VSL Sodba II Cpg 217/2023

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka v 8 dneh od vročitve (te) sodbe tožeči stranki plačati 3.330,60 EUR (I. točka izreka uvodoma navedene sodbe) ter da mora tožena stranka v 8 dneh od vročitve (te) sodbe tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 210,00 EUR z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka (II. točka izreka uvodoma navedene sodbe).

2Zoper citirano sodbo v celoti je tožena stranka vložila laično pritožbo. V njej je navedla, da se s sodbo ne strinja in kot pritožbene razloge pa je uveljavljala zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter „napačno odločitev o sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških postopka o prekršku in o premoženjskopravnem zahtevku“. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi, saj je sodišče prve stopnje ni poklicalo na sodišče, da bi bila zaslišana pred izdajo sodbe in bi na ta način lahko podala vse dokaze, iz katerih bi bilo razvidno, da tožeča stranka ni upravičena do navedenega zneska. Sodišče prve stopnje po njenem zatrjevanju tako ni moglo pravilno odmeriti sankcije glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija večja ali manjša. Storitve po računu, ki ga je predočil sodišču tožnik, niso bile opravljene, kot je navedeno v popisu in kar je bilo razvidno tudi iz priloženega dokaznega in slikovnega materiala, v katerega je imelo sodišče vpogled.

3Na pravilno vročeno pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5Pritožba ni utemeljena.

6V pritožbenem postopku v gospodarskem sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7Ko tožena stranka v pritožbi navaja, da storitve po računu, ki ga je predočil sodišču tožnik, niso bile opravljene, kot je navedeno v popisu in kar je bilo razvidno tudi iz priloženega dokaznega in slikovnega materiala, v katerega je imelo sodišče vpogled, sodišču prve stopnje očita ravno zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog tudi sicer izrecno izpostavi. Ker iz prvega odstavka 458. člena ZPP izhaja, da to v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, ni dovoljeno, pritožbeno sodišče na tovrstne navedbe tožene stranke ni odgovarjalo. Četudi bi bilo res, kar trdi tožena stranka, v pritožbenem postopku, če gre za spor majhne vrednosti, dejstev namreč ne sme (in ne more) ugotoviti drugače.

8Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje ni poklicalo na sodišče, da bi bila zaslišana pred izdajo sodbe in bi na ta način lahko podala vse dokaze, iz katerih bi bilo razvidno, da tožeča stranka ni upravičena do navedenega zneska. Smiselno pritožnica sodišču prve stopnje s tem očita postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Očitek po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen.

9Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru odločilo na temelju prvega odstavka 454. člena ZPP, ki določa, da če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Pravilno je namreč presodilo, da so pogoji, ki so v njem navedeni, v konkretnem primeru izpolnjeni. Relevantno dejansko stanje v zvezi z vtoževano terjatvijo, ki zneska plačila za izvedbo dejanske sanacije škode in za nadzor nad izvedeno sanacijo (ki sta edina ugovora tožene stranke, s katerima se v ugovoru zoper sklep o izvršbi protivi plačilu, ugovor pa je tudi edina vloga tožene stranke v tem postopku) sploh ne vključuje¹, med strankama ni bilo sporno, nobena od pravdnih strank pa v svojih vlogah (tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi, tožeča stranka pa v dopolnitvi tožbe) tudi ni zahtevala izvedbe naroka. Ker poleg tega tudi ni bilo kakšnih drugih ovir za izdajo sodbe, je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje torej pravilno odločilo brez razpisa naroka.

10Vse obrazloženo pomeni, da pravica do izjave toženi stranki v obravnavanem primeru nikakor ni mogla biti kršena. Plačilu tistega, kar je tožeča stranka zahtevala, se tožena stranka sploh ni upirala, s tem pa je odpadla tudi podlaga za izvedbo dokazov, vključno z izvedbo dokaza z njenim zaslišanjem (za katerega pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje v bistvu sploh ni bil predlagan). Ko je sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke ugodilo v višini, ki iz njega izhaja, je zato ravnalo pravilno in so drugačne pritožbene trditve po presoji pritožbenega sodišča neutemeljene.

11Uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke torej delno niso utemeljeni, delno pa niso upoštevni. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

¹ Tožeča stranka je namreč okoliščino, da dela po predračunu ni v celoti opravila, upoštevala in je zato toženi stranki izstavila račun, ki zajema le delno plačilo po ponudbi – predračunu.