VSRS Sodba I Ips 22/97

Zahteva zagovornika obsojenega D.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bil obs. D.B. spoznan za krivega kaznivih dejanj spolnega nasilja po 1. odstavku 101. člena in posilstva po 1. odstavku 100. člena KZ-77. Za obe kaznivi dejanji mu je bila, po predhodni določitvi posameznih kazni, izrečena enotna kazen dve leti in štiri mesece zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je vložil obsojenčev zagovornik dne... zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke (pravilno: 11. točke) 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker da so razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi sodišča druge stopnje v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in mu vrne zadevo v ponovno odločitev, po potrebi pa razveljavi tudi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v ponovno sojenje, oziroma podrejeno, spremeni sodbo tako, da obsojenca za obe kaznivi dejanji mileje kaznuje. Hkrati je zagovornik predlagal, da vrhovno sodišče skladno z določbo 4. odstavka 423.

člena ZKP odredi prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru, podanim po 2.

odstavku 423. člena ZKP, predlagal, da se zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena, ker je v bistvu vložena le zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji vrhovno sodišče samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). V obravnavani zahtevi zagovornik uvodoma navaja, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje v precejšnji meri s seboj v nasprotju, v obrazložitvi zahteve pa sploh ne omenja sodbe sodišča druge stopnje in torej ne pove konkretno, v čem naj bi bila nasprotja v tej sodbi. Nasprotno, zagovornik že na začetku obrazložitve svoje zahteve pove, da sodišče prve stopnje ni "ugotovilo dejanskega stanja" in da sodba temelji zgolj na domnevah ter na izpovedbah obeh oškodovank. Trdi, da obsojencu kaznivi dejanji nista dokazani, ker da je bila podana pri obeh dejanjih privolitev oškodovanke in da je vprašljiva tudi obsojenčeva prištevnost. Celotna obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti torej kaže, da zagovornik vsebinsko ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, temveč izopdbija dokazno presojo izvedenih dokazov ter pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče lahko pravnomočno sodbo razveljavi, če pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi (427. člen ZKP). V konkretni zadevi pa ne obstaja takšen precejšen dvom niti glede resničnosti odločilnih dejstev, ki se nanašajo na obsojencu očitani kaznivi dejanji niti glede njegove prištevnosti. V postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče tudi ni upravičeno presojati primernosti kazni, izrečene v zakonskih mejah. Zato je neupošteven zagovornikov predlog, da naj vrhovno sodišče obs. D. B. mileje kaznuje.

Po povedanem zatrjevane kršitve kazenskega procesnega zakona niso podane, oziroma niso zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato je bila zagovornikova zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP). Glede na takšno odločitev tudi niso bili podani pogoji iz 4. odstavka 423. člena ZKP za predlagano prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe.