VSK Sodba II Kp 26704/2020

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožnega predloga za kaznivo dejanje javnega vzpodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po prvem odstavku 297. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da mora oškodovanec kot tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke in nagrado zagovornika.

2Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi pristranskega in nepoštenega sojenja, torej zaradi kršitve 22., 23. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Na pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca je odgovoril zagovornik obdolženca in predlagal zavrnitev pritožbe. Na ta odgovor je podal odgovor pooblaščenec oškodovanca kot tožilca in vztrajal pri pritožbenih navedbah.

5Bistvo pritožbenih očitkov je v tem, da je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo očitke oškodovanca kot tožilca: – da je bilo kritičnega dne postopanje obeh policistov PP Koper do njega pristransko, nepošteno ter da je bil celoten postopek njemu očitane kršitve javnega reda in miru prirejen, in sicer zaradi prikrivanja njegove prijave suma storitve kaznivega dejanja zoper obdolženca; – da je oče obdolženca, ki naj bi v konkretnem primeru tudi domnevno pred oškodovancem klical na PP Koper zaradi domnevne kršitve javnega reda in miru, B. B., kot policist zaposlen na PP Koper; – da sta policista PP Koper ob prihodu na kraj dogodka takoj odšla v hišo B. B. in se tam zadržala več kot 30 minut, od tam pa odšla direktno še v hišo priče C. C. Navedeno je v konkretnem postopku bistvenega pomena, saj je od slednjega postopanja in razumevanja odvisna tudi sama verodostojnost posameznih pričevanj prič v tem postopku.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje izvedlo celovit dokazni postopek in skrbno ocenilo vse izvedene dokaze, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, kot določa drugi odstavek 355. člena ZKP, ter sprejeto dokazno oceno tudi prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je po presoji izvedenih nasprotujočih si personalnih dokazov, ko je na eni strani razpolagalo z zagovorom obdolženca, ki sta ga potrdila njegovo tedanje dekle in njegov oče ter soseda C. C., na drugi strani pa z izpovedbo oškodovanca, podprto z izpovedbami njegove žene, matere in očeta, izpovedb zaslišanih policistov ter listinskih dokazov (dopis Policijske postaje Koper v zvezi s klicem B. B. na policijo na listovni št. 66 spisa, dopis PU Koper v zvezi s klicem oškodovanca na policijo na listovni št. 88 spisa, zapisnik o izjavi oškodovanca, ki jo je podal kot kršitelj v postopku zaradi prekrška), ostalo najmanj v dvomu o tem, ali je resnično obdolženec oškodovancu izrekel besede, kot se očitajo v obtožnem predlogu, oziroma je ocenilo, da se tehtnica nagne na stran obdolženca. Razlogi izpodbijane sodbe so obširni in prepričljivi (točke 17 – 20 izpodbijane sodbe) ter se pritožbeno sodišče nanje v izogib ponavljanju sklicuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa ni odveč ponovno izpostaviti, da dopisa policije v zvezi s klicema obdolženčevega očeta B. B. oziroma oškodovanca na policijo izkazujeta, da je policijo prvi poklical B. B., zato je kronologija postopanja policistov, ko sta na kraju najprej odšla v hišo B. B., razumljiva in logična. Za obrambno tezo, da je bil policijski postopek prirejen zaradi prikrivanja oškodovančeve prijave suma storitve kaznivega dejanja zoper obdolženca, v spisu ni dokazov. Zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

7Pritožnik tudi nima prav, da je bila v obravnavani zadevi kršena pravica oškodovanca kot tožilca do nepristranskega in poštenega sojenja. Kot rečeno, je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje enako skrbno ocenilo tako dokaze, ki obdolženca obremenjujejo, kot dokaze, ki so mu v korist, ter sprejeto dokazno oceno obrazložilo z razumnimi in prepričljivimi razlogi. Zato pritožbeno stališče, da se je sodišče prve stopnje v celoti postavilo na stran obdolženca, ki ga pritožnik pobližje ne konkretizira, pomeni zgolj njegovo subjektivno videnje.

8Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

9Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo svojega pooblaščenca ni uspel, je v skladu z 98. členom v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.