VSK Sklep Cpg 87/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki II razveljavi.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v točki I potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo ugovor litispendence in ugovor aktivne legitimacije.

2Zoper sklep se tožena stranka pritožuje. Zoper toženo stranko je objektivno isti zahtevek (na ugotovitev neobstoja terjatve v višini 562.781,37 EUR) vložila tudi tožeča stranka A. A. – v stečaju. Istovetnost pravdnih strank ni vedno ovira za obstoj litispendence, in sicer med drugim tudi v primerih, ko sodba učinkuje proti tretji osebi. Kot primer takega učinkovanja sodna praksa in pravna teorija navajata prav tožbe glede prerekanih terjatev v stečaju. Sodba glede obstoja prerekane terjatve učinkuje v razmerju do stečajne mase, zato glede takega zahtevka odločitve ne morejo biti različne. Predmetno tožbo bi zato moralo sodišče zavreči. Na odločitev ne vpliva dejstvo, da sta bili obe tožbi vročeni istega dne. V tej zadevi je namreč bil vložen ugovor litispendence, v drugi pa ne. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi ugovora aktivne legitimacije, saj tožeča stranka nima terjatve do A. A. Sodišče bi se do teh argumentov moralo opredeliti in je zato podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Predmetna tožba ni bila vročena kasneje, prav tako ne gre za subjektivno identiteto. Aktivna legitimacija tožeče stranke pa temelji na napotitvenem sklepu.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede ugovora litispendence

5Zoper toženo stranko sta vloženi dve tožbi, prvo je vložil stečajni dolžnik, drugo pa stečajni upnik, obe na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega sodišča v postopku stečaja nad A. A. Ni sporno, da je med obema tožbama v delu, v katerem se nanašata na ugotovitev neobstoja terjatve, podana objektivna identiteta, saj tožeči stranki v obeh zahtevata ugotovitev, da ne obstoji (ista) terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika. Podana pa je tudi subjektivna identiteta. Tožeči stranki sta namreč enotna sospornika, kar pomeni, da sodba, izdana o tožbi, ki jo je vložil stečajni dolžnik, oziroma napoteni upnik učinkuje tudi zoper vse druge stečajne upnike, oziroma zoper stečajnega dolžnika. O obstoju ali neobstoju terjatve stečajnih upnikov je namreč možna samo ena odločitev, saj taka sodba, kot pravilno opozarja pritožnica, učinkuje zoper stečajno maso. Pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (189. člen ZPP). Ker sta bili obe tožbi z istim zahtevkov tožencu vročeni istega dne, citiranega pravila ni mogoče uporabiti. Po drugi strani pa ni dopustno, da bi vzporedno tekli dve pravdi o istem zahtevku. ZPP takega položaja ne ureja, zato je treba o tem, katero od obeh tožb zavreči, odločiti ob uporabi splošnih načel pravdnega postopka. V predmetni tožbi je tožeča stranka zahtevala ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke in ugotovitev neobstoja ločitvene pravice (ki temelji na tej terjatvi), v pravdi, ki se pri Okrožnem sodišču v Kopru vodi pod opr.št. P 102/2022, pa tožeča stranka zahteva le ugotovitev neobstoja terjatve, ne pa tudi ločitvene pravice. To pomeni, da bi v primeru, da bi sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ugovoru litispendence ugodilo, v nadaljevanju odločalo le o ločitveni pravici, ki pa temelji na terjatvi, katere obstoj bi bil predmet drugega postopka. Ker bi bilo vprašanje obstoja terjatve v vsakem primeru predhodno vprašanje za ugotavljanje obstoja ločitvene pravice, odločanje v dveh postopkih ni smotrno in tudi ni v skladu z načelom hitrosti postopka. Odločitev sodišča prve stopnje, da ugovor litispendence zavrne, je zato pravilna. Bo pa seveda moralo sodišče zavreči tožbo v zadevi P 102/2022¹.

6Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, v katerem se nanaša na ugovor litispendence, zavrnilo in v točki I potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Glede ugovora aktivne legitimacije

7V točki II je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi ugovor aktivne legitimacije. Za tako odločitev pa ni imelo podlage v ZPP. Če sodišče meni, da ni izpolnjena procesna predpostavka v zvezi z aktivno legitimacijo, tožbo zavrže. V nasprotnem primeru mora zadevo obravnavati in na koncu odločiti s sodbo, v kateri bo odločilo tudi o tem, ali je tožeča stranka za zahtevek legitimirana. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Glede na zgoraj povedano se ni posebej ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, da tožeča stranka nima terjatve do stečajnega dolžnika².

Glede pritožbenih stroškov

8Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

¹ Tožnik v zadevi P 102/2022 bo svoje pravice do sodnega varstva lahko kljub temu uveljavljal. To možnost mu namreč daje inštitut sosporniške intervencije (202. člen ZPP).
² Tožena stranka s tem očitno meri na vprašanje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ki pa ni procesna predpostavka, kadar je bila stranka na tako pravdo napotena.