VSL Sodba in sklep X Kp 41625/2016

I. Pritožbi državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka (oprostilni del glede obtožene pravne osebe A. d.o.o.) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi zagovornikov obtoženega B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka (obsodilni del glede obtoženega B. B.), to je v nerazveljavljenem delu, potrdi.

III. Obtoženec B. B. je dolžan plačati sodno takso v znesku 2.925,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka obtoženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom člena 227 KZ-1 ter mu na podlagi drugega odstavka istega zakonskega določila izreklo zaporno kazen dve leti. Na podlagi prvega odstavka člena 95 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. ter 8. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom. Po drugem odstavku člena 105 ZKP je obtožencu naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek tako, da je dolžan plačati znesek 683.909,28 EUR upnikom družbe C. d. o. o. - v stečaju, in sicer na način plačila družbi C. d. o. o. - v stečaju kot stečajnemu dolžniku v stečajnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. St 000/2014, s preostankom premoženjskopravnih zahtevkov pa je stečajnega dolžnika in določno navedene oškodovance napotilo na pot pravde. V točki II izreka je prvostopenjsko sodišče na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtoženo pravno osebo A. d. o. o., da je kazensko odgovorna za dejanje, opisano pod točko I izreka, ker naj bi pridobila najmanj 2.117.701,12 EUR sredstev od najemnin, ter na podlagi prvega odstavka člena 96 ZKP s stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, potrebnimi izdatki zastopnika obtožene pravne osebe ter potrebnimi izdatki in nagrado njenega zagovornika obremenilo proračun.

2Zoper navedeno sodbo so vložili pritožbe oba zagovornika obtoženca zoper obsodilni del sodbe in okrožna državna tožilka zoper oprostilni del sodbe.

3Obtoženčeva zagovornika sta vložila pritožbi iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji, v zvezi s kršitvami 22. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ter predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca B. B. oprosti obtožbenega očitka, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Okrožna državna tožilka je vložila pritožbo iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona ter predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženo pravno osebo A. d. o. o. spozna za odgovorno očitanega kaznivega dejanja, to je za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem in prvem odstavku člena 227 KZ-1 v zvezi s 4. členom Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD).

4Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril zagovornik obtožene pravne osebe ter predlagal njeno zavrnitev in potrditev prvostopenjske sodbe v oprostilnem delu.

-K obsodilnemu delu

Glede kršitve kazenskega zakona

5Bistvo obtožbenega (in sodbenega) izreka predstavlja trditev, da je obtoženi kot predsednik uprave družbe C. d. o. o., torej pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ko je že vedel za slabo premoženjsko stanje družbe, torej da je trajneje nelikvidna in dolgoročno plačilno nesposobna ter tako insolventna po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti ter prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in kot taka ne more poplačati svojih upnikov, zato, da bi upnikom družbe C. d. o. o. preprečil poplačilo iz naslova najemnin, katere so plačevali najemniki v objektu D. v lasti družbe vsakokratnemu lastniku, ta objekt na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene dne 13. 11. 2014, prodal družbi A. d. o. o. pod pogoji, ki niso bili v skladu s tedanjim finančnim stanjem družbe C. d. o. o., saj je bilo dogovorjeno odloženo plačilo brez obrestovanja, s tem pa povzročil, da v letu 2015 družba C. d. o. o. na podlagi navedene prodajne pogodbe ni prejela ničesar, je pa izgubila najemnine, ki so se prej plačevale njej, od januarja do decembra 2015 dalje pa novemu lastniku objekta D., to je družbi A. d. o. o., in tako za navedeni znesek najemnin v višini vsaj 683.909,28 EUR oškodoval navadne upnike, ki so jim bile v stečajnem postopku družbe C. d. o. o. terjatve priznane.

6Tak očitek vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 227 KZ-1. Glede na svojstvo obtoženca, ko je podana trditev, da je sklenil predmetno prodajno pogodbo kot predsednik uprave družbe C. d. o. o., je zatrjevano tudi, da je bila prodajna pogodba sklenjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti,saj je uprava ključni organ upravljanja gospodarske družbe, katere bistvo je opravljanje njej lastne dejavnosti zaradi pridobivanja dobička na trgu (1); z zatrjevanjem, da je bila družba C. d. o. o. v inkriminiranem času, to je na dan sklenitve predmetne prodajne pogodbe dne 13. 11. 2014, trajneje nelikvidna in dolgoročno plačilno nesposobna ter tako insolventna po določbah ZFPPIPP, je konkretizirano, da je družba C. d. o. o. kot dolžnik postala nezmožna za poplačilo svojih dolgov (2); z zatrjevanjem, da je bil obtoženi kot predsednik uprave ves čas seznanjen s poslovanjem družbe in tako tudi njenim finančnim stanjem, najkasneje dne 15. 10. 2014 pa tudi s predlogom banke E. d. d. za začetek stečajnega postopka nad družbo C. d. o. o., je na ustrezen način opisan zakonski znak obtoženčevega zavedanja, da je družba C. d. o. o. postala nezmožna za poplačilo vseh svojih dolgov (3); opis izvršitvenega ravnanja, to je sklenitev prodajne pogodbe dne 13. 11. 2014 z družbo A. d. o. o. s poudarkom na njenih značilnostih, to je odloženo in neobrestovano plačilo kupnine, skupaj z opisom posledice takega izvršitvenega ravnanja (premik plačila najemnin najemnikov v prodanem objektu D. iz sfere prodajalca v sfero kupca neposredno po sklenitvi prodajne pogodbe), predstavlja konkretizacijo zakonskega znaka goljufivega dejanja obtoženca in glede na njegove značilnosti in značilnosti posledice izvršitvenega ravnanja celo konkretizacijo inkriminiranega namena obtoženca (4,5); zatrjevanje vsaj zneska 683.909,28 EUR kot vsote najemnin, plačanih s strani najemnikov novemu lastniku v letu 2015 in opis izpada te vsote iz stečajne mase družbe C. d. o. o. kot stečajnega dolžnika v škodo družbinih navadnih upnikov pa predstavlja konkretizacijo zakonskega znaka povzročitve velike premoženjske škode upnikom (6).

7Kaznivo dejanje je storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica (delavnostna teorija; 18. člen KZ-1). Očitano kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 227 KZ-1 je na abstraktni ravni določeno kot trenutno kaznivo dejanje, torej tako, pri katerem je izvršitveno ravnanje nek zaključen enkraten fakt, katerega časovna komponenta določa čas storitve, in hkrati kaznivo dejanje stanja, ki je dokončano z nastankom prepovedanega stanja kot posledico izvršitvenega ravnanja.¹ Izvršitveno ravnanje, konkretno očitano obtožencu, je sklenitev prodajne pogodbe z družbo A. d. o. o. dne 13. 11. 2014, ki, glede na njene posebnosti in posebnosti neposrednih posledic njene sklenitve, upoštevaje, da je obtoženi po očitku tedaj vedel za slabo premoženjsko stanje prodajalca, predstavlja eno od oblik goljufivega dejanja. Čas storitve kaznivega dejanja po opisu je torej 13. 11. 2014. Upoštevaje dikcijo očitanega kaznivega dejanja po členu 227 KZ-1 je le to dokončano s trenutkom, ko je povzročena velika premoženjska škoda upnikom za plačilo nezmožnega dolžnika, pri čemer pa, glede na opis, ni nujno, da ta prepovedana posledica nastane naenkrat v celoti in časovno neposredno po zaključenem izvršitvenem ravnanju. Izrek sodbe je oblikovan na način, da je prepovedana posledica, to je nastanek velike premoženjske škode, časovno sovpadala z zaključkom leta 2015. Taka konkretizacija zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, ki določa razkorak med časom storitve in časom nastanka prepovedane posledice, predstavlja ustrezno obliko konkretnega dejanskega stanu, upoštevaje, da člen 227 KZ-1 predpisuje oškodovanje upnikov kot trenutno kaznivo dejanje (s stališča časa storitve) in kot kaznivo dejanje stanja (s stališča dokončanja kaznivega dejanja, vezanega na nastanek prepovedane posledice). V abstraktnem opisu očitanega kaznivega dejanja ni ničesar, kar bi terjalo sklepanje, da prepovedana posledica lahko nastane samo naenkrat v celoti, ne pa tudi sukcesivno v zamejenem časovnem obdobju, kot v obravnavanem primeru, ko je obdobje, v katerem je nastajala prepovedana posledica, z letom 2015 določno opredeljeno; začetek je neposredno vezan na datum sklenitve in ključno vsebino prodajne pogodbe, zaključek tega obdobja in s tem trenutek dokončanja očitanega kaznivega dejanja pa posebej na tisti del prodajne pogodbe, ki določa zapadlost kupnine za objekt v štirih letih od podpisa pogodbe. Vsaj v letu 2015, v katerem so se po opisu v sodbenem izreku najemnine namesto družbi C. d. o. o. plačevale družbi A. d. o. o., kupnina po prodajni pogodbi pa še ni zapadla v plačilo, je zajeto tisto obdobje, ki se izkazuje kot logično s stališča bistva očitka obtožencu, to je ravnanja, ki je povzročilo, da je družba C. d. o. o. izgubila določene prihodke, v zameno pa ni dobila kupnine, ob čemer je izguba vsaj teh prihodkov v njihovi višini poslabšala premoženjski položaj nezavarovanih upnikov družbe C. d. o. o.

8Stališče pritožbenega sodišča glede pravilnosti opisa očitanega kaznivega dejanja je v skladu z ustaljeno sodno prakso, na katero se utemeljeno sklicuje prvostopenjsko sodišče.² Navedena sodna praksa se opredeljuje prav do situacij, kot je obravnavana, ko do nezmožnosti poplačila upnikov s strani dolžnika in do nastanka velike premoženjske škode tem upnikom pride že pred uvedbo insolvenčnega postopka, in zaključuje, da so že tedaj izpolnjeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, torej insolvenčni postopek in izbris družbe iz sodnega registra ni pogoj za obstoj tega kaznivega dejanja; dodatno pa tudi, da je število oškodovanih upnikov in natančen obseg njihovega oškodovanja dokončno znan šele v zaključku stečajnega postopka, saj je odvisen od vrednosti stečajne mase, in da natančna višina oškodovanja, kot razlika med poplačilom, ki bi ga upniki prejeli, če ne bi bilo storjeno kaznivo dejanje, ter dejanskim poplačilom, tako ne more biti zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, pač pa je stvar dokazovanja v kazenskem postopku le v obsegu, ki se nanaša na pojem velike premoženjske škode. Judicirana primera po presoji sodišča druge stopnje terjata ugotovitev, da je nastanek velike premoženjske škode upnikom kot prepovedana posledica očitanega kaznivega dejanja, katere nastanek določa čas, ko je dejanje dokončano, vezan le na poslabšanje premoženjskega stanja dolžnika, v pomenu zmanjšanja tistega njegovega premoženja, ki bi sicer predstavljalo vir poplačila za njegove dolgove, in ne na natančno višino škode, ki bi upnikom nastala zaradi izvršitvenega ravnanja storilca.

9Pritožniku obrambe je pritrditi, da drugi odstavek člena 227 KZ-1, ki določa obliko izvršitve očitanega kaznivega dejanja z goljufivim dejanjem, preko izrecnih izvršitvenih ravnanj (priznanje neresnične terjatve, sestava lažne pogodbe) definira bistvo očitka, katerega predstavlja navidezno povečevanje obveznosti (pri priznanju neresnične terjatve) oziroma odsvojitev premoženja insolventnega dolžnika brez ustreznega plačila (torej prejema ustrezne protivrednosti pri sestavi lažne pogodbe). Zakonski opis vsebuje analogijo intra legem, ki je s stališča načela zakonitosti dopusten, vendar le v meri, ko so "druga goljufiva dejanja" v konkretnem dejanskem stanu opisana tako, da so po pomenu in teži primerljiva s priznanjem neresnične terjatve oziroma sestavo lažne pogodbe, ki povzročita navidezno povečanje obveznosti oziroma zmanjšanje premoženja brez primerne odmene. Pritožnik ima prav, da med izvršitvena ravnanja očitanega kaznivega dejanja sodijo tista, s katerimi se ustvarja lažni videz potrebnosti takšnih sprememb v premoženjskem stanju insolventnega dolžnika, ki povzročijo veliko premoženjsko škodo njegovim upnikom.

10Konkreten dejanski stan obtožencu ne očita sklenitev prodaje nepremičnine za nerealno nizko ceno, ki bistveno odstopa od realne tržne cene za primerljive nepremičnine oziroma sklenitev prodaje nepremičnine brez pričakovanja, da bo prodajalec zanjo prejel kakršnokoli kupnino, kar ugotavlja že sam pritožnik. Ob tem pa neupravičeno spregleda, da je obtožencu očitana sklenitev prodajne pogodbe v zvezi s predmetnim objektom za realno ceno, vendar v posebnih pogojih za dalj časa odloženega in neobrestovanega plačila kupnine ter neposredno posledico spremembe upravičenega prejemnika najemnin. Prav zatrjevana očitna ekonomska nerazumnost pogodbe, ki je neposredno povzročila izpad prihodkov družbe C. d. o. o., hkrati pa onemogočila ustrezno odmeno v obliki plačila kupnine, konkretno očitano izvršitveno ravnanje določa kot "drugo goljufivo dejanje", primerljivo s prodajo premoženja po nerealni ceni oziroma sploh brez odmene v pogojih grozečega stečajnega postopka nad družbo kot dolžnikom. Bistvo očitkov obtožencu torej ni v prodaji predmetnega objekta po nerealno nizki ceni oziroma brez pričakovanja plačila kupnine, ampak v prodaji, ki glede na dogovorjene prodajne pogoje in neposredne posledice izraža goljufivost takega razpolagalnega posla, torej v prodaji, katere ključna karakteristika je prav lažno prikazovanje potrebnosti take spremembe v premoženju poslovnega subjekta, ki oškoduje njegove upnike.

11Glede na zmotnost izhodišča zagovornika v pritožbi, da bi se obtožencu lahko očitala le sklenitev lažne pogodbe z nerealno kupnino oziroma kupnino, katere plačilo sploh ni bilo pričakovano, se izkazujejo kot brezpredmetne njegove navedbe, da je zatrjevan izpad prihodkov iz najemnin v odnosu do družbe C. d. o. o. za poplačilo njenih dolgov konzumiran v zatrjevani ustrezni kupnini, katero naj bi za prodani objekt prejela družba C. d. o. o. od kupca A. d. o. o. Kljub temu, da ni mogoče odreči, na načelni ravni, utemeljenosti pritožnikovemu zatrjevanju, da se bodoči donosi nepremičnine zrcalijo v kupnini, za katero se prodaja, pravilnost tega stališča ne more podpreti obrambnega zaključka o nesmiselnosti očitka, da je obtoženi z očitanim ravnanjem, to je sklenitvijo predmetne prodajne pogodbe, povzročil, zaradi izgube najemnin, izpad prihodkov družbe C. d. o. o. in s tem premoženjsko škodo upnikom družbe. Zagovornik očitno ne sprejema, da se obtožencu očita ne samo sklenitev prodajne pogodbe z ustrezno odmeno, pač pa tudi, da je bila neposredna posledica sklenjene pogodbe sprememba upravičenca do najemnin, ob hkratnem dejstvu za daljši čas odložene in neobrestovane kupnine, in to v pogojih insolventnosti družbe prodajalke objekta D., kar terja tudi zaključek o logičnosti zatrjevanega inkriminiranega namena. Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožnikovo kritiko, da dejanje, ki je predmet sodbenega izreka, ni kaznivo dejanje, ker je škoda zaradi izpada bodočih donosov prodane nepremičnine pokrita s plačilom ustrezne kupnine; ker zagovornik namreč spregleda, da se obtožencu v ključnem očita, da je družba C. d. o. o. na podlagi sklenjene prodajne pogodbe le poslabšala svoje premoženjsko stanje, saj je izgubile prihodke od najemnin, ob čemer kupnina, ne le, da ni bila plačana vzporedno s prevzemom objekta s strani novega lastnika, pač pa je bilo tudi, po očitku, njeno plačilo odloženo v prihodnost brez obrestovanja. Prav zatrjevanje izpada prihodkov družbe C. d. o. o. iz naslova najemnin najemnikov v prodani nepremičnini, ob tem, da po očitku hkrati novi prejemnik najemnin ni dal družbi C. d. o. o. nobene odmene, saj kupnine ni plačal, njeno plačilo pa je bilo tudi za daljši čas odloženo in neobrestovano, predstavlja jedro očitka in sklenitvi predmetne prodajne pogodbe pripisuje, po logiki stvari, goljufivo naravo.

12Zagovornik v pritožbi ima prav, da mora biti v sklepčnem opisu zatrjevana pravno relevantna vzročna zveza med obdolženčevim izvršitvenim ravnanjem (sklenitvijo kupoprodajne pogodbe dne 13. 11. 2014) in prepovedano posledico (povzročitvijo velike premoženjske škode upnikom insolventnega dolžnika). Prav taka vzročna zveza, ki temelji na teoriji enakega pomena vzrokov in pogojev, pa je v sodbenem izreku ustrezno opisana. Kot je predhodno navedeno, se kot ključno obtožencu očita, da je sklenil pogodbo z družbo A. d. o. o. pod takimi pogoji, ki glede na slabo finančno stanje družbe C. d. o. o. niso bili ekonomski razumni, saj so neposredno povzročili izpad prihodkov za prodajalca objekta iz naslova najemnin z začetkom leta 2015, hkrati pa kupnina tedaj s strani kupca ni bila plačana in tudi ni bilo dogovorjeno, da bo plačana v letu 2015, do njegovega zaključka, ko je prvostopenjska sodba zamejila trenutek nastanka prepovedane posledice; plačilo neobrestovane kupnine, za katero pritožnik trdi, da je predstavljala pravično in primerno odmeno izgubi najemnin, je namreč po očitku zapadlo v štirih letih po sklenitvi kupoprodajne pogodbe. Obtoženčevo izvršitveno ravnanje, ki je po opisu neposredno povzročilo izpad dohodkov za družbo C. d. o. o., hkrati pa onemogočilo istočasno plačilo kupnine, je očitno logično v vzročni zvezi s trditvijo o nastanku finančnega manjka v premoženju družbe C. d. o. o. v obliki vsote v letu 2015 družbi A. d. o. o. plačanih najemnin, za to vsoto pa so bili, kar prav tako izhaja iz opisa, oškodovani upniki sicer insolventne družbe C. d. o. o. Kot materialnopravno zmoten se zato izkazuje obrambni zaključek, da opisano dejanje ne izpolnjuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, saj da se v izreku prvostopenjske sodbe vendarle zatrjuje le "dogovorjen neobičajno dolg rok plačila kupnine, ki pa je bila plačana znotraj štirih let, že v času vložitve obtožnice"³; kot bistven se namreč izkazuje očitek obtožencu, da je njegovo izvršitveno ravnanje neposredno povzročilo izgubo najemnin s hkratno nezmožnostjo⁴ pridobitve pravične odmene - kupnine, in ne, kar neuspešno zatrjuje pritožnik, izgubo vrednosti prodanega objekta, na katerem so obstajale hipoteke v vrednosti, ki so bistveno presegale njegovo tržno vrednost. Ker vrednost objekta D., glede na opis očitka, ni relevantna, so brezpredmetne pritožbene navedbe, ki izpostavljajo vrednost objekta v obliki dogovorjene kupnine v odnosu do vrednosti zavarovanih terjatev bank v obliki hipotek na objektu. Pozitiven prispevek k premoženju družbe C. d. o. o., ki je bilo ključno za poplačilo dolgov navadnih upnikov, namreč ni predstavljala vrednost prodanega objekta D., pač pa, kot je treba razumeti očitek obtožencu, najemnine najemnikov prostorov v tem objektu, ki so s prodajo izpadle iz premoženja družbe C. d. o. o. ob hkratnem neplačilu kupnine.

13Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je opis očitka sklepčen tudi glede nastanka prepovedane posledice, to je povzročitve velike premoženjske škode upnikom družbe C. d. o. o. V sodbenem izreku je nastajanje velike premoženjske škode upnikom časovno zamejeno od januarja do decembra 2015, kar je v skladu z abstraktnim dejanskim stanom, ki določa prepovedano posledico kot posledico trenutnega izvršitvenega ravnanja, ne izključuje pa, da nastaja sukscesivno, z vsakim mesečnim izostankom plačila najemnin družbi C. d. o. o. kot bivšemu lastniku objekta.⁵ Pritožbeno sodišče se je že opredelilo, zakaj je v sodbenem izreku opisana velika premoženjska škoda upnikom logična posledica sklenitve kupoprodajne pogodbe dne 13. 11. 2014; v sami pogodbi je bil, kot se zatrjuje v izreku, dogovorjen štiriletni odlog plačila brezobrestovane kupnine, kar je ob opisanem dejstvu, da so bili v prostorih prodanega objekta najemniki, ki so plačevali najemnino vsakokratnemu lastniku, neizogibno vodilo k zavedanju obtoženca kot podpisnika predmetne pogodbe, da bo družba C. d. o. o. s to pogodbo izgubila najemnine, kupnine pa ne pridobila vsaj do konca leta 2015. Pritožnik ima sicer prav, da so bile najemnine bodoči donos objekta, vezan na obdobje po izvršitvenem ravnanju, vendar način, na katerega so opisane okoliščine ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe, ne dopušča drugačnega zaključka kot je ta, da je obtožencu očitana povsem jasna vzročnoposledična povezava med njegovim ravnanjem in pričakovanim zmanjšanjem premoženja družbe C. d. o. o., in to že v času sklenitve predmetne prodajne pogodbe.

14Dejstvo je, da je kot trenutek nastanka prepovedane posledice določen zaključek leta 2015, kar s stališča ustreznosti opisa ne more biti problematično, upoštevaje, da je bilo plačilo v kupnine v opisani pogodbi odloženo vse do 13. 11. 2018. Vse dotlej se namreč v perspektivi izgubljenih najemnin ob hkratnem neplačilu kupnine tovrsten očitek izkazuje kot logičen, pritožbena kritika v tem delu pa kot neutemeljena. Pritožnik očitno napačno razume, da trenutnost izvršitvenega ravnanja očitanega kaznivega dejanja pomeni tudi, da prepovedana posledica nastane naenkrat kot neposredna posledica izvršitvenega ravnanja. Ločevanje trenutnih od trajajočih kaznivih dejanj je ključno za presojo časa storitve (18. člen KZ-1), pa tudi za presojo nastanka prepovedane posledice, katere sukscesivni nastanek glede na zakonsko dikcijo člena 227 KZ-1 ni izključen.⁶

15Neutemeljena je pritožbena navedba, da je predmetno kaznivo dejanje materialnopravno določeno nepravilno, ker je časovno obdobje nastajanja prepovedane posledice zamejeno arbitrarno, v odvisnosti od hitrosti postopanja državnih organov. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje, drugače kot tožilstvo, po uradni dolžnosti določilo trenutek nastanka prepovedane posledice (zaključek leta 2015)⁷, tak opis pa je, kot obrazloženo v prejšnjih točkah te odločbe, tudi logičen in predstavlja ustrezno konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja, očitanega obtožencu⁸.

16Enako neutemeljeni so pritožbeni pomisleki, da je opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja neustrezen tudi iz razloga, ker bodoče najemnine po sodbenem izreku niso sodile v premoženje gospodarske družbe C. d. o. o. Tak očitek je očitno protispisen, saj je iz izreka jasno razvidno, da je obtoženčevo izvršitveno ravnanje, to je sklenitev pogodbe dne 13. 11. 2014, povzročilo spremembo upravičenca do najemnin, ki so sicer pripadle vsakokratnemu lastniku objekta D., torej so bile, pred prodajo, bodoči prihodek družbe C. d. o. o. Pritožnik celo sam ugotavlja, da so del družbinega premoženja terjatve; terjatev pa vendarle predstavlja pravico upnika, da zahteva izpolnitev od dolžnikov, v opisanem primeru od najemnikov na podlagi sklenjenih najemnih pogodb. Okoliščina, da je v opisu zatrjevano pričakovanje bodočih prihodkov na dan sklenitve prodajne pogodbe dne 13. 11. 2014, ne spreminja njihovega pomena in teže, upoštevaje, da se obtožencu kot ključno očita ravnanje na kritični dan, ki je, zaradi tako določenih pogodbenih določil, neposredno povzročilo izgubo prihodkov ob hkratnem izostanku plačila kupnine.⁹ Iz razloga, ker kupnina za prodani objekt družbi C. d. o. o. do konca leta 2015, kot se zatrjuje, ni bila plačana, hkrati pa je ta družba kot prodajalec tekom istega leta ostajala brez najemnin, se kot brezpredmetna izkazuje pritožnikova ugotovitev, da se v opisu očitka "isto premoženje družbe C. d. o. o. podvaja".

17Pritožnik obrambe sodišču prve stopnje očita tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, vendar sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedenskih mnenj oziroma je odločilo v nasprotju z njimi, ugotavlja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.¹⁰ Na tem mestu sodišče druge stopnje, ko se opredeljuje do zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, le pripominja, da pritožnik, glede na bistvo očitka obtožencu, nima prav, ko zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče svoje dokazne napore usmerilo v napačno smer. Glede na opis, ki predstavlja popolno in ustrezno konkretizacijo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, je dokazni postopek tekel pravilno v smeri odgovora na vprašanje, ali je obtoženec z namenom oškodovanja upnikov, glede na premoženjski položaj družbe C. d. o. o. na dan 13. 11. 2014, ki mu je bil znan, v zvezi s prodajo objekta, ki je upoštevaje sklenjene najemne pogodbe prinašal pozitivni denarni tok, še poslabšal premoženjsko stanje družbe C. d. o. o. in s tem povzročil škodo upnikom družbe, ob tem, da je sklenjena prodajna pogodba določala odlog plačila neobrestovane kupnine za štiri leta. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, ki prvostopenjskemu sodišču očitajo kršitev kazenskega zakona.¹¹

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka

18Sodišče druge stopnje zavrača izhodiščno kritiko obrambe, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe le povzemalo vsebino izvedenih dokazov, ne da bi, vsakega posamično in skupaj kot celoto, ovrednotilo. Ni sicer mogoče oporekati pritožbeni ugotovitvi, da je prvostopenjsko sodišče natančno navedlo vsebino dokaznega postopka, vendar pa je, ob korektnem pristopu bralca, očitno, da je povzetke vsebine dokazov sproti prepletalo z lastnimi zaključki in stališči, nato pa v točkah 86 do 104 določno navedlo svojo presojo ključnih delov obtoženčevega zagovora v odvisnosti od poteka dokaznega postopka, skupaj s presojo dokazov v delu, ki se nanaša na zakonski znak povzročitve velike premoženjske škode upnikom družbe C. d. o. o. v točkah 105 do 109 obrazložitve. Sodišče druge stopnje razume strukturo prvostopenjske sodbe v obsodilnem delu kot sestavljeno iz povzetka zagovorov obtoženca B. B. in obtožene pravne osebe (točki 5 in 6), točko 7 kot kratek povzetek poteka dokaznega postopka, čemur pa do točke 110 sledi z dokaznimi zaključki obogateno navajanje vsebine dokazov po bistvenih problemskih sklopih (1. navedba neproblematiziranih dejstev in okoliščin v točki 8, 2. finančno stanje družbe C. d. o. o. in družbe A. d. o. o. do trenutka sklenitve prodajne pogodbe dne 13. 11. 2014 v točkah 9 in 10, 3. značilnosti sklenjene prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2014 v točki 11, 4. vsebina najemnih razmerij, obstoječih v času sklenitve obravnavane prodajne pogodbe, in način prenosa na novega najemodajalca družbo A. d. o. o. po sklenjeni prodajni pogodbi v točkah 12 do 16, 5. dogajanje v zvezi z družbo C. d. o. o. pred sklenitvijo prodajne pogodbe dne 13. 11. 2014 - aktivnosti bank in potencialnih kupcev objekta D. v točkah 17 do 25, 6. zavarovanje terjatev družbe E. d. d. do družbe C. d. o. o. z najemninami najemnikov v objektih D. in F. po Dogovoru in Sporazumu iz leta 2012 in 2013 v točkah 26 do 37, 7. strokovno mnenje G. G. kot pomočnice obrambe ter izvedenski mnenji H. H. ter I. I. v točkah 38 do 79, 8. zavrnitve dokaznih predlogov strank v točkah 81 do 85, 9. povzetek ocene izvedenih dokazov v točkah 86 do 104 in 10. velika premoženjska škoda, povzročena upnikom družbe C. d. o. o., v točkah 105 do 109. Subsumpcijo ugotovljenih dejstev in okoliščin pod pravno opredelitev kaznivega dejanja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom člena 227 KZ-1 je prvostopenjsko sodišče opravilo v točkah 110 do 112, obrazložitev glede kazenske sankcije, stroškov kazenskega postopka in premoženjskopravnega zahtevka pa je podalo v točkah 113 do 115 obrazložitve. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje izvedlo obsežen dokazni postopek, kar je rezultiralo v obsežnem razpoložljivem dokaznem gradivu; zaradi jasnosti predstavitve miselnega toka sodišča je bilo po oceni pritožbenega sodišča nujno povzeti tudi vsebino posamičnih dokazov, do katere pa se je prvostopenjsko sodišče opredeljevalo vzporedno s povzemanjem in se na ta način izognilo potencialni oceni o nejasnosti razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeni zaključek, da je sodba sodišča prve stopnje, zaradi manjka razlogov o odločilnih dejstvih, obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, se zato izkazuje kot neupravičen.

19Kot ključna obremenilna dejstva in okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je objekt D. predstavljal premoženje družbe C. d. o. o., ki bi svojemu lastniku, če ne bi prišlo do prodaje na podlagi pogodbe z dne 13. 11. 2014, v letu 2015 prinesel iz naslova najemnih razmerij pozitivni denarni tok po kazalniku EBITDA v višini 368.723,00 EUR, saj bi družba C. d. o. o. objekt D. lahko vzdrževala v delujoči obliki kljub svojemu slabemu premoženjskemu stanju vsaj še v letu 2015, nato pa ob upoštevanju s stališča ekonomske upravičenosti nenavadnih določil prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2014, dejstva, da je bil prodajalec insolventna družba in kot tak zavezan določilom 34. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), kupec pa družba, ki ob sklenitvi prodajne pogodbe ni bila zmožna plačati kupnine, nespoštovanja določil o predkupni pravici, dogovorjeni v korist bank in družbe J. d. d., s strani družbe C. d. o. o., načina prevzema najemnih razmerij v objektu D. s strani novega lastnika družbe A. d. o. o., določenih poslovnih potez družbe A. d. o. o. v letu 2015 in dejstva, da kupnina po prodajni pogodbi z dne 13. 11. 2014 ni bila plačana, pa tudi ugotovljene zlorabe glasovalnih pravic v postopku prisilne poravnave nad družbo C. d. o. o., upravičeno zaključilo, da je obtoženi B. B. dne 13. 11. 2014 sklenil predmetno prodajno pogodbo z namenom preusmeritve finančnih tokov z družbe C. d. o. o. na družbo A. d. o. o. in tako z namenom izigranja in oškodovanja upnikov družbe C. d. o. o. Navedene ugotovitve, ocene in stališča so predmet pritožbenih obrambnih navedb, katere pa sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljene.

20Neutemeljeno obramba sodišču prve stopnje očita zmotnost ugotovitve, da bi družba C. d. o. o. v letu 2015 bila zmožna, kljub svojemu slabemu premoženjskemu stanju, vzdrževati objekt D. kot delujočega. Pritožnik, glede na izvid in mnenje izvedenke I. I., na katera se je upravičeno oprlo prvostopenjsko sodišče, napačno ugotavlja, da družba C. d. o. o. v letu 2015 ne bi mogla pokrivati tekočih obratovalnih stroškov objekta, upoštevaje obstoječe finančne obremenitve in dejstvo, da je imela TRR - je blokirane od aprila 2014 dalje. Ni sicer mogoče oporekati zaključku obrambe, da je bila družba C. d. o. o. na dan sklenitve prodajne pogodbe dne 13. 11. 2014 že trajneje nelikvidna in dolgoročno plačilno nesposobna ter tako insolventna po določbi prvega odstavka člena 14 ZFPPIPP, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče ne le na podlagi priznanja te okoliščine s strani obtoženega B. B., pač pa tudi na podlagi izvedenega dokaznega postopka, to je ugotovitev izvedenk H. H. in I. I., ki temeljijo na podatkih o blokadi TRR - jev družbe C. d. o. o. od 30. 4. 2014 do 4. 1. 2015 oz. 6. 1. 2015, Poročilu o finančnem položaju in poslovanju družbe C. d. o. o. na dan 30. 9. 2014 in Načrtu finančnega prestrukturiranja družbe C. d. o. o. iz decembra 2014, insolventnost navedene družbe pa je ugotovilo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani v sklepu o uvedbi postopka prisilne poravnave z dne 6. 1. 2015 ter Višje sodišče v Ljubljani v sklepu o ustavitvi postopka prisilne poravnave in uvedbi stečajnega postopka nad družbo C. d. o. o. z dne 10. 7. 2017. Vendar pa ugotovitev o slabem premoženjskem stanju družbe C. d. o. o. oziroma celo njeni insolventnosti konec leta 2014 ne terja ocene, da bi objekta družba C. d. o. o. v letu 2015, če ga ne bi prodala, ne mogla vzdrževati v delujočem stanju.

21Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da bi družba objekt lahko vzdrževala v delujočem stanju in na ta način ohranjala najemna razmerja v letu 2015, upravičeno oprlo na izvedensko mnenje I. I. Le-ta je namreč svojo oceno podala na podlagi številnih realnih podatkov o poslovanju družbe C. d. o. o., to je letnega poročila o poslovanju te družbe za leto 2013 in že omenjenega Načrta finančnega prestrukturiranja družbe C. d. o. o. iz decembra 2014, ki temelji na prerezu finančnega stanja družbe zelo blizu datumu prodajne pogodbe (september 2014), skupaj z razvrstitvami upnikov v posamične razrede, finančnimi projekcijami za konec leta 2014 in za leto 2015, prilivi in odlivi na TRR - je družbe C. d. o. o., izvršbami na te TRR - je ter obstoječimi najemnimi razmerji v objektu D. in F., pa tudi na podlagi podatkov o poslovanju družbe A. d. o. o., za katero je upravičeno ocenilo, da predstavlja družbi C. d. o. o. primerljivo družbo v relaciji do njenega potencialnega poslovanja v letu 2015, pri čemer je utemeljeno upoštevala podatke iz bilance stanja in poslovnega izkaza družbe A. d. o. o. za obdobje od 2013 do 2016 in konto kartice te družbe za leto 2015. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da izvedenka I. I. svojega zaključka o primerljivosti družb ni oprla na celovito presojo poslovanja obeh družb pred letom 2015, saj je taka obrambna ugotovitev, glede na dejansko podlago izvedenskega mnenja, do katere se je pritožbeno sodišče opredelilo predhodno, protispisna. Obramba v pritožbi vztraja pri ugotovitvah strokovnjakinje G. G. o „katastrofičnem scenariju“ delovanja objekta D. od druge polovice leta 2014 dalje ter neprimerljivosti družb C. d. o. o. in A. d. o. o., pri čemer pa zoper zaključke prvostopenjskega sodišča, s katerimi je le-to argumentacijo G. G. prepričljivo zavrnilo, ne podaja dodatnih, dokazno podprtih vsebinsko nasprotnih ugotovitev.

22Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu, da je ocena izvedenke I. I. o neupravičenosti predvidevanja strokovnjakinje, da družba C. d. o. o. v letu 2015 ne bi mogla ohranjati objekta D. v delujočem stanju v posledici lastne insolventnosti in bistvenega padca obiska kinodvoran od leta 2006 dalje, zaradi česar bi se najemne pogodbe prekinile in bi na tak način bilo onemogočeno povečanje stečajne mase družbe C. d. o. o. za višino natečenih najemnin v letu 2015 v primeru, da do prodaje objekta družbi A. d. o. o. ne bi prišlo, logična in razumna ter zato prepričljiva. Sodišče prve stopnje je utemeljeno, opirajoč se na predmetno izvedensko mnenje, ugotovilo, da je družba C. d. o. o. v času pred prodajo predmetnega objekta v novembru 2014 pridobivala dohodke dodatno iz najetega objekta F. v lasti družbe J. d. d., da je imela nekaj finančnih naložb, da so ji pri plačevanju njenih finančnih obveznosti pomagale tretje družbe ter da so bili obratovalni stroški objekta D., o njihovi višini je v korist obtoženca sklepalo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke H. H., prefakturirani samim najemnikom objekta; ob tem pa ni spregledalo, kot neupravičeno trdi obramba v pritožbi, da je bila družba C. d. o. o. tedaj insolventna, s prevzetimi obveznostmi solidarnega poroštva k obveznostim drugim družb in hipotekami na svojih nepremičninah, pri čemer je realno res nižala prihodke iz prodaje svojih storitev in poslovala z izgubo. Vendar je izvedenka tudi po presoji pritožbenega sodišča v navedeni situaciji upravičeno upoštevala, da se izvršilni postopki s postopkom prisilne poravnave, katera je bila začeta na pobudo same družbe C. d. o. o., v januarju 2015 ustavijo, digitalizacijo objekta in s tem vzdrževanje obiska kinodvoran pa je že v letu 2014 zagotavljala družba K. d. o. o. na račun neplačila najemnine lastniku objekta družbi C. d. o. o., na enak način, torej preko druge družbe, ker sama tega ni bila finančno sposobna, pa je v letu 2015 investicije zagotavljala tudi družba A. d. o. o. Ob pravilno ugotovljenem dejstvu, da je družba A. d. o. o. v celoti prevzela najemne pogodbe od prodajalca objekta družbe C. d. o. o. in s tem postala upravičenec do najemnin, ki so se dejansko plačevale, hkrati pa kupnine za prodani objekt ni bila sposobna plačati, navedeno vse potrjuje oceno prvostopenjskega sodišča, da s prodajo predmetnega objekta, ki bi družbi C. d. o. o. v letu 2015 prinašal pozitiven denarni tok, v kolikor ne bi bil prodan, obtoženi B. B. ni deloval z ekonomsko upravičenim razlogom ohranitve objekta kot delujočega, pač pa le z namenom preusmeritve finančnih tokov s prodajalca na kupca, upoštevaje, da je prodajalec tedaj bil v stanju insolventnosti.

23V zvezi s pritožbenim izpostavljanjem mnenja strokovnjakinje G. G. o bistvenem znižanju obiska kinodvoran, ter o tem, da družbi C. d. o. o. in A. d. o. o. nista primerljivi, zaradi česar bi družba A. d. o. o., za razliko od družbe C. d. o. o., bila zmožna ohranjati vrednost objekta za samo stečajno maso, je sodišče prve stopnje utemeljeno, poleg vezanosti investicij na tretjo družbo tudi v letu 2015 in spisovnega podatka, da je bil kupec iz tujine (L.) v prvi polovici leta 2014 še pred izvedeno digitalizacijo pripravljen plačati za kasneje prodani objekt 15 milijonov EUR, poudarilo mnenje izvedenke I. I., da finančni podatki ne podpirajo ocene o bistvenem padcu obiska kino predstav v letu 2014 in v letu 2015, ter mnenje izvedenke H. H., da so prihodki družbe A. d. o. o. v letu 2014 padli glede na leto 2013, prikaz dobička v letu 2014 pa je posledica dejstva, da družba v letu 2014 ni beležila obresti od dolgoročnih finančnih obveznosti, zavedene pa niso bile niti obveznosti do virov sredstev (dogovorjena, pa ne plačana kupnina), ob čemer je družba imela blokirane transakcijske račune že od 30. 6. 2012 do 1. 2. 2015 s krajšo prekinitvijo v letu 2013. V podkrepitev svoje ocene, da je prodaja predmetnega objekta, ob tem, da bi objekt kot delujoč lahko ohranjala tudi družba C. d. o. o. kljub svoji insolventnosti, zaradi izostanka plačila kupnine upnikom družbe C. d. o. o. le škodila, je sodišče prve stopnje upravičeno izpostavilo, da se navedena prodaja kot vprašljiva izkazuje tudi v poročilu družbe M. d. o. o. kot pooblaščenega ocenjevalca podjetij, ki se nanaša na Načrt finančnega prestrukturiranja za družbo C. d. o. o., pri čemer je za družbo M. d. o. o. poročilo izdelala prav G. G.

24Neutemeljene so pritožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na zatrjevanje neplačil posameznih najemnikov v objektu D. ter prenehanja najemnih razmerij v posledici insolventnosti družbe C. d. o. o.; sodišče druge stopnje se razlogom prvostopenjske sodbe v celoti pridružuje tudi glede teh vprašanj.

25Sodišče prve stopnje je v zvezi z družbo N. d. o. o., katero je kot najemnika - neplačnika izpostavila strokovnjakinja G. G., v skladu s podatki spisa (izpovedba priče O. O., izvedensko mnenje H. H., seznami plačil in izdani računi, dobropis, pripombe obtoženca B. B.) ugotovilo, da je bil najemnik v slabem premoženjskem stanju, vendar je plačeval najemnino družbi A. d. o. o. v enakem znesku, kot je bilo določeno v razmerju z družbo C. d. o. o., čeprav ne v roku, pri tem pa je določen del najemnine poravnal tudi z opravljenim delom kot kompenzacijo. Sodišče druge stopnje pripominja, da je očitno strokovnjakinja svoj zmoten zaključek o tem, da navedeni najemnik ni plačeval najemnine, oprla na napačno dokumentacijo, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče.

26Svojo ugotovitev, da so se najemnine v letu 2015 dejansko plačevale, ter ugotovitev, da bi se, zaradi primerljivih položajev družbe C. d. o. o. in družbe A. d. o. o., plačevale tudi v primeru neprodaje objekta prvotnemu lastniku, je sodišče prve stopnje upravičeno oprlo zlasti na zaključke v izvedenskem mnenju H. H. in I. I., pa tudi izpovedbe prič - predstavnikov najemnikov ter skrbnice najemnikov P. P. Izvedenki sta po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno izhajali iz dejstva, da je družba A. d. o. o. popolnoma vstopila v pravice in obveznosti iz najemnih razmerij, sklenjenih z družbo C. d. o. o., nato pa je H. H. ob upoštevanju zneskov najemnin, določenih v najemnih pogodbah, ter dejanskih računov tako družbe C. d. o. o. iz leta 2014 kot družbe A. d. o. o. v letu 2015, neupoštevaje spremembe najemnih razmerij, vezane na novega najemodajalca (glede zneska najemnine, dodatnih prostorov najema in bistvene vsebine najemne pogodbe - na primer sprememba v pogodbo o poslovnem sodelovanju) ugotovila, da ni prišlo do prekinitve najemnih razmerij, pač pa so se ta nadaljevala v primeru poslovnih subjektov N. d.o.o, Q. d. o. o., R. d. o. o., S. d. o. o., T. d. o. o., U. d. o. o., V. d. o. o., W. d. o. o., K. d. o. o. in X. X. s.p.; v primeru zadnjih dveh je, upravičeno, tudi glede na izpovedbe prič - predstavnikov poslovnih subjektov (Z. B., X. X.) izvedenka H. H. ugotovila določene posebnosti (pri prvem pogodbeno določen izostanek plačila najemnin v letu 2014 zaradi izvedbe digitalizacije kinodvoran, pri drugem pa izpraznitev poslovnih prostorov s strani najemnika 27. 7. 2015), nič od navedenega pa ne vpliva na pravilnost ključne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so se najemna razmerja iz leta 2014 prenesla v leto 2015 tudi na novega lastnika objekta D., pri čemer je dejstvo, da slabitve na račun neplačila najemnin v letu 2015 niso bile oblikovane, kar pomeni, da niso bile potrebne izterjave. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi upravičeno izpostavilo tudi izrecno določilo v prodajni pogodbi z dne 13. 11. 2014 ter 31. člen Zakona o poslovnih stavbah in prostorih, kar oboje je določalo vstop družbe A. d. o. o. v najemna razmerja, prvotno sklenjena z družbo C. d. o. o.

27Pritožbeno trditev, da plačevanje najemnin družbi A. d. o. o. ne pomeni, da bi isti najemniki plačevali najemnino tudi družbi C. d. o. o. v letu 2015 v primeru, da objekta D. ne bi prodala, je upravičeno zavrnilo že sodišče prve stopnje s sklicevanjem na ugotovitev izvedenke I. I. o primerljivosti navedenih družb, dejstvo, da so se najemna razmerja na novega najemodajalca prenesla v povsem enaki obliki, z računi in drugo dokumentacijo v povsem enaki obliki kot prej - celo uporabljenim žigom družbe C. d. o. o., isto skrbnico najemnikov in celo B. B. kot sogovornikom, dejstvo, da do odpovedi najemnih razmerij dejansko ni prišlo kljub blokadi TRR družbe C. d. o. o. od aprila 2014 dalje ter medijsko izpostavljeni informaciji v tem letu, da se pripravlja prodaja objekta D. novemu lastniku, dejstvo, da so se kljub znanemu slabemu premoženjskemu stanju družbe C. d. o. o. sklepale oziroma podaljševale najemne pogodbe v objektu D. še junija, julija in oktobra 2014, da najemniki niso odpovedovali najemnih razmerij v objektu F. kljub slabemu premoženjskemu stanju družbe C. d. o. o. in da teh pogodb najemniki niso odpovedali niti v letu 2015, ko je bil nad družbo C. d. o. o. začet postopek prisilne poravnave, ter dejstvo, da v trženjsko aktivnost družbe sodi pridobivanje novih najemnikov v primeru, da stari najem odpovejo. Utemeljeno je zavrnilo tudi obrambni pomislek, da bi najemne pogodbe že na podlagi samega pogodbenega določila, pa tudi na podlagi določb ZFPPIPP, prenehale zaradi insolventnosti najemodajalca; pravilno je zaključilo, da se pogodbeni stranki lahko odpovesta pogodbenemu določilu, stečajni zakon pa določa le pravico insolventnega najemodajalca znotraj stečajnega postopka, da najemno razmerje najemniku odpove, pri čemer sodišče druge stopnje izpostavlja, da je v času sklenitve predmetne prodajne pogodbe dne 13. 11. 2014 obtoženi B. B. glede na izrecno zapisano pogodbeno določilo o prenosu najemnih razmerij na novega lastnika ter aktivnosti družbe C. d. o. o., ki so bile usmerjene v postopek prisilne poravnave (in ne stečaja) nad družbo C. d. o. o., očitno računal, da do stečaja nad družbo ne bo prišlo. Tudi družba K. d. o. o. potem, ko so bili blokirani TRR - ji družbe C. d. o. o. in so se v javnosti začele pojavljati informacije o nameravani prodaji objekta D., ni odstopila od najemne pogodbe, ampak je investirala v digitalizacijo kinodvoran v objektu D.; prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ovrednotilo izpovedbo priče Z. B., da digitalizacije družba K. d. o. o. ne bi realizirala, če bi bilo znano, da bo objekt D. del stečajne mase kasnejšega stečajnega dolžnika. Ob takem pravilno ugotovljenem dejanskem stanju se izkaže pritožbena kritika v tem delu za neupravičeno.

28Sodišče druge stopnje sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvedenka I. I. ne le izbrala ustrezno metodo za odgovor na vprašanje, ali bi objekt D. izboljševal ali poslabševal finančno situacijo družbe C. d. o. o., ampak je denarni tok tudi pravilno izračunala. Obramba v pritožbi vztraja pri stališču, da denarnega toka objekta ni mogoče izračunati, ne da bi se upoštevala celotna finančna situacija družbe C. d. o. o. do sklenitve prodajne pogodbe, kar pa je že prvostopenjsko sodišče upravičeno zavrnilo, vključno z opozorilom obrambe, da je izračun denarnega toka s strani I. I. v nasprotju s SRS št. 22. Kot razume tudi sodišče druge stopnje, je izvedenka I. I. uporabila kazalnik EBITDA, ki pomeni celoten poslovni izid, izračunan kot razlika med celotnimi prihodki in celotnimi odhodki, pri čemer so zadnji zmanjšani za stroške obresti, davkov in amortizacije, ter predstavlja približek denarnemu toku, ki ga družba ustvarja s svojim poslovanjem; iz spisovnih podatkov izhaja, da je navedeno metodo kot ustaljeni princip ugotavljanja uspešnosti poslovanja družbe uporabil tudi Načrt finančnega prestrukturiranja iz decembra 2014 kot osnovo za rešitev družbe C. d. o. o. pred stečajem, pa tudi, da so se obrambni ugovori zoper uporabljeno metodo v postopku pojavili po tem, ko je izvedenka na podlagi tega kazalnika sklepala o pozitivnem denarnem toku, ki bi ga družba C. d. o. o. ustvarila iz naslova lastništva objekta D. v letu 2015.

29Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno kritiko, da bi izvedenka I. I. pri ugotavljanju denarnega toka morala izhajati iz finančne situacije družbe C. d. o. o. v celoti, ne pa le iz delovanja objekta v letu 2015, ko je bil že v lasti družbe A. d. o. o. in so najemniki najemnine plačevali temu lastniku. Sodišče druge stopnje, enako kot prvostopenjsko, razume, da je bilo v predmetni zadevi ključno odgovoriti na vprašanje, ali bi neprodaja objekta D. družbi A. d. o. o. povečala stečajno maso družbe C. d. o. o. kot kasnejšega stečajnega dolžnika za vrednost natečenih najemnin od trenutka, ko so se te začele plačevati novemu lastniku družbi A. d. o. o., do konca leta 2015, za kar je, poleg okoliščin, ki se nanašajo na primerljivost družb prodajalca in kupca ter trend obiska kinodvoran oziroma ohranitev najemnih razmerij, bistveno proučiti, ali bi bil denarni tok, ki bi ga prinašal objekt zaradi sklenjenih najemnih pogodb v letu 2015 družbi C. d. o. o. v primeru neprodaje, pozitiven ali negativen, torej ali bi prinašal dodano vrednost ali ne. Sodišče druge stopnje se strinja z izpodbijano sodbo, da izračun denarnega toka za družbo C. d. o. o. iz naslova lastništva objekta D. v letu 2015, v kolikor ga ne bi prodala, ne more biti neposredno odvisen od siceršnjega slabega premoženjskega stanja družbe C. d. o. o. in zato avtomatično negativen; lahko pa bodisi poslabšuje bodisi izboljšuje finančno situacijo družbe C. d. o. o.

30Prvostopenjsko sodišče je svojo ugotovitev o pozitivnem denarnem toku, torej pozitivni razliki med prihodki objekta in njegovimi odhodki, kot so opredeljeni predhodno, pravilno oprlo na izvedensko mnenje I. I., ki je izhajala, ne le iz cenitev za objekt D.¹², pač pa zlasti iz primerljivosti družbe A. d. o. o. z družbo C. d. o. o. ter iz podatka o poslovanju družbe A. d. o. o. na letni ravni 2015, zaradi česar tudi ni ključno, da so podatki o poslovanju družbe A. d. o. o. v tem obdobju deloma pomanjkljivi, kar izpostavlja obrambna pritožba; sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno mnenje, da bi denarni tok moral biti izračunan na mesečni, in ne letni ravni.

31Sodišče druge stopnje pritrjuje napadeni odločitvi, da na denarni tok, ki bi ga lastniku družbi C. d. o. o. prinašal predmetni objekt v letu 2015 v primeru, da ne bi bil prodan, ne more biti ugotovljen na podlagi mesečnega poslovanja družbe C. d. o. o. v letu 2014; prepričljiva je razlaga izvedenke I. I., da so zlasti meseci oktober, november in december 2014, ki jih obramba v pritožbi izpostavlja kot bistvene za ugotovitev negativnega denarnega toka družbe iz prodanega objekta, neupoštevni pri pridobitvi objektivnega podatka o uspešnosti poslovanja gospodarskega subjekta iz razloga, ker se je družba C. d. o. o. v teh mesecih že pripravljala na postopek prisilne poravnave, v času predtem pa način svojega poslovanja določala v perspektivi dogovarjanj o prodaji, kar izkazuje izpovedba priče Y. Y. in določenih predstavnikov bank, pa tudi zaznamba vrstnega reda pridobitve lastninske pravice v zemljiški knjigi v juliju 2014. Sodišče druge stopnje sledi prepričljivi razlagi izvedenke I. I., da je EBITDA morala izračunati na letni ravni tudi iz razloga množice dejavnikov, v zvezi s katerimi je primerjala družbi C. d. o. o. in A. d. o. o. in bazirajo na letni ravni (premoženjsko stanje, način investiranja, prevzem najemnih razmerij v celoti), ob tem pa izpostavila, da hipoteke na premoženju družbe C. d. o. o. ne predstavljajo bistvenega razlikovalnega dejavnika med predmetnima družbama pri ugotavljanju denarnega toka, za kar se obramba v pritožbi neutemeljeno zavzema. Tudi sodišče druge stopnje tako ugotovitev izvedenke I. I. sprejema, glede na to, da se kot ključno v navedeni zadevi ne izkazuje vrednost objekta D., pač pa najemnine najemnikov, katere so bili dolžni plačevati vsakokratnemu lastniku. Pritožba ne more biti uspešna v ugotovitvi, da bi bilo najbolj natančno mogoče kazalnik EBITDA izračunati na podlagi dejanskih mesečnih prilivov in odlivov družbe C. d. o. o. in družbe A. d. o. o., tudi zato, ker za ugotovitev, ali so obtožencu dokazani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, niso bili ključni realni prihodki in odhodki družb v letu 2014 in 2015, pač pa izračun projekcije uspešnosti poslovanja družbe C. d. o. o. v letu 2015 iz naslova obstoječih najemnih razmerij v objektu D. v primeru njegove neprodaje družbi A. d. o. o. na podlagi prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2014, za kar pa je bilo, glede na to, da je bil objekt prodan in so se najemnine plačevale novemu lastniku, ustrezno izhajati iz poslovanja primerljive družbe A. d. o. o. v letu 2015. Nelogičnost pritožbene trditve, da bi se za izračun denarnega toka morali upoštevati dejanski prihodki in odhodki iz naslova plačila najemnin družbi A. d. o. o. v letu 2015 po mesecih, je še toliko večja, upoštevaje, da je namen izigranja in oškodovanja upnikov družbe C. d. o. o. na strani obtoženega B. B. treba ugotavljati glede na čas inkriminiranega ravnanja, to je sklenitve prodajne pogodbe dne 13. 11. 2014.

32Drži, da iz izvedenskega mnenja izvedenke I. I. ni razvidno, do kdaj točno bi družba C. d. o. o. lahko ohranjala objekt D. v delujočem stanju. Je pa dejstvo, da je ugotovila pozitiven denarni tok za leto 2015, in razložila, da to ne pomeni, da bi družba C. d. o. o. ne mogla objekta D. ohranjati v obratovalnem stanju še po tem letu. Pritožbene navedbe, da ni jasno, do kdaj bi družba C. d. o. o. mogla ohranjati objekt D. kot delujoč, se glede na očitek obtožencu, da je vsota natečenih najemnin v letu 2015 tista, ki predstavlja zakonski znak velike premoženjske škode za upnike družbe C. d. o. o., izkazujejo kot brezpredmetne. Po drugi strani pa je napačna ocena obrambe, da izvedenka I. I. ni razložila, zakaj je ugotovila pozitiven denarni tok za leto 2015; sodišče druge stopnje je že poudarilo, da obramba zmotno izhaja s stališča, da bi se denarni tok moral računati po mesecih, ne pa na letni ravni, saj je izvedenka kot ključno okoliščino pri izračunu kazalnika EBITDA upoštevala primerljivost družb C. d. o. o. in A. d. o. o., le-to pa je ugotavljala na podlagi dejavnikov, ki terjajo oceno na letni ravni; ob tem, kot je tudi že omenjeno, ni upoštevala tistega časa poslovanja družbe C. d. o. o., ki je bil izkazano kontaminiran s specifičnimi poslovnimi odločitvami (nameravana prodaja objekta D., usmeritev k postopku prisilne poravnave nad družbo C. d. o. o.).

33Pritožbeno sodišče ne sprejema zaključka v obrambni pritožbi, da bi zaradi zastave terjatev iz najemnin družbe C. d. o. o. v korist družbe J. d. d. neprodaja objekta D. na podlagi prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2014 ne mogla prispevati k povečanju stečajne mase kasnejšega stečajnega dolžnika v korist njegovih navadnih upnikov iz razloga, ker družba C. d. o. o. iz objekta D. v letu 2015, ob takem dogovoru z družbo J. d. d., ne bi mogla pridobivati pozitivnega denarnega toka oziroma objekta ne bi mogla ohranjati kot delujočega, oziroma, najemnine ne bi izboljševale premoženjskega stanja družbe C. d. o. o..

34Po pregledu Dogovora z dne 6. 11. 2012 (priloga C 911), Dodatka k dogovoru z dne 16. 7. 2013 (priloga C 917), Sporazuma o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 6. 11. 2012 (priloga C 924) ter Dodatka k sporazumu z dne 16. 7. 2013 (priloga C 930) sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da so bile obstoječe in bodoče terjatve družbe C. d. o. o. do njegovih pogodbenih partnerjev oziroma dolžnikov, med temi so bili tudi najemniki v objektu D. ter najemniki v objektu F., sredstvo zavarovanja za točno določen znesek dolga, ki ga je imela družba C. d. o. o. na podlagi preteklih pogodb, sklenjenih z družbo J. d. d., to je prodajne pogodbe z dne 25. 2. 2002 ter najemne pogodbe z dne 15.5.2003. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je družba C. d. o. o. z družbo J. d. d. dogovorila globalni odstop vseh svojih terjatev do pogodbenih partnerjev oziroma dolžnikov zaradi plačila vseh, obstoječih in bodočih terjatev družbe J. d. d. do družbe C. d. o. o. iz naslova preteklih prodajne in najemne pogodbe.

35Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da terjatve družbe C. d. o. o. do vseh pogodbenih partnerjev oziroma dolžnikov niso bile sredstvo zavarovanja tudi za redne dolgove družbe C. d. o. o. do družbe J. d. d.; take razlage ne podpira že sama vsebina dogovora in sporazuma o zavarovanju, kar je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče (točka 29 obrazložitve prvostopenjske sodbe), ne glede na mnenje izvedenke I. I. Res iz omenjenih listin izhaja, da se je družba C. d.o.o zavezala plačevati tudi redne mesečne obveznosti do družbe J. d. d., vendar pa te, po izrecni določbi Dogovora z dne 6. 11. 2012 v zvezi z Dodatkom k dogovoru z dne 16. 7. 2013, ne predstavljajo tistega, kar je bilo zavarovano s terjatvami družbe C. d. o. o.; upoštevaje predmet Dogovora z dne 6. 11. 2012, določen v njegovem 2. členu, in določilo v Sporazumu z dne 6. 11. 2012 v njegovem 1. in 2. členu, so tudi po presoji pritožbenega sodišča redne obveznosti družbe C. d. o. o. do družbe J. d. d. iz zavarovanja s terjatvami družbe C. d. o. o. izvzete. V nasprotnem primeru ne bi bil logičen zapis v 3. členu Dogovora, da dogovorjeno v zvezi z odlogom plačila točno določenega zneska v ničemer ne vpliva na obveznost plačevanja rednih obveznosti družbe C. d. o. o. do družbe J. d. d.

36Obramba se v pritožbi brezuspešno zavzema za nasprotno ugotovitev s poudarjanjem, da se v predmetnem sporazumu navajajo, kot predmet zavarovanja, vse obveznosti družbe C. d. o. o. do družbe J. d. d. iz dogovora, saj navedene določbe sporazuma ni mogoče razumeti brez upoštevanja tega, kaj je predmet dogovora v njegovem 2. členu. Brezpredmetna so pritožbena opozorila o tem, kako so si navedena določila razlagale pogodbene stranke in na kakšen način so jih realizirale v praksi oziroma da družba C. d. o. o. svojih obveznosti do družbe J. d. d. ni redno izpolnjevala, zaradi česar je družba J. d. d. najemnikom v objektu D. C. pošiljala pozive, iz katerih po oceni obrambe izhaja, da so bile najemnine sredstvo zavarovanja tudi za še sprotne obveznosti družbe C. d. o. o. do družbe J. d. d.; ključno v navedeni zadevi predstavlja okoliščina, da je bilo na dan podpisa prodajne pogodbe dne 13. 11. 2014 jasno, na podlagi nedvoumnih določil Dogovora in Sporazuma iz leta 2012 ter njunih dodatkov, katere terjatve družbe J. d. d. do družbe C. d. o. o. so bile zavarovane (terjatev v določenem znesku kot predmet zavarovanja) in s čim (z obstoječimi in bodočimi terjatvami družbe C. d. o. o. do vseh njenih pogodbenih partnerjev oziroma dolžnikov kot sredstvo zavarovanja). S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja, da je obramba tista, ki očitno ne razlikuje predmeta in sredstva zavarovanja, saj uveljavlja, s sklicevanjem na sodno prakso¹³, tisto, kar je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, namreč tudi bodoče terjatve družbe C. d. o. o. do najemnikov kot sredstvo zavarovanja. Sodišče druge stopnje ugotovitev, da je za presojo predmetne zadeve bolj bistveno, kaj je bilo določeno v listinah iz leta 2012 in 2013, kot pa način, na katerega so se ti dogovori med družbo C. d. o. o. in družbo J. d. d. izvajali do trenutka prodaje predmetne pogodbe, dodatno opira na dopis družbe J. d. d. z dne 27. 12. 2014, posredovan družbi A. d. o. o., iz katerega izhaja potrditev dogovora med družbama, da družba J. d. d. eno leto ne bo vnovčila zavarovanja po sporazumu (l. št. 179); navedeno izpostavlja kot dokaz tega, da se je sicer dogovorjeno v pogodbah v praksi uresničevalo v skladu s spremenjenimi okoliščinami oziroma vsakokratnimi interesi vpletenih poslovnih subjektov, ki pa v ničemer ne vplivajo na točno določene formalne zaveze družbe C. d. o. o. na podlagi omenjenih listin iz leta 2012 in 2013, katere so bile obtoženemu B. B. znane ob podpisu problematične prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2014.

37V perspektivi predhodno izpostavljenega se kot manj pomembne izkazujejo pritožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na presojo izpovedbe priče Č. Č. in dopise družbe J. d. d., čeprav po pregledu spisovnega gradiva sodišče druge stopnje ne more odreči utemeljenosti oceni prvostopenjskega sodišča, da je priča Č. Č. neverodostojna, saj dejansko ni znal, kljub svojemu položaju v družbi J. d. d., pojasniti ključnih okoliščin, ki se nanašajo na razmerje med družbo J. d. d. in družbo C. d. o. o. v zvezi z zavarovanjem (točki 33 in 37 obrazložitve prvostopenjske sodbe)¹⁴, drži pa tudi ocena prvostopenjskega sodišča, da odgovori družbe J. d. d. na sodne poizvedbe, katere terjatve družbe J. d. d. do družbe C. d. o. o. so se zapirale in na kakšen način (z rednimi plačili, na podlagi izvršnic družbe C. d. o. o., preko solidarnih porokov družbe C. d. o. o. ali na podlagi Sporazuma o odstopu terjatev v zavarovanje), niso jasni, k razjasnitvi tega vprašanja pa ne pripomore niti pritožbeno izpostavljena okoliščina, vsaj sama po sebi ne, da je družba J. d. d. priglasila ločitveno pravico iz naslova zavarovanja v stečajnem postopku nad družbo C. d. o. o. Pritožbeno oceno, da ni izkazan motiv priče Č. Č. za izmikanje jasnim odgovorom, sodišče druge stopnje zavrača kot nepomembno; kot protispisno pa obrambno ugotovitev, da si je nejasnosti v odgovorih družbe J. d. d. na sodne poizvedbe ustvarilo sodišče prve stopnje samo, v zvezi s čimer se sodišče druge stopnje pridružuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča v točkah 31 do 36 obrazložitve napadene sodbe.

38Glede na spredaj omenjeno listino z dne 27. 12. 2014, ki izkazuje sprotno dogovarjanje zainteresiranih poslovnih subjektov v delu, ki se nanaša na dogovorjeno zavarovanje, ni nepomembna ugotovitev izvedenke I. I., da se je pretežni del dolga družbe C. d. o. o. do družbe J. d. d. vezal na upravljanje objekta F. in ne objekta D.; glede na to, da je družba C. d. o. o. upravljala z objektom F., se izkazuje kot logično sklepanje prvostopenjskega sodišča, da bi se dogovorjeno zavarovanje realiziralo z odstopom terjatev, ki jih je družba C. d. o. o. imela do najemnikov v objektu F. in ne z odstopom tistih, ki jih je imela do najemnikov v objektu D. Res je, da se dogovori med družbama J. d. d. in C. d. o. o. iz leta 2012 in 2013 nanašajo na dve pravni razmerji (prodajna in najemna pogodba), vendar pritožba obrambe ne konkretizira, zakaj ta okoliščina terja ugotovitev, da bi družba C. d. o. o., ki je bila v slabem premoženjskem stanju ter ob upoštevanju možnosti sprotnih dogovorov med upnico in dolžnico, posebej zato, ker je bila družba J. d. d. očitno zainteresirana za ohranitev objekta D. C., da bi v primeru neprodaje objekta D. družba C. d. o. o. svoje dolgove do družbe J. d. d. pokrivala le s terjatvami do najemnikov v objektu D. Sodišče prve stopnje je logiko vsebinsko nasprotnega sklepanja, katerega je pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenke I. I., opredelilo v točki 79 obrazložitve prvostopenjske sodbe. Pritožbeno zavzemanje za zaključek, da bi bilo neplačevanje dolga družbe C. d. o. o. do družbe J. d. d. iz naslova najemnin najemnikov v objektu D. lahko le rezultat dolgotrajnega sodnega spora, izpodbija prav izkazana fleksibilnost vpletenih poslovnih subjektov pri načinu realizacije dogovorjenega zavarovanja. Enako stališče sodišče druge stopnje sprejema tudi glede pritožbenega nestrinjanja z zaključkom sodišča prve stopnje glede možnosti, da bi dolgove družbe C. d. o. o. do družbe J. d. d. v letu 2015 v primeru, da objekt D. ne bi bil prodan, lahko poravnal kateri od solidarnih porokov družbe C. d. o. o.. Sodišče druge stopnje pripominja, da ravno dejstvo, da je družba Š. d. o. o., katere direktor je bil obtoženi B. B., en mesec po pravnomočnosti sklepa o potrditvi postopka poenostavljene prisilne poravnave (v septembru 2014) podpisala poroštveno izjavo za dolgove družbe C. d. o. o. do družbe J. d. d., v letu 2015 pa tudi izvajala investicije v objektu D., še utrjuje pravilnost ocene o fleksibilnosti vpletenih poslovnih subjektov pri dogovorih o načinu poplačila medsebojnih obveznosti. Na podlagi navedenega in ob opredelitvi škode po členu 227 KZ-1 tudi ni moč ugotoviti, da bi eventualno plačilo terjatve J. d. d. do družbe C. d. o. o. s strani njenih solidarnih porokov v primeru neprodaje objekta le vzpostavilo plačilno obveznost družbe C. d. o. o. do drugega poslovnega subjekta in s tem nerazpoložljivost najemnin kot sredstva za poplačilo upnikov.

39Zmotni so zaključki pritožnikov, ki se nanašajo na zakonski znak velike premoženjske škode, povzročene upnikom družbe C. d. o. o. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev o višini nastale škode pravilno oprlo na citirano sodbo VS RS I Ips 4170/2016, z dne 30. 7. 2020, ki tudi po presoji sodišča druge stopnje določa, da je škoda po določbi drugega odstavka člena 227 KZ-1 izpad finančne koristi za določen poslovni subjekt v pogojih, ko je ta insolventen, kot neposredna posledica izvršitvenega ravnanja storilca.

40Pritožbi obrambe sicer ni mogoče oporekati, da je škoda lahko tudi zmanjšanje dobička na račun izgube najemnin kot civilnih plodov nepremičnine, za take zaključke je obramba korektno citirala tudi sodno prakso, vendar take ugotovitve obrambe niso uporabljive v postopku, ki se nanaša na obravnavano kaznivo dejanje oškodovanja upnikov. Zaključek v sodbi VS RS I Ips 4170/2016 napotuje na pravilnost razlogovanja prvostopenjskega sodišča, ki je na škodo sklepalo, upoštevaje najemnine, ki bi po realni projekciji pripadle družbi C. d. o. o. v letu 2015, v kolikor ne bi bila sklenjena prodajna pogodba z dne 13. 11. 2014. Pritožba nima prav, da bi bilo potrebno od neposrednih prihodkov v obliki najemnin odšteti še določene nadaljnje odlive, vezane na dejstvo lastništva objekta; takega razumevanja zakonskega znaka citirana sodba VS RS ne podpira. Zato sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju škode moralo upoštevati, da so se s prodajo objekta D. družbi C. d. o. o. na drugi strani pa zmanjšali stroški.

41Enako tudi ne sprejema stališča obrambe, da bi ugotovitev o škodi kot zakonskem znaku morala biti enaka ugotovitvi o višini pozitivnega denarnega toka, utemeljenega po metodi EBITDA s strani izvedenke I. I.; denarni tok, izračunan za odgovor na vprašanje, ali bi družba C. d. o. o. mogla v letu 2015 ohranjati objekt D. kot delujoč oziroma ali bi natečene najemnine v letu 2015, če bi bile izplačane lastniku družbi C. d. o. o. v letu 2015, izboljšale njeno premoženjsko stanje, in višina škode kot zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, zaradi različne opredelitve enega in drugega pojma, pri čemer prvi predstavlja predpogoj za drugega, po svoji višini ne moreta biti identična. Brezpredmetno je zato razmišljanje obrambe v pritožbi, da je bilo računanje denarnega toka, če tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri ugotovitvi škode, nepotrebno.

42Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo kot škodo opredeliti prihodek za upnike družbe C. d. o. o., dosežen pri prodaji objekta D. v izvršilnem postopku. S takim stališčem obramba očitno izraža nestrinjanje z naravo očitka obtoženemu B. B., katerega bistvo predstavlja sklenitev prodajne pogodbe z neposredno posledico izgube najemnin za družbo C. d. o. o. in hkratne odsotnosti prihodka iz kupnine za prodani objekt v pogojih insolventnosti družbe prodajalke.

43Sodišče prve stopnje je višino škode pravilno ugotovilo kot seštevek najemnin, torej tistih finančnih sredstev, ki so se zaradi izvršitvenega ravnanja obtoženega B. B. izmaknila insolventni družbi C. d. o. o. in s tem njenim nezavarovanim upnikom, saj so bile plačana družbi A. d. o. o. kot novemu lastniku, in ne družbi C. d. o. o. Pri tem je izhajalo iz pravilne ugotovitve, da so se najemna razmerja tudi po spremembi lastništva nadaljevala v prejšnji obliki, ter dejstva, da je bil objekt, po primopredajnem zapisniku, novemu lastniku izročen z dnem 31. 12. 2014 ter da so se januarja 2015 začele obračunavati najemnine. Glede na zaključek izvedenke I. I., ki je pozitivni denarni tok ugotovila za leto 2015, je utemeljeno zneske najemnin, določene v najemnih pogodbah, ob upoštevanju dejanskih računov obeh družb iz naslova najemnih razmerij ter izračunov izvedenke H. H., pomnožilo s številom mesecev v letu, razen za najemnika X. X. s.p., ki je najemno razmerje prekinil v sredini leta; ob tem ni upoštevalo tistih sprememb, ki so se nanašale na višino najemnine ter na samo vsebino pogodbe (sprememba najemnega razmerja v drugovrstno razmerje, najem dodatnih prostorov), ker je upravičeno štelo, da se spremembe vežejo na novega lastnika družbo A. d. o. o. (točki 108 in 109 obrazložitve izpodbijane sodbe). Na pritožbeni očitek, da določen del najemnin dejansko ni bil plačan kljub izdanim računom, je sodišče druge stopnje že odgovorilo v tej odločbi; tudi po presoji pritožbenega sodišča listinska dokumentacija ne podpira zaključka, da najemniki najemnin ne bi plačevali. Glede kritike obrambe, da je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve za leto 2015 temeljilo na projekciji poslovanja družbe C. d. o. o. v letu 2015 za primer neprodaje objekta, in ne na dejanskih podatkih, pritožbeno sodišče odgovarja, da je to logično; ključno, glede na očitek, je bilo odgovoriti na vprašanje, ali bi neprodaja objekta D. kot hipotetična situacija preprečila nastanek premoženjske škode za nezavarovane upnike družbe C. d. o. o., in to upoštevaje okoliščine, ki so obstajale na dan sklenitve prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2014.

44.Pritožba obrambe nima prav, da višine škode kot seštevka najemnin, katere bi v letu 2015 prejela družba C. d. o. o. od najemnikov v objektu D. v primeru neprodaje tega objekta sploh ni mogoče določiti zaradi kopice nepredvidljivih dejavnikov, vezanih na število najemnikov, obstoj najemnih razmerij, višino najemnine, trajanje najemnih razmerij in plačilno sposobnost najemnikov. Sodišče prve stopnje je upravičeno izhajalo iz hipotetične projekcije dogodkov za leto 2015 ter elementov, ki so, po izvedenskem mnenju I. I., določali primerljivost družb C. d. o. o. in A. d. o. o., do česar se je pritožbeno sodišče v tej odločbi že opredelilo, nato pa, ob pravilnem upoštevanju dejstva, da so se najemna razmerja prenesla v nespremenjeni obliki na novega lastnika objekta družbo A. d. o. o., pri čemer je ostala nespremenjena celo dokumentacija na relaciji lastnik objekta - najemnik ter sogovornik na strani lastnika objekta D.¹⁵, ter zavrnitvi katastrofičnega scenarija padca obiska kinodvoran v letu 2015, scenarija odpovedi najemnih razmerij ter scenarija neplačila najemnin, sklepalo na najemnine, ki bi se, če ne bi bilo izvršitvenega ravnanja obtoženca B. B., plačale družbi C. d. o. o. Pri tem ni, v korist obtoženega B. B., upoštevalo višjih zneskov najemnin, ki so se dejansko plačevale v letu 2015 družbi A. d. o. o. (primer najemnika družba U. d. o. o.), ampak izhajalo iz najemnine, katere višina je bila določena v najemni pogodbi, sklenjeni z družbo C. d. o. o., dejansko izdane račune najemnikom pa uporabilo, enako kot izvedensko mnenje izvedenke H. H., za kontrolo. Zaključek pritožnikov, da gre za „osnovnošolski izračun“ škode, je neutemeljen; dejavniki, na katere se je oprlo prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju škode za navadne upnike družbe C. d. o. o., so obstajali že v času podpisa prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2014, zato ni mogoče zaključiti, da prvostopenjsko ugotovljena škoda ni z gotovostjo izkazana, čeprav ni mogoče odreči utemeljenosti obrambni trditvi, da je izračunana hipotetično, upoštevaje dejstvo, da je obtoženi B. B. z očitanim ravnanjem, sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2014, preusmeril dejansko plačilo najemnin na drug poslovni subjekt.

45Pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, na podlagi razpoložljivega dokaznega gradiva ugotavlja, da je obtoženi B. B. ob podpisu prodajne pogodbe dne 13. 11. 2014 razpolagal s podatki o višini najemnin, katere so se plačevale družbi C. d. o. o., pa tudi s podatki o načinu prenosa najemnih razmerij na novega lastnika družbo A. d. o. o., kvaliteti teh najemnih razmerij¹⁶, sposobnosti družbe C. d. o. o., da ohranja objekt D. v delujočem stanju vsaj še v letu 2015 kljub insolventnosti družbe C. d. o. o., fleksibilnem načinu realizacije zavarovanja, dogovorjenega med družbo C. d. o. o. in družbo J. d. d., in slabem premoženjskem stanju družbe A. d. o. o., kar ob ekonomski neupravičenosti določil v sklenjeni prodajni pogodbi, katero je podpisal, in hkratnem dejstvu obida spoštovanja dogovorjene predkupne pravice do bank in družbe J. d. d. glede prodaje objekta D., ob upoštevanju preteklega delovanja obtoženca v letu 2014 (pasivnost do potencialnega kupca objekta L., ponudba bankam za notarsko prodajo objekta preko ustanovitve nove kreditirane družbe kot kupca, zaznamba vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice, blokada predloga za notarsko prodajo objekta s strani bank, predlog za odlog odločanja o predlogu za uvedbo stečajnega postopka nad družbo, predlog za uvedbo postopka prisilne poravnave) in naknadno izkazanega neplačila kupnine po sklenjeni prodajni pogodbi z dne 13. 11. 2014¹⁷, načina poslovanja družbe A. d. o. o. v letu 2015 (nakazilo posojila družbi, ki je bila z družbo C. d. o. o. povezana družba, ob hkratnem neplačilu kupnine) ter kasneje ugotovljene zlorabe glasovalnih pravic v zvezi s postopkom prisilne poravnave nad družbo C. d. o. o. (točke 86 do 103 obrazložitve prvostopenjske sodbe) terja oceno, da se je obtoženi dne 13. 11. 2014 zavedal vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja (insolventnost družbe C. d. o. o., hkratni odmik najemnin in kupnine v škodo družbe C. d. o. o. kot neposredna posledica sklenitve prodajne pogodbe) ter ob tem tudi ravnal zato, da preusmeri finančni tok na drug poslovni subjekt oziroma oškoduje nezavarovane upnike družbe C. d. o. o., in jim s tem svojim ravnanjem, sklenitvijo predmetne prodajne pogodbe, povzročil veliko premoženjsko škodo.

46Obtoženčevo ravnanje pred sklenitvijo prodajne pogodbe v novembru 2014, od blokade TRR družbe C. d. o. o. od aprila 2014 dalje, izkazuje tudi po oceni sodišča druge stopnje prizadevanje, da se objekt D. ne proda družbi L. in v okviru notarske prodaje na predlog bank, čeprav bi tako eno kot drugo omogočilo neposreden priliv finančnih sredstev v premoženjsko sfero družbe C. d. o. o.; četudi taki prodaji ne bi izboljšali položaja nezavarovanih upnikov družbe C. d. o. o., upoštevaje hipoteke na objektu, navedeno ne izključuje pravilnosti sklepanja, da je obtoženi s sklenitvijo prodajne pogodbe, ki je povzročila hkratni izpad najemnin in kupnine v škodo družbe C. d. o. o. v pogojih insolventnosti, na prepovedan način te iste upnike oškodoval.

47Pritožbeno trditev, da je bila prodaja objekta D. boljša možnost v primerjavi z notarsko prodajo na predlog banke, sodišče druge stopnje zavrača. Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da je bila banka upnica družbe C. d. o. o., katera je od banke že prejela finančna sredstva na podlagi sklenjenih kreditnih pogodb, kreditnih obrokov pa ni odplačevala, ob dejstvu, da je banka zavarovala svojo terjatev s hipoteko na predmetnem objektu, pa je s predlogom za notarsko prodajo le skušala zavarovati svoj upravičen ekonomski interes. Navedeno predstavlja že v izhodišču povsem drugačen položaj družbe C. d. o. o., ki se je v posebnem položaju insolventnosti, kateri ji je narekoval ravnanje v skladu z določbami stečajne zakonodaje (34. člen ZFPPIPP), preko obtoženca, odločila hkrati odreči najemninam najemnikov v objektu in kupnini za prodani objekt oziroma preusmeriti finančne tokove na drug poslovni subjekt. Pritožba obrambe spregleda izpovedbo priče Y. Y., iz katere tudi po presoji drugostopenjskega sodišča ne izhaja, da bi bil objekt D. v notarski prodaji prodan za 50 % kupnine, določene v pogodbi z dne 13.11.2014, oziroma da je bila družba A. d. o. o. najboljši kupec (točka 99 obrazložitve prvostopenjske sodbe), pri čemer se navedeno, upoštevaje, da kupnina po prodajni pogodbi z dne 13. 11. 2014 sploh ni bila plačana, izkazuje še kot nepomembno. Glede na časovnico dogajanja (zaznamba vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice v juliju 2014 in predlog banke za notarsko prodajo v avgustu 2014) ne vzdrži kritične presoje niti pritožbeni pomislek, da je bila prodajna pogodba v novembru 2014 sklenjena z namenom zaščite premoženja družbe C. d. o. o., to je rentabilnega objekta D., kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče.

48Neutemeljen je pritožbeni zaključek, da je bila kupnina po prodajni pogodbi z dne 13.11.2014 plačana. Sodišče prve stopnje je v skladu s spisovnimi podatki zaključilo, da ta kupnina ni bila plačana ter za svojo ugotovitev navedlo prepričljive razloge, ki jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče (točka 88 obrazložitve prvostopenjske sodbe).¹⁸

Glede relativno bistvene kršitve določb kazenskega postopka

49Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po soočenju strokovnjakinje G. G. in sodne izvedenke I. I. ter po postavitvi novega izvedenca ekonomske stroke; za svojo odločitev je navedlo razumne in logične ter zato utemeljene razloge (točka 85 obrazložitve prvostopenjske sodbe).

50Drugostopenjsko sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so bila obrambi z angažiranjem strokovne pomočnice G. G., ki je podala svoje pisno strokovno mnenje ter pisne pripombe na izvedensko mnenje I. I., pri čemer je bilo strokovno mnenje prebrano, G. G. je bila neposredno zaslišana, izvedenka I. I. pa je na njeno strokovno mnenje, neposredno zaslišana, odgovorila, zagotovljena zahtevana procesna jamstva aktivne obrambe, predpisana že v 29. členu Ustave RS, skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-234/13, z dne 27. 11. 2014; ob tem drži, da bi strokovna pomočnica obrambe lahko sodelovala pri neposrednem zaslišanju I. I., vendar takega predloga obramba ni podala.

51Pritožba z izražanjem nestrinjanja s stališčem prvostopenjskega sodišča, ko vztraja, da je navedeno postopanje sodišča, z zavrnitvijo dokaznega predloga po soočenju strokovnjakinje in izvedenke, dejansko izvotlilo pravico do učinkovite obtoženčeve obrambe, ne more spodbiti pravilnosti ocene sodišča prve stopnje, da je obramba imela možnost, s pritegnitvijo strokovnjaka, kateri je bil na procesno dopusten način in v okviru predlogov zagovornika vključen v dokazni postopek, da se opredeli do procesnega gradiva oziroma do izvedenskega mnenja I. I. kot enega izmed ključnih dokazov. Upoštevaje, da je obramba z angažiranjem G. G. predstavila svoje stališče v zvezi s ključnimi vprašanji obravnavane zadeve, ki se nanašajo na ekonomsko področje (zmožnost družbe C. d. o. o., da ohranja objekt D. v obratovanju; vpliv sporazuma o zavarovanju terjatev, sklenjenega med družbo C. d. o. o. in družbo J. d. d., na finančni tok objekta D.; oboje zaradi odgovora na ključno vprašanje, ali bi neprodaja objekta D. na podlagi prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2014 izboljšala premoženjsko stanje insolventne družbe C. d. o. o. v korist njenih nezavarovanih upnikov), na ta stališča je izvedenka odgovorila, nakar se je sodišče prve stopnje opredelilo do vsebinskih razhajanj med strokovnim in izvedenskim mnenjem, ni mogoče pritrditi obrambi, da ji ni bilo omogočeno primerno sodelovati v postopku. Samo dejstvo, da sta imeli G. G. in I. I. različno mnenje o strokovnih vprašanjih, pri čemer se obramba z izvedenskim mnenjem ne strinja, zatrjevane pritožbene ocene ne podpira. Iz pritožbenih navedb v tem delu tudi ni mogoče razbrati, na kakšen način bi soočenje med strokovnjakinjo in izvedenko okrepilo pravico obtoženca, da se s strokovno pomočjo izjavi o ključnem dokaznem gradivu.

52Pritožba zmotno enači položaja strokovne pomočnice obrambe in izvedenke, saj je prva pomoč obtožencu, da svoj zagovor podkrepi s strokovnimi stališči, druga pa pomočnik sodišča pri razreševanju strokovno zahtevnih vprašanj pri nalogi popolnoma in po resnici ugotoviti odločilna dejstva v postopku tako v škodo kot v korist obtoženca. Očitno je, da je položaj strokovnjakinje in izvedenke v izhodišču drugačen v tolikšni meri, kot se v bistvenem razlikujeta položaj obtoženca kot stranke v postopku in položaj sodišča kot tistega, ki odloča o različnih tezah strank v postopku. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje svojo razlago določb členov 257 in 258 ZKP v procesnih situacijah neskladnosti v izvidu oziroma mnenju različnih izvedencev utemeljilo z razliko med strokovnimi kompetencami strokovnjakinje na eni in izvedenke na drugi strani; dejansko je, upravičeno, pri presoji dokaznega predloga po soočenju G. G. in I. I. oziroma po postavitvi novega izvedenca izhajalo iz ključne razlike v njunem procesnem položaju, pri čemer je razloge za svojo oceno, da strokovnjakinja dvoma v izvedensko mnenje I. I. ni uspela vnesti, v prvostopenjski sodbi določno navedlo. Kritike pritožbe, da je sodišče prve stopnje sledilo izvedenki I. I. le iz razloga, ker je G. G. samo strokovna pomočnica obrambe, pritožbeno sodišče zato ne sprejema; obramba navedeno stališče utemeljuje le z vztrajanjem, da je pravilen izvid in mnenje G. G., ob čemer zanemari, da je prvostopenjsko sodišče izvedensko mnenje I. I. sprejelo po tem, ko ga je celovito presodilo tudi z vidika strokovnega mnenja G. G. Res je, da sodišče nima strokovnega znanja, saj bi sicer postavitev izvedenca ne bila potrebna; glede na določbo drugega odstavka člena 355 ZKP pa se mora tudi do izvedenskega mnenja opredeliti in ga oceniti samega zase in v zvezi z drugim razpoložljivim dokaznim gradivom. Če ga na ta način oceni kot logičnega in razumnega, je dolžno na njegovi podlagi sprejeti svoje ugotovitve, ocene in stališča. Ker se je prvostopenjsko sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri in z jasnimi razlogi opredelilo do izvedenskega mnenja I. I. (glede primerljivosti družb C. d. o. o. in A. d. o. o. ter v tem okviru glede razmerja med družbo C. d. o. o. in družbo J. d. d., obstoja najemnih razmerij v pogojih insolventnosti družbe C. d. o. o., rednosti plačevanja najemnin najemnikov v objektu D. njegovemu lastniku, potrebe po digitalizaciji kinodvoran v prodanem objektu, obiska kinodvoran, metode EBITDA; glede posledic prodaje predmetnega objekta za navadne upnike družbe C. d. o. o.), pritožbene navedbe v tem delu zavrača kot neutemeljene.

53Pritožbi obrambe kazenske sankcije, izrečene obtoženemu B. B., ne izpodbijata konkretizirano, jo pa je sodišče druge stopnje, glede na določbo člena 386 ZKP, presodilo samo po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, ki je pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki se nanašajo na težo kaznivega dejanja ter spremljajoče relevantne okoliščine in upoštevaje predpisan kaznovalni okvir upravičeno zaključilo, da je izrečena dveletna zaporna kazen primerna in pravična (točka 113 obrazložitve prvostopenjske sodbe).

54Ker so pritožbene navedbe obeh zagovornikov v vseh izpostavljenih problemskih sklopih neutemeljene¹⁹, sodišče druge stopnje pa v obravnavanem delu sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP), je na podlagi pooblastila iz 391. člena ZKP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu potrdilo.

-K oprostilnemu delu

Glede kršitve kazenskega zakona

55Sodišče prve stopnje je razloge za izrek oprostilne sodbe v delu, ki se nanaša na pravno osebo A. d. o. o., navedlo v točki 116 obrazložitve prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je prvostopenjsko sodišče v tem delu prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje (1. točka člena 372 ZKP).

56Prvostopenjsko sodišče je v opisu kazenske odgovornosti pravne osebe zaznalo nezadostno konkretizacijo materialnega pogoja za odgovornost pravne osebe s prispevkom njenih vodstvenih ali nadzornih organov, oziroma nezadostno konkretizacijo odobritve ali drugega delovanja teh organov, ki naj bi imelo za posledico pridobitev protipravne premoženjske koristi na strani pravne osebe. V napadeni sodbi je sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se pridobitev premoženjske koristi veže na opis kaznivega dejanja, očitanega obtožencu B. B., ki z obtoženo pravno osebo ni bil v takem odnosu, na podlagi katerega bi se lahko vzpostavila njena kazenska odgovornost; vendar pa zmotno zaključilo, da je konkretizacija materialnega pogoja kazenske odgovornosti pravne osebe v smislu prispevka njenih vodstvenih oziroma nadzornih organov nujen del opisa njej očitanega kaznivega dejanja.

57Po sodbi VS RS I Ips 7963/2013, z dne 26. 9. 2019, na katero se prvostopenjsko sodišče sklicuje, materialni pogoj odgovornosti pravne osebe oziroma njen prispevek predstavlja vsebinsko povezavo s kaznivim dejanjem, storjenim med drugim na njen račun in v njeno korist, pomeni torej, da je podana določena pravna vez med pravno osebo in storilcem kaznivega dejanja, iz katerega je pravna oseba pridobila določeno premoženjsko korist, iz razloga preprečevanja možnih zlorab in ugotavljanja pravilnega dometa kazenske odgovornosti pravne osebe, ki za kaznivo dejanje ne more odgovarjati na podlage golega delovanja storilca, usmerjenega v pridobitev premoženjske koristi pravne osebe²⁰; vendar sodišče v citirani sodbi hkrati ugotavlja, ko je vložena zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala kršitev kazenskega zakona po 1. točki člena 372 ZKP iz razloga nekonkretiziranega opisa materialnega pogoja kazenske odgovornosti pravne osebe, da ta kršitev ni podana, kljub temu, da v izreku očitka ni navedeno, v čem je bil prispevek pravne osebe (odobritev ali drugo delovanje vodstvenih oziroma nadzornih organov pravne osebe, ki naj bi imelo za posledico pridobitev protipravne premoženjske koristi pravne osebe), saj da je navedena konkretizacija pridobitve protipravne premoženjske koristi pravni osebi po 3. točki 4. člena ZOPOKD.²¹ Pritožbeno sodišče razume citirano sodbo VS RS tako, da materialnega pogoja kazenske odgovornosti pravne osebe v smislu konkretizacije prispevka njenih vodstvenih oziroma nadzornih organov k storitvi kazenskega dejanja ni treba vključiti v opis očitka zoper pravno osebo, ga pa je pred zaključkom, da je kazenska odgovornost pravne osebe dokazana, treba ugotoviti.²²

58Pritožnici je tako pritrditi, da zatrjevanje povezave pridobitve premoženjske koristi pravni osebi A. d. o. o. s kaznivim dejanjem obtoženega B. B. predstavlja zadostno konkretizacijo temelja njene kazenske odgovornosti po 3. točki 4. člena ZOPOKD; s takim opisom je namreč konkretizirana trditev, da je storilec storil kaznivo dejanje na račun in v korist pravne osebe (izvršitveno ravnanje B. B. v zvezi s stekanjem najemnin na račun in v korist pravne osebe). To pomeni, da je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, ki se očita obtoženi pravni osebi, kaznivo dejanje, s tem, ko jo je oprostilo kazenske odgovornosti za očitek iz razloga po 1. točki člena 358 ZKP.

59Sodišče prve stopnje se, kot pravilno ugotavlja pritožnica, iz razloga, ker je presodilo, da opis v tem delu ne konkretizira v zadostni meri materialnega temelja odgovornosti pravne osebe, v dokaznem postopku ni ukvarjalo z ugotavljanjem prispevka vodstvenih oziroma nadzornih organov pravne osebe, to je Ž. Ž., direktorja pravne osebe, k storitvi kaznivega dejanja obtoženega B. B., na podlagi katerega je pravna oseba po opisu pridobila premoženjsko korist. Kot izhaja iz zgoraj citirane sodbe VS RS, se za ugotovitev kazenske odgovornosti pravne osebe ne zahteva ugotovitev kazenske odgovornosti njenih vodstvenih oziroma nadzornih organov²³, vendar ob tem, da je bil kazenski postopek zoper Davorina Vidmarja zaradi dejanja pomoči h kaznivemu dejanju obtoženega B. B. izločen (točka 1 obrazložitve izpodbijane sodbe), ostaja dejstvo, da v napadeni sodbi ni ugotovljen in seveda tudi ne obrazložen prispevek direktorja družbe A. d. o. o. k pridobitvi premoženjske koristi na njen račun in v njeno korist. Sodišče druge stopnje v tem delu zavrača pritožničine navedbe, da je potreben prispevek pravne osebe ugotovljen in obrazložen preko v izpodbijani sodbi ugotovljenih in obrazloženih dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na prenos najemnih razmerij od prodajalca objekta D. na kupca, višino najemnin v letu 2015 oziroma škodo, nastalo upnikom družbe C. d. o. o., vsebino prodajne pogodbe, premoženjsko stanje družbe A. d. o. o. in njeno sposobnost plačati kupnino ob dogovorjeni zapadlosti ter na povezanost med družbo C. d. o. o. in družbo A. d. o. o.. Vse navedeno predstavlja dejansko podlago, ki utemeljuje zaključek o dokazanosti kaznivega dejanja obtoženemu B. B., ne pa tiste, ki bi se nanašala konkretno na delovanje Ž. Ž. kot direktorja pravne osebe. V zvezi s pritožničinim zaključkom, da je prispevek vodstvenih organov okoriščene pravne osebe že dokazan in obrazložen, sodišče druge stopnje opozarja na točko 77 in 80 obrazložitve prvostopenjske sodbe.

60Glede na ugotovljeno kršitev kazenskega zakona, ki je vodila v nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, in ob dejstvu, da je bil postopek zoper obtoženega Ž. Ž. kot direktorja družbe A. d. o. o. na prvi stopnji izločen, je sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz prvega odstavka člena 392 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 380 ZKP pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v navedenem obsegu vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V ponovljenem sojenju bo prvostopenjsko sodišče moralo ugotoviti, ali je obstajal in v čem konkretni prispevek direktorja Ž. Ž., skupaj z zavestjo o protipravnosti sklenitve prodajne pogodbe dne 13. 11. 2014. Za svojo odločitev bo prvostopenjsko sodišče moralo navesti celovito, logične in razumne razloge.

-K stroškovnemu delu odločbe

61Ker zagovornika s pritožbama nista uspela, je sodišče druge stopnje obtožencu glede na v prvostopenjskem postopku ugotovljene premoženjske razmere ter zahtevnost zadeve naložilo plačilo sodne takse v znesku 2.925,00 EUR. Sodno takso kot strošek pritožbenega postopka je odmerilo na podlagi prvega odstavka člena 98 ZKP v zvezi z Zakonom o sodnih taksah (UL RS št. 37/08; v nadaljevanju ZST-1) ter Tar. št. 7113 (500,00 EUR pri razponu 210 do 510 EUR), 7122 (kol. 1,5), 16. členom ZST-1 ter Prilogo 1 ZST-1.²⁴

¹ Sodba VS RS I Ips 52442/2013, z dne 14. 1. 2016, sodba VSL VII Kp 22544/2017, z dne 10. 5. 2018.
² Sodba VS RS I Ips 4170/2016, z dne 30. 7. 2020; sodba VS RS I Ips 40425/2010, z dne 26. 9. 2019.
³ Obtožnica je datirana z dnem 10. 5. 2018.
⁴ Do konca leta 2015.
⁵ Kot je izpostavljeno predhodno, je očitano kaznivo dejanje trenutno kaznivo dejanje ter hkrati kaznivo dejanje stanja.
⁶ Trajajoče kaznivo dejanje v ključnem pomeni izvrševanje ponavljajoče dejavnosti v določenem časovnem okviru, ko se prepovedana posledica vsakič obnovi, z vsakokratnim izvršitvenim ravnanjem; tako trajajoče kaznivo dejanje je dokončano takrat, ko protipravno stanje preneha. Glej sodbo VS RS I Ips 88515/2010, z dne 11. 4. 2013.
⁷ Točke 106, 107, 109 in 112 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁸ Pripomba 4 na strani 8 pritožbe odvetnika ...
⁹ Zagovornikovo prizadevanje za ugotovitev, da računovodska definicija aktive podjetja ne zajema bodočih prilivov iz sklenjenih najemnih pogodb, ne more spremeniti dejstva, da so bile na dan sklenitve prodajne pogodbe sklenjene najemne pogodbe za poslovne prostore v objektu, ki je bil predmet prodaje.
¹⁰ Do teh pritožbenih navedb se bo sodišče druge stopnje opredelilo, ko bo obravnavalo pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka člena 370 ZKP.
¹¹ Pritožbena kritika, ki se nanaša na zatrjevanje negotovosti plačevanja najemnin v prihodnosti, bo obravnavana v okviru pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako seveda tudi pritožbene navedbe, ki se dotikajo vprašanja višine nastale škode, ki je odvisna od plačevanja najemnin.
¹² Sodišče druge stopnje sprejema ugotovitev izvedenke I. I., da tudi cenitve objekta predstavljajo podlago za projekcijo poslovanja družbe C. d. o. o. v letu 2015. Vse cenitve, kot je razvidno iz spisovnih podatkov, izkazujejo dobiček družbe C. d. o. o. iz naslova oddaje poslovnih prostorov v najem, pri čemer je prvostopenjsko sodišče pravilno v zvezi s tem poudarilo cenitev družbe O., ki je cenitev pripravila na podlagi (realnih) podatkov same družbe B. d. o. o., pa tudi vrednost objekta po računici priče Y. Y. Odvetniku ... kot enemu od pritožnikov ni mogoče oporekati, da so v ocenjeni vrednosti zajeti tudi pričakovani prilivi iz najemnin za lastnika objekta.
¹³ V predmetni zadevi je bil problematiziran predmet in ne sredstvo zavarovanja; glej opombo 11 v pritožbi odvetnika ...
¹⁴ Pritožba obrambe z opozarjanjem na del izpovedbe priče Č. Č., ko je izjavila, da je bila vsebina „taka, kot je prebral odvetnik“, pravilnosti prvostopenjske ocene ne more spodbiti.
¹⁵ Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem utemeljeno izpostavilo izpovedbe predstavnikov najemnikov, da se s prenosom lastništva v najemnih razmerjih ni prav nič spremenilo; po izjavi ... za družbo najemnico Q. d. o. o. je bil sogovornik na strani lastnika objekta še v letu 2017 obtoženi B. B., v primopredajnem zapisniku z dne 27. 7. 2015, ki se navezuje na izpraznitev poslovnih prostorov najemnika X. X. s.p. pa se na dveh mestih na strani lastnika objekta navaja družba C. d. o. o. in ne družba A. d. o. o.Tudi po presoji sodišča druge stopnje ni dvoma, da se s spremembo lastništva, razen v subjektu prejemnika najemnin, za najemnike ni nič spremenilo.
¹⁶ To je s podatki o tem, da najemniki najemnine plačujejo in da se najemne pogodbe ne odpovedujejo.
¹⁷ Obrambni pomislek, da je na mesto plačane kupnine družbi C. d. o. o. vstopila njena terjatev do družbe A. d. o. o. v višini kupnine, ni mogoče pritrditi v pogojih insolventnosti, v katerih se je nahajala družba C. d. o. o. Glede na opredelitev škode, kot jo je zavzela sodna praksa pri obravnavanem kaznivem dejanju, je neutemeljena tudi obrambna navedba, da je do odloga plačila kupnine prišlo zaradi potrebe, da kupec pridobi investitorje. Celota okoliščin, ki so obstajale pred, ob in po sklenitvi prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2014, kot jih je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ne potrjuje ocene, da je bila obravnavana prodajna pogodba le izraz svobodne gospodarske pobude.
¹⁸ Pritožbeno sodišče izpostavlja prilogi C 3616 in C 3625 in se pridružuje sodišču prve stopnje, da zatrjevani način plačila kupnine preko poplačila hipotekarnih upnikov družbe C. d. o. o. oziroma preko depozita pri notarki ni bil dogovorjen s predmetno prodajno pogodbo ter da bi morala biti kupnina nakazana na račun družbe C. d. o. o. - v stečaju zaradi načela enakega obravnavanja stečajnih upnikov. Ob tem je tudi civilno sodišče ugotovilo, da so bile vir nakazil gospodarske družbe, ki so bile povezane bodisi s B. B. bodisi z Ž. Ž., nakazila pa so prejeli tisti hipotekarni upniki družbe C. d. o. o. z najslabšim vrstnim redom hipotek, ob čemer ni izkazano, da bi hipotekarni upniki, ki sodijo v ožji krog B. B. oziroma Ž. Ž., sploh sprožili postopke za unovčenje zavarovanja. Iz teh razlogov tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da dokumentacija v zvezi z dopisom na l. št. 1961 (priloge B701 do B721) ne dokazuje izpolnitve obveznosti kupca po pogodbi z dne 13. 11. 2014, upoštevaje dodatno pridobljene podatke o prometu na TRR družbe A. d. o. o. v predmetnem kazenskem postopku.
¹⁹ Sodišče druge stopnje je upoštevaje zahtevnost materije ter nesistematičnost vloženih pritožb zagovornikov, ki se mestoma podvajata, pritožbene navedbe obeh obravnavalo po posamičnih pritožbenih razlogih; pri tem je odgovarjalo le na njune konkretizirane navedbe, in to le v delih, ki se tičejo materialno in procesno relevantnih dejstev, v skladu z zahtevano stopnjo obrazloženosti drugostopne odločbe (sodba VS RS I Ips 39392/2010, z dne 29. 8. 2013).
²⁰ Točka 10 sodbe VS RS I Ips 7963/2013, z dne 26. 9. 2019.
²¹ Točka 12 citirane sodbe.
²² Točka 13,14,16,17,19 citirane sodbe.
²³ Točka 19 citirane sodbe.
²⁴ 500 EUR x 1,5 (glede na izrečeno zaporno kazen) + 2.175 EUR (za premoženjskopravni zahtevek po prilogi) = 2.925,00 EUR.