VDSS Sodba Pdp 554/2022

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti na novo glasi:

"I. Zavrne se toženi zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 9. 2020 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka."

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka."

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbe v znesku 876,65 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe 25. 9. 2020 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.363,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (točka II izreka) in da je toženec zavezanec za plačilo sodne takse (točka III izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka, oziroma podrejeno, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek sodbe v točkah I in II nepopoln, ker ni navedeno, do kdaj tečejo zakonske zamudne obresti. V tem delu je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napake pri ravnanju pristojne službe za BPP je prišlo do izdaje napačne odločbe, saj mu je bila dodeljena pravna pomoč za vložitev tožbe, čeprav v sporu nastopa kot toženec. Napaka službe BPP ni bila odpravljena. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh njegovih navedb, čeprav so bile relevantne, zato je kršilo njegovo pravico do izjave, posledično pa sta podani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tožencu neutemeljeno odreklo možnost sodelovanja na naroku za glavno obravnavo dne 16. 3. 2022, na katerem je bil zaslišan tudi direktor tožeče stranke A. A. Ker je sodbo oprlo na izpoved direktorja, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje glede naročila prevoza B. iz C. (Nemčija). Naročnik je izdal dve naročili za prevoz, eno za prevzem za letalski prevoz, drugo za prevoz treh palet s tovornjakom. Dejstvo, da je na obeh naročilnicah kot prevzemnik naveden toženec, je mogoče pojasniti z dejstvom, da so bile naročilnice predane tožencu, preden so eno izmed palet preložili na kombi. Iz obeh naročil izhaja, da bi morala skupna teža palet znašati 311 kg, iz informacij, posredovanih tožeči stranki pa je navedena skupna teža 320 kg. Ker je sodišče prve stopnje kljub temu ugotovilo, da so bile vse 4 palete namenjene za prevoz s tovornjakom, ki ga je vozil toženec, je podana absolutna bistvena kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Predloženi zavarovalni pogoji ne dokazujejo, da je tožeča stranka sploh imela sklenjeno zavarovalno polico za zavarovanje prevozniške odgovornosti za prevoz tovora v cestnem prometu pri zavarovalnici D., d. d. Tudi v tem delu je podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je ravnal s hudo malomarnostjo in kršil svoje dolžnosti iz delovnega razmerja. Iz sodbe ne izhaja utemeljitev vzročne zveze kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podan pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev postopka je tudi podana, ker sodišče ni utemeljilo škode. Tožba je nesklepčna, zato bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči (108. člen ZPP). Priglaša stroške pritožbe.

3V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

6Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno odreklo možnost sodelovanja na naroku za glavno obravnavo dne 16. 3. 2022, na katerem je bil zaslišan tudi direktor tožeče stranke A. A. Toženec je dan pred narokom, 15. 3. 2022, obvestil sodišče, da se naroka naslednji dan ne bo mogel udeležiti, ker je zaradi protestov s kamionom obtičal na E. (Italija). Sodišče prve stopnje je narok izvedlo, ne da bi iz zapisnika izhajalo, ali je toženec neupravičeno izostal z naroka ter tudi na tem naroku zaslišalo direktorja tožeče stranke A. A. Vendar pa to ni vplivalo na tožnikovo pravico do sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je namreč 20. 4. 2022 opravilo še en narok za glavno obravnavo, ki se ga je toženec udeležil, ter bil na njem zaslišan. Na naroku bi toženec lahko predlagal ponovno zaslišanje direktorja tožeče stranke, pa tega ni storil. Glede na navedeno torej tožnikova neudeležba na naroku dne 16. 3. 2022 ni vplivala na tožnikovo pravico do sodelovanja v postopku. Prav tako kršitve ni uveljavljal takoj, ko je bilo mogoče (286.b člen ZPP). Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da mu je Služba za BPP izdala nepravilno odločbo, in sicer naj bi prejel odločbo za vložitev tožbe zoper delodajalca, čeprav je bil v sporu toženec. Tega do konca postopka pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal, čeprav je bil na uveljavljanje BPP napoten že na prvem naroku za glavno obravnavo 3. 11. 2021, ter bi lahko do konca sojenja pred sodiščem prve stopnje ob ustrezni skrbnosti izposloval pravilno odločbo BPP, na podlagi katere bi ga lahko zastopal pooblaščenec odvetnik.

7Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih kršitev sodba nima in jo je mogoče v celoti preizkusiti. V zvezi s to kršitvijo pritožbeno sodišče le še dodaja, da pritožba neutemeljeno izpostavlja, da izrek sodbe ne določa, kdaj se konča obrestovanje dosojenih zakonskih obresti. V skladu s prvim odstavkom 270. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) obveznost preneha, ko je izpolnjena, tudi če tega izrek sodne odločbe tega izrecno ne določa.

8Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnih nasprotij ni, pritožbene navedbe v tej smeri pa je mogoče razumeti le kot nestrinjanje tožnika z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

9Tožeča stranka je od toženca uveljavljala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo kot njen delavec - voznik v mednarodnem tovornem prometu povzročil dne 2. 10. 2018, ker ni prevzel in dostavil pošiljke F. Zato je F. izstavil tožeči stranki 31. 12. 2018 račun za plačilo 16.000,00 EUR. Dne 18. 10. 2019 sta F. in tožeča stranka terjatev medsebojno pobotali. Tožeča stranka je nato tožencu dne 6. 3. 2020 izstavila račun za plačilo tega zneska.

10Stranki sta 11. 3. 2020 sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 11. 2018, s katerim sta se dogovorili, da tožencu sporazumno preneha delovno razmerje pri tožeči stranki dne 6. 3. 2020. V II. členu sporazuma sta določili, da so med podpisnikoma tega sporazuma razveljavljena tudi vsa ostala razmerja, ki izhajajo iz navedene pogodbe o zaposlitvi, da delodajalec delavcu ne dolguje ničesar iz naslova delovnega razmerja, razen iz naslova in povračila stroškov iz dela za mesec februar in marec 2020 (VII. člen) ter da ima delodajalec do delavca terjatve v višini 29,40 EUR, kar predstavlja materialne stroške, in globe v vrednosti 15,00 EUR. Delavec se je strinjal, da se terjatve, ki jih ima delodajalec do njega, pobotajo z obveznosti delodajalca do delavca (VIII. člen).

11Sodišče prve stopnje je sicer pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov (da so razveljavljena ostala razmerja, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi), temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Vendar pa je v nadaljevanju glede na vsebino sporazuma zmotno zaključilo, da se tožeča stranka ni odpovedala zahtevku za plačilo odškodnine v višini 16.000,00 EUR. Bistveno je, da sta stranki ob sklenitvi sporazuma vedeli za to terjatev tožeče stranke in da je tožeča stranka tožencu pred podpisom sporazuma izstavila račun za nastalo škodo. Glede na to, da sta terjatvi toženca in tožeče stranke, v sporazumu natančno opredeljeni, ni razlogov, da se v sporazum ne bi vnesla tudi navedena terjatev tožeče stranke, ki je bila v času sklepanja sporazuma znana in po višini opredeljena. Zato je mogoče zapis v sporazumu, da se z razveljavitvijo pogodbe o zaposlitvi smatra, da so med podpisnikoma tega sporazuma razveljavljena tudi vsa ostala razmerja, razlagati tako, da se je s tem tožeča stranka odpovedala zahtevku iz naslova odškodnine za izgubljeno pošiljko. S terjatvijo lahko stranki prosto razpolagata in se ji lahko tudi odpovesta "tako", da je pač ne uveljavljata, jo odstopita ali se o njej poravnata s sporazumom (prim. sklep VSRS opr. št. VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019). Kot izhaja iz prvega odstavka 1053. člena OZ je lahko predmet poravnave vsaka pravica oziroma terjatev, s katero lahko kdo razpolaga. Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznosti strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem.

12Glede na to, da iz VII. in VIII. točke sporazuma izhaja, da ima delodajalec do delavca terjatev v višini 29,40 EUR, kar predstavlja materialne stroške in stroške glob v višini 15,00 EUR in da se te terjatve pobotajo z obveznostmi, ki jih ima delodajalec do delavca (toženca) iz naslova plače za februar in marec 2020 ter da s sklenitvijo sporazuma delodajalec nima nobenih obveznosti do delavca iz naslova delovnega razmerja, ta določba predstavlja soglasje strank, da so med njima poravnane vse pravice in obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Zato bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zaključiti, da sta s podpisom sporazuma stranki soglašali, da so med njima poravnane vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja, razen plačila plače toženca za februar in marec 2020 ter plačila materialnih stroškov in globe, ki jih je delavec (toženec) pripoznal, kot terjatev delodajalca.

13Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, glede odpovedi terjatvi tožeče stranke za plačilo odškodnine pa zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka tako, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (154. člen ZPP), toženec pa stroškov postopka v sojenju pred sodiščem prve stopnje ni priglasil.

14Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, se do ostalih pritožbenih navedb, razen v zgoraj navedenem obsegu glede uveljavljenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ni posebej opredeljevalo, saj za odločitev pritožbenega sodišča niso bile bistvene (drugi odstavek 360. člena ZPP).

15Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Toženec je s pritožbi uspel, zato mu je tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Tožencu v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) pripada 625 točk za pritožbo, 2 % materialni stroški, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR, 22 % DDV ter sodno takso v višini 410,00 EUR, skupaj znaša 876,65 EUR. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v pritožbenem postopku ni bila uspešna (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).