 13. 10. 2022, saj na mestu, kjer bi moral biti podpis tolmača, podpisa ni. Pomena stavka, ki se glasi v francoskem jeziku, ki je njegov drugi jezik: "S svojim podpisom potrjujem, da sem v jeziku, ki ga razumem, seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bom obravnavan po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS", pa tožniku policisti niso dali v branje, tožnik je zapisnik podpisal, ker je bil v stresu, in ker ga je bilo strah policistov. Na razgovoru o omejitvi gibanja dne 19. 10. 2022, ko ga je uradna oseba pozvala, da pojasni, zakaj je kljub temu, da je že bil seznanjen s strani policije o tem, da bo njegova namera za podajo prošnje za mednarodno zaščito v primeru njegove samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma umaknjena, odgovoril, da mu tam niso pokazali, kje na papirju je to napisano. Če bi to storil, bi prebral in bi bil o tem seznanjen. Predložili so le dokument v podpis (stran 2 zapisnika z dne 19. 10. 2022). Tudi v azilnem domu ob sprejemu nobena uradna oseba ni pojasnila, da azilnega doma oziroma Slovenije ne sme zapustiti, dokler ne bo obravnavana njegova prošnja za mednarodno zaščito. Ker so vsi prosilci odhajali iz azilnega doma, je odšel tudi on (stran 1 zapisnika z dne 19. 10. 2022). Teh okoliščin pa toženka ni raziskala in upoštevala v izpodbijanem sklepu. Ne zanika, da je dne 17. 10. 2022 zapustil sprejemne prostore azilnega doma, ter se skupaj z drugimi odpravil v center Ljubljane, vendar je bil ta odhod zanj povsem legalen, saj se ni skrival, temveč je odkrito odšel skozi glavni vhod, mimo varnostnika, ki ga ni zadržal. Tožnik ni vedel, da ne sme zapustiti prostorov Azilnega doma. Slovenske zakonodaje in pravil ne pozna, niso mu bile tudi obrazložene s strani PP Koper. Menil je, da lahko prosto potuje znotraj Schengena. Njegovo dejanje vsekakor ne utemeljuje njegove begosumnosti, temveč obratno, njegovo nebegosumnost. Da obstaja znatna nevarnost pobega za tožnika tudi ni mogoče sklepati iz njegovih izjav, saj je vselej verodostojno izpovedal, da ni dobil od nobene uradne osebe nobene informacije o pravilih azilnega postopka in Zakona o tujcih. Iz 4. in 5. člena ZMZ-1 jasno izhaja, da je treba zagotoviti prosilcu informacijo o postopkih po ZMZ-1. Sklep toženke je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Toženka se tudi napačno sklicuje, da bo treba opraviti osebni razgovor s tožnikom, glede na podano prošnjo za mednarodno zaščito. Pri tem si napačno razlaga drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je namreč povedal vse, kar je toženka rabila za odločanje o njegovi prošnji. Sporen ukrep pa pomeni tudi poseg v pravico do osebne svobode in ni v skladu z načelom sorazmernosti. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

3Skupaj s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Predlaga, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe oziroma stanje uredi tako, da mora toženka tožnika takoj po prejemu sklepa izpustiti iz Centra za tujce v Postojni. V tem centru se tožnik slabo počuti, kar vpliva na njegovo poslabšano psihično in splošno zdravstveno stanje, nastaja mu težko popravljiva škoda, saj mu dni odvzema prostosti ne bo mogel nihče povrniti.

4Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da tožnik ni nikoli dal nobenega signala, da podpisanega ne razume. V azilnem domu bi se tudi lahko informiral. Argument, da ni bil seznanjen, zavrača. Predlaga zavrnitev tožbe in začasne odredbe.

5Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je 28. 10. 2022 že opravil osebni razgovor, tako da razlog za omejitev gibanja ni več podan. Zavrača navedbe toženke iz odgovora na tožbo.

6Dne 2. 11. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo upravni in sodni spis, ki se nanašata na obravnavano zadevo ter zaslišalo tožnika.

K I. točki izreka:

7Tožba je utemeljena.

8Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so v obravnavanem primeru za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, v povezavi z drugo alinejo 84.a člena ZMZ-1. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da se v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganje ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov - med drugim tudi zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se mu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, določa 84.a člen ZMZ-1, med drugim tudi, če je predhodno že poskušala RS samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84.a člena ZMZ-1).

9V zvezi z jezikom v postopku ZMZ-1 določa, da je v postopku po tem zakonu vsaki osebi zagotovljen prejem odločitve v postopku v pisni obliki in s prevodom bistvenih delov v jezik, ki ga razume (tretja alineja 4. člena ZMZ-1), da se v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacij o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (drugi v povezavi s prvim odstavkom 5. člena ZMZ-1) ter da se osebi, če ne razume uradnega jezika, za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume (prvi odstavek 6. člena ZMZ-1). Pomoč tolmača je zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa (drugi odstavek 6. člena ZMZ-1).

10Pravilnik o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito (Pravilnik) v 2. členu ureja postopek s policijo. V drugem odstavku tega člena določa, da obravnava v predhodnem postopku poteka ob sodelovanju tolmača v jeziku, ki ga vlagatelj namere razume. Tolmač pisno prevede izjavo v slovenski jezik.

11Iz upravnega spisa, policijske depeše z dne 13. 10. 2022 izhaja (pod zap. št. 52), da tožnik govori angleško, opozorilo glede posledic samovoljne, predčasne zapustitve azilnega doma na registracijskem listu z istega dne pa je prevedeno v francoski jezik. Na prošnji za mednarodno zaščito je tožnik pod točko 10. navedel, da je njegov materin jezik poular, drugi jezik pa francoski.

12Tožnik v tožbi zatrjuje, da ga z navedenim opozorilom ni nihče seznanil, sporni stavek mu ni bil dan niti v branje, ter da je registracijski list le podpisal, ker so tako zahtevali policisti. Tudi ni bilo obrazloženo s strani policistov, da ne sme zapustiti Slovenije oziroma azilnega doma v Ljubljani pred koncem azilnega postopka. Ni sporno, da je tožnik podpisal registracijski list z dne 13. 10. 2022. Ta dokument vsebuje zapis, da s svojim podpisom potrjuje, da je seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bo obravnavan po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS, ter da se v tem primeru šteje namera za utemeljeno, vlagatelja namere pa se lahko pridrži skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito. Ni sporno tudi, da na registracijskem listu ni podpisa tolmača. Tožnik je zaslišan na glavni obravnavi povedal, da je s policijo govoril preko tolmača, vendar, da mu ta spornega stavka, ki pomeni opozorilo, da azilnega doma ne sme zapustiti, ni prebral, niti ga ni prebral sam, pred podpisom. Tolmač naj bi imel uniformo in ni znal dobro francosko. Glede na tako izpovedbo tožnika, ter ob odsotnosti podpisa tolmača na registracijskem listu sodišče sklepa, da je s tožnikom komunicirala policija v francoskem jeziku. Sodišče ne dvomi, glede na znanje francoščine, ki ga je izkazal tožnik na glavni obravnavi, ob komunikaciji s sodnim tolmačem, da bi tožnik opozorilo v francoskem jeziku na registracijskem listu lahko prebral, vprašanje pa je, ali je to možnost sploh imel. Na naroku za glavno obravnavo je prepričljivo izpovedal, da se je uradni osebi ob podpisu tega dokumenta zelo mudilo, saj je ves postopek potekal zelo hitro. Sodišče to tožnikovo izpoved sprejema kot verodostojno, saj je iz policijske depeše z dne 13. 10. 2022 razvidno, da je takrat policija zaradi ilegalnega prečkanja državne meje obravnavala kar 52 oseb. Sodišče glede na vse navedeno (odsotnost podpisa tolmača na registracijskem listu; hitrost postopka in čas porabe pri individualni obravnavi posameznega prosilca) sledi tožniku, ki zatrjuje, da mu vsebine registracijskega lista ni prevedel nihče, do podaje prošnje 19. 10. 2022 pa ga nobena uradna oseba niti na policiji, niti v azilnem domu ni seznanila z navedenim opozorilom, da se je pod registracijski list le podpisal, ne da bi vedel, kaj podpisuje, ter če bi mu bilo to opozorilo poznano, da bi ostal v azilnem domu in ne bi odšel nikamor, saj je to prepričljivo potrdil tudi na zaslišanju.

13Dejstvi, da registracijskega lista prevajalec ni podpisal in hitrost postopka na policijski postaji kažeta, da ob prvi obravnavi pred organi v Sloveniji, tožniku prevajanje ni bilo zagotovljeno. Zato ni mogoče šteti, da je bil ta dokument tožniku preveden in da je bil ustrezno seznanjen z navodilom glede posledic samovoljne zapustitve azilnega doma pred podajo prošnje. Tožnik je tudi prepričljivo opisal dogajanje v azilnem domu, da ga o posledici, ki ga bo doletela, kolikor ga bo zapustil, tudi tam ni nihče obvestil. Toženka se sklicuje na pisne materiale v azilnem domu, vendar iz tožnikove izpovedbe ne izhaja, da je z njimi prišel v stik in jih prebral, niti to ni dokumentirano v upravnem spisu. Enako ni zabeleženo v upravnem spisu, da bi ga o spornem obvestila socialna delavka. Toženka glede na vse navedeno ni mogla šteti, da je tožnik 17. 10. 2022 samovoljno zapustil azilni dom, saj termin „samovoljno“ zahteva vedenje tožnika, da tega ne bi smel. Vedenje pa bi lahko predpostavila toženka le ob ustreznem informiranju.

14V skladu z 19. členom Ustave ima vsakdo pravico do osebne svobode. Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V skladu z drugim odstavkom 32. člena Ustave se pravica do gibanja pravica sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države. Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom, zato ga je tožena stranka pridržala na prostore Centra za tujce, s tem pa posegla v njegovo svobodo.

15Ker ni izkazano, da je bil tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), posledično pa je toženka tudi nepravilno, na podlagi dejstev, ki jih je sodišče izpostavilo, uporabila določbo 2. alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1.

16Glede na navedeno je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, saj v obravnavni zadevi niso podani pogoji za izrek ukrepov omejitve gibanja, izpodbijana odločba pa je obremenjena z napačno uporabo materialnega prava in kršitvijo določb postopka (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do ostalih navedb strank v postopku.

K točki II izreka:

17Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

18Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

19Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

20Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo, saj se tožnik v Centru za tujce slabo počuti, to pa vpliva na njegovo poslabšano psihično in splošno zdravstveno stanje. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave, 5. člen EKČP, ter 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

21V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, pa lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi nezakonit (I. točka izreka), saj so bile v postopku kršene določbe ZUP o uporabi jezika v postopku. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Preprečitev njenega nadaljevanja odtehta tudi javne koristi, na katero se tožena stranka ni sklicevala.

22Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.